Mezda, cena in profit

3. [Mezde in obtok denarja]

Drugega dne debate je dal naš prijatelj Weston svojim starim trditvam novo obliko. Dejal je: Posledica splošnega povišanja denarnih mezd bo, da bo treba za plačilo teh mezd več cirkulacijskih sredstev. Ker je količina denarja v obtoku nespremenljiva, kako je mogoče tedaj s to nespremenljivo količino cirkulacijskih sredstev plačati povišane denarne mezde? Najpoprej so se rodile težave zato, ker je bila količina blaga, ki pripade delavcu, nespremenljiva, čeprav se je povišala njegova denarna mezda; zdaj nastajajo težave zaradi tega, ker so se povišale denarne mezde, čeprav je količina blaga nespremenljiva. Če zavržete njegovo prvotno dogmo, izginejo seveda tudi težave, ki mu jih je povzročila.

Pokazal pa bom, da to vprašanje denarnega obtoka nima prav nič opraviti s predmetom, ki ga obravnavamo.

V vaši deželi je mehanizem plačevanja veliko bolj izpopolnjen ko v katerikoli drugi deželi Evrope. Zaradi razmahnjenosti in koncentracije bančnega sistema je treba precej manj cirkulacijskih sredstev za to, da cirkulira ista količina vrednosti in da se opravi enako ali še večje število trgovskih poslov. Kar se tiče npr. mezde, jo angleški tovarniški delavec potroši vsak teden pri trgovcu, ta jo pošilja tedensko bankirju in bankir jo vsak teden spet vrača tovarnarju, ki jo spet vsak teden izplačuje svojim delavcem itd. Spričo takšne ureditve se lahko izplača letna mezda delavca ki znaša, recimo, 52 funtov šterlingov, z enim samim sovereignom, ki napravi vsak teden isti krog. V Angliji je ta mehanizem celo manj izpopolnjen kakor na Škotskem, in tudi ni povsod enako izpopolnjen; zato vidimo npr., da potrebujejo nekateri kmetijski okraji v primeri s čisto industrijskimi okraji veliko več cirkulacijskih sredstev za to, da spravijo v cirkulacijo precej manjšo količino vrednosti.

Če se prepeljete čez Kanal, boste odkrili, da so tam denarne mezde precej nižje kakor v Angliji, da pa je v Nemčiji, Italiji, Švici in Franciji za njihovo cirkulacijo potrebna dosti večja množina cirkulacijskih sredstev. Isti sovereign ne pade tako hitro v roke bankirju oziroma se ne povrne tako hitro k industrijskemu kapitalistu; in zato bodo morda namesto enega sovereigna, ki spravlja v cirkulacijo 52 funtov šterlingov na leto, potrebni trije sovereigni, da bi omogočili cirkulacijo letne mezde v znesku 25 funtov šterlingov. Če primerjate celinske dežele z Anglijo, boste takoj sprevideli, da zahtevajo nizke denarne mezde za svoj obtok veliko več cirkulacijskih sredstev kakor visoke denarne mezde in da je to v resnici čisto tehnična stvar, ki se prav nič ne tiče našega predmeta.

Po najbolj natančnih računih, kar jih poznam, bi lahko cenil, da je letni dohodek delavskega razreda v tej deželi 250,000.000 funtov šterlingov. Za cirkulacijo te velikanske vsote je potrebno okoli 3 milijone funtov šterlingov. Recimo, da bi se povišale mezde za 50 odstotkov. Tedaj bi potrebovali namesto 3 milijonov cirkulacijskih sredstev 4 milijone in pol. Ker poravnava delavec zelo velik del svojih dnevnih izdatkov v srebrnih in bakrenih novcih, to se pravi z golimi vrednostnimi znaki, katerih vrednostno razmerje do zlata je po dogovoru določeno z zakonom, prav tako kakor nezamenljivemu papirnatemu denarju, bi zato zahtevalo povišanje denarne mezde za 50 % v skrajnem primeru dodatno cirkulacijo sovereignov, recimo, v znesku 1 milijona. En milijon, ki počiva zdaj v obliki zlata v palicah ali v obliki kovancev v kleteh Angleške banke ali privatnih bankirjev, bi začel cirkulirati. Toda celo neznatne stroške, ki nastanejo zaradi dodatnega kovanja ali večjega obrabljanja tega milijona, bi si lahko prihranili in bi si jih tudi v resnici prihranili, če bi nastale kake težave zaradi potrebe po dodatni množini cirkulacijskih sredstev. Vsi veste, da se dele cirkulacijska sredstva te dežele na dve veliki skupini. Prva skupina, ki obstoji iz bankovcev raznih nominalnih vrednosti, se uporablja pri kupčijah med trgovci samimi in pri večjih plačilih potrošnikov trgovcem, medtem ko cirkulira druga skupina cirkulacijskih sredstev, to so kovanci, v trgovini na drobno. Čeprav sta ti vrsti cirkulacijskih sredstev različni, pa vendarle druga drugo zastopata. Tako cirkulira zlatnik v velikem obsegu celo pri večjih plačilih, kjer gre pri zneskih, ki jih je treba plačati, za presežke nad okroglimi zneski, manjše od 5 funtov šterlingov. Če bi izdali jutri bankovce po 4 ali 3 funte šterlinge ali po 2 funta šterlinga, bi bili zlatniki, ki polnijo zdaj te kanale cirkulacije, takoj izrinjeni iz teh kanalov in bi stekli v tiste kanale, kjer bi bili potrebni zaradi povišanih denarnih mezd. Tako bi dobili ta dodatni milijon, ki bi bil potreben, ker bi se mezde povišale za petdeset odstotkov, ne da bi dodali le en sam sovereign. Isti učinek bi lahko dosegli, ne da bi dodali le en sam bankovec, če bi povečali obtok menic, kakor se je to precej dolgo dogajalo v Lancashiru.

