Leonov: Marksistični filozofski materializem

Marksistični filozofski materializem

Četrto poglavje: SPOZNATNOST SVETA IN NJEGOVIH ZAKONITOSTI

1. Druga stran osnovnega vprašanja filozofije

2. Spoznanje kot razvojni proces od pojava k bistvu

5. Verodostojnost in resničnost zanstvenih dognanj

7. Uporaba načel marksističnega filozofskega materializma o spoznatnosti sveta in njegovih zakonitosti pri zgodovini družbe, na področju praktične dejavnosti partije delavskega razreda

1. Druga stran osnovnega vprašanja filozofije

Superiornost marksistično-leninistične filozofije nad vsemi drugimi filozofskimi nauki se posebno jasno kaže pri reševanju osnovnih vprašanj spoznavne teorije. Vsa zgodovina filozofije je polna poizkusov, kako rešiti takšna vprašanja spoznavne teorije, kot je odnos med čutnim in racionalnim, med bistvom in pojavom, med nujnostjo in slučajnostjo, med končinim in neskončnim, med splošnim in posameznim itd. Ta vprašanja je reševala idealistična filozofija popolnoma neznanstveno. Stari materializem je metafizično trgal osnovne meje spoznanja na posamezne izolirane strani ter ni znal gledati na nasprotja v njihovi enotnosti. Vprašanja, s katerimi se je stoletja borila filozofska misel, je dosledno znanstveno rešila šele marksistična filozofija po zaslugi enotne uporabe dialektike in materializma. Marksizem je uporabil svojo znanstveno metodo tudi pri spoznavni teoriji. Marksizem ni uporabil materialistične dialektike le pri reševanju osnovnega vprašanja filozofije, ampak tudi pri reševanju njene druge strani.

Vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo ni le vprašanje o tem, kaj naj smatramo kot prvotno: zavest ali naravo. To vprašanje ima tudi svojo drugo stran: ali človeška misel sploh lahko prodre v bistvo stvari? “Je li naše mišljenje zmožno spoznavati resnični svet, si moremo li v naših predstavah in pojmih o resničnem svetu ustvariti pravilno zrcalno sliko resničnosti?”²¹⁸ Ali, kakor pravi tovariš Stalin: “Če obstajajo zunanji pogoji, do kakšne stopnje jih lahko dojemamo in spoznavamo.”²¹⁹

Materializem in idealizem rešujeta tudi to vprašanje na popolnoma nasproten način.

Idealisti v bistvu na ta ali oni način zanikajo, da je naše znanje verodostojno in s tem zmanjšujejo pomen znanosti. O možnosti spoznanja sveta najbolj odkrito dvomi skepticizem. (Beseda skepticizem izvira iz grške besede “skepsis” – razglabljanje, premišljevanje, v prenesenem pomenu pomeni ta beseda tudi pretehtati, omahovati.)

Za skeptike starega veka – pri katerih se zrcali dekadenca, degeneracija antične filozofije – ni značilno direktno zanikanje možnosti spoznanja, ampak le to, da so se vadrževali določnih sodb. Dvom je zanje postal načelo: o slehernem predmetu – so govorili skeptiki – je možnih dvoje, medsebojno izključujočih se mnenj trditev in zanikanje. Zato naše znanje o predmetih ni verodostojno. Starogrški filozof Protagoras (480–411 pred našim štetjem), katerega filozofija vsebuje elemente skepticizma, je trdil, da ne moremo določiti, kakšen je veter sam na sebi, topel ali mrzel. Enemu se zdi topel, drugemu pa mrzel. Skepticizem antičnega filozofa Gorgija (483–375 pred našim štetjem) se izraža v naslednjih trditvah: 1. nič ne obstoji; 2. četudi bi kaj biló, bi ne bilo spoznatno; 3. četudi je to morda spoznatno, tega vendar ni mogoče niti izraziti niti razložiti.

Pyrrhon, utemeljitelj filozofskega skepticizma (370 do 270 pred našim štetjem), je trdil, da je spoznanje stvari nemogoče, ker so čutne zaznave in človeški razum varljivi. Prepričanje o nemožnosti spoznanja stvari nas mora po Pyrrhonovem mnenju privesti teoretično do tega, da se “vzdržujemo sleherne sodbe”, praktično pa do brezbrižnega, ravnodušnega odnosa do predmetov, do “duševnega miru”.

V novejšem času je bil predstavnik skepticizma angleški buržoazni idealistični filozof Hume (1711 do 1776). Hume je skušal izpodkopati temelje znanosti s trditvijo, da “nas narava drži na spoštljivi razdalji pred svojimi skrivnostmi in nam omogoča spoznati samo nekatere površne lastnosti objektov”²²⁰ Hume je priznaval, da so ljudje po naravi nagnjeni k temu, da zaupajo pričevanju svojih čutil, da v vsej svoji dejavnosti izhajajo iz priznanja, da zunanji svet obstoji, vendar je menil, da to ni res. Našemu razumu so po Humeovem mnenju dostopne samo podobe ali zaznave in naša čutila ne bodo mogla nikoli ugotoviti kakršne koli zveze med razumom in zunanjim svetom. Med našim razumom in predmeti, je modroval Hume, so naši občutki; naš razum torej ne more priti v neposredno zvezo z določenim predmetom; zato človek nima pravice, da bi razglabljal o kakršnih koli zunanjih predmetih, ki delujejo nanj, kajti ti predmeti so njegovemu razumu nedostopni. Za primer navaja Hume občutke, ki jih poraja zaznavanje mize: “Miza, ki jo vidimo, se nam zdi, da postaja manjša, če se od nje oddaljujemo; resnična miza pa, ki biva neodvisno od nas, se prav nič ne spremeni. To, kar je bilo v zavesti, je bila torej samo slika …”²²¹ Po Humeovem mnenju z nobenimi argumenti ni mogoče dokazati, kaj povzroča zaznave našega razuma: ali predmeti, ki obstojé izven nas, ali energija našega lastnega razuma ali pa morda kak drug, neznan vzrok. To vprašanje mora rešiti naše izkustvo. Vendar pa izkustvo po Humeovem mnenju ne more rešiti tega vprašanja, ker razum, ki ima pred seboj le zaznave, ne more izvesti kakršnega koli izkustva, da bi ugotovil zvezo ali medsebojne odnose med zaznavami in predmeti zunanjega sveta. Če torej predpostavljamo kakršno koli zvezo med občutki in predmeti zunanjega sveta, nimamo za to nobene logične podlage. V zvezi s tem sklepa Hume, da so naši občutki naši edini objekti. Zato se človek, trdi Hume, v svojem spoznanju vrti v krogu svojih lastnih doživetij. Vso nalogo znanosti reducira Hume le na klasifikacijo občutkov ali vtisov in na obrazložitev vprašanja, na kakšen način človeški razum medsebojno združuje te vise. Tako je Hume utemeljil svoj dvom o obstoju zunanjega sveta in zanikal možnost njegovega spoznanja.

V razvoju filozofije XVIII. in XIX. stoletja se skepticizem prepleta z agnosticizmom (iz grške besede “a” – ne in “gnosis” – znanje), ki trdi, da je človeški razum načelno omejen, da resnični značaj stvari ni dostopen človeškemu spoznanju, ampak je nespoznaten. Na podlagi tega, da se bistvo stari ne sklada z videzom, so filozofi-agnostiki ustvarili teorijo, da ljudje niso sposobni spoznati bistva stvari, da imamo v vsem našem spoznavnem procesu opravka s svetom pojavov (z videzom), ne pa s svetom stvari, kakršen je v resnici. Razen tega pa vidni svet, s katerim imamo opravka v našem spoznanju, po agnostičnem nauku ni objektivna realnost, ampak je le rezultat dejavnosti naših čutil in našega razuma. Lenin menuje agnosticizem hinavščino in strahopetnost.

Teorijo agnosticizma je razvijal v XVIII. stoletju Kant. Kant je priznaval zunanji svet, objektivni obstoj stvari, “stvari same na sebi”. Toda Kant je v svojem flozofskem sistemu izhajal iz tega, da je zunanji svet, ali kakor se je Kant izražal, svet “stvari samih na sebi” – nespoznaten. Kant je zanikal možnost, da bi “stvari same na sebi” lahko spremenili v “stvari za nas”, t. j. zanikal je možnost njihovega spoznanja. “Mi lahko spozavamo objekte samo takšne, kakršni se nam (t. j. našim čutom) zdijo, ne pa takšne, kakršni so morda sami na sebi,” je pisal Kant v svoji knjigi “Prolegomena”. Kant je razločeval svet “stvari samih na sebi” in svet “pojavov”. “Pri Kantu”, pravi Lenin, “spoznanje pregrajuje (loči) naravo in človeka; v resnici pa ju združuje.”²²² Občutki, ki jih povzroča delovanje stvari na naša čutila, niso po Kantovem mnenju prav nič sorodni stvarem. Stvari in pojavi, ki jih stvari porajajo, so si manj sorodni kakor ogenj in dim, ki ga poraja ogenj, manj kakor bolečina in krik, ki ga izzove bolečina. Občutki predpostavljajo obstoj stvari, ki povzročajo te občutke, toda občutki teh stvari ne odražajo, nam ne govorijo o tem, kakšne so te stvari. Stvari so same na sebi nespoznatne. Mi ne poznamo, je dejal Kant, stvari samih na sebi, ki aktivizirajo naša čutila, ampak samo načine, kako delujejo te stvari na nas.

Kant je dokazoval, da prizadevanja razuma, prodreti preko tistih ozkih meja, ki mu jih je postavila narava, da prizadevanje, prodreti do stvari, kakršne so v resnici, nujno vodi v protislovja. Protislovja razuma so se zdela Kantu popolnoma subjektivna, ne da bi bila v kakršni koli zvezi s svetom “stvari samih na sebi”. Protislovja, v katere zabrede razum, so se zdela Kantu dokaz za slabost našega razuma, dokaz za nesmiselnost njegovih poizkusov, prodreti v svet “stvari samih na sebi”.

S trditvijo, da je svet nespoznaten, da so človeškemu razumu postavljene meje, ki jih ne more prekoračiti odpira agnosticizem vrata religioznemu svetovnemu nazoru. Kant sam izjavlja naslednje: “V svoji filozofiji sem omejil območje znanosti zato, da bi napravil prostor veri.” V borbi proti materializmu in znanosti religija izrablja Kantove agnostične argumente: Človeški razum je omejen, razumu ni dano, da bi prodrl v “skrivnosti” vesoljstva, razum nima moči, da bi odkril bistvo pojavov.

V Angliji je bil agnosticizem v XIX. stoletju gospodujoča filozofska smer. Pristaši agnosticizma so bili celo taki veliki zmanstveniki, kakor je bil biolog Huxley, avtor naziva “agnosticizem”. V vprašanjih, ki so zadevala posamezne vede, je bil Huxley prepričan materialist, v splošnofilozofskih vprašanjih pa se je odpovedoval materializmu in izjavljal, da je svet nespoznaten, da ne moremo vedeti, kaj je osnova sveta – duh ali materija, zato se moramo odpovedati poskusom, da bi si zastavljali taka vprašanja.

Agnostik je bil tudi angleški, filozof Herbert Spencer. Spencer je priznaval, da obstoji “nekaj”, kar je neodvisno od naše zavesti, in razglašal, da je to “nekaj” absolutno nespoznatno in “neznano”. Znanost pozna po Spencerjevem mnenju samo “pojave”, bistvo stvari pa je nespoznatno.

Stališče agnosticizma je zagovarjal tudi francoski filozof Auguste Comte, utemeljitelj pozitivizma. Comte je tajil, da bi bilo mogoče spoznati bistvo stvari. Vse, kar je izven območja našega čutnega dojemanja, je Comte razglasil kot nedostopno za “pozitivno” znanstveno spoznanje. “Pozitivizem” je tista smer buržoazne filozofije, ki oznanja, naj opustimo sleherne poizkuse, rešiti filozofska vprašanja o bistvu sveta, o prvotnosti materije ali duha, o obstoju objektivne realnosti itd. Positivizem izjavlja, da so ta vprašanja “metafizična”. Pod krinko boja z metafiziko si pozitivizem prizadeva, da bi spravil s poti materialistično filozofijo.

V Nemčiji agnosticizem ni našel pristašev samo med filozofi, ampak tudi med naravoslovci. Berlinski fiziolog Dubois-Raymond je razglasil geslo “ignorabimus” (ne bomo vedeli), ki znanost paralizira. Trdil je, da je našel neprehodno mejo našega spoznanja. Ta meja obstoji v dveh točkah: Prva je po Dubois-Raymondovem naziranju v tem, da je spoznanje bistva materije nemogoče, druga pa so občutki, ki postavljajo absolutno mejo človeškemu spoznanju.

Agnostično stališče je branil tudi Helmholtz, nemški fizik in fiziolog XIX. stoletja. Helmholtz je ugotovil, da je človeško oko v številnih primerih omejeno in nepopolno. Človesko oko n. pr. ni sposobno, da bi neposredno zaznavalo vse žarke z manjšo valovno dolžino kot 0,4 in včejo valovno dolžino kot 0,75 mikrona. Obliko in velikost predmetov odraža oko včasih v popačeni obliki itd.

Na podlagi teh dejstev je napravil Helmholtz napačne zaključke agnostičnega značaja, in sicer, da nam daje človeško oko netočne podatke o obdajajočih nas predmetih, da čutila izključujejo možnost pravilnega spoznanja sveta. Na podlagi tega, da anatomsko-fiziološke posebnosti čutil vplivajo na značaj naših občutkov, je Helmholtz napravil zaključek, da občutki niso podobe stvari, ampak samo njihovi znaki, simboli ali hieroglifi, ki nimajo nič skupnega s predmeti zunanjega sveta. V kolikor nas lastnosti našega občutka, je pisal Helmholtz, seznanjajo z lastnostmi zunanjega učinkovanja, ki te občutke poraja, v toliko lahko štejemo občutke kot znak učinkujočega predmeta, ne pa kot njegovo podobo. Od podobe zahtevamo, da mora imeti nekaj sorodnega s predmetom, ki ga odraža. Od znaka pa ne zahtevamo nikakršne sorodnosti s predmetom, ki ga predstavlja.

