Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
“Plat zvona ni znamenje za zmedo, ampak za napad na sovražnike …” Danton.
Skoraj poldrugo stoletje je poteklo, odkar je francoska revovolucija proklamirala pravico slehernega naroda do samoodločbe. Od tedaj je šla tako zvana “nacionalna ideja” skozi razne faze in danes se vrše v njenem imenu nasilja nad neodvisnostjo narodov, ki jim doslej v zgodovini nimamo primera. Nacionalizem, “nacionalni šovinizem”, “nacionalni ekskluzivizem”, “rasizem” itd., – to so danes pojmi, ki označujejo tiste nedemokratične skrajnosti, do katerih se je razvila nekdaj vseskozi demokratična nacionalna ideja. Z grenkobo v dušah morajo trpeti danes mali narodi, da jim velike imperialistične države v imenu “naravnih teženj svojega naroda” jemljejo svobodo in neodvisnost. Ali je bilo tedaj upanje, ki so ga stavile ljudske množice v preteklem stoletju v zmago “narodne ideje”, že od vsega začetka grajeno na nesolidnih temeljih? Ali so tedaj vse ogromne žrtve ter desetletja in desetletja požrtvovalnih in junaških bojev veljala varljivi fati morgani? Ali imajo mali narodi sploh še možnost nadaljnjega obstanka?
Navzlic težkim preizkušnjam, ki jih mora danes prestajati vera v bodoče bratstvo narodov, moramo vendarle na vsa ta vprašanja odgovoriti negativno. K temu nas ne silijo samo čustveni momenti, marveč tudi teoretična spoznanja. Če vidimo danes silovito akcijo reakcionarnih sil, ki oznanja smrt majhnim narodom, tedaj ne smemo biti slepi tudi za tiste demokratične ljudske sile, ki nam že danes, čeprav se zde še slabe in potisnjene v obrambo, kažejo na smer družbenega razvoja, ki jo bo bodočnost neizogibno zavzela. Ko smo v naših zadnjih poglavjih analizirali gibalne sile narodnega gibanja, smo ugotovili na našem lastnem primeru, da je diferenciacija, ki je nastala v imperialističnih okolnostih, spremenila tudi odnos posameznih socialnih plasti do naroda in do narodnega vprašanja. Če so socialno konservativne meščanske plasti razvile demokratično narodno misel iz pretekle revolucionarne epohe, ki je oznanjala bratstvo med narodi, v sodobni nacionalizem, šovinizem in rasizem, ki so grajeni na ideji sovraštva med narodi in narodnega zatiranja, tedaj nam že samo to dejstvo govori za to, da te plasti in te ideologije niso pravi in legitimni dedič bogatih pozitivnih plodov preteklih narodno-osvobodilnih bojev. Ko so narodi nastajali, je ta pojav obenem spremljala težnja po bratstvu med narodi. Legitimni dedič te pozitivne tradicije in obenem glavni zaveznik malih narodov so torej one napredne in demokratične družbene sile, ki že po svoji socialni vlogi izključujejo narodno zatiranje: delavstvo, kmetje in osnovne plasti tako zvanih srednjih slojev sploh. Če postane torej za finančno oligarhijo “nacionalna misel” osnovna ideja fašizma, ki je po vsej svoji vsebini glavni nosilec politike narodnega zatiranja, tedaj postaja blok delavstva in kmetov ter tako zvanih srednjih slojev sploh nosilec resnično demokratične narodne misli, ki izključuje vsako zatiranje naroda po narodu in ki je bila spočeta v revolucionarnih vihrah 18. in 19. stoletja. V fašzimu doživlja potemtakem narodna misel svojo smrt, a v širokem demokratičnem ljudskem gibanju svoje prerojenje.
O Franciji so dejali včasih, da je dežela, kjer so vsi družbeni pojavi najbolj do kraja dognani in se pojavljajo v najbolj izraziti obliki. Komur je bila prijazna sreča, videti v zadnjih letih na primer Pariz 14. julija, je moral nehote ugotoviti, da velja to v marsičem tudi za današnjo Francijo. Ogromne množice, ki so se stekale v dveh brezkončnih rekah po izpuhtevajočem, od vročine mehkem asfaltu čez trg Bastille, odete v razkošno rdečilo svojih zastav, sredi katerih so se gosto posejane razvijale francoske trikolore, so bile nekaj več kakor običajna politična demonstracija. Kozmopolitski in vendar tako tipično francoski Pariz, mesto najbogatejše revolucionarne tradicije in zakladnica velike kulture francoskega naroda, mesto, ki je že tolikokrat dalo napredno vzpodbudo zaostajajoči družbi, tudi danes izredno jasno odraža nove procese, ki se razvijajo v nedrih današnje družbe in o katerih smo govorili zgoraj.
Svojevrsten blok delavstva in srednjih slojev, ki je nastal v Franciji pod imenom ljudske fronte, predstavlja v zgodovinskem procesu mnogo več kakor bežno politično koalicijo treh strank. Če abstrahiramo vse vsakdanje politično obeležje tega pojava in se osredotočimo samo na njegovo socialno bistvo, tedaj bomo videli, da se je v tem gibanju utelesila prav ona demokratična vsebina naroda, o kateri smo govorili zgoraj in v predhodnih poglavjih, ko smo ugotovili, da so socialno konservativne plasti postale nesposobne, da bi predstavljale in branile interese naroda. Kakor na dlani so se torej v pojavu tega ljudskega gibanja manifestirale tiste velike spremembe v družbenem razvoju, ki so dale tudi narodnemu vprašanju čisto novo vsebino. To ljudsko gibanje, ki je danes v prvi vrsti bojevno sredstvo ljudskih množic, je istočasno tudi zarodek tistega sožitja osnovnih ljudskih plasti delavcev, kmetov in tako zvanih “srednjih slojev” sploh, ki predstavlja najbližjo bodočnost slehernega naroda.
Predvsem v tej luči je treba danes gledati tudi na problem malega naroda. Navzlic težkemu položaju, v katerem se majhni narodi danes nahajajo spričo agresivnosti tako zvanih “avtoritarnih” držav, je boj teh narodov za neodvisnost in svoboden razvoj vendarle lahko povsem uspešen, če se nasloni na progresivne sile, o katerih smo zgoraj govorili, tudi v mednarodnem življenju. Vsaka druga pot, vsak poskus malega naroda, da bi se mogel odkupiti z nekako “nevtralnostjo” v velikem boju, ki se bije danes med napredkom in reakcijo, med svobodo in nasiljem, brezpogojno vodi k porazu in k izgubi samostojnosti. Da bi mogli to dejstvo razumeti v vsej globini, se ozrimo najprej na obče perspektive nadaljnjega razvoja narodov. Tako bomo tudi tu prišli do tistih družbenih “konstant”, o katerih si mora biti na jasnem sleherni mali narod, ki si hoče zavarovati svoj obstanek.
