Mezda, cena in profit
Zdaj, ko smo analizirali, kolikor je bilo to sploh mogoče na tako bežen način, naravo vrednosti, vrednosti kakršnegakoli blaga, moramo obrniti svojo pozornost na specifično vrednost dela. In tu vas moram spet presenetiti z navideznim paradoksom. Vsi ste trdno prepričani, da je to, kar vsak dan prodajate, vaše delo; da ima torej delo ceno in da mora torej, ker je cena blaga samo denarni izraz njegove vrednosti, biti prav gotovo tudi nekaj takega, kar se imenuje vrednost dela. Toda takšne stvari, kakor je vrednost dela v običajnem smislu te besede, sploh ni. Videli smo, da tvori količina potrebnega dela, kristaliziranega v blagu, vrednost blaga. Kako bi torej mogli, če uporabljamo ta pojem vrednosti, določiti, recimo, vrednost deseturnega delovnega dne? Koliko dela tiči v tem delovnem dnevu? Delo desetih ur. Če rečem, da je vrednost deseturnega delovnega dne enaka delu desetih ur ali količini dela, ki tiči v njem, bi to bila tavtologija in poleg tega še nesmiselna trditev. Seveda, ko bomo odkrili resnični, toda skriti smisel izraza “vrednost dela”, tedaj nam bo mogoče razložiti to iracionalno in na videz nemogočo uporabo pojma vrednosti, prav tako kakor smo zmožni, potem ko smo ugotovili resnična gibanja nebesnih teles, razložiti njihova navidezna ali samo pojavna gibanja.
To, kar delavec prodaja, ni neposredno njegovo delo, temveč njegova delovna sila, ki jo daje kapitalistu začasno na razpolago. To je tako res, da določajo – ali tudi angleški zakoni, tega ne vem, toda prav gotovo nekateri zakoni celinskih držav – maksimalni čas, za katerega sme človek prodati svojo delovno silo. Če bi smel to storiti za vsako poljubno dobo, bi se takoj obnovilo suženjstvo. Če bi tako prodajo sklenil npr. za vse svoje življenje, bi ga takoj spremenila v dosmrtnega sužnja njegovega podjetnika.
Že eden najstarejših ekonomistov in najoriginalnejših angleških filozofov – Thomas Hobbes – je v svojem “Leviathanu” instinktivno pokazal na to točko, ki so jo vsi njegovi nasledniki prezrli. Hobbes pravi:
“Value or worth [vrednost ali veljava] človeka je, kakor pri vseh drugih stvareh, njegova cena: to je toliko, kolikor bi kdo dal za uporabo njegove sile.”
Če izhajamo iz te osnove, nam bo mogoče določiti vrednost dela prav tako, kakor določamo vrednost vsega drugega blaga.
Toda preden bomo to storili, se vprašajmo, odkod ta čudni pojav, da nahajamo na trgu skupino kupcev, ki so lastniki zemlje, strojev, surovin in življenjskih potrebščin, kar je vse razen zemlje v surovem stanju produkt dela, na drugi strani pa skupino prodajalcev, ki nimajo naprodaj nič drugega kakor svojo delovno silo, svoje delovne roke in možgane? Odkod to, da prva skupina neprenehoma kupuje, zato da bi delala profit in bogatela, medtem ko druga skupina neprenehoma prodaja, zato da bi mogla zaslužiti svoje življenjske potrebščine? Proučevanje tega vprašanja bi bilo proučevanje tega, kar imenujejo ekonomisti “začetna ali prvotna akumulacija”, kar bi se pa moralo imenovati prvotna ekspropriacija. Odkrili bi, da ta tako imenovana prvotna akumulacija ne pomeni nič drugega kakor vrsto zgodovinskih procesov, ki so se končali s tem, da se je razbila prvotna enotnost med delovnim človekom in njegovimi delovnimi sredstvi. Tako proučevanje pa presega okvir predmeta, ki ga zdajle obravnavamo. Ko pa se je že izvršila ločitev delovnega človeka in delovnih sredstev, se bo to stanje ohranilo in obnavljalo v čedalje večjem obsegu, dokler ga ne bo nov in temeljit prevrat v načinu produkcije spet postavil na glavo in obnovil prvotno enotnost v novi zgodovinski obliki.
Kaj je torej vrednost delovne sile?
Kakor vsakemu drugemu blagu se tudi njej določa vrednost s količino dela, ki je potrebna za njeno produkcijo. Delovna sila človeka obstoji samo v njegovi živi telesnosti. Da bi rasel in živel, mora človek konsumirati določeno količino življenjskih potrebščin. Toda človek se prav tako kakor stroj obrabi in nadomestiti ga mora drug človek. Poleg tiste količine življenjskih potrebščin, ki so mu potrebne za lastno življenje, mu je potrebna še dodatna količina življenjskih potrebščin, da bi vzgojil nekaj otrok, ki ga bodo nadomestili na delovnem trgu in zagotovili trajen obstoj delavskega rodu. Poleg tega mora konsumirati nadaljnjo količino vrednosti, da razvije svojo delovno silo in si pridobi določeno spretnost. Za naš namen zadostuje, če upoštevamo samo poprečno delo, pri katerem so stroški za vzgojo in razvoj neznatne količine. Vendar pa moram izkoristiti to priložnost, da ugotovim tole: kakor se razlikujejo stroški za produkcijo delovne sile različne kakovosti, tako se morajo razlikovati tudi vrednosti delovnih sil v različnih industrijskih panogah. Zahteva, naj bodo mezde enake, temelji torej na zmoti, je nespametna želja, ki se ne bo nikdar izpolnila. To je dete tistega napačnega in površnega radikalizma, ki priznava predpostavke in se skuša izogniti sklepom. Na podlagi mezdnega sistema se vrednost delovne sile določa na isti način kakor vrednost vsakega drugega blaga; in ker imajo različne vrste delovne sile različne vrednosti ali ker potrebujejo za svojo produkcijo različne količine dela, zato morajo imeti različne cene na delovnem trgu. Zahtevati na podlagi mezdnega sistema enako ali celo pošteno plačilo je isto kakor zahtevati svobodo na osnovi suženjskega sistema. Kaj imate za pravično in pošteno, to tu ni vprašanje. Vprašanje je: Kaj je nujno in neogibno pri določenem sistemu produkcije?
Iz vsega, kar smo povedali, je očitno, da se določa vrednost delovne sile z vrednostjo življenjskih potrebščin, ki so potrebne za produkcijo, razvoj, ohranjanje in ovekovečenje delovne sile.