Bistvo teorije hieroglifov je v tem, da po tej teoriji ni prav nobene sorodnosti med občutki in pojmi na en strani ter med objektivnimi materialnimi predmeti na drugi strani. “Občutke”, je pisal Helmholtz, “sem označil kot simbole vnanjih pojavov in sem zavrgel sleherno analogijo med občutki in stvarmi, ki te občutke predstavljajo.”²²³ Po teoriji hieroglifov so naši občutki le simboli stvari, ki te občutke povzročajo, hieroglifi so znaki predmetov. Tako nastaja med stvarmi in občutki nepremostljiv prepad. Občutek je le znak, simbol, kateremu ustreza v zunanjem svetu neznani iks. Tako naziranje izpodkopava temelje zanosti in odpira vrata fantastičnemu, hkrati s tem tudi religioznemu pačenju stvarnosti, ker bivajo – kakor je poudarjal Lenin – simboli stvari, ki jih sploh ni.

V resnici pa občutki, ideje in pojmi niso nikakršni znaki, ampak podobe predmetov in pojavov, katere odražajo.

Agnosticizem oznanjajo tudi nekateri sodobni naravoslovci. Že Engels je pripomnil naslednje: “Množina in menjavanje hipotez, ki se medsebojno spodrivajo, lahko pri naravoslovcih zaradi pomanjkanja logične in dialektčine izobrazbe povzročajo predstavo, da nismo sposobni spoznati bistva stvari.”²²⁴ Nekateri sodobni naravoslovci, ki ne poznajo marksistične dialektike, napravljajo agnostične zaključke iz kvantne mehanike. Eno izmed osnovnih načel kvantne mehanike je tako imenovano načelo nedoločjivosti, ki pravi – če vzamemo najbolj enostavno formulacijo – da ni mogoče v istem trenutku z isto natančnostjo izmeriti položaj in hitrost mikroskopskega objekta. Če je n. pr. popolnoma točno znan položaj elektrona, je njegova hitrost popolnoma nedoločljiva, in obratno. To načelo so razlagali nekateri znanstveniki agnostično, kar je navidezno opravičevala njegova vsebina. V resnici pa načelo nedolodljivosti ne daje nobene podlage za agnostične zaključke. W. Heisenberg, avtor načela nedoločljivosti, utemeljuje to načelo s tem, da pri eksperimentih z mikroobjekti (elektroni itd.) merilne naprave (ki so ravno tako mikroobjekti) odločilno vplivajo na proces merjenja mikroobjektov. Po Heisenbergovem mnenju tega vpliva v celoti načelno ni mogoče kontrolirati, kar vodi k načelu nedoločljivosti. Vendar pa sam Heisenberg (glej njegov govor “Načelna vprašanja sodobne fizike”) priznava, da je ena izmed najvažnejših nalog bodoče fizike “da upošteva atomsko strukturo merilnih naprav, česar še, ni v sodobni koantni mehaniki”.

Čeprav se torej agnosticizem pojavlja v kakršni koli obliki, vendar vselej trdi, da lahko spoznamo samo vnanjo obliko pojavov, da je bistvo stvari nespoznatno. Agnosticizem je reakcionarna teorija. Agnostične trditve o načelni omejenosti človeškega spoznanja ovirajo napredovanje znanosti in zmanjšujejo njeno vlogo.

Če bi imeli agnostiki prav, če bi človeško znanje ne odražalo pravilno stvari in zakonitosti pojavov, tedaj človeštvo ne bi premagovalo narave, ampak bi bilo nasproti njej brez moči. Gospodovanje človeka nad naravo, ki se izraža v uspehih industrije, kmetijstva, transporta, prometnih zvez itd. – najbolj prepričljivo ovrže sleherni agnosticizem.

Ko je Auguste Comte pisal svoj obširni “Kurz pozitivne filozofije”, je skušal leta 1842 najti tako področje obdajajočega nas sveta, ki nikoli ne bo spoznano. Ustavil se je pri kemijskem sestavu nebesnih teles in je mislil, da je to področje dokončno in za vse čase nedostopno našemu raziskavanju. Comte niti še ni končal svojega “Kurza”, ko sta Kirchhoff in Bunsen z odkritjem spektralne analize našla pot za natančno raziskavanje ne samo kemijske sestave, ampak tudi fizikalnega stanja najbolj oddaljenih nebesnih teles.

Lenin pravi, da je v družbeni praksi “človek milijonkrat opazoval preprosto in očitno pretvarjanje ,stvari same na sebi' v pojav, v ‚stvar za nas'. Ravno to pretvarjanje je spoznanje”.²²⁵ Ko je Engels ugovarjal agnosticizmu, je navajal primer z alizarinom (neko barvilo). Včeraj še nismo vedeli, da obstoji alizarin v premogovem katranu, danes to že vemo. Ko to danes vemo, alizarin laže in bolj rentabilno pridobivamo iz premogovega katrana kakor poprej iz broščevih korenin.

Ultravioletni in rentgenski žarki itd. so bili nekoč “stvari same na sebi”, potem pa so postali “stvari za nas”, postali so dostopni našemu zaznavanju in proučevanju. Atom je bil še nedavno “stvar sama na sebi”, čeprav je znanost priznavala atomsko zgradbo materije, vendar le kot hipotezo, kot domnevo. Danes pa je atom postal stvar za nas: atom fotografirajo, ga razbijajo, proučujejo njegovo notranjo zgradbo, zakonitosti njegovega gibanja itd.

Tako praksa pobija agnostične izmišljotine o nespoznatnosti stvari, o nekakšnih mejah človeskega spoznanja.

Agnostike je bistroumno zasmehoval N. G. Černiševski, ki je razkrinkal vso nesmiselnost njihovih modrovanj. V članku “Značaj človeškega znanja” Černiševski razkrinkava modrovanje agnostika, ki oznanja, da ni mogoče rešiti vprašanja, ali ima človek dve roki ali ne. “Človeku, ki se mu zdi, da ima obe roki zdravi, se le zdi, da ima dve roki; če bi vedel, da ima roke, tedaj bi imel dve roki; toda on ne ve, ali ima roki ali ne, tega ne more vedeti niti on niti kdor koli drugi. Mi poznamo le naše predstave o predmetih, predmetov samih pa ne poznamo in jih ne moremo poznati. Ker predmetov ne poznamo, ne moremo primerjati z njimi naših predstav; zato ne moremo vedeti, ali so naše predstave o predmetih podobne predmetom. Morda so jim podobne, morda pa tudi ne … Imamo predstavo roke. Torej obstoji nekaj, kar poraja v nas predstavo roke. Toda mi ne vemo niti ne moremo vedeti, ali je naša predstava roke podobna tistemu ,nekaj', kar poraja to predstavo. Morda je podobna: v tem primeru je tisto, kar si predstavljamo kot roko, resnična roka in imamo v resnici roki. Toda prav tako je mogoče, da naša predstava o roki ni podobna resnično obstojčemu ‚nekaj', s katerim jo primerjamo; v tem primeru pa tisto, kar si predstavljamo kot roko, ne obstoji in mi nimamo rok; namesto rok imamo nekakšne kombinacije nedoločenega, kar ni podobno rokam, kombinacije nedoločenega, ki je nespoznatno, toda rok nimamo … Vprašanje, ali imamo roki ali ne – je torej nerešljivo.”²²⁶

Podobno kakor skepticizem in agnosticizem tudi subjektivni idealizem zanika spoznatnost sveta. V kolikor subjektivni idealisti ne priznavajo obstoja objektivnega sveta, v toliko zanje tudi ne obstoji naloga odražanja objektivne realnosti. Po nihovem mnenju je smoter spoznanja le sistematično urejanje zaznav, sistematizacija mnogoličnosti naših občutkov. Zvrst subjektivnega idealizma je mahizem. Kot osnovno načelo spoznanja smatrajo mahisti “načelo ekonomičnosti mišljenja” ali “načelo najmanjšega potroška sil”. Po tem načelu je treba iz različnih sistemov, iz različnih teoretičnih sestavov, ki opisujejo naše izkustvo, izbrati najbolj “ekonomične”, tiste, ki najbolj preprosto opisujejo izkustvo; iz znanosti je treba zaradi načela “ekonomičnosti mišljenja‹ izločiti vse tisto, kar komplicira in ovira opisovanje občutkov.

Možnost spoznanja sveta in njegovih zakonitosti izpodbija v bistvu tudi objektivni idealizem. Hegel je priznaval spoznatnost sveta. Pozitivni odgovor na vprašanje o spoznatnosti sveta izvira pri Heglu iz predstave, da imata naš razum in narava eno in isto bistvo: razum in narava sta razvojni stopnji svetovnega razuma in imata torej isto vsebino. Toda pri Heglu spoznanje ni odraz zunanjega materialnega sveta kot rezultat medsebojnega učinkovanja med človekom in naravo, ampak je rezultat “samorazvoja” in “samozavesti” absolutne ideje. Znanost je po Heglovem mnenju v pojmih obseženo spoznavanje absolutnega duha. Ker pa je znanstveno spoznavanje logičen proces, a spoznatno, t. j. resničnost, zgodovina vesoljstva – prav tako logičen proces, zato je “znanje pojem, ki ima za predmet samega sebe in dosega samega sebe”. V istovetnosti spoznanja s predmetom spoznanja, v tem, da ostaja v znanosti duh v svojem lastnem območju, v tem vidi Hegel poroštvo za pravilno spoznavanje resničnosti. Duh ne spoznava nekaj zunanjega, ampak samega sebe, svoje lastne zakone. Razumeti zgodovino narave in družbe, dojeti njune gonilne sile, pomeni po Heglovem mnenju spoznati logični proces samorazvoja absolute ideje, ki je osnova narave in družbe. Tako pride torej pri Heglu do tega, da je objekt spoznanja mišljenja – samo mišljenje.

Stališče o nemožnosti objektivnega spoznanja sveta je privedel do skrajnih meja iracionalizem. Iracionalizem je ena izmed reakcionarnih smeri sodobne buržoazne filozofije, ki sloni na naziranjih nemških filozofov Schopenhauerja, Nietzscheja in francoskega filozofa Bergsona. Iracionalizem zanika možnost, da bi bilo spoznanje na podlagi izkustva in logičnega razglabljanja verodostono in resnično spoznanje. Iracionalizem oznanja primarnost volje, instinkta, intuicije, primarnost slepih, nesvestnih sil in nagnjenj. Intuicijo imenuje Bergson “vrsto intelektualne simpatije, s katero se potapljamo v predmet, da bi se zlili s tistim, kar je v njem edinstvenega in torej neizraznega”.²²⁷

Tudi reakcionarni angleški filozof Bradley hoče dokazati, da je spoznanje stvari nemogoče. Bradley pravi, da so nam dostopni samo pojavi, pojavi pa po Bradleyevem mnenju niso niti materialni niti idealni.

Vidimo, da vse zvrsti idealizma zanikajo možnost spoznanja sveta.

Ena izmed najboli reakcionarnih zvrsti sodobne buržoazne filozofije, ki zanika spoznatnost sveta, je zloglasna semantična filozofija. Ta filozofija zastopa vseskozi lažno teorijo, da človeški jezik ne more podati pravilne slike realnosti. Alfred Whitehead, eden izmed stebrov te filozofske reakcije, trdi, da se za zaveso materialnih pojavov skriva poseben, navadnemu logičnemu misljenju nedostopen svet. Jezik, pravi Whitehead, nima nobene zveze z realnostjo, nasprotno, jezik maliči in potvarja realnost. Jezik, trdi Whitehead, postaja neprimerno sredstvo in nas vodi v zmoto, čim misel, izražena v besedah, preide od področja prakse k iskanju resnice. Whitehead pravi, da njegova “kozmološka shema zavrača filozofsko²²⁸ tradicijo, katera predpostavlja, da pojmi zavesti, mišljenja in čutnega zaznavanja lahko opišejo osnovne elemente inkustva”.²²⁹ Jezik – obrekuje Whitehead človeško govorico – nas ne vodi v zmoto samo pri pojasnjevanju narave, ko nas sili k domnevi, da sestoji narava iz materialnih stvari; jezik tudi poraja iluzije o naši zavesti, vsiljujoč nam misel, da obstoji zavest kot nekakšna sposobnost spoznavanja teh stvari.

Tako si sodobna burzoazna filozofija prizadeva z vsemi sredstvi, da bi ponižala vlogo razuma, da bi pahnila spoznanje v brezno iracionalnega in s tem človeškemu mišljenju zaprla pot k spoznavanju zakonov objektivnega sveta, kajti tako spoznanje nič dobrega ne obeta propadajoči buržoaziji. Tako skuša degenerirana buržoazna filozofija utopiti znanost in kulturo v smrdečem močvirju iracionalnega.

Materialistična filozofija je vselej junaško branila prapor znanosti. Vsa materialistična filozofija pred Marxom je slonela na možnosti spoznanja zunanjega sveta, ki se odraža v človeški glavi. Bacon je zatrjeval, da je “resničnost obstoječega in pravilnost znanosti eno in isto; medsebojno se ne ločita nič bolj, kakor se resnični žarek loči od žarka v zrcalu”.²³⁰ Spinoza je pisal, da sta “sistem in povezanost idej ista kakor sistem in povezanost stvari”.²³¹ Feuerbach je dejal, da je okolnost, da so možgani, s katerimi mislimo, sestavni del materialnega sveta, okolnost, da je delo možgan povezano z našo praktično dejavnostjo – poroštvo, da je spoznanje sveta popolnoma dostopno človeškemu mišljenju.