Če bi splošno povišanje ravni mezd – npr. za 100 odstotkov, kakor po predpostavki občana Westona pri mezdah kmetijskih delavcev – povzročilo, da bi se zelo zvišale cene življenjskih potrebščin, in bi bila torej – po njegovih nazorih – potrebna dodatna množina cirkulacijskih sredstev, ki je pa ne bi mogli priskrbeti, tedaj bi moralo imeti splošno znižanje mezd isti učinek in v isti meri, le da v nasprotni smeri. Prav! Vsi pa veste, da so bila leta od 1858 do 1860 leta največje prosperitete za bombažno industrijo in da je v tem pogledu še prav posebno leto 1860 brez primere v letopisih trgovine, medtem ko so ob istem času cvetele tudi vse druge industrijske panoge. Mezde delavcev, zaposlenih v bombažni industriji, in vseh drugih delavcev, ki so v zvezi s to panogo, so bile leta 1860 višje kakor sploh kdaj poprej. Prišla pa je amerikanska kriza in vse te mezde so se nenadoma znižale na približno četrtino svoje prejšnje vsote. V obratni smeri bi to pomenilo zvišanje za 300 odstotkov. Če se mezda zviša od 5 na 20, pravimo, da se je zvišala za 300 odstotkov; če se zniža od 20 na 5, pravimo, da se je znižala za 75 odstotkov; toda vsota, za katero se je mezda v prvem primeru zvišala, v drugem pa znižala, bi bila ista, namreč 15 šilingov. To je bila torej taka nenadna sprememba ravni mezd, kakršna se poprej še ni nikdar dogodila, in je obenem zajela tolikšno število delavcev, da je bilo to število, če ne računamo samo delavcev, ki so bili zaposleni neposredno v bombažni industriji, temveč tudi tiste, ki so posredno odvisni od te industrije, za polovico večje od števila poljedelskih delavcev. Pa se je morda cena pšenice znižala? Povišala se je od letnega poprečka 47 šilingov 8 penijev za quarter v obdobju treh let 1858–1860 na letni popreček 55 šilingov 10 penijev za quarter v obdobju treh let 1861–1863. Kar se tiče cirkulacijskih sredstev, so nakovali v kovnici 1861. leta 8,673.232 funtov šterlingov, l. 1860 pa 3,378.102 funta šterlinga. To se pravi, da so nakovali 1861. leta 5,295.130 funtov šterlingov več kakor l. 1860. Res je, da je bil obtok bankovcev l. 1861 za 1,319.000 funtov šterlingov manjši kakor l. 1860. Odštejte to vsoto! Še vedno pa ostane za leto 1861, v primerjavi z letom prosperitete 1860, presežek cirkulacijskih sredstev 3,976.130 funtov šterlingov ali približno 4,000.000 funtov šterlingov; toda hkrati se je zlata rezerva v Angleški banki zmanjšala, če ne v popolnoma istem, pa vsaj v približno istem razmerju.

Primerjajte leto 1862 z letom 1842! Ne glede na to, da se je silno povečala vrednost in količina blaga v cirkulaciji, je l. 1862 dosegel samo kapital, vplačan ob rednih pogojih v delnice, posojila itd. za železnice v Angliji in Walesu, vsoto 320,000.000 funtov šterlingov, vsoto, ki bi se zdela 1. 1842 pravljična. Vendar pa sta bili celotni vsoti denarja v obtoku v l. 1862 in 1842 skoraj enaki; in na splošno boste odkrili tendenco, da se količina denarja v obtoku, če močno narašča vrednost ne le blaga, temveč denarnih poslov na splošno, čedalje bolj manjša. S stališča našega prijatelja Westona je to nerešljiva uganka.

Če bi se nekoliko poglobil v to stvar, bi spoznal, da se – ne glede na mezde, in celo če domnevamo, da ostanejo nespremenjene – vrednost in množina blaga, ki ga je treba spraviti v cirkulacijo, in sploh vsota denarnih poslov, ki jih je treba sklepati, vsak dan spreminja; da se vsak dan spreminja množina izdanih bankovcev; da se vsak dan spreminja množina plačil, izvršenih brez posredovanja denarja z menicami, čeki, knjižnimi krediti, obračuni v denarnih zavodih; da se vsak dan spreminja, kolikor je kot cirkulacijsko sredstvo potrebna gotovina, razmerje med kovanci v cirkulaciji na eni strani in na drugi kovanci in zlatom v palicah, ki je v rezervi ali ki počiva v kleteh bank; da se vsak dan spreminja množina nekovane plemenite kovine, ki jo vsrkava nacionalna cirkulacija, in množina zlata, ki jo pošiljajo v tujino za mednarodno cirkulacijo. Odkril bi, da je njegova dogma o nespremenljivi množini cirkulacijskih sredstev huda zmota, ki se ne sklada z vsakdanjim dogajanjem. Začel bi raziskovati zakone, ki omogočajo denarnemu obtoku, da se prilagaja tako neprenehoma spreminjajočim se okoliščinam, namesto da spreminja svoje napačne nazore o zakonih denarnega obtoka v argument zoper povišanje mezd.


Naslednje poglavje