Videli smo, da so socialne spremembe z nastopom imperializma, zlasti pa ob koncu svetovne vojne bistveno vplivale na razvoj narodnega vprašanja. Njihov pomen je bil prvič v tem, da so razširile okvire narodnega vprašanja. Iz bolj ali manj lokaliziranih narodno-osvobodilnih bojev, iz posebnega narodnega vprašanja znotraj vsake države je nastalo splošno vprašanje boja proti imperializmu. Drugič so te spremembe odprle neposredne možnosti, da se to vprašanje tudi reši. Naš lastni primer nam najlepše ilustrira to dejstvo. Če je, kakor smo videli, v zadnjih treh ali štirih desetletjih prejšnjega stoletja naš narodni problem zašel v zagato, ko je kazalo, da je postal sploh nerešljiv, ker ni bilo socialnih sil, ki bi ga mogle rešiti, tedaj se je z nastopom imperializma položaj popolnoma spremenil. Videli smo, da so se pojavile nove sile, delavsko gibanje in Krekova kmečka demokracija, ki sta kljub vsem napakam vendarle postala glavni nosilec narodnega gibanja in jamstvo za njegovo pozitivno rešitev. Spremenili pa so se tudi objektivni pogoji. Če je imperializem kot poslednja stopnja kapitalizma sam v sebi brezizhodna zagata nekega reakcionarnega sistema, tedaj je njegov zlom postal neposredna nujnost, obenem s tem pa tudi dokončna rešitev narodnega vprašanja sploh. V tem pa tiči obenem tudi tretji pomen zgoraj omenjenih socialnih sprememb, namreč, da je v tem postavljen most med naprednimi silami in narodno-osvobodilnimi gibanji Evrope in tako zvanih “matičnih dežel” ter med kolonialnim vzhodom, ki se bori za svojo svobodo proti pritisku imperialističnih velesil.
Glede na to moramo torej v našem pretresanju narodnega vprašanja ugotoviti naslednje štiri spremembe:
1.) Narodno vprašanje kot delno vprašanje znotraj posameznih držav se je spojilo s kolonialnim vprašanjem v splošno vprašanje boja proti sistemu imperialističnega zatiranja narodov. Če torej na eni strani imperializem zaostruje vse mednarodne odnose in ustvarja neposredne vzroke novih vojska, potem se na drugi strani ravno v odporu proti tem tendencam vse bolj krepi tudi težnja po vedno tesnejšem bratstvu zatiranih in in vseh drugih narodov. Ta težnja je danes platforma skupnega boja proti sistemu narodnega zatiranja, jutri pa bo izhodišče za sodelovanje vseh narodov pri graditvi vsečloveške kulture in večnega miru med narodi.
2.) namesto gesla o samoodločbi narodov, ki je prazno in varljivo, če ni dopolnjeno s konkretnim jamstvom za narodovo neodvisnost, smo postavili jasno geslo o samoodločbi narodov s pravico do odcepitve, ki edina lahko jamči, da se bo sleherni narod zares svobodno odločil za obliko svojega življenja med drugimi narodi.
Vsako drugačno “reševanje” narodnega vprašanja ni nič drugega kakor podaljšanje zatiranja, četudi v novih oblikah. S tem geslom so torej dane okvirne konture vsakega narodnoosvobodilnega programa. Pri tem pa ponovno povdarjamo, da pravica do odcepitve nikakor ni dolžnost. Narobe, ravno priznavanje te pravice slehernemu narodu bo privedlo do tesnejšega sodelovanja med narodi in torej tudi povečalo možnosti za njihovo sodelovanje in sožitje. To dejstvo je točno izrazil tudi T. G. Masaryk v proglasu ob proklamaciji neodvisnosti češko-slovaške države 19. oktobra 1918:
“Mislimo, da je svoboda prvi bistveni pogoj za federalizacijo in da se bodo svobodni narodi srednje in vzhodne Evrope lahko federalizirali, če bodo smatrali to za potrebno …” (Dr. Beneš: “Svetovna vojna in naša revolucija”, nem. prev., str. 596.)
“Pravica do samoodločbe pomeni – je pisal eden raziskovalcev narodnega vprašanja –, da ima samo narod sam pravico, odločati o svoji usodi, da nihče nima pravice vmešavati se s silo v življenje nekega naroda, uničevati njegovih šol in drugih ustanov, ovirati ga v njegovih običajih in navadah, dušiti njegov jezik, zmanjševati njegove pravice … Pravica do samoodločbe pomeni, da si narod more uravnati svoje življenje po lastni želji, da ima pravico graditi svoje življenje po načelu avtonomije, stopiti v federativne odnose z drugimi narodi, da ima pravico odcepiti se povsem. Narod je suveren in vsi narodi so enakopravni …”
Katera rešitev je pravilnejša, ali avtonomija ali federacija ali odcepitev, to je odvisno od vsakokratnih konkretnih razmer in od položaja, ki ga zavzema posamezno narodno gibanje glede na splošno konstelacijo mednarodnih sil napredka in reakcije. O tem smo govorili že v predhodnih poglavjih. Pravilna je vsaka rešitev, ki oslabi mednarodno središče reakcije, kajti s tem olajša jarem zatiranja vsem zatiranim narodom in odpira nove možnosti za njihovo osvoboditev. In narobe, škodljiva je vsaka rešitev, ki okrepi to središče, kajti taka “rešitev” bi bila izvedena v prid povečanemu pritisku imperializma proti zatiranim narodom.
3.) Razjasniti je bilo treba organsko zvezo med narodnim in kolonialnim vprašanjem na eni ter današnjim družbenim sistemom na drugi strani. Ugotovili smo, da se je z razvojem kapitalizma spremenil tudi odnos posameznih njegovih družbenih razredov do narodnega vprašanja, in spoznali, da politika narodnega zatiranja, ki je dosegla pri imperializmu svoj višek v fašizmu, izvira iz najglobljih socialnih korenin imperializma. Ta ugotovitev je izredno važna zlasti za male narode, kajti samo ona jim je lahko pravi kažipot pri iskanju zaveznikov v njihovem osvodilnem boju. Odkriva pa nam obenem tudi, da je narodno vprašanje danes neločljivo povezano z vprašanjem o demokraciji sploh. To ne izhaja samo iz dejstva, da je tam, kjer je mnogo demokracije, manj narodnega zatiranja. Tak sklep se nam predvsem vsiljuje tudi zategadelj, ker splošno demokratično gibanje danes slabi središče imperialistične reakcije, od čigar zloma je odvisna tudi večja ali manjša varnost obstanka malih narodov in tudi slovenskega naroda.