Čeprav je materializem pred Marxom priznaval možnost spoznanja sveta, pa vendarle ni razumel vse zapletenosti spoznavnega procesa. Isti Feuerbach je mislil, da je spoznanje nespremenljiv odraz nespremenljve narave. Ena izmed osnovnih omejenosti starega materializma te bila v tem, da ni znal uporabiti dialektike pri spoznavni teoriji, pri procesu in razvoju človeškega spoznanja.²³² Subjektivni odraz objektivnega sveta so presojali kot Direktni, neposredni, zrcalni odraz bistva predmetov v človeški zavesti, ne da bi upoštevali razvoj, prehajanje od pojava k bistvu. Hkrati so gledali na spoznanje kot na pasivno opazovanje materialnega sveta. Stari materializem še ni doumel, da se spoznanje zunanjega sveta ostvarja v družbeni praksi.

Smrtni udarec vsem idealističnim teorijam o omejenosti človeškega razuma in njegovih spoznavnih sposobnostih je zato lahko zadala in ga je tudi v resnici zadala samo marksistična spoznavna teorija, ki pravi, da nam človeško spoznanje po svojem značaju lahko daje in nam tudi v resnici daje pravilne predstave o svetu; svet in njegove zakonitosti so popolnoma spoznatni.

Marksistični filozofski materializem utemeljuje neskončne možnosti spoznavanja sveta in daje s tem ljudem prepričanje v uspeh praktične dejavnosti, ki je usmerjena k preoblikovanju in preobrazbi sveta. Ta filozofski nauk odpira človeškemu spoznanju neskončne perspektive in mu odkriva taka obzorja, kakršnih ni pred nastankom dialektičnega materializma odkrivala prav nobena filozofija.

V nasprotju s sodobno buržoazno filozofijo, ki si na vse kriplje prizadeva, da bi našla kakršne koli meje človeškega spoznanja, pa daje marksistični filozofski materializem človeku prepričanje v lastne sile, v moč znanosti, tehnike, oborožuje ga z optimizmom in odkriva neskončne perspektive za razvoj znanosti. Človeku, ki je oborožen z dialektičnim materializmom, ni treba prekrižati rok in čakati na milost, ni se mu treba ustrašiti katerega koli problema, ki ga v določenem trenutku ne more rešiti. Ni stvari, katerih napredujoča moč človeškega spoznanja ne bi mogla razvozlati, ni takih ovir, katerih ne bi mogla premagati. Če kakega pojava ne moremo dojeti neposredno, tedaj ga bomo spoznali na drugačen način, s posredovanjem drugih pojavov.

Klasično karakteristiko nauka marksističnega filozofskega materializma o spoznatnosti sveta in njegovih zakonitostih je podal tovariš Stalin: “V nasprotju z idealizmom, ki izpodbija možnost spoznanja sveta in njegovih zakonitosti, ki ne veruje v verodostojnost našega zanja, ne priznava objektivne resnice in meni, da je svet poln ‚stvari samih na sebi‘ katerih znanost ne more nikoli spoznati – izhaja marksistični filozofski materializem iz tega, da so svet in njegove zakonitosti popolnoma spoznatni, da je naše zanje o prirodnih zakonih preverjeno z izkustvom, prakso, verodostojno zanje, ki ima pomen objektivnih resnic, da v svetu ni nespoznatnih stvari, temveč so samo stvari, ki jih še nismo spoznali, ki pa jih bosta znanost in praksa odkrili in spoznali s svojimi silami.”²³³

2. Spoznanje kot razvojni proces od pojava k bistvu

Spoznanje je odražanje materialnega sveta v človeški zavesti. Toda to odražanje ni trenutno dejanje, ni nepremičen posnetek, podoben mrtvemu odrazu, kakor nam ga daje n. pr. fotografija. Vemo, da se materialni svet (narava in družba) nenehno giblje in razvija. Razvojno načelo pa velja tudi za spoznanje.

Zakon o protislovnem razvoju ni bistven samo za naravne in družbene pojave, ampak tudi za proces odražanja teh pojavov v človeškem spoznanju. Ta proces je silno zapleten in protisloven.

V razredni družbi se razvija ogorčena borba nasprotnih si mnenj in naziranj, zato si znanstvena resnica utira pot čez številne ovire, katere ji postavliajo reakcionarni razredi. “Že pravilen odraz narave je zelo težak … Na področju družbenih pojavov pa je odraz še težavnejši.”²³⁴

V procesu spoznanja moramo nenehno premagovati protislovje med neskončnim, neizčrpnim materialnim svetom in relativno omejenostjo naših znanj o svetu na dani stopnji zgodovinskega razvoja. Zapletenost spoznanja je tudi v tem, da predstavlja spoznanje zgodovinski proces gibanja od pojava k bistvu, od manj temeljitega znanja k temeljitejšemu. “Človeška misel je neskončno poglabljanje od pojava k bistvu, od bistva, recimo, prve stopnje k bistvu druge stopnje itd. – v neskončnost.”?

Zgodovina nam potrjuje, da iz neznanja raste znanje, da nepopolno in netočno zanje postaja popolnejše in točnejše. Bistva razrednih odnosov družbena znanost n. pr. ni odkrila takoj. Klasiki buržoazne politične ekonomije so iskali vzroke razrednih razlik v tako imenovani porazdelitvi dohodkov. Marx in Engels pa sta pojasnila, da delitve družbe na razrede ne povzroča porazdelitev dohodkov, ampak porazdelitev proizvajalnih sredstev. Pokazala sta, da delitve družbe na razrede ne povzroča niti potrošnja niti menjava niti porazdelitev, ampak jo povzročajo proizvodni odnosi, ki nujno vključujejo odnose do proizvajalnih sredstev. Tako je odkril marksizem resnično bistvo razrednih odnosov.

Zapletenost in protislovnost spoznavnega procesa je karakteriziral Lenin. “Spoznanje”, je pisal Lenin, “je odraz narave v človeški glavi. Toda to ni enostaven, neposreden, celoten odraz, ampak proces cele vrste abstrakcij, oblikovanja in nastajanja pojmov, zakonov itd.”²³⁵ In dalje: “Odražanje narave v človeških mislih ne smemo pojmovati ‚mrtvo', ‚abstraktno', ne brez gibanja, ne brez protislovij, ampak v neskončnem procesu gibanja, nastajanja protislovij in njhovem razvozlavanju.”²³⁶

Če je torej spoznanje proces, po kakšni poti se razvija ta proces?

Spočetka vstaja pred našimi očmi svet pojavov. Če opazujemo obdajajočo nas resničnost, opazimo spočetka le posamezna dejstva, posamezne pojave, ne opazimo pa zakonov pojavov. Če hočemo odkriti in spoznati zakone pojavov, moramo prodreti v bistvo procesov, ki se razvijajo v objektivnem svetu. Narava vstaja pred nami najprej tako, kakor jo neposredno dojemajo naša čutila, naš vid, sluh, tip, vonj itd. Če hočemo spoznati razvojne zakone narave in družbe, še ne zadostuje, da vidimo in slišimo. Sadnega drevja, ki raste na vrtu, n. pr. ne smemo samo enostavno opazovati, ampak ga moramo gojiti, in tedaj bomo trčili na dejstvo, da ima drevje nekakšno lastno življenje, da se podreja lastnim zakonom itd. Opazovanja nam kažejo, da se drevje v določenem času odene z listjem in da v določenem času to listje odpada; opazovanja nam kažejo, da drevje cvete in obrodi samo v določenem času itd. Te lastnosti dreves moramo upoštevati, če hočemo uživati njihove plodove. Še več, lastnosti dreves moramo poznati, če jih hočemo varovati pred škodljivci itd.

Pri gojenju drevesa spoznavamo čedalje več podrobnosti in posebnosti njegovega življenja, katere bi pri navadnem opazovanju morda ostale neopazne. Ugotavljamo, da je rast drevesa odvisna od kakovosti tal, od podnebja, od žuželk in živali, ki živijo v tem kraju, in od mnogih drugih pogojev, ki vplivajo na njegovo življenje. Vse te posebnosti drevesa niso dostopne površnemu opazovanju: če jih hočemo spoznati, jih moramo odkriti. Končno pa lahko po mili volji opazujemo drevo, vendar me bomo ugotovili, da sestoji iz velikanske množine celic, da njegovi listi vsrkavajo ogljikov dvokis in oddajajo kisik, da je kakovost njegovih plodov odvisna od sestave tal itd.

Iz vsega tega izhaja zaključek, da se pri proučevanju narave in družbe ne smemo omejevati na površno opazovanje. Šele takrat lahko rečemo, da smo proučili določen pojav, ko smo spoznali njegovo bistvo. Človek n. pr. občuti toploto. Toplota je pojav, katerega bistvo je s prostim očesom nevidno molekularno gibanje; do predstave o toploti smo prišli s pomočjo premišljevanja o toplotnih pojavih.

Spoznanje bistva predmetov se sklada s spoznanjem njihovih zakonov. Lenin imenuje zakon in bistvo enakovrstna, enakovredna pojma, ki izražata, kako človek poglablja svoje spoznavanje pojavov objektivnega sveta. Zakon izraža temeljno, bistveno, odločilno v pojavih.

Bistvo je osnova predmetov, zakonitost procesov, notranja organska zveza med pojavi, odnos med vzrokom in posledico, odnos nujnosti, skupno med predmeti. Pojav pa je izrazna oblika bistva. Pojavi so tekoči, spremenljivi, pojavi nastajajo in izginjajo, bistvo pa je nekaj relativno stalnega, nekaj, kar se ponavlja v različih, medsebojno zamenjujočih se pojavih.

Dialekticni materializem gleda na bistvo in pojav kot na enotnost protislovij. Bistvo ni nekaj, kar bi obstajalo pred pojavom ali poleg pojava. Bistvo se razkriva, odpira svojo notranjost in se ostvarja le v pojavih in s pomočjo pojavov. Izven pojavov bistvo ne obstoji. Bistvo se razvija z razvojem pojavov. Pojav pa je lahko le pojavljanje bistva in je brez bistva nemogoč. Pojavi nastopajo kot razvojna stopnja bistva. Lenin to pojasnjuje takole: “Bistvo se pojavlja, pojav je izrazna oblika bistva.”²³⁷ V razvoju predmetov se torej enotno razdvoji na bistvo in pojav, na nasprotji, ki sestavljata dve medsebojno povezani in odvisni strani resničnosti zunanjo in notranjo.

Bistvo ne nastopa v neposredni obliki na površju pojavov. Pojavi se neposredno ne skladajo s svojim bistvom. Vzemimo primer. Cena blaga izraža v kapitalizmu vrednost blaga, vendar se cena ne sklada z vrednostjo, ampak niha okrog nje, približuje in oddaljuje se od svojega bistva. Proizvodna cena se le približno sklada z vrednostjo, profitna mera se le približno sklada z mero presežne vrednosti.

Čestokrat se bistvo pojavlja v zunanjih, nebistvenih oblikah, v obliki videza (navideznosti). Videz je ena izmed strani objektivnega sveta, toda ta stran je nebistvena, površna. “Navidezno”, pravi Lenin, “je bistvo v enostranski opredelitvi, v eni izmed njegovih strani, v enem izmed njegovih momentov. Bistvo se zdi táko in táko.”²³⁸ Videz, površje pojavov marsikdaj izraža bistvo v popačeni obliki.

V Angliji so n. pr. voditelji konservativcev in laburistov složno zamenjali stari naziv “Britanski imperij” z novim – “Britanska skupnost narodov”. Toda naziv “Britanska skupnost narodov” je videz, navideznost. Ta naziv je preračunan na to, da bi zavedel ljudske množice.

V resnici pa je “Britanska skupnost narodov” izraz anglosaksonskega gospostva nad drugimi narodi britanskega imperija. Podobno istovetenje bistva in videza predstavlja laburistični načrt o “razvoju in blaginji kolonij”. Ta akt ie navidezno namenjen osvoboditvi kolonij. Po svojem bistvu pa je to nadaljevanje tradicionalne kolonialne politike angleškega imperializma. Laburistični načrt namerava uvesti v kolonijah višje šole in ustanoviti posebne tečaje za pripravo administrativnih kadrov; toda osnovne dotacije so namenjene graditvi železnic, luk, razvoju palmovih plantaž, namakanju itd., t. j. namenjene so v korist kapitalističnih podjetij v kolonijah.

Angleški laburisti prodajajo videz za bistvo tudi tedaj, ko oznanjajo, da je laburistična nacionalizacija Angleške banke in nekaterih industrijskih panog – uresničenje socializma. Toda ta nacionalizacija je le na videz socialistična, v resnici pa sploh ne spreminja bistva kapitalizma. Zakon o “nacionalizaciji” Angleške banke, ki je bil izdan decembra 1945, konec koncev ni prinesel nič drugega kakor to, da se je spremenil sistem knjigovodstvenega obračunavanja in da se je banka iz vladnega organa de facto spremenila v vladni organ de iure. Ta zakon, je pisal angleški časopis “Economist”, predstavlja “katalog sprememb, ki prav za prav nič ne spreminjajo”. Nacionalizacija nekaterih najbolj zaostalih industrijskih panog, ki jo izvaja v Angliji laburistična vlada, ne odpravlja gospostva kapitala, ne spreminja sedanje porazdelitve nacionalnega bogastva in ljudskih dohodkov, ker dobivajo lastniki nacionaliziranih podjetij svoje dohodke v prejšnjem obsegu in ker so pozicije monopolističnega kapitala ostale v bistvu nedotaknjene.

Če se bistvo ne izraža na površju pojavov v svoji neposredni obliki in če bistva stvari, zakonov njihovega gibanja ne smemo istovetiti z njihovim videzom, tedaj nam je potrebna znanost. S pomočjo znanosti prodiramo v notranjost pojavov in odkrivamo njihovo resnično bistvo. “Če bi se pojavna oblika in bistvo stvari neposredno skladala,” pravi Marx, “tedaj bi bila sleherna znanost nepotrebna.”

Naloga spoznanja je ravno v tem, da premaguje neskladnost, ki obstoji med bistvom in pojavom, in da na podlagi pojavov prodira v bistvo pojavov. Buržoazna filozofija ne more rešiti te naloge. “Okorno kljuse omejenega buržoaznega razuma se zbegano ustavlja pred prepadom, ki deli bistvo od pojava, vzrok od posledice.”²³⁹ Nekateri buržoazni filozofi razlagajo različne dogodke na osnovi tistega, kar je na površju, kar bije v oči, in ne opazijo tistega, kar je skrito pod površjem dogodkov in predstavlja resnično osnovo predmetov. Mahist Petzoldt je trdil, da je svet za slehernega človeka tak, kakršen se mu zdi, in da med videzom in bitjo konec koncev izgine sleherna razlika. Drugi buržoazni filozofi pa zanemarjajo pojave in spreminjajo bistvo v prazno abstrakcijo, ki ne odraža objektivne resničnosti.

Pot za spoznavanje bistva nam kaže dialektični materializem. Ravno tako kakor nam pojav, odtrgan od bistva, ne more odkriti razvojnega procesa, tako tudi ne bistvo, če ga odtrgamo od pojava. Spoznavanje pojavov in posameznih dejstev, če jih jemljemo izolirano, nam v spremenljivem toku bîti ne more odkriti gibalnih sil razvoja narave in družbe. Dialektični materializem nas uči iskati v pojavu tisto, kar je bistveno, uči nas ločiti nebistveno od bistvenega, uči nas prehajati od videza k bistvu, uči has odkrivati bistvo vnanjega videza pojavov.

Če je torej spoznanje proces prehajanja od vnanjega, navideznega k notranjemu, temeljnemu, kakšne so osnovne stopnje spoznavnega procesa?

3. Čutno spoznanje

Stari materializem ni pojmoval spoznanja kot proces, zato tudi ni rešil vprašanja o stopnjah spoznanja. V filozofiji pred Marxom, najdemo le poizkuse, začrtati osnovne stopnje spoznanja. Giordano Bruno je n. pr. pisal, da narave zaradi njene zapletenosti in neskončnosti ni mogoče spoznati z navadnim opazovanjem, spoznavanje narave je bolj zapleteno in se začenja z dojemanjem narave z našimi čutili, nadaljuje se z razumskim znanjem in končuje z intelektualnim opazovanjem sveta. Na stopnji čutnega spoznanja človek še zelo malo ve; to je – pravi Bruno – “oko v ječi”. Na stopnji razumskega spoznanja naravnih zakonitosti človek gleda na svet tako, kakor da bi odpiral zamreženo okno ječe. Šele na stopnji intelektualnega znanja ljudem popolnoma zasije svetla luč resnice.

V filozofiji pred Marxom je bilo vprašanje o poteh človeškega spoznanja predmet prepirov med racionalizmom (iz latinske besede “ratio” – razum) in senzualizmom (iz latinske besede “sensus” – čut). Racionalisti in senzualisti (ali empiriki) so se lotili vprašanja o spoznanju enostransko. Racionalisti in senzualisti so nepravilno reševali vprašanje o medsebojnem odnosu med tema dvema osnovnima stopnjama spoznanja, ker so empirične in racionalne momente spoznanja postavljali v medsebojno nasprotje.

Racionalisti (Descartes, Spinoza, Leibniz in drugi) so trgali razum od čutnega izkustva, od občutkov in pripisovali mišljenju absoluten pomen. Trdili so, da je mogoče zgraditi znanstveno pojmovanje sveta s čistim umovanjem, brez sleherne pomoči čutnega izkustva in neodvisno od tega izkustva.

Descartes je mislil, da nam dajejo čutila le meglene predstave o stvareh in nas na ta način zavajajo v zmoto. Pisal je, da ne verjame “nezanesljivemu pričevanju čutil”.²⁴⁰ Po Descartesovem mnenju spoznamo resnico neposredno z razumom. Pravilnosti resnice ne potrjuje niti izkustvo niti praksa, ampak jasnost in preciznost naših pojmov. Z Descartesovega stališča kriterij resnice torej ne obstoji izven razuma, ampak v njem. Ko je Descartes izvajal možnost spoznanja sveta iz vsemogočnosti človeškega razuma, je menil, da so nekatere ideje prirojene. Trdil je n. pr., da je ideja boga, ideja duhovne in telesne substance človeku prirojena. Nauk o prirojenih idejah je idealističen in nasprotuje znanstvenim dognanjem.

Tudi materialist Spinoza, ki je nadaljeval Descartesovo spoznavno teorijo, je menil, da je resnično spoznanje dostopno razumu, brez sodelovanja čutil. Spinoza loči troje stopenj spoznanja. Prva stopnja je čutno spoznanje: čutno spoznanje daje le meglene in netočne predstave o stvareh. Višja stopnja spoznanja je razumsko spoznanje, ki lahko spoznava gibanje in mirovanje, razsežnost in mišljenje. Najvišjo stopnjo spoznanja pa imenuje Spinoza – kakor tudi Descartes – intuicijo, ki baje odkrije resnico takoj, brez posredovanja misli. Na podlagi intuitivno ugotovljenih resnic ali aksiomov se izvajajo deduktivno, po geometrični metodi, vsi ostali zaključki in sklepi.

Tudi Leibniz je mislil, da si človek ne kuje idej iz izkustva, temveč jih črpa iz lastne duše, vendar ne v obliki dovršenih pojmov, kakor je pisal Descartes, ampak kot prirojena načela, kot sposobnosti. “Duša”, je pisal Leibniz, “vsebuje od vsega začetka načela različnih pojmov in teorij, zunanji predmeti so le povod za prebujenje teh načel.”²⁴¹

Omejenost spoznavne teorije racionalistov obstoji v zanikanju čutnega spoznanja kot nujne stopnje v razvou zmania.

Senzualisti ali empiriki (Hobbes, Locke, Condillac in drugi) pa so bili nasprotnega mnenja; mislili so, da so pričevanja naših čutil odločilna v našem spoznanju, in so podcenjevali pomen razuma, mišljenja. Empiriki so poudarjali pomen čutil kot edinega vira, po katerem nam priteka znanje, zato so videli najvažnejšo nalogo znanosti v izkustvenem spoznanju, v opazovanju narave in eksperimentiranju.

Locke je branil eksperimentalni, čutni značaj človeškega zanja in je ostro kritiziral Descartesov nauk o prirojenih idejah ter Leibnizov nauk o prirojenih načelih. Če bi bile ideje prirojene, je pisal Locke, bi bile v isti meri znane odraslemu kakor tudi otroku; v vsej družbi bi bili ljudje enih in istih filozofskih in političnih prepričanj. Vendar pa ni tako. To nam dokazuje, da prirojenih idej ni. Če človek ne pozna narave od rojstva, tedaj to pomeni, da si pridobiva znanje v procesu svojega življenja po zaslugi delovanja zunanjega sveta na človeška čutila; čim bolj mnogolično je torej delovanje narave na človeka, tem bolj bogata je njegova zavest. Locke je trdil, da stopa človek v življenje z razumom, ki je podoben nepopisanemu listu papirja. Človeška zavest je – tabula rasa (nepopisana tablica). V isti meri, kakor človek občuje z naravo, se tudi ta tablica polni s pismenkami.

Kakor Locke je tudi Condillac razvijal stališče, da je človekovo čutno dojemanje in ustvarjanje idej delo izkustva in navade. V svojem delu “Razprava o občutkih” (1754) je skušal Condillac dokazati, da lahko vse bogastvo človeške zavesti izvedemo izključno iz občutkov in iz kombinacij teh občutkov.

Če so racionalisti precenjevali pomen logišnega mišljenja, so senzualisti nasprotno precenjevali pomen čutnega izkustva v človeškem spoznanju. Senzualisti so podcenjevali pomen teoretičnega mišljenja in niso razumeli, da predstavlja prehod od občutka k mišljenju kakovostni skok. Locke je trdil: nihil est in intellectu quod non fuerit in sensu (ničesar ni v razumu, kar ni bilo najprej v občutkih). Feuerbach je imenoval razum univerzalno čutilo.

Marksistični filozofski materializem zavrača enostranost racionalizma in senzualizma. Ni nikakršnega logičnega mišljenja, ki ne bi slonelo na čutnem izkustvu, ki ne bi bilo z njim prepojeno, na drugi strani pa čutno spoznanje vsebuje v kali možnost tistih posplošenj, ki jih izvajamo potem s pomočjo pojmov. Dialektični materializem proučuje empirične in racionalne momente spoznanja v njihovi enotnosti kot nujni stopnji človeškega spoznanja, ki druga drugo dopolnjujeta. Dialektični materializem priznava, da celotno, spoznanje temelji na čutnem izkustvu, hkrati pa poudarja velik pomen logičnega mišljenja v znanstvenem spoznanju.

V človeškem spoznanju, če ga opazujemo kot enoten proces, sodelujeta tako čutno dojemanje kakor tudi abstraktno mišljenje. Enotnost čutnih in racionalmih momentov prihaja na dan v razvoju človeškega spoznanja in v praksi.

Klasično oznako osnovnih stopenj spoznavnega procesa je podal Lenin: “Od neposrednega opazovanja k abstraktnemu mišljenju in od njega k praksi – to je dialektična pot spoznavanja resnice, spoznavanja objektivne realnosti.”²⁴²

Prvo stopnjo spoznanja predstavlja živo, neposredno opazovanje, t. j. čutno zaznavanje. Čutne zaznave nastopajo kot neposredna zveza človeške zavesti z zunanjim svetom in so posredni ali neposredni vir vsega našega znanja. Zunanji predmeti, ki učinkujejo na naša čutila, porajajo občutke. Občutki so odraz teh ali onih posameznih lastnosti, kvalitet, strani zunanjih predmetov. Če ne bi bilo materialnih predmetov, tudi občutkov ne bi bilo. Če ne bi bilo svetlobe, tudi vida ne bi bilo. Objekti občutkov so torej izven nas obstoječi predmeti. Čutila so tista vrata, skozi katera vstopajo v našo zavest vtisi o materialnem svetu, ki nas obdaja. “Po kaki drugi poti, razen po poti občutkov, ne moremo ničesar zvedeti niti o kakršnih koli oblikah materije niti o kakršnih koli oblikah gibanja.”²⁴³

Naravoslovne vede potrjujejo trditev dialektičnega materializma, da človek brez čutil ne bi mogel spoznavati sveta. Patologija in fiziologija nam kažeta, v kakšni meri je potrebno razdraženje čutnih živcev za vzdrževanje zavesti. Ljudje, pri katerih zaradi bolezni niso delovali kožni receptorji in so ohranili samo nekatere druge receptorje kot n. pr. eno oko in uho, so se pogreznili v globoko spanje brez sanj, čim so jim trdno zavezali preostalo oko in uho. I. P. Pavlov takole opisuje nokega takega bolnika: čim mu zaprete bodisi oko ali pa uho – te dve zadnji okni v zunanji svet – se takoj pogrezne v globoko spanje in se ne spominja ničesar, kar se je godilo z njim v tem času. Sečenov navaja primer iz opazovanj S. P. Botkina. V Botkinovi kliniki je ležala slepa in gluha bolnica, pri kateri se je kožna občutljivost obranila samo v desni roki. Ta bolnica je navadno spala, predramila se je in premišljevala je lahko šele takrat, če se je kdo dotaknil njene desne roke.

Človek, ki je oropan vseh čutil, torej na noben način ne more spoznavati sveta.

S pomočjo občutkov spoznavamo posamezne lastnosti, posebnosti predmetov in n. pr. ločimo hruško od jabolka po obliki in okusu, razločujemo odtenke rdeče barve, zvoke, oblike predmetov itd.

Vendar v naravi ne obstojé “čiste‹ lastnosti, ampak obstojé predmeti, ki imajo mnogo različnih lastnosti. Zato nimamo “čistih”, medsebojno izoliranih občutkov, ampak imamo občutke, ki so kot neločljiva sestavina organično vključeni v naše zaznave. Predmet izraža svojo konkretno določenost z različnimi lastnostmi, ki se odražajo v različnih občutkih. Zaznavanje predmeta sestavljajo občutki, ki jih sprejemajo različna čutila. Zaznavanje sloni na občutkih, nastaja iz občutkov, hkrati s tem pa ima nekatere posebnosti, ki jih ni mogoče reducirati na posamezne občutke. Zaznava odraža predmet kot celoto, kot enotnost vseh njegovih lastnosti. Ravno tako kot predmet ni enostavna vsota lastnosti (kakor so napačno domnevali mehanični materialisti), tako tudi zaznava ni enostavna vsota posameznih občutkov (kakor je mislila empirična psihologija), ampak predstavlia celotno podobo predmeta. Zaznava je odraz zunanjega predmeta kot neposredne, čutno-konkretne celote. Celotnost zaznav ali dojmov sloni na objektivni celotnosti dojetih materialnih predmetov, ki imajo dolodeno strukturo in notranjo zvezo vseh svojih sestavin in lastnosti, neodvisno od naše zavesti.

Zaznava je kvalitetno svojevrstna celota. Če zaznavamo ali dojemamo drevo, ne raziskujemo posameznih ubčutkov, n. pr. oblike debla, zelenih listov itd., ampak imamo v mislih celotno podobo. Če poslušamo glasbo, dojemamo celotne melodije in harmonije zvokov (akorde), ne pa posameznih zvokov. Še več, samo vešče uho glasbenika lahko izloči iz te celote posamezne zvoke. Ker pa slonijo zaznave na občutkih različnih čutil, so občutki in zaznave neločljivi.

Vid podaja obliko, velikost, barvo in položaj predmetov v prostoru. Človeški vid se je zgodovinsko razvil v družbeni proizvodnji, tehniki in umetnosti na podlagi praktičnega uporabljanja oblik, veličin in drugih lastnosti predmetov. Sluh nas neposredno ne seznanja s predmetom kot celoto, vendar odraža določene lastnosti predmetov. Na osnovi razvoja socialnega občevanja med ljudmi je dobil sluh zelo važen pomen kot govorni, pa tudi glasbeni organ. Slušna podoba predmeta ali dejanja, označena z besedami, se pojavlja najpogosteje.