4.) Na narodno vprašanje smo gledali v njegovi celokupnosti. Zahtevali smo torej narodno enakopravnost de facto, to je na vseh področjih družbenega življenja. Ni enakopraven in svoboden narod, ki lahko uporablja svoj materni jezik in ima svoje šole, če ni enakopraven tudi na gospodarskem področju. Še več, prazno je besedičenje o narodni enakopravnosti, če ima sicer narod formalno politično svobodo, toda če na gospodarskem področju tvori samo dodatek gospodarskemu sistemu imperialističnih velesil. To vidimo zlasti danes, ko postaja na primer spričo nemške gospodarske ofenzive proti vzhodu neodvisnost vzhodnih poljedelskih držav vedno bolj problematična. Ta proces sicer ni nujen, če bi gospodarsko obrambo teh držav vodile progresivne sile. Če pa jo usmerjajo reakcionarni in nedemokratični elementi, tedaj je neizogibno, da se gospodarska odvisnost vedno bolj pretvarja tudi v politično. Za resnično enakopravnost in neodvisnost je torej potrebna tudi čim večja gospodarska odpornost naroda.
To so torej spremembe v postavljanju narodnega vprašanja, ki jih moramo imeti neprestano pred očmi, če hočemo določati splošno smer boja slovenskega naroda za dosego njegovih ciljev. To so resnične družbene “konstante”, ki utegnejo biti – kakor danes – za krajši čas potisnjene v obrambo, toda ki bodo prej ali slej nujno prevladale.
Zgodovina Slovencev je ena sama dolga veriga zatiranja in teptanje malega naroda. Toda odgovor, ki ga je slovenski narod dajal zatiralcem je bil malokdaj takšen, da bi mogli biti ponosni nanj. Zaostalost je vodila tam, kjer bi moral voditi napredek. V predhodnih poglavjih smo videli, kako smo zavoljo tega postali orodje reakcije in skupaj z ostalimi slovanskimi narodi strašilo evropskega napredka. Stritar je pribil to dejstvo v “Dunajskih sonetih”:
“Srce mi krvavi, plamti mi jeza,
V fevdalstvo, hlapčevstvo in zagorjanstvo
Vklenili nam pošteno ste slovanstvo,
Nečastna družba mi, ostudna zveza!
Da vedno delj okrog po sveti seza
To žalostno o nas, Slovanih, znanstvo,
Storilo naše je neotesanstvo,
Ki nas v sramoto vedno bolj pogreza.
Svet čuje naj moj glas: Mi nismo taki!
Sovražniki ideje nismo nove!
Svobodomorci, hlapci in mračnjaki!
Kedo je kriv, da svet tako nas zove?
Oj ti moj rod slovanski, blagi, jaki!
Razbij sramotne skoraj že okove!”
Toda Stritar, ki ga je bilo sram reakcionarne vloge slovenskega naroda v zgodovini, je pač doumel, v čem obstoji ta vloga, ni pa vedel, kje je izhod iz te reakcionarne zagate slovenskega naroda. Ta izhod je našel šele Ivan Cankar, ko je zapisal:
“Na tebi, na tvojih plečih, na plečih delavca - proletarca, leži bodočnost slovenskega naroda, naroda - proletarca.”
To je izročilo, ki ga je zapustil Ivan Cankar vsem tistim, ki bodo v bodoče odločali o usodi slovenskega naroda. Popolnoma jasno je povedal misel, ki so jo potrdila tudi vsa naša dosedanja izvajanja: da je bodočnost slovenskega naroda odvisna od povezanosti njegovega boja z naprednimi in demokratičnimi družbenimi silami. Samo če se bo slovenski narodni boj opiral na te demokratične sile, tedaj bo to jamstvo, da Slovenija v velikem boju med silami napredka in reakcije, v boju za resnično ljudsko demokracijo, ne bo – kakor 1848. leta – Vendéja, ki bo ostala pokopana pod razvalinami reakcionarnega sistema.
Slovenski narodni problem tvorijo – kakor se navadno navaja – v glavnem naslednja vprašanja:
1.) Vprašanje nacionalne državnosti. Vsebina tega vprašanja je v pravici, da sleherni narod sam odloča o notranji ureditvi svojega državnega življenja in o svojem odnosu do drugih narodov.
2.) Vprašanje gospodarske politike in izkoriščanja množic, to je predvsem vprašanje gospodarske hegemonije in gospodarskih prednosti vladajočega naroda: v bančništvu (koncentracija kapitala), industriji (demontaža industrije), v zunanji trgovini (usmerjenje izvoza), v izkoriščanju državnih monopolov, pri gradbenih delih (ceste, železnice, bolnice, šole itd.), pri javnih delih, pri državnih nabavah, pri nastavljanju uradnikov, v davčni politiki itd. Sem spadajo tudi prednosti za vladajoči narod, ki jih prinaša “hegemonistični ključ” pri razdeljevanju državnih izdatkov, kreditov in najrazličnejših fondov itd.
3.) Agrarno vprašanje, to je vprašanje o veleposestvih, polfevdalnih odnosih, kmečkemu gladu po zemlji in o vseh bremenih, ki teže kmečkega človeka.
4.) Vprašanje o političnih svoboščinah in pravicah, ki jih običajno kratijo zatiranim narodom.
5.) Kulturno vprašanje, to je vprašanje o sodobnem razvoju narodne kulture in sicer tako o razvijanju jezika, literature, umetnosti itd., kakor o organizacijskem utrjevanju narodne samobitnosti; sem spada vprašanje o šolah, kulturnih in drugih društvih itd. ter o materialnem fondu za razvijanje te kulture, ki je odvisen od gospodarske moči naroda.
6.) Vprašanje zunanje politike, to je prostosti, da si narod sam izbere zaveznike v mednarodnem življenju, ki najbolj ustrezajo njegovim potrebam.
Očitno je torej, da ta vprašanja zadevajo vse plasti naroda. Narodno gibanje v današnjem času potemtakem ne more biti drugačno, kakor demokratično občeljudsko gibanje. Toda delež posameznih plasti v narodnem vprašanju ni isti. Videli smo, da so meščanske plasti samo deloma zainteresirane v rešitvi tega vprašanja, drugače pa njihov razredni interes čestokrat prihaja v nasprotje z interesi naroda kot celote.
Drugače je s kmetom. Vsi njegovi socialni, gospodarski in politični interesi leže v isti strugi s splošnimi interesi naroda. Zato tudi tvori ravno kmet glavno armado narodnega gibanja in brez njegovega aktiviziranja ne more biti uspešen noben narodno-osvobodilni boj.