Sleherno spoznanje se začenja s čutnim dojemanjem zunanjih pojavov, z opisovanjem, razločevanjem, soočenjem ali primerjanjem s čutili dojetega gradiva. To velja tako glede odražanja sveta v zavesti posameznika, kakor glede razvoja sleherne znanosti (n. pr. biologije, mineralogije, kemije itd.) in človeškega spoznanja sploh.

Sleherno znanstveno spoznanje mora prehoditi stopnjo neposrednega opazovanja in motrenja obdajajočih nas pojavov, zbiranja gradiva in seznanjanja s konkretnimi dejstvi.²⁴⁴

Preden je Darwin ustvaril nauk o razvojnih zakonih živalstva in rastlinstva, je zbral z opazovanjem velikansko število dejstev. Preden je Marx lahko pojasnil zakone kapitalizma, se je moral – tako kakor Darwin na svojem podrocju – seznaniti z velikanskim številom dejstev in pojavov iz življenja kapitalistične družbe. Marxov “Kapital” ni nič drugega kot celotnost “posplošujočih, med seboj najtesneje povezanih idej, ki kronajo cel Mont Blanc stvarnega gradiva”.²⁴⁵

Tudi Lenin je pri pripravljanju svojega genialnega dela “Imperializem kot najvišji štadij kapitalizma” moral pred posplošitvami preiti stopnjo zbiranja najrazličnejših konkretnih pojavov in dejstev, ki jih je opazoval v novi epohi razvoja kapitalizma ob koncu XIX. in v začetku XX. stoletja.

Akademik I. P. Pavlov je poudarjal, da brez trdne empirične osnove ni mogoče graditi resnično znanstvenih teorij. “Naučite se trdega znanstvenega dela,” je govoril akademik I. P. Pavlov sovjetski mladini. “Proučujte, primerjajte, zbirajte dejstva. Čeprav je perut ptice še tako popolna, ptica ne bi mogla vzleteti, de se perut ne bi opirala na zrak. Dejstva – so zrak znanstvenika, brez njih ne boste nikoli mogli vzleteti. Brez dejstev so vase ‚teorije' jalovo početje.”²⁴⁶

Občutki in zaznave so subjektivne podobe, ki neposredno odražajo objektivni svet. Med temi subjektivnimi podobami in resničnostjo ni nobenih vmesnih ali posrednih členov.

V nasprotju s trditvami agnostikov, da med lastnostmi zunanjih predmetov in našimi občutki ni nobene sorodnosti, pa ugotavlja marksistični filozofski materializem, da so občutki in zaznave kopije, posnetki predmetov in pojavov objektivnega sveta. Občutki in zaznave nam dajejo adekvaten odraz predmetov in njihovih lastnosti it na ta način potrjujejo, da je svet spoznaten.

Vidni občutki, kakor tudi druge vrste občutkov, ravno rato omogočajo človeku, da se orientira v obdajajočem ga svetu, ker ti občutki odražajo objektivno realnost. Pričevanja čutil človeku omogočajo, da se biološko smotrno prilagaja svoji okolici. S pomočjo tipa se človek prepriča, da obstoje od njega neodvisni predmeti, ki mu stojio nasproti. S posredovanjem okusa ugotavlja užitnost ali neužitnost hrane. S pomočjo vonja lahko človek zaznava na precejšnjo razdaljo različne predmete, kar mu prav tako omogoča pravilno orientacijo. Na podlagi pričevanja svojih čutil spoznava človek svet in se praktično udejstvuje.

Omenili smo že, da so naravne sposobnosti naših čutil relativno omejene. Oko dojema elektromagnetne valove le enega dela spektra, uho sprejema zvoke le v določenih mejah itd. Občutki vselej vsebujejo subjektivni element, ki včasih vodi k varljivim, iluzornim zaznavam (različno zaznavanje temperature vode je n. pr. odvisno od temperature roke itd.). Toda človek na podlagi vseh svojih izkustev in uspehov praktične dejavnosti premaguje to relativno omejenost neposrednega čutnega zaznavanja in se zateka tudi k posrednim metodam zaznavanja narave. Ravno tako kakor se človek v svojem učinkovanju na naravo ni omejil na naravne telesne organe, temveč jim je pridružil tudi umetna orodja, delovna orodja, tako je tudi k neposrednemu pričevanju čutil v čutnem dojemanju narave začel pridruževati čutno dojemanje narave s posredovanjem umetnih sredstev (instrumentov, aparatov, raznih naprav itd.).

Z uporabljanjem mnogih instrumentov se neposredno poveča in zaostri dojemanje naših čutil ter se razširi področje dojetih pojavov. Po zaslugi mikroskopa in teleskopa vidimo bolje, dalje, več, natančneje, naš vid se poostri sto- in tisočkrat. S prostim očesom vidimo samo približno 5500 zvezd, s pomočjo teleskopa pa opazimo nad 100 milijonov zvezd. S prostim očesom si ne moremo ogledati zgradbe žive snovi, mikroskop pa nam to omogoča. Novi elektronski mikroskop, ki poveča do stotisočkrat, daje nove možnosti za proučevanje notranje zgradbe snovi, zlasti visokomolekularnih spojin.

Sicer res obstojé pojavi, ki jih naša čutila, čeprav so oborožena s posebnimi aparati, ne morejo neposredno zaznavati. Človek n. pr. nima čutil, ki bi zaznavala električne in magnetne pojave. Infrardeči, ultravioletni in rentgenski žarki so nevidni za človeško oko. Človek nima čutil, ki bi neposredno zaznavala potrese, ki nastajajo daleč proč od nas itd.

To dejstvo so večkrat skušali izkoristiti agnostiki, ki so izražali vsestransko nezaupanje pričevanju naših čutil. Nägeli, nemški botanik in agnostik iz XIX. stoletja, je trdil, da je naša sposobnost neposrednega dojemanja s pomočjo vnanjih čutil tako omejena, da ne zaznava celih področij narave, zaznavamo le njen neznaten del.

Toda takšno modrovanje agnostikov zavrača zgodovina znanosti. Če kakršen koli proces ne deluje neposredno na naša čutila, pa lahko postane dostopen nasemu čutnemu zaznavanju na posreden način. Razen orodij, ki ostrijo in širijo neposredna čutna dojetja, izdeluje človek tudi take aparate in instrumente, ki – po svoji “občutljivosti” glede različnih lastnosti stvari, ki jih neposredno ne moremo dojeti – lahko posredno odražajo te lastnosti v obliki, dostopni za naša čutila.

Človek lahko neposredno dojema razlike v temperaturi do 1/5° Celzija, s pomočjo termoelementov ali bolometrov pa lahko zaznavamo milijoninke stopinj. Neposredno lahko dojemamo zvoke le na razmeroma majhnih razdaljah, s pomočjo radiooddajnih postaj pa se razširi območje slušnega dojemanja na vso zemeljsko oblo. Neposredno lahko zaznavamo časovne razlike le približno 5/100 sekunde, s pomočjo posebnih kronometrov pa – 1/100.000 sekunde. S prostim očesom razločujemo približno 500 različnih barv, s pomočjo difrakcijske mreže pa razločimo 40.000 različnih barv.

Uporabljanje metode posrednega zaznavanja je omogočilo opazovati atome in molekule, njihovo dejavnost in njihovo gibanje.

Nemški fizik Ostwald se je boril z atomistiko na podlagi dejstva, da atomi in molekule niso dostopni neposrednemu opazovanju, veličine, ki so zanje značilne, pa so nedostopne merjenju. Toda leta 1905 je Einstein pri proučevanju Brownovega gibanja dokazal, da obstoj molekul ni več hipoteza, temveč eksperimentalno dokazano dejstvo. Isto je leta 1908 eksperimentalno potrdil Perrin. Kasnejše raziskavanje je razvozlalo tudi vprašanje o merjenju molekularnih veličin in Ostwald je konec koncev moral priznati nepravilnost svojih naziranj.

Metode posrednega zaznavanja so omogočile fiksirati učinke atomov in elektronov. Pri raziskavanju izžarevanja radija so v tem pogledu uporabljali metode eksplozij (v Crookesovem spintariskopu²⁴⁷), metodo fotografiranja, električno metodo (Rutherfordova in Geigerjeva ionizacijska celica) in metodo kondenziranja vodnih par (Wilsonska kamera). Zadnja metoda sloni na tem, da se v zraku, ki je prenasičen z vodnimi hlapi pri preletavanju alfa-delcev (pozitivno naelektreni helijevi atomi) in beta-delcev (negativni elektroni), zgosti vodna para na mestih, kjer alfa-delci ionizirajo zrak in nastane “meglena sled”, ki nam omogoča, da lahko s prostim očesom vidimo ali fotografiramo pot posameznih atomov ali elektronov. Kljub reakcionarnim trditvam Macha, Duhema, Ostwalda itd. je postal obstoj atomov viden v doslovnem pomenu besede. Uspehi znanosti so mahiste, ki so strupeno napadali atomistično hipotezo, prisilili k sramotnemu umiku.

Sodobne fotoelemente po pravici imenujejo “električno oko”. Termometer nam omogoča opazovanie zelo visokih in zelo nizkih temperatur. Kompas uspešno zamenjuje magnetni čut, ki ga ljudje nimajo, galvanometri in galvanoskopi pa rešujejo najtežje naloge, ki bi jih bilo mogoče zastaviti električnemu čutu. S pomočjo seizmografov postajajo človeškemu dojetju dostopni potresi, ki nastajajo daleč proč od nas.

Mravlje imajo drugače zgrajene oči kakor človek. Mravlje vidijo ultravioletne žarke, katerih človeško oko ne more videti. Vendar smo v spoznavanju teh nevidnih žarkov, pravi Engels, napravili precejšen korak dalje od mravelj. Ultravioletne žarke odkrivamo s florescenco in fosforescenco ter s fotokemijskimi procesi, ki jih porajajo. Rentgenski žarki se odkrivajo našim čutilom s pomočjo projekcijskega platna iz dvojne cianove soli barija in platine, ki spreminjajo energijo teh žarkov v svetlobno – ali pa po nekoliko daljši poti, s pomočjo fotografiranja. Odkritje prodorne moči rentgenskih žarkov je omogočilo, da vidimo tisto, kar je neposredno nevidno, da najdemo ognjišče bolezni in poškodbe v človeškem organizmu, da pogledamo v notranjost različnih strojev in odkrijemo skrite poškodbe ali napake.

Iz tega je razvidno, da družbenemu človeku njegova čutila zadostujejo za vsestransko spoznavanje obdajajočega ga sveta. Naravna relativna omejenost čutne organizacije človeka ni nobena ovira za neskončni razvoj človeškega spoznanja. Če kak proces ne učinkuje neposredno na naša čutila niti na sodobne pomožne instrumente, ki razširjajo področje dojetih pojavov, tedaj mora biti ta proces v kakršni koli posredni zvezi z drugimi procesi, ki učinkujejo na naše aparate in instrumente. Zato bo prej ali slej dostopen našemu spoznanju.

Eden izmed pogojev zato, da je naša zgradba čutne podobe resničosti pravilna, je medsebojno učinkovanje čutil. Po zaslugi medsebojnega učinkovanja čutil, pa tudi po zaslugi medsebojnega učinkovanja čutil in miselne dejavnosti nastajajo pravilne podobe resničnosti.

Tako doživljajo polom prizadevanja mogih idealistov, da bi diskreditirali čutne zaznave kot vir spoznanja resničnosti.

4. Logično spoznanje

Čutno spoznanje je prvotna, začetna, vendar ne edina oblika spoznavne dejavnosti človeka. Zaznava je najpreprostejša oblika odražanja predmetov zunanjega sveta v človeški zavesti in zanjo je značilen neposreden, konkreten, posamičen značaj.

Zaznave odražajo seveda tudi splošno v predmetih, zveze med predmeti, vendar odražajo samo tisto, kar je splošno na površju, odražajo zunanje zveze kot n. pr., da je ena in ista barva ali oblika splošna pri nekaterih predmetih, da je za svetlobo nastopila tema, da je udarcu sledil zvok itd.

Čeprav čutne zaznave vsebujejo elemente splošnosti in nujnosti, pa vendar ne zadostujejo za vsestransko spoznavanje predmeta in za odkritje zakonitosti njegovega gibanja. Bistvenih zvez, odnosov in zakonitosti ne moremo neposredno dojeti z našimi čutili. Če se omejimo na čutne zaznave, nikakor ne moremo ugotoviti, da se n. pr. Sonce ne vrti okrog Zemlje, ampak Zemlja okrog Sonca, da obstoji Zemlja nekaj milijard let, da se giblje svetloba s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, da se blisk in grom ne pojavljata drug za drugim, ampak sočasno, da so socialne revolucije zakon menjavanja družbeno-ekonomskih formacij itd. Vzročno-posledične povezanosti med predmeti ni mogoče ugotoviti s čutnimi dojetji, kakor ugotovimo n. pr. svetlobo, trdoto, zvok itd. Čutno spoznanje zaradi svojega neposrednega značaja ne more rešiti vprašanja o izvoru teh ali onih pojavov in tendenc njihovega razvoja.

Sama čutila ne zadostujejo za to; da bi spoznali bistvo pojavov. Pojave resničnosti lahko opazujemo, spoznavamo s posredovanjem čutil, z opazovanjem, ogledovanjem. Bistvo pojavov pa je direktno in neposredno nedostopno živemu opazovanju, občutkom. Živo opazovanje, čutno dojemanje n. pr. ne zadostuje zato, da bi odkrili bistvo izkoriščanja delavcev s strani kapitalistov – zakon presežne vrednosti. Tu nam ne morejo pomagati nobeni aparati in instrumenti (mikroskop itd.).

Če hoče človek odkriti bistvo stvari, zakone, ki so jim stvari podrejene, tedaj mora dejavnost čutil povezati z dejavnostjo mišljenja. Logično spoznanje se loči od čutnega spoznanja v tem, da nam omogoča zajeti resničnost v njeni celotnosti, v povezanosti vseh njenih strani, da nam omogoča odkriti notranja protislovja procesov, ki jih proučujemo. S posredovanjem mišljenja človek ne ugotavlja samo vnanjih sorodnosti in razlik med predmeti in pojavi, ampak odkriva tudi nihovo notranjo enotnost, odkriva notranje razvojne zakone stvari in pojavov.

Živo opazovanje ne zadostuje za to, da bi predvidevali. Sleherno predvidevanje se nanaša na bodočnost. Bodočnost pa ne more biti predmet čutnega dojemanja toliko časa, dokler se ne uresniči, dokler ne postane sedanjost. Na podlagi poznavanja posameznih dejstev ni mogoče postavljati zanstvenih prognoz. Če hočemo predvideti, moramo poznati splošne lastnosti stvari in splošne zakone njihovega spreminjanja.

Človek se torej ne sme zadovoljiti s poznavanjem tistega, kar nam neposredno podajajo čutila, kar nam podajajo vnanja opazanja. “Proučujte, eksperimentirajte, opazujte,” je dejal I. P. Pavlov v svoji poslanici sovjetski mladini, “prizadevate si, da ne boste ostali na površju dejstev. Ne pretvarjajte se v arhivarje dejstev, ampak skušajte prodreti v skrivnost njihovega nastanka. Vztrajno iščite zakone, ki vladajo nad njimi.”²⁴⁸

Logično mišljenje je nujen člen o razvoju človeškega spoznanja.

Za logično mišljenje je značilen nekakšen odmik od konkretnih stvari. “Gibanje spoznanja k objektu je lahko samo dialektično: spustiti, da bi krepkeje poprijeli, stopiti nazaj, da bi se laže pognali naprej (spoznali?).”²⁴⁹

Ko razmišljamo, puščamo vnemar specifičnosti in podrobnosti posameznih predmetov. Toda to delamo zaradi tega, da bi s pomočjo abstrakcije globlje doumeli konkretno stvarnost. “Ko se mišljenje odmika od konkretnega k abstraktnemu, se ne odmika – če je pravilno … od resnice, ampak se ji bliža. Abstrakcija materije, zakona narave, abstrakcija vrednosti itd., z eno besedo, vse znanstvene (pravilne, resne, ne bedaste) abstrakeije odražajo naravo globlje, točneje, popolneje.”²⁵⁰

Občutek, zaznava je navidezno bliže realnosti kakor mišljenje. Toda mišljenje zajema predmet v celoti, v njegovem gibanju in povezanosti. Mišljenje globlje prodira v predmet in odraža njegovo bistvo. V procesu mišljenja, t. j. na logični stopnji spoznanja, rešujemo naloge dveh vrst. Prvič, v posameznih, ločenih predmetih in pojavih ugotavljamo splošne lastnosti in splošne zakonitosti, drugič, znanja o splošnem, ki jih zbiramo na ta način, nato znova primerjamo s posameznimi stvarmi in procesi; s tem spoznavamo posamezno s pomočjo splošnega in lahko globlje prodiramo v objektivno resničnost.

Brez abstraktnega mišljenja človeško znanje ne bi moglo napredovati. V abstrakcijah se ostvarja kontinuiteta znanja. Za znanost ni potrebno, da bi sleherni splošni zaključek stalno reducirali na dejstva, na katerih sloni, da bi utemeljevali prejšnja posplošenja ali ponavljali teze, pridobljene na podlagi odkrivanja novih resnic iz prej obstoječih tez.

Sleherna misel vsebuje nekaj splošnega, izvedenega iz velikega števila posameznih dejstev, ki so si medsebojno sorodna v kakršnem koli bistvenem odnosu. Izvajanje splošnega iz posameznega je rezultat abstrakcije in posplošenja. Če hočemo najti v predmetih tisto, kar je nujno in zakonito, moramo abstrahirati bistvene znake in v skladu z njimi posplošiti celo vrsto predmetov. “Že najenostavnejše posplošenje … pomeni, da človek čedalje globlje spoznava objektivno povezanost sveta.”²⁵¹ Sredi večjega števila predmetov ene vrste, n. pr. dreves, ni niti enega, ki bi bil absolutno podoben drugemu. Sleherni predmet ima svoje posebnosti, ki so značilne samo zanj. Eno drevo je višje, debelejše od drugega, loči se od drugega po svoji obliki, barvnih odtenkih itd. Na drugi strani pa ni predmeta, ki ne bi imel takih lastnosti, kakršne imajo tudi drugi, njemu sorodni predmeti. “Splošno obstoji le v posameznem, po posameznem. Sleherno posamezno je (tako ali drugače) splošno.”²⁵²

Pomen logičnega spoznanja je v tem, da izhaja iz posameznih, konkretnih pojavov in odkriva tisto splošno in bistveno, kar je skupno vsem tem pojavom; logično spoznanje abstrahira celo vrsto slučajnosti in odkriva zakonitosti objektivnega sveta. Na ta način s pomočjo abstrakcije in posplošenja izvajamo splošni zakon in napravljamo zaključek, kaj je resnično za nekatere predmete in kaj je resnično za celo vrsto ali razred, kamor spadajo ti predmeti. “Abstrakcija je razumna, v kolikor v resnici poudarja splošno, ga ugotavlja in nas tako varuje ponavljanj.”²⁵³

Moč znanosti je v njenih posplošenjih. Marx je lahko odkril splošne zakone zgodovinskega razvoja le s posplošenjem posameznih konkretnih dejstev svetovne družbene zgodovine. Da je lahko prišel Marx do zaključka, da je razredni boj razvojni zakon družbe, ki je razcepljena na razrede, je moral pazljivo proučiti zgodovino mnogih dežel. Zgodovina stare Grčije in Rima, zgodovina srednjeveške družbe in zgodovina kapitalizma nas nujno vodijo k zaključku, da je razredna borba gibalna sila razvoja razredne družbe.

Tudi moč umetniških stvaritev je v posplošenju, čeprav se v umetnosti to posplošenje ne izvaja z abstraktnimi pojmi, ampak s tipiziranjem mnogih enakovrstnih pojavov v umetniških podobah. Liki Čičikova, Oblomova, Onjegina, Pečorina itd. so skupni liki ali tipi.

Ravno tako kakor zaznave so tudi logična posplošenja, ki jih poraja teoretično mišljenje – subjektivna podoba objektivnega sveta. Toda za razliko od neposrednega značaja čutnih podob pa so logične podobe posredni odrazi resničnosti.

Lenin je dejal, da je dialekticen ne samo prehod od materije k zavesti, ampak tudi prehod od občutka k misli. Skok od občutka k misli je v tem, da se razvije prehod od odražanja pojava k odražanju bistva, od neposrednega k posrednemu, od posameznega k splošnemu. Ta skok pripravlja sposobnost naše zavesti, da ohranja, predeluje in posplošuje prejete vtise.

Prva, elementarna oblika posplošenja naših čutnih zaznav so predstave. Ko preneha delovanje predmetov na naša čutila, občutki in zaznave ne izginejo brez sledu. Nekaj časa potem, ko smo dojeli kakršen koli predmet, lahko ta predmet znova reproduciramo v naši zavesti. Čeprav ne ravno tako živo in nazorno, kakor de bi ga imeli pred očmi. Čeprav v določenem trenutku ne vidimo nekega predmeta, si ga lahko predstavljamo, ker se je njegova podoba ohranila v naši zavesti. Reproducirane podobe predmetov ali procesov (ali njihovih posameznih lastnosti), ki slonijo na prejšnjem izkustvu, imenujemo predstave.

Predstave slonijo na prejšnjem zaznavanju objektov. Toda s pomočjo domišljije si lahko predstavljamo tudi predmete, ki jih nismo nikoli zaznavali. Nekdo, ki ima določeno predstavo o Severnem tečaju, morda ni bil nikoli na Severnem tečaju, pač pa je zaznaval različne pojave in si s kombiniranjem njihovih posameznih potez lahko ustvaril v zavesti predstavo o Severnem tečaju.

Kakor za naše zaznave, tako je tudi za naše predstave začilna nazornost; predstave so čutno-nazorne podobe resničnosti. Toda predstave so vselej rezultat posplošenja posameznih zaznav, so nekakšen izvleček naših prejšnjih izkustev. V tem je kakovostni razloček med predstavami in zaznavami. V predstavi se pojavlja podoba v posplošeni obliki.

Toda predstave še ne pomenijo tiste stopnje posplošenja, na kateri se izločijo in osamosvojijo bistveni znaki. Predstave nam podajajo tiste strani predmeta, ki nam iz kakršnih koli razlogov bijejo v oči in ki so marsikdaj popolnoma nebistvene. Predstave ne podajajo določenih znakov, ki so včasih odvisni tudi od psiholoških okoliščin itd. Zato se znaki vselej dozdevajo drugačni. In končno, posplošenje predstav je mogoče le v ozkih mejah, v območju istovrstnih predmetov. Lahko imamo bolj ali manj splošno predstavo o konju, ni pa mogoče imeti nazorne predstave o živali na splošno, ker so razlike med posameznimi predstavniki živalskega sveta prevelike. Čim bolj splošna je neka predstava, tem bolj postaja meglena.

Bolj komplicirana oblika spoznanja, v kateri se jasno in globoko odražajo splošni in bistveni znaki predmetov, so pojmi. “Pojem ni nekaj neposrednega.”²⁵⁴ Pojem nima nazornega ali cutnega zacaja. Pojma ne moremo opazovati niti si ga ne moremo predstavljati.

Vrednost blaga n. pr. je za naša čutila neotipljiva. Vsako posamezno blago lahko otipljemo in ogledujemo, vrednosti pa ni mogoče niti videti niti slišati; vrednost, pravi Marx, je nematerialna, nečutna kategorija. “Predmetnost blagovne vrednosti se v tem loči od vdovice Quickly, Falstaffove tovarišice, da se ne ve, kje prav za prav tiči. V direktnem nasprotju s čutno otipljivo predmetnostjo blaga niti en atom prirodne snovi ne prehaja v predmetnost njegove vrednosti. Lahko otipavate in ogledujete kakršno koli posamezno blago – njegova vrednost bo za vas vselej neotipljiva.”²⁵⁵

Pojem temperature je že zdavnaj prekoračil meje navadnih čutnih zaznav in se čedalje bolj širi od nekaj sto stopinj mraza do več milijonov stopinj toplote. Pojem sile, zmoglivosti je že zdavnaj prekoračil meje človeške ali živalske sile. Mi računamo Ze z milijoni in milijardami kilovatov. Isto lahko rečemo o pojmih velikosti (elektroni in Sonce), hitrosti (hitrost, s katero raste rastlina, in hitrost svetlobe).

Gibanje letala, ki leti s hitrostjo nekaj sto kilometrov na uro, lahko dojamemo, toda gibanja s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo ne moremo opazovati z očesom, lahko pa ga dojemamo z mislijo. “Predstava ne more dojeti gibanja v celoti, ne pojmuje n. pr. gibanja s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, mišljenje pa ga pojmuje in ga mora pojmovati.”²⁵⁶

Kakšen je značaj pojmov? Kaj jim ustreza v resničnosti? Kaj odražajo? Realisti (idealistična smer v srednjeveški sholastični filozofiji) so priznavali realni obstoj splošnih pojmov – “univerzalij” (“človek na splošno”, “hiša na splošno” itd.) kot nekakšnih duhovnih bitnosti ali prapodob posameznih stvari. Univerzalije, so govorili realisti, predstavljajo same na sebi realnost in obstajajo ločeno od posameznih stvari. Še več, trdili so, da so pojmi “človek na splošno” ali “hiša na splošno” obstajali pred eksistenco posameznih ljudi, hiš itd.; posamezne stvari so le pojavne oblike splošnih pojmov.

Nominalisti (iz. latinske besede “nomen” – ime) so v nasprotju z realisti trdili, da so splošni pojmi samo imena (nazivi). Realno obstoje, so govorili nominalisti, le posamezne stvari z njihovimi individualnimi lastnostmi – a splošni pojmi, ki jih ustvarja o teh stvareh naše mišljenje, ne samo da ne obstajajo neodvisno od stvari, ampak tudi ne odražajo njihovih lastnosti in posebnosti. Nominalisti so poudarjali naslednji dve tezi: “stvari obstajajo pred splošnimi pojmi” in “splošni pojmi so imena”. S splošnimi nazivi, so govorili nominalisti, ljudje le z zunanjimi podobami posplošujejo sorodne razrede ali vrste posameznih predmetov. V srednjem veku je bil nominalizem napredna smer: nominalisti so imeli prav, ko so ugotavljali objektivno realnost posameznih čutnih objektov in zavračali trditev, da so univerzalije realno obstajale pred stvarmi in neodvisno od njih. Toda vprašanje o odnosu med splošnimi pojmi in posameznimi stvarmi so reševali nominalisti nepravilno: ker so zanikali, da imajo splošni pojmi realno osnovo v samih stvareh, so se s tem skotalili k idealizmu.

Ne samo srednjeveški, tudi poznejši idealisti presojajo pojem kot čisto misel, ki ni izkustvenega izvora. Zgodovinar Petruševski je napačno trdil: “Čim bolj popolni postajajo splošni pojmi in zakoni (splošni pojmi, ki so brezpogojno nujni), tem bolj izražajo tisto, kar se nikoli ne dogaja v resničnosti. Splošni pojem ni nikoli čista resničnost, ampak je le rezultat njene logične obdelave, ki jemlje iz nje vse tisto, kar nam je dano v našem neposrednem izkustvu, vse konkretno in individualno, vse tisto, kar ravno predstavlja čisto resničnost; splošni pojem nikakor ne pretendira na to, da bi odražal resničnost.”²⁵⁷

Matematik Dedekind trdi, da aritmetični pojmi niso v nikakršni zvezi z izkustvom, da imajo opraviti samo z oblikami mišljenja, ki so popolnoma neodvisne od realnega sveta. Isto stališče zagovarja sodobni angleški reakcionarni filozof Rusell. Rusell pojmuje matematične pojme kot plod čiste misli. Matematiko, pravi Russell, lahko definiramo kot doktrino, v kateri nikoli ne poznamo niti tistega, o čemer govorimo, niti ne vemo, ali je resnično tisto, o čemer govorimo.