Toda tudi tu bi ostali samo na površini, če bi govorili o kmetu vobče. To kar navadno pri nas imenujemo “kmečko ljudstvo” nikakor ni enotna množica z istimi interesi, zato tudi razmerje do narodnega vprašanja ne more biti isto. Nasprotno, v malem se kažejo v strukturi naše vasi že vsa glavna nasprotja, ki pretresajo današnjo družbo v celoti. Tu moramo deliti približno pet kategorij:
1.) Veleposestniška plast se v naših razmerah pričenja od 50 do 70 ha navzgor. Ta plast je pri nas deloma ostanek fevdalnega veleposestva, deloma pa že produkt kapitalistične koncentracije kapitala v agrarni produkciji. To je obenem ona najtrdnejša buržoazna plast na naši vasi, ki je na eni strani tesno povezana s finančnim kapitalom, na drugi strani pa ima trdne položaje v raznih kmečkih gospodarskih organizacijah (zadrugah) . V političnem pogledu je prav ta plast tista, ki ima zelo odločilen vpliv na politiko katoliškega tabora. V notranji politiki si prizadeva dobiti za Slovenijo neko samoupravo, ki bi deloma zaščitila slovensko agrarno produkcijo pred vzhodno konkurenco, v zunanji politiki pa se vnema za nemško-italijansko orientacijo, ker vidi tu več izgledov za izvoz kot pa v francoski orientaciji. Veleposestniška plast ni kompaktna v katoliškem taboru. Po tradiciji je velik del tudi v “liberalnem” taboru in je eden virov notranjih nasprotij v njem.
Kar se tiče narodne politike Slovencev je ta plast eden najtrdnejših stebrov tako zvane “realne politike” in nasprotnik vsake odločnejše in načelnejše politike, ker se boji vsakega večjega gibanja demokratičnih množic.
2.) Plast bogatih kmetov, imenovali jo bomo gruntarsko plast, se pričenja nekako od 20 ha navzgor. Po svojih gospodarskih interesih je ona najtesneje povezana z veleposestniki. V političnem pogledu pa igra še večjo vlogo kot prvi, ker je številnejša in ker neposredno gospodarsko obvladuje naše vasi. Gruntar je v največjih primerih tudi gostilničar, trgovec, večji ali manjši industrijalec itd. Hkrati je steber zadrug in velike večine gospodarskih in kulturnih organizacij na vasi. Zato je tudi glavna opora obeh konservativnih strank na vasi, v prvi vrsti seveda katoliške. Brez pretiravanja zato lahko trdimo, da je tako zvana “kmečka politika” naših vodilnih dveh strank v bistvu in v glavnem – gruntarska politika.
3.) Plast srednjih kmetov, srednjaški sloj, se giblje nekako med 10 in 20 ha. To je sloj, ki se nahaja neprestano v strahu pred popolno proletarizacijo, toda ki mu pri vsem tem še ostaja upanje, da se bo morda vendarle povzpel med gruntarje. Po življenjskem nivoju čestokrat stoji slabše od povprečno plačanega delavca. Tarejo ga vsakdanje nadloge, davki, dolgovi, itd., ki ga prete zlomiti. V političnem pogledu je prav tako odraz tega kolebanja. Običajno se nagne k močnejšemu, toda se hitro pasivizira, kakor hitro spozna, da mu v njegovih vsakdanjih težavah ni bilo pomagano. Če bi se okrepilo delavsko gibanje, se bo prav tako in bolj odločno nagnil nanj, kakor je danes pod gruntarskim vodstvom. Samostojne politične smeri nikdar ni predstavljal in je ne more predstavljati. Ta plast je na vasi poleg malega kmeta najštevilnejša, zato se bije prav za prav ves politični boj na vasi v glavnem okrog vprašanja, kdo bo obvladal srednjega kmeta. Tudi v narodnem gibanju tvori srednji kmet ono plast, ki bo s svojo udeležbo v demokratičnem gibanju končno odločila o potih dokončne rešitve slovenskega vprašanja.
4.) Četrta je plast malega kmeta, ki ima nekako do 10 ha zemlje. Ta sloj je pri nas izredno številen. Značilno zanj je, da od svoje zemlje ne more živeti ter je zato navezan na dodatno delo, bodisi v poljedelstvu, bodisi v industriji. Zato v političnem pogledu teži k delavstvu. V katoliškem taboru je tvoril skupaj z delavstvom krščansko-socialno opozicijo, ki je stala včasih v zelo ostrem nasprotju z oficialnim vodstvom katoliške stranke. Samostojne politične smeri prav tako kakor srednji kmet ne more predstavljati, kajti njegov družbeni položaj je nestanoviten in prehoden. Mali kmet je jutrišnji proletarec, zategadelj je tudi njegov najbližji naravni zaveznik. Toda zelo dostopen je tudi za vplive z druge strani, zato se rad pridruži srednjim kmetom in pride s tem avtomatično pod vodstvo gruntarsko-meščanske plasti na vasi. Tako je tudi pri nas. Katoliška tradicija in gospodarska zavisnost ga vežeta za gruntarski vršiček na vasi. Dasi je del glavnih izvirov demokratične opozicije v katoliškem taboru, ga vendarle ne zapusti in tvori poleg srednjakov osnovno množico tega tabora. Ni pa dvoma, da se vrši vedno večja diferenciacija, ki koplje med njim in gruntarskim vodstvom vse večji in nepremostljivejši prepad. Politično je ta malokmečka plast izredno važna. Njen dokončni odhod od tradicionalne stranke, v katere okviru je vztrajala skoro celo stoletje, bi omajal tudi srednje kmete in jih brez dvoma zelo velik del potegnil za seboj. Tak primer smo v naši zgodovini že imeli. Krekova akcija je bila predvsem izraz teh plasti, toda zaustavila se je na pol poti.
5.) Najnižja plast na vasi je polproletarski sloj. To so ljudje, ki ali sploh nimajo lastne zemlje, ali pa jo imajo le toliko, da skoraj ne pride v poštev v njihovi življenjski bilanci. To so najemniki, kočarji, viničarji, težaki itd. Ničesar jih več ne deli od delavstva in so zato tudi najbolj dostopni njegovemu vplivu. Kljub temu pa so bile te mase važne postojanke katoliškega tabora. Zaradi svoje kulturne zaostalosti in oddaljenosti od delavskih centrov je našla med njimi tal tudi najreakcionarnejša ideologija. Na drugi strani pa dobivajo tu oporo razne radikalno-demokratične smeri. Krek je našel v tej plasti svoje najbolj vnete pobornike. Ta sloj je dal celo nekaj duhovnikov, ki so se postavili v izredno ostro opozicijo do oficialnega katoliškega vodstva.
Lahko bi končno omenili še vaški proletariat, poljedelske delavce, hlapce, dekle itd., toda ti že spadajo v proletariat, dasi tvorijo njegov najbolj zaostali in nezavedni del, ki je zaradi tega dostopen tudi tujim ideologijam.
Taka je torej struktura naše vasi. Na prvi pogled je jasno, da imamo opraviti z nekako mavrico prehodnih barv med dvema osnovnima taboroma: med meščanstvom in delavstvom. To se kaže tudi v političnih nagibih. Medtem ko vrhnji kmečki sloji slede veleposestnikom in meščanstvu, ali kakor pravijo ideologi hrvaškega kmečkega gibanja: gospodi, se nižje plasti približujejo proletariatu in njegovi politiki. Odvisno je tedaj od aktivnosti le-tega, kakšne oblike in tempo bo zavzel ta proces,
Podoben je položaj našega malomeščanstva, pri čemer mislimo na obrtnike, male trgovce in male industrijce ter podoben element. Tudi ta stoji z eno nogo na pragu proletarizacije, toda si istočasno prizadeva in upa, da bi se povzpel v vrste “zgornjih” desettisočev! Trpljenje in boj za obstanek ga potiskata na stran demokratičnih ljudskih plasti in delavstva, njegova kapitalistična stran ga sili v konservativni meščanski tabor. Kakor kmet, je tudi ta plast utelešeno omahovanje v političnem boju in se navadno nagiba k močnejšemu. Vsekakor pa tvori poleg kmeta važen sestavni del slovenske narodne armade, ki je sprejemljiva tudi za radikalnejšo rešitev slovenskega vprašanja, kajti vsi njeni interesi leže v strugi slovenskega narodnega boja.
Posebej je treba reči nekaj besed o naši inteligenci, čeprav spada prav za prav v isti tabor. O inteligenci trde in sama si prisvaja funkcijo, da predstavlja idejnega voditelja naroda. Pri tem mislimo na ono srednjo plast inteligence, kjer je iluzija o duhovni samostojnosti najmočnejša. V tej plasti se osnovna socialna nasprotja obrusijo, otope, zato dobiva družbena ideologija v njej videz neke izvirnosti in nepovezanosti s socialnimi procesi, ki se vrše v družbenih temeljih naroda. Dejansko pa je položaj popolnoma drugačen. Inteligenca razpolaga z znanjem, ima vpogled v duhovno tradicijo naroda, ki se je nakopičila skozi stoletja narodovega življenja, zato se v njej tudi najhitreje ideološko odražajo socialna nasprotja, ki pretresajo narod. V njej se torej zrcalijo socialne težnje posameznih plasti naroda. Funkcija inteligence torej ni, biti neposredni vodnik svojega naroda, pač pa v tem, da je z vsem svojim znanjem in duhovnim bogastvom izredno važen pomočnik in zaveznik demokratičnih ljudskih plasti, ki so nosilec napredka in od katerih je v prvi vrsti odvisna bodočnost naroda. Inteligenca torej izpolnjuje svojo dolžnost tedaj, če je tesno povezana z bojem osnovnih demokratičnih ljudskih množic, če je ves njen duhovni napor usmerjen k aktivnosti in realizmu, če nikoli ne dopusti, da bi jo izgubljanje v abstraktnostih ločilo od konkretnega boja ljudskih množic.
Cankar se je prav v spoznanju te vloge inteligence pridružil delavstvu in obenem glasno povedal, da sloni bodočnost slovenskega naroda na plečih slovenskega delavstva. Isto je ugotovil tudi dr. S. Leben, ko pravi:
“… Vse človetvo bo zlito v skupnost pod praporom načrtne ekonomije in pod vodstvom proletariata – malo presenetljiv je sicer ta privid, a kljub temu se bo uresničil.” (“Kam gre pot”. “Sodobnost”, 1934, str. 193.)
Blizu tega spoznanja je bil tudi dr. J. Ev. Krek, ko se je že pred svetovno vojno in tudi za nje pričel odvračati od socialnokonservativnega vodstva SLS in se bližati socialni demokraciji.
Ta spoznanja niso dnevno-političnega značaja. V njih se kaže predvsem prastara težnja neutrudljivega človeškega duha, ki se usmerja k napredku in izhaja iz onih socialnih plasti, ki so njegov nosilec. In če je Cankar dejal, da ga je v delavsko gibanje privedlo spoznanje, da je edino delavstvo sposobno rešiti slovensko narodno vprašanje, tedaj je s tem označil pot, na katero sili po napredku stremečega duha ves socialni razvoj. Tesna povezanost inteligence z delavstvom, s kmečkim ljudstvom in tako zvanimi srednjimi sloji sploh – to je edini položaj, ki ga mora zavzeti slovenska inteligenca, če hoče koristiti svojemu narodu.
Bežen pogled na našo umetnost nam razodeva, da je ta pač doumela temeljna nasprotja, ki pretresajo slovenski narod. Ni dvoma, slovenski narod je lahko ponosen, da je njegova umetnost večidel progresivna in demokratična in da je tako majhno število tistih, ki so se na področju umetnosti naslonili na reakcionarne ideologije. Toda to ni dovolj. Slabši je položaj na področju znanosti. Kljub nemajhnim uspehom je vendarle dejstvo, da se ni upala ali ni znala smelo poseči v vprašanja, ki se tičejo našega narodnega obstoja, ne glede na to, če bo tako prizadevanje poseglo v pozicije sodobnih slovenskih “prvakov”. V kolikor se je naša publicistika lotila teh vprašanj, tedaj se je to zgodilo na abstrakten način, neživljenjsko. Nedvomno ima Edvard Kocbek prav, ko pravi:
“… Mnogo krepkih ljudi je pri nas zastavilo delo, toda večina se ogiblje pravega terena, ali živi iz utopističnih vizij ali pa se umakne v pragmatično delo nazorov. Naš čut za resničnost je zbolel v čezmernem spiritualizmu, tako kakor je naša duhovna kultura postala neživljenjska zaradi nesvobodne narave …” (“Dejanje”, 1938, I, str. 2.)
Potem nadaljuje:
“… Ni cel človek, kdor beži pred šumnim razodevanjem sveta in svobodnim udeleževanjem življenja. Čim bolj se udeležujemo svobodnega razvoja, tem laže utelešujemo človečnost in čim bolj izpolnjujejo svoje osebno poslanstvo, tem bolj izpolnjujejo naravne zakonitosti …” (Istotam, str. 2.)
Seveda prehajata znanost in inteligenca s tem na področje politike, toda tudi politika je ali bi vsaj morala biti znanost. Narod, ki se bori v teh viharnih časih za svojo popolno osvoboditev in združitev, mora v svojem boju mobilizirati prav vse sile, in znanost mu mora biti pri tem nenadomestljiva in zvesta pomočnica.
Mizerna politična tradicija je pri najboljšem delu slovenske inteligence utrdila napačno in škodljivo mnenje, da je politična pesem pač grda pesem, zato se skuša stalno držati v neki “dostojni” razdalji od vsakdanjih bojev, ki jih bijejo slovenske množice za svoj obstanek in obstanek slovenskega naroda. Izredno škodljiva posledica tega dejstva je na eni strani., da se ta del slovenske inteligence sam izolira od osnovnih nmožic slovenskega naroda., a na drugi strani., da se izgublja v jalovih abstrakcijah in iluzijah o neki avtomatični rešitvi slovenskega vprašanja.
Kje so vzroki tega dejstva? Gotovo ni to nikaka specifična lastnost slovenske inteligence. Kakor splošna slabost našega demokratičnega gibanja v naših dneh., ima tudi to dejstvo svoje korenine deloma v objektivnih razmerah slovenskega naroda, deloma pa v subjektivnih slabostih tistih socialnih plasti, ki bi morale danes odločati v slovenskem narodnem boju, zlasti delavstva. Izgubljanje v abstraktnosti je vselej znak desorientacije in bega pred zamršeno realnostjo, dezertiranje z velike fronte, na kateri se bije boj med napredkom in reakcijo, če ni celo neposredno v službi reakcije. Pred 1848. letom se je slovenska inteligenca izgubljala v ilirskih in panslavističnih sanjarijah, ker je omahovala med dvema svetovoma, ki sta se borila za oblast. V 60ih letih pa je bilo, nasprotno, njeno glavno geslo: v množice slovenskega naroda, ker jo je zmagovito meščanstvo poneslo s seboj. Danes se je znova znašla med dvema frontama in zopet se pojavljajo iluzije v novih oblikah in zopet se skuša uveljaviti tendenca po begu od ljudskih množic.
Pri inteligenci se vrši torej podoben proces, kakor pri kmetu in srednjih slojih sploh. Reakcija se še nahaja v ofenzivi in pod pritiskom te ofenzive so te množice za trenutek praktično desorientirane in omahujejo med demokratično in reakcionarno fronto. Toda nobenega dvoma ni, da so te množice v bistvu demokratične in glavna vojska slovenskega narodnega gibanja ter je zato samo od subjektivnega faktorja, od konkretnega demokratičnega vodstva, odvisno, kam se bodo nagnile.
V tej luči se nam šele razodene subjektivna slabost slovenskega delavskega gibanja. Točno jo je označil že 1918. leta Ivan Cankar, ko je dejal o socialni demokraciji:
“Stranka ni videla naroda, narod ni videl stranke.” (Očiščenje in pomlajenje”.)
S tem, da se delavstvo zapira v okvire ozko delavskega boja, se samo izolira od ostalih množic slovenskega naroda in tudi od inteligence. To dejstvo je znatno zmanjšalo njegovo specifično težo v splošnem narodnem boju ter ga praktično skoraj izločilo iz neposrednega reševanja perečih vprašanj, ki pritiskajo slovenski narod. Kot nosilec progresa bi moralo biti delavstvo dedič vseh pozitivnih tradicij slovenskega naroda, njegove kulture in vsega njegovega duhovnega bogastva. To bogato dediščino mora slovensko delavstvo znati sprejeti in dalje razvijati, tedaj šele bo moglo nastopiti kot resnični branilec interesov slovenskega naroda. S svojim bojem za napredek in demokracijo dviguje delavstvo svoj lastni narod, ono ga vodi k vsestranskemu razvoju in postaja na ta način glavna gibalna sila njegovega napredka. Obenem s tem pa mora znati braniti interese svojih demokratičnih zaveznikov, kmetov in srednjih slojev, ki predstavljajo glavno armado demokratičnega narodnega gibanja. Toda za naše delavstvo je vsaj praktično še vedno značilno, da podcenjuje progresivnost kmečkega gibanja. Eden socialno-demokratičnih ideologov, Karl Kautsky, je označil kmečke množice za “reakcionarno maso”, ki da je že po svojem socialnem položaju nujen zaveznik socialne reakcije. Kautsky ni videl v kmečkih množicah one latentne bojevne energije, ki jo je mogoče sprostiti v interesu družbenega napredka, če bi delavstvo z vso svojo silo podprlo elementarne socialne in demokratične zahteve kmečkega ljudstva. Tedaj šele bodo ustvarjeni predpogoji za čvrsto strnitev demokratičnega bloka slovenskih ljudskih plasti, ki bo znal braniti obstoj slovenskega naroda in realizirati geslo, ki ga je postavilo 1848. leto.
To spoznanje se je utrdilo pri vseh narodih, ki se bore za svojo svobodo. Tako pravi na primer eden najbolj znanih voditeljev indijskega narodno-osvobodilnega gibanja in bivši predsednik indijskega “narodnega kongresa” Pandit Jawaharlaba Nehru o neposrednih nalogah indijskega narodnega gibanja takole:
“… Dejanski problem za nas je v tem, kako izvajati naš boj za neodvisnost skupaj z vsemi antiimperialističnimi silami dežele, kako ustvariti široko fronto naših množičnih elementov z veliko večino srednjih slojev, ki nastopajo za neodvisnost. Temelj takega ljudskega gibanja mora biti neizprosen odpor imperializmu in njegova moč mora neizogibno izhajati iz aktivnega sodelovanja delavcev in kmetov …”
To so torej tudi pri nas glavne sile, od katerih je odvisna bodočnost slovenskega naroda. Tudi na mednarodnem področju so te plasti glavna opora slovenskega narodnega boja. To se je pokazalo zlasti ob letošnji septembrski evropski krizi v zvezi s sudetskim vprašanjem. Najtrdnejša in najzanesljivejša pregrada imperialističnega prodiranja in najzvestejši zaveznik in branilec malih narodov so bile ravno demokratične plasti, medtem ko so jih reakcionarni vrhovi vsepovsod izdali. Samo resnično demokratično slovensko narodno gibanje bo v stanu pravilno rešiti vprašanje, ki danes stoji pred slovenskim narodom.
Kakšen je ta problem?
Programatično ga je formuliralo že 1848. leto in navzlic spremembam v njegovi vsebini in gibalnih silah je ta program še vedno osrednja točka vsega bojevnega prizadevanja slovenskega naroda. Zedinjenje in popolna osvoboditev – to je torej sodobno geslo slovenskega naroda. Problem obstoji torej v tem, da se zlomi imperialistični pritisk na slovenski narod, ki ga je razkosal med štiri države. Vsi štirje deli imajo potemtakem skupen končni narodni cilj in skupnega glavnega sovražnika: središče imperialistične reakcije. Konkretna pota slovenske narodne politike pa morajo biti nujno drugačna za vsak del slovenskega naroda posebej. V Italiji, Nemčiji in Madžarski je glavna neposredna naloga slovenskega narodnega gibanja boj za najelementarnejše kulturne, gospodarske in politične zahteve slovenskega naroda. Tak skromen boj je edina pot, ki bo vodila slovenski narod k utrditvi njegove narodne zavesti in ponosa, obenem pa je taktično sredstvo, ki bo usposobilo tamkajšnje Slovence tudi za postavljanje odločnejšega neposrednega akcijskega programa.
Drugačen je položaj Slovencev v Jugoslaviji. Tu imajo pred seboj važnejšo nalogo, namreč, priboriti si morajo tak položaj, da bo ta del Slovencev postal privlačno središče vsega slovenskega naroda in obenem voditelj ter pomočnik ostalim Slovencem v njihovem demokratičnem boju za svobodo. Jugoslavija ima pomen za Slovence samo toliko in dotlej, dokler bodo v njej in z njo zavarovani slovenski narodni interesi. Kdor bi hotel iskati njen pomen kjerkoli drugod, bo zašel na stranpota. V tem oziru je 1928. leta točno dejal hrvaški politik dr. Maček:
“… Skupnost se ne ustvarja in tudi nihče ne pristopa k njej, zato da bi izgubil svobodo, ampak zato, da bi okrepil jamstvo za svojo svobodo in svoj svobodni narodni napredek. Vsaka drugače urejena skupnost pa ni skupnost ampak organizirana tiranija, ki nima pravice do obstanka in ki mora prej ali slej propasti …”
Ustvaritev take Jugoslavije pa ni samo v interesu Slovencev, ampak vseh narodov Jugoslavije, torej tudi Srbov. Vsem preti nevarnost tuje invazije in izgube neodvisnosti. Tudi v tem oziru je dr. Maček, ki je govoril o vzajemnosti slovanskih narodov, pravilno dejal:
“Tragika slovanstva je, da ko pridejo slovanski narodi, ki so bili sami skozi dolga leta zatirani, do svoje svobode, nimajo drugega dela, kakor zatirati druge slovanske narode, ki so jih dobili v svojo sfero. Rusi so zatirali Poljake, danes Poljaki zatirajo Ukrajince. Avstrijski Nemci so tri sto let zatirali Čehe, danes Čehi zatirajo Slovake. Turki so pet sto let zatirali Srbe, danes … To je slika slovanske vzajemnosti. Slovanstvo vse dotlej ne bo imelo bodočnosti, dokler ne bo sleherni narod popolnoma svoboden …”
Spričo nevarnosti, ki danes preti balkanskim narodom in o kateri smo govorili v prejšnjem poglavju, je jasno, da je ureditev narodnega vprašanja postala neposredna nujnost, in sicer ne samo za Slovence, Hrvate itd., ampak tudi za Srbe. Demokratično spoznanje o potrebi, da se to vprašanje reši, dobiva torej tudi med Srbi vedno več tal. Eden vidnih srbskih javnih delavcev je spričo novega položaja srbskega naroda zapisal:
“Več od pet sto let je ideja srbstva obstajala samo in izključno v ideji politične in gospodarske osvoboditve zasužnjenih ljudskih množic, v ideji fanatičnega boja za pravico in prava zatirane raje, v ideji plamtečega narodnega odpora proti vsaki brezpravnosti in proti vsakemu tiranu in zatiralcu, najsi bo turške, avstrijske, madžarske ali srbske krvi …”
“… Nikdar, odkar obstoji, se ni srbski duh izražal v propovedovanju nasilja in gospodstva nad drugim narodom, a še prav posebno ne nad bratskim slovanskim narodom … Srbskemu narodnemu duhu odgovarja samo taka državna skupnost s hrvaškim narodom in z drugimi slovanskimi narodi na Balkanu, ki počiva na demokratičnem sporazumu in svobodno izraženi volji ljudskih množic vsakega naroda …”
Spričo takih in podobnih izjav je očitno, da slovenski in hrvaški narod v svojem boju nista osamljena, ampak da lahko uspešno in brezpogojno računata na pomoč resnično demokratičnih plasti srbskega naroda. Tradicionalna srbska demokratična misel, katere nosilec so široke ljudske množice srbskega naroda, postaja zaveznik slovenskega naroda prav tako, kakor napredne in demokratične sile v mednarodnem življenju. Samo dosledna demokratična politika doma in na mednarodnem terenu je torej v stanu pridobiti Slovencem močne, trajne in zanesljive zaveznike.
Dva momenta bosta torej odločala o bodočnosti slovenskega naroda: objektivni mednarodno-politični položaj in subjektivna pripravljenost Slovencev samih, dati odpor zunanjemu pritisku. Vprašanje se torej stavlja pred nas tako: ali naj slovenski narodni boj naposled postane sestavni del splošnega demokratičnega boja za napredek človeške družbe, ali pa bo zopet – kakor 1848. leta in kasneje – potegnjeno na stran reakcije in postane ovira družbenega napredka.
Če čuti posameznik ponos na tem, kar je pozitivnega storil, in če ga je sram negativnih dejanj, tedaj to v nekem zgodovinskem merilu velja tudi za narode. In če se Slovenci s ponosom oziramo na ona razdobja slovenske zgodovine, ko je slovenski narod dajal hekatombe žrtev v obrambi kulture in ko je njegova revolucionarna energija v neizčrpnem potoku prihajala do izraza v krvavih bojih za napredek ne le slovenskega naroda, temveč evropske kulture sploh, če na drugi strani s prezirom in občutkom sramu zremo na leta teme v naši zgodovini, na pomoč, ki smo jo kdaj koli nudili reakciji, grobarjem napredka in 252svobode, potem nam morajo te naše izkušnje v zgodovini biti tudi nauk v usmerjanju našega bodočega narodnega boja. K temu nas ne silijo samo čustveni nagibi, ampak tudi stvarnost, ki nas uči, da od reakcije, ki mora propasti, Slovenci ne moremo pričakovati pomoči.
Slovenski narodni boj bo torej uspešen samo tedaj, če bo ostal zvest idealom napredka, svobode, človečnosti, miru in človeka vrednega življenja, ki jih je človeštvo dvigalo na svoje zastave v svojih največjih časih in bojih. Ni ga demokratičnega človeka, ki bi smatral, da je na primer slovaška “rešitev” narodnega vprašanja v resnično korist slovaškega naroda in mednarodnega miru. Samo tista rešitev narodnega vprašanja je pravilna in dokončna, ki daje ljudstvu obenem vse demokratične pravice in ustvari pogoje za socialno blagostanje.