Sodobna semantična filozofija pljuje na splošne pojme, na ta veličastni plod razvoja človeškega mišljenja, ki ima svoj ustrezni izraz v razvoju govora. Semantika ni prav nič drugega kakor restavracija sholastičnega nominalizma. Vendar pa neonominalizem semantične filozofije ni navadna restavracija srednjeveškega nominalizma, ampak njegova degeneracija, njegova reakcionarna reprodukcija. Srednjeveški nominalisti so bili prepričani v objektivno realnost posameznih predmetov, semantiki pa postavljajo neonominalizem na subjektivno–idealistično podlago. Semantiki menijo, da niso iluzorni samo splošni pojmi, ampak tudi posamezni predmeti. Ost semantične filozofije je naperjena proti materializmu, proti materialistični teoriji odražanja.

Vprašanje o pojmih je znanstveno razrešil le dialektični materializem, razrešila ga je marksistično-leninistična teorija odražanja. Abstraktni pojmi nikakor niso le prazne besede. Po marksistični teoriji odražanja je znanstvena abstrakcija – v procesu katere se oblikujejo splošni pojmi, izraženi v znanstvenih izrazih – odraz objektivne resničnosti. Splošni pojmi, brez katerih je logično mišljenje nemogoče, odražajo realno splošno, ki obstoji v stvareh, ti pojmi so odraz objektivnih odnosov resničnosti.

Abstrakini pojmi nastajajo iz čutnega izkustva in so predelava, posplošenje tistega gradiva, ki nam je bilo podano v procesu občutenja in dojemanja resničnosti. Ko je Engels kritiziral idealiste, je pisal, da je pojem lika, kakor tudi pojem števila izposojen izključno iz vnanjega sveta in ni nastal v človeški glavi iz čistega mišljenja. Preden so si ljudje mogli ustvariti pojem lika, so morali obstajati razni predmeti, katerih obliko so ljudje medsebojno primerjali.

Po nauku marksističnega filozofskega materializma so “pojmi najvišji proizvod možgan, najvišjega proizvoda materije”.²⁵⁸ Lenin pravi, da se v človeških pojmih spojevrstno in dialektično odraža narava, odraža se skupnost realno obstoječih stvari, pojavov. Mišljenje, ki ni povezano s kakršnim koli posameznim predmetom, izraža v pojmih splošne, bistvene in nujne lastnosti predmetov.

“Materije na splošno” ali, kakor je govoril n. pr. Engels, “materije kot take” ni v naravi, obstajajo le konkretne oblike materije. Materija, ki je neodvisna od njenih konkretnih oblik – kamna, drevesa, rastline, človeka, zemlje itd. – je plod znanstvenega posplošenja, znanstvene abstrakcije. Ko posplošujemo konkretne oblike materije, ko se povzpenjamo od stopnje konkretnega in posameznega na stopnjo splošnega in abstraktnega, najdemo tisto osnovno in bistveno, ki je lastno sleherni materialni obliki. To osnovno in splošno obstoji v tem, da materialni predmeti obstajajo neodvisno od zavesti in da lahko z delovanjem na naša čutila porajajo občutke. Te splošne lastnosti vseh številnih predmetov in pojavov so posplošene v pojmu “materija”.²⁵⁹

Ali n. pr., predstavljamo si pojem števila, in sicer ne tega ali onega posameznega števila (5, 16, 20), ampak števila na splošno. Pojem števila je nastal z abstrahiranjem posameznih števil, označujočih različno število predmetov, in izločevanjem tistega, kar je lastno vsakemu številu.

V pojmih torej manjkajo različne individualne lastnosti posameznih predmetov, v ospredje pa stopa samo tisto, kar je skupno in bistveno pri vseh predmetih določene vrste. Tako nastajajo vsi znanstveni pojmi.

V pojmih se odraža bistvo pojavov, predmetov v naravi in družbi. Če sem n. pr. videl stahanovce in jih opazoval pri delu, nisem pa še dojel jedra stahanovskega gibanja niti posplošil osnovnih in odločilnih potez, ki so zanje značilne, imam lahko neko predstavo o stahanovcih, vendar pa še ne morem reči, da razumem stahanovsko gibanje. Šele tedaj, ko si bom na jasnem o bistvu stahanovskega gibanja in ko bom razumel, da predstavlja stahanovsko gibanje novo in višjo obliko socialističnega tekmovanja, da pripravlja pogoje za prehod od socializma h komunizmu, da vsebuje zaplodke kulturno-tehničnega vzpona delavskega razreda in podlago za likvidacijo nasprotij med duševnim in telesnim delom itd., to je tedaj, ko si bom na jasnem o njegovem osnovnem bistvu, šele tedaj bom razumel stahanovsko gibanje.

Ker je pojem splošen, zato vsebuje vse bogastvo in mnogoličnost posebnega in posameznega. Vendar pojmi ne vsebujejo samo tistih lastnosti, ki so lastne vsem predmetom določenega razreda, ampak v posebni obliki vključujejo tudi one lastnosti, ki so značilne za posamezne vrste določenega razreda, kajti splošno, posebno in posamezno v resničnosti ne obstoji izolirano drugo od drugega. Znanstveni pojem, ki odraža objektivno enotnost splošnega, posebnega in posameznega, se na ta način ne pojavlja kot mrtva abstrakcija, ampak kot konkretni pojem. Značilno potezo konkretnega pojma predstavlja dejstvo, da se iz bogate vsebine danega pojma izloči tista stran ali tiste strani predmeta, ki so v danih pogojih določilne ali odločilne.

Pojmi, v katerih se posplošuje naše znanje splošnih lastnosti stvari in procesov, so na eni strani plod, rezultat spoznanja, na drugi pa sredstvo za nadalinje spoznavanje. “Rezultati,” pravi Engels, “v katerih se posplošujejo čutna izkustva, so pojmi.” Kot rezultat posplošenja razvoja sovjetske družbe na temelju zmage socializma v ZSSR je n. pr. nastal pojem moralnopolitične enotnosti sovjetske družbe. Kot rezultat proučevanja notranje zgradbe snovi je nastal pojem kemijskega elementa. Sleherna veda, ki si prizadeva, da bi spoznala določene predmete, ostvarja to spoznavanje z oblikovanjem pojmov: fizika oblikuje pojme atoma, energije, svetlobnega žarka itd.; slovnica oblikuje pojme zloga, stavka, glagola, samostalnika itd. Sleherna veda predstavlja sistem medsebojno povezanih pojmov. Poznati osnove kakršne koli vede predvsem pomeni poznati sistem pojmov določene vede.

Pojmi so elementi misli; resnični pomen pojmov pa se izraža le v celotni sodbi. Ko odkrivamo vsebino pojma, odkrivamo njegovo gibanje od posameznega k posebnemu in splošnemu, ali od splošnega k posebnemu in posameznemu. Gibanje pojmov odkrivamo z določeno sodbo. Značilni znak neke sodbe je trditev ali zanikanje. Sleherna misel se logično izraža v obliki sodbe: sleherno presojanje sestoji iz posameznih sodb. Sleherni zakon v znanosti se izraža v obliki določene sodbe.

Najbolj enostavna oblika sodbe je tista, v kateri se izraža posamezen odnos, n. pr.: trenje povzroča toploto. Razvoj spoznanja vodi k višji stopnji sodbe, ki izraža poseben odnos, n. pr.: vsako mehanično gibanje lahko s pomočjo trenja spremenimo v toploto. Nadaljnji razvoj znanosti vodi k utemeljitvi splošne sodbe, k odkritju splošnega zakona narave, n. pr.: vsako obliko gibanja lahko spremenimo v katero koli obliko gibanja.

Sodba torej ni čista oblika brez objektivne vsebine. Sodba je oblika mišljenja, v kateri človek odraža objektivno povezanost predmetov in procesov. V sodbah veže misel tisto, kar je povezano v resničnosti, in loči ono, kar je ločeno v resničnosti. Povezanost določenega predmeta ali pojava z drugim predmetom ali pojavom se odraža v obliki trdilne sodbe; izoliranost določenega predmeta ali pojava od drugega predmeta ali pojava se odraža v obliki nikalne sodbe.

Spoznavna vrednost sodb je zelo velika. V obliki splošnih sodb se izražajo zakoni objektivnega sveta. Posamezne sodbe nimajo tako širokega pomena kot splošne sodbe, vendar pa imajo veliko spoznavno vlogo, ker z njimi ugotavljamo va≥na posamezna dejstva, n. pr.: Sonce je oddaljeno od Zemlje 150 milijonov kilometrov.

Povezanost in medsebojna pogojnost pojavov se najbolj popolno izraža v pogojnih sodbah. Ko tovariš Stalin označuje usodo države v komunizmu, razlaga to vprašanje v obliki pogojne sodbe. Takrat ko misel vključuje spremenljivost določenega predmeta v procesu razvoja, odraža to spremenljivost znakov določenega predmeta na raznih stopnjah razvoja v obliki delilne sodbe, Delilne sodbe odražajo mnogostranski pomen predmeta.

Ustvarjalni značaj človeškega spoznanja se najjasneje izraža v sklepanju, v zaključku, kjer prihaja do izraza resnična sila človeške misli. Sklepanje je tisti miselni proces, ko na podlagi nekaj sodb, ki smo jih medsebojno povezali – napravljamo zaključek, ki nam prinaša novo znanje.

Glavna značilnost teoretičnega mišljenja – njegov neposreden značaj – se izraža ravno v sklepanju. Ljudje neposredno ne vidijo, da je Zemlja okrogla, vendar pa to spoznajo na posreden način, s posrednimi merjenji in razglabljanji. Razdalje med Soncem in Zemljo ne moremo neposredno izmeriti, vendar pa to dosežemo na posreden način, z merjenjem kotov in dostopnih zemeljskih razdalj. Neposredno ne moremo opazovati, kako se Zemlja vrti okrog svoje osi, pa tudi ta pojav je bil proučen s posrednimi opazovanji in teoretičnim razglabljanjem. Znameniti poizkus Foucaulta nam delno omogoča videti, kako se Zemlja vrti.

Osnovni obliki sklepanja sta indukcija in dedukcija. Pri induktivnem sklepanju se giblje mišlenje od posameznega k splošnemu, od dejstev k posplošenju. Brez induktivnega sklepanja ne bi bilo mogoče nikakršno teoretično mišljenje, znanost bi se spremenila v nesmiselno registriranje dejstev. Znanost mora posploševati dejstva in odkrivati notranjo zakonitost pojavov. S pomočjo indukcije znanost posplošuje dejstva in odkriva naravne zakone. Ko je Galilei metal s poševnega stolpa v Pisi razne predmete, je ugotovil, da je hitrost padanja neodvisna od njihove teže. Zato je sklepal, da je to naravni zakon, ki velja za sleherno telo na slehernem mestu in v slehernem času. Newton je na podlagi posameznih opazovanj Luninega gibanja izvajal zakon o svetovni težnosti, ki deluje vselej pri vseh telesih. Ko je Lavoisier segreval majhno količino živega srebra z zrakom, je odkril kisik in napravil zaključek, da je ta plin vselej in povsod sestavni del zraka. Ko je Harwey obvezoval živalske arterije in vene, je odkril zakon krvnega obtoka kot splošni zakon vretenčarjev. Na podlagi opazovanja in posplošenja razvojnega toka kapitalističnega proizvodnega načina v posameznih kapitalističnih deželah je odkril Marx ekonomski zakon razvoja kapitalistične družbe. Marx in Engels sta na podlagi proučevanja posameznih etap človeške zgodovine odkrila splošne zakone razredne borbe. V vseh teh primerih je opazovanje dejstev in njihovo posplošenje privedlo do odkritja splošnih zakonov.

Toda odkrivanja zakonov ne omogoča samo indukcija, temveč tudi dedukcija. S pomočjo deduktivnih sklepanj odkrivamo tiste zakone, ki jih ni mogode odkriti induktivno, katere pa je vendarle mogoče izvesti iz že poznanih zakonov.

Dedukcija (izvajanje) pomeni gibanje misli od splošnega k delnemu, od splošnih tez k posameznim, delnim zaključkom. Deduktivna sklepanja nam omogočajo miselno reprodukcijo preteklosti. Pri kopanju Belomorsko-baltiškega prekopa so v vseh jezerih, kjer poteka prekop, odkrili. hkrati s sladkovodnimi tudi morske živali. Sovjetski učenjaki so napravili zaključek, da je bilo tam, kjer so sedaj jezera, nekoč morje, in da je nižavje, po katerem poteka prekop – dno preliva, ki je nekoč vezal Belo morje z Baltikom. Na podlagi odkritja mamutovih kosti in kosti drugih živali so znanstveniki sklepali, da so v davnih časih živeli na Zemlji mamuti in različne druge živali.

Deduktivno sklepanje je tudi ena izmed oblik predvidevanja. Francoski znanstvenik Leverrier in angleški znanstvenik Adams sta na podlagi splošnih zakonov nebesne mehanike napovedala nov planet. Pri opazovanju planeta Urana so znanstveniki opazili pri gibanju tega planeta nekaksne nepravilnosti, ki jih je bilo mogoce razjasniti samo z obstojem nekega neznanega planeta. Leverrier in Adams sta s pomočjo kompliciranih računov ugotovila mesto, kjer bi se moral nahajati ta planet. In res, leta 1846 je berlinski astronom Galle ta planet odkril in mu dal ime Neptun.

Sleherna znanstvena prognoza je logični zaključek, ki izvira iz določenih izhodiščnih tez. n. pr. Leninova prognoza o možnosti in nujnosti zmage socializma najprej v eni sami deželi je bila logični zaključek, ki je izviral iz zakona o neenakomernem razvoju kapitalizma v dobi imperializma, ki ga je odkril Lenin.