Dr. Vl. Maček je 1936. leta pravilno zapisal:
“… Da, nacionalizem, to je živa in čuječna zavest o pripadnosti k enemu ali drugemu narodu, je vsajen v vsakem narodu … Nacionalizem pa ostane samo prazna forma, če nima nobene vsebine, to je ako ta oblika ni zato tu, da ustvarja ideale pravice med ljudi, ki jo danes imenujemo socialno pravico.”
Tudi za slovenski narod nacionalizem, ki je dejansko samo izrabljanje čustva iskrene pripadnosti in ljubezni do svojega naroda v korist reakcionarnih in imperialističnih socialnih plasti, ni prava pot k realizaciji njegovega programa. Nacionalizem je torej nedemokratična in socialno reakcionarna ideologija. Na praktičnih primerih pa smo videli, da je dano jamstvo za resnično rešitev narodnega vprašanja samo tedaj, če je težišče narodnega boja na delavcih in kmetih.
Jasno je potemtakem, da se narodnega vprašanja in njegove rešitve ne da postaviti drugače kakor v zvezi z demokracijo. Nič zato, če je ta beseda danes na tako slabem glasu. Toda človeštvo bi se vrnilo v najtemnejše barbarstvo, nevredno duhovnega bogastva, ki so ga skozi tisočletja ustvarjali napredni duhovi, če bi trajneje prenašalo nasilje mračnjaštva in socialne reakcije, ki danes s pozami rimskih cezarjev in praznim misticizmom pokriva svojo pravo protiljudsko in človeški kulturi sovražno podobo. Ni mogoče, da bi se zgodilo in se tudi ne bo zgodilo, da bi človeštvo za vselej zavrglo tiste ideale, za katere je padlo v človeški zgodovini toliko žrtev in katerim se ima človeštvo zahvaliti za vsak korak naprej, ki ga je napravilo v svojem razvoju. Nasprotno! Prav sedaj, ko se zdi, da je triumf reakcije nad napredkom najpopolnejši, je reakcija najbliže svojemu polomu, zato pa je dolžnost vsakogar, ki mu je na srcu bodočnost slovenskega naroda, da ga pomaga rešiti pred katastrofo, v katero ga tirajo tisti, ki vežejo našo narodno usodo s kratkotrajno konjunkturo sodobne reakcije.
Zopet se torej vračamo k bistvenemu vprašanju, ki se je pojavljalo pred nami v vsem pretresanju zgodovine slovenskega naroda, k vprašanju kako, po kakšni poti moremo realizirati svoj narodni program. To vprašanje mora tudi v današnjih časih postati preizkusni kamen za vse programe, ki jih postavljajo v našem političnem življenju in ki zadevajo naše narodno vprašanje. Danes je slovenski narod nedvomno v izredno hudi stiski. Toda samo kapitulanti in ljudje, ki padajo ob vsakem udarcu v brezglavo paniko, lahko – poleg tistih, ki jih njihovi reakcionarni interesi ženejo v tej smeri – sklepajo iz tega, da se mora slovenski narod vdati pritisku reakcije. “Plat zvona ni znamenje za zmedo – je dejal Danton – ampak za napad na sovražnike.” Tudi težavni položaj, v katerem smo danes v veliki meri po svoji lastni krivdi, ne sme oslabiti naše obrambene aktivnosti. Nasprotno, potrebno je, da to aktivnost okrepimo in da nam pri tem nikoli ne izginejo izpred oči veliki nauki naše zgodovine. V tem oziru moramo pač reči z Bismarckom:
“Vedno sem strmel za tem, da bi se naučil kaj novega, in če sem pri tem prišel v položaj, da sem moral popraviti neko svoje prejšnje mnenje, tedaj sem to takoj napravil in sem bil ponosen, da sem tako ravnal.”
Videli smo, da je narod v zgodovini nastal in se v njej razvijal, da se je izpreminjala njegova vsebina in da so se spremenile njegove gibalne sile. Že iz samega tega dejstva se vidi, da narod ni nikak absolutum, ki bi tudi v bodočnosti ostal neizpremenjen. Veliki demokratični boj, ki ga bijejo danes zatirani narodi proti imperializmu, je uvod v zmago resnično demokratične misli, katere nosilec so široke ljudske množice in ki bo odpravila vsa nasprotja med narodi, z njimi vred pa tudi vse pojave nacionalizma in šovinizma. Razvoj današnje družbe kaže tendenco po vedno večjem povezovanju in zbliževanju narodov. Odpor demokratičnih narodno-osvobodilnih gibanj proti imperializmu pa ustvarja tiste moralne pogoje, ki so potrebni za sodelovanje in za bratstvo med narodi. Na tej bazi se razvija iskrena internacionalistična miselnost, ki ne predstavlja negacije narodne samobitnosti, ampak nasprotno njeno najdoslednejšo obrambo. Da bi narodi mogli prijateljsko in konstruktivno živeti drug poleg drugega, je namreč potrebno, da imajo popolno svobodo v razvijanju vseh svojih nacionalnih kvalitet. Šele na tej osnovi bo potem mogoč razvoj vsečloveške kulture, ki bo pri vseh narodih tvorila internacionalistično humanistično jedro po obliki nacionalnih kultur. Kolikor razkošnejše bo torej razcvetanje nacionalnih kultur, toliko bogatejša bo občečloveška kultura. V tem smislu torej tudi govorimo o stapljanju narodov v neko občečloveško skupnost. Pot do te skupnosti torej ne vodi in ne more voditi v smeri umetne slabitve individualnosti posameznih narodov ali celo nasilnega spajanja, kakor so si ga predstavljali pri nas mnogi iz tako zvanega integralno - jugoslovanskega tabora, ampak nasprotno ravno v smeri krepitve samobitnosti slehernega naroda in njegove kulture, ki bo predstavljala nenadomestljiv delež v obče človeški skupnosti.
V takih okolnostih šele bo odpravljen tudi problem malega naroda. Osvobojen imperialističnega pritiska bo postal mali narod resnično enakopraven član v zboru narodov, kjer bo moč duha in kulture odločala namesto nasilja, ki je svojstveno današnji “nacionalistični” dobi. Ta naša predvidevanja imajo realno osnovo v socialnih procesih, ki so dali tudi narodnemu vprašanju novo vsebino. Slovenski narod, ki spada med najmanjše v Evropi, ima torej tem več razloga, da si v teh odločilnih časih znova ne naloži sramotne in poniževalne vloge oporišča reakcije v državi in na področju mednarodne politike, vloge, ki povrhu tega tudi njemu samemu nujno prinaša nov poraz, kakor je podobna politika prinesla poraz tudi Slovakom.