V nasprotju z metafizičnim mišljenjem, ki indukcijo in dedukcijo postavlja v medsebojno nasprotje, pa dialektični materializem ne pojmuje indukcije in dedukcije kot obliki mišljenja, ki druga drugo izključujeta, ampak kot obliki, ki druga druga dopolnjujeta in druga drugo omogočata. Ne smemo “prezreti njune medsebojne povezanosti, njunega medsebojnega dopolnjevanja”.²⁶⁰ Sleherna znanstvena definicija je rezultat poprejšnjega induktivnega proučevanja gradiva in sloni na tem proučevanju. Po svoji strani pa je indukcija resnično znanstvena šele takrat, ko proučevanje posameznih, delnih pojavov sloni na poznavanju splošnih razvojnih zakonov.

Marksistični filozofski materializem priznava, da se mišljenje kvalitetno razločuje od čutnega zaznavanja in hkrati s tem poudarja njuno neločljivo povezanost. Razum obdeluje tisto gradivo, ki mu ga dajejo čutila. Mišljenje ne more brez čutil nicesar vedeti o predmetih vnanjega sveta. To, kar čutne zaznave izražajo v obliki celote, lahko mišljenje razčleni z abstrakcijo. In nasprotno, to, kar nam dajejo čutne zaznave v nepovezani obliki, nam lahko poda mišljenje s pomočjo posplošenja v povezani obliki, v celoti.

Znanstveno mišljenje ne povezuje predmetov subjektivno ali samovoljno, ampak na podlagi tistih znakov, ki so objektivno lastni predmetom; znanstveno mišljenje povezuje samo tisto, kar je povezano v resničnosti in odkriva tiste odnose, ki realno obstajajo med predmeti.

Sleherno odmikanje teoretičnega mišljenja od čutne osnove vodi v idealizem; pojmi in druge oblike mišljenja se v tem primeru spreminjajo v mrtve abstrakcije, ki nimajo nobene konkretne vsebine.

Marksizem-leninizem, ni tuj samo praznemu shematizmu, ampak tudi golemu empirizmu. Znanstveno spoznanje pomeni, da se v naši zavesti reproducira objektivna resničnost v njeni enotnosti, v vsem njenem bogastvu in mnogoličnosti.

5. Verodostojnost in resničnost zanstvenih dognanj

Temeljita sprememba, ki jo je izvedel marksizem v filozofiji, je v tem, da je namesto izmišljenih filozofskih sistemov, ki so si domišljali, da bodo našli absolutno resnico, ustvaril resnično znanstveno materialistično filozofijo, ki sloni na vrsti dejansko doseženih relativnih resnic in ki jih veže s pomočjo edino znanstvene dialektične spoznavne metode.

Za filozofijo pred Marxom je značilno to, da si je skoraj sleherni filozof prizadeval, da bi ustvaril dovršen, vseobsežen sistem, kjer bi bila enkrat za vselej ugotovljena absolutna resnica, resnica poslednje instance. “Heglov sistem”, pravi Engels, “je bil zadnja, zaključena oblika filozofije, v kolikor si jo mislimo kot posebno znanost, ki stoji nad vsemi drugimi znanostmi. Hkrati s Heglovim sistemom je doživela polom tudi vsa filozofija.”

Namesto jalovih poizkusov, da bi gradil kakršen koli univerzalni, zaključeni sistem, je marksizem izoblikoval ustvarjalni nauk, ki se neprenehoma razvija in bogati. “Ko smo spoznali … da tako zastavljena naloga filozofije ni nič drugega kakor naloga, naj en sam filozof izvrši to, kar more izvršiti le vse človeštvo v svojem napredujočem razvoju – ko torej spoznamo to, tedaj se tudi konča vsa filozofija v dosedanjem pomenu te besede.

Ni nam več za ‚absolutno resnico', ker je po tej poti in za vsakega posameznika nedosegljiva, in se podimo namesto tea za dosegljivimi relativnimi resnicami po poti pozitivnih ved in posplošenja nihovih rezultatov s pomojo dialektičnega mišljenja.”²⁶¹

Tako je marksizem na nov način postavil vprašanje o verodostojnosti in resničnosti znanstvenih dognanj.

Ali nam človeško spoznanje lahko podaja taka znanja, ki imajo pomen objektivnih resnic?

Idealizem ne priznava, da nam naše znanje podaja objektivno resnico, da nam podaja verodostono znanje o materialni resnicnosti. Za subjektivni idealizem je resnica subjektivna. S stališča subjektivnih idealistov je svet le produkt zavesti subjekta, zato je vse človeško znanje subjektivno; sleherno vsebino človeške zavesti, ki je v notranjem soglasju z zavestjo subjekta, razglašajo kot resnično. Bogdanov je menil, da je resnično tisto, kar je “splošno priznano”, t. j. tisto, kar je v soglasju z zavestjo vseh ali mnogih ljudi; resnico je imenoval Bogdanov ideološko organizirano obliko človeškega izkustva. Po mnenju Bogdanova je torej vsaka laž lahko resnica, dokler je splošno priznana, t. j. dokler jo priznavajo mnogi. S tega stališča so tudi religiozni nauki resnični, kakor hitro so “splošno priznani”, t. j. v kolikor jih priznava doslej znaten del človeštva. Po mnenju Bogdanova so bila torej tudi prepričanja ljudi o tem, da se Sonce vrti okrog Zemlje, ne pa narobe – kakor so mislili v prejšnjih časih – resnična, ker so vsi ljudje tako mislili. Toda če je resnica “organizirana oblika človeškega izkustva”, s tem izgine vsaka razlika med resnico in zmoto.

Pragmatizem (ena izmed reakcionarnih idealističnih smeri v ameriški filozofiji) trdi, da je resnično tisto, kar je koristno ali ugodno. Če je določena sodba koristna tem ali onim ljudem, tedaj je torej resnična, če pa je dotična sodba škodljiva, tedaj je neresnična. Predstavniki pragmatične filozofije Charles Pears, William James, John Dewey itd. dokazujejo, da se znanost ne sme ukvarjati z vprašanji, ki gredo preko mejâ “koristne” dejavnosti človeka, da je vprašanje o tem, ali znanost odraža objektivni svet – prazna špekulacija in čisto filozofsko modrovanje. Pojem duha in materije, pravi Dewey, sta v tradicionalni filozofiji – navadno slepilo. Za pragmatista uspeh kakršne koli ideje, celo reakcionarne, razširjanje kakršne koli neznanstvene teorije ali religioznega verovanja lahko v celoti nadomesti njeno resničnost in s tem jemlje sleherni smisel vprašanju o objektivni resnici. Za pragmatizem niso pojmi odraz objektivnega sveta, ampak “sredstva” ali “instrumenti”, ki lahko služijo za uresničevanje praktičnih nalog. S tega stališča je lahko resnična tudi religija, v kolikor slednja lahko služi kot sredstvo ali instrument za uresničenje praktičnih smotrov. Pragmatizem torej briše meje med zanostjo in religijo in opravičuje sleherno laž, če ta laž koristi vladajočemu razredu izkoriščevalcev. Na podlagi trditve, da ni objektivne resnice, ampak obstoje samo različne “resnice”, ki so odvisne od naziranj ljudi, pristaši Deweyeve filozofije dokazujejo, da je tudi fašizem “po svoje resničen”.

Tako sodobni diplomirani lakaji ameriškega imperializma neposredno branijo fašizem.

Ne le za subjektivni idealizem, ampak tudi za objektivni idealizem je resnica v bistvu konec koncev subjektivna. Tudi v Heglovem objektivnem idealizmu je n. pr. resnica, kot smo že omenili, skladnost pojma s pojmom, ne pa z materialno resničnostjo.

Če je za idealizem resnica (neposredno ali v zadnji instanci) nekaj subjektivnega, za materializem ni in ne more biti drugačne resnice kakor objektivne. “Biti materialist pomeni priznavati objektivno resnico, ki nam jo odkrivajo čutila.”²⁶²

Resnično je tisto znanje, ki pravilno odraža objektivno resničnost. Naša predstava, da ima Zemlja obliko krogle, je objektivna resnica. Tritev naravoslovja, da je Zemlja obstajala pred človekom, je objektivna resnica. Nauk marksizma-leninizma o socializmu je objektivna resnica. Leninsko-stalinski nauk o možnosti zmage socializma v eni, posamezno vzeti deželi, je objektivna resnica. Objektivna resnica je torej taka vsebina naših znanj, ki pravilno odraža obdajajočo nas materialno resničnost. Kot objektivno resnico pojmuje marksistična filozofija tisto objektivno vsebino naših predstav, ki je neodvisna od zavesti, bodisi od zavesti posameznika ali vsega človestva.

Neresnični so tisti pojmi, ki nepravilno, popačeno odražajo objektivno resničnost. Prepričanje, da se Sonce vrti okrog Zemlje, kakor so mislili ljudje v prejšnjih časih, ni bilo resnično. Ničesar skupnega nimajo z resnico buržoazne “teorije” rasizma, nacionalizma in šovinizma, ki oznanjajo, da mirno sožitje in bratsko sodelovanje med narodi ni mogoče. Te teorije razkrinkuje marksizem-leninizem kot reakcionarne, zavračajo pa jih dejstva razredne solidarnosti proletarcev različnih narodov in bratsko sodelovanje številnih narodov Sovjetske zveze in Jugoslavije. Življenje je dokazalo, da je nujno in možno, uničiti nacionalno zatiranje in nacionalno sovraštvo ter upostaviti nove odnose med narodi na taki podlagi, kjer ne bo izkoriščanja in izkoriščevalcev.

Znanosti si ne moremo misliti brez priznavanja objektivne resnice. Prava znanost sloni na priznavanju objektivnosti človeškega zanja, ki v občutkih in pojmih odraža vnanji materialni svet, obstoječ neodvisno od naše zavesti.

Vprašanje o objektivni resnici moramo razločevati od vprašanja o absolutni resnici. “Priznavati objektivno, t. j. od človeka in človeštva neodvisno resnico, pomeni seveda tako ali drugače priznavati absolutno resnico.”²⁶³ Vendar ne smemo, kakor je pripominjal Lenin, zamenjavati “dvoje vprašanj: 1. Ali obstoji objektivna resnica, t. j. ali imajo lahko človeške predstave tako vsebino, ki ni odvisna od subjekta, ki ni odvisna niti od človeka niti od človeštva? 2. Če obstoji, ali jo lahko človeške predstave, ki odražajo objektivno resnico, izražajo hkrati v celoti, brezpogojno, absolutno ali samo približno, relativno? Ravno to vprašanje je vprašanje o odnosu med absolutno in relativno resnico”.²⁶⁴

Prvo vprašanje je vprašanje o tem, ali priznavamo (ali ne priznavamo) kot vir našega znanja objektivni, od nas neodvisni svet realne resničnosti. Odgovor na to vprašanje razmejuje materializem od idealizma.

Drugo vprašanje je vprašanje o tem, kakšen je spoznavni proces objektivne resnice. Odgovor na to vprašanje razmejuje materialiste-dialektike od metafizikov.

Samo marksistična filozofija je lahko odkrila dialektiko absolutne in relativne resnice, katere niso mogli razumeti niti metafiziki niti relativisti.

Marksistični filozofski materializem priznava objektivno resnico, vendar ne trdi, da ta resnica predstavlja dovršeno, enkrat za vselej dano resnico. Spoznanje ni trenutno dejanje, ampak dolgotrajen, neskončen proces. Človek ne more naenkrat, v celoti in popolnoma odraziti večno se razvijajoče resničnosti. Objektivne resnice si ne smemo predstavljati kot dovršene, popolnoma izčrpne, idealno popolne podobe resničnosti, človeškega znanja si ne smemo predstavljati kot nekaj popolnega, nespremenljivega, enkrat za vselej danega. “Človek ne more zajeti = odraziti = zrcaliti narave v vsej celotnosti … ampak se ji lahko samo večno približuje.”²⁶⁵ Človeško spoznanje je zgodovinski proces, ki se razvija kakor je dejal Engels – iz mišljenja milijonov ljudi v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti in ki na vsaki dani zgodovinski stopnji ni dokončno znanje, ampak odraža naravo le približno, t. j. relativno.

V svojem zgodovinskem razvoju se človeško spoznanje izpopolnjuje, poglablja, odkriva nova dejstva, ugotavlja prej neznane zakonitosti, posplošuje in napravlja nove, širše zaključke. Relativna resnica je torej pravilna, v splošnem znanstena teza, ki pa se v nadaljnjem procesu spoznanja vendarle še naprej poglablja in izpopolnjuje.

Sleherno stopnjo spoznanja omejuje raven znanosti, zgodovinski pogoji družbenega življenja, ki nujno vodijo do tega, da je naše znanje o naravi relativno, t. j. nepopolno.

Stara Kant-Laplaceova teorija o nastanku osončja je imela dvoje značilnosti: prvič, za razlago evolucije prameglenic se je posluževala samo mehanične sile in delno toplotnih procesov; drugič, menili so, da je nastanek tega sistema mogoč samo tako, kakor sta ga podala Kant in Laplace, t. j. s pomočjo avtogeneze. Sodobna znanost pa ne misli tako. Predvsem je znanost ugotovila, da nimajo v procesu nastajanja kozmičnih teles in sistemov velikega pomena samo mehanični in toplotni procesi, ampak tudi . fizikalno-kemijski, zlasti svetlobni pritisk, atomska energija i. dr. Sovjetski akademik V. G. Fesenkov je v zadnjem času razvil teorijo o razvoju zvezd na podlagi notranje-zvezdnih jedrnih reakcij. Teorije Multona, Chamberlaina, Jeansa²⁶⁶ in najnovejše teorije O. I. Schmidta kažejo, da kozmični sistemi ne nastajajo samo po poti avtogeneze, ampak lahko nastajajo tudi po drugi, bolj komplicirani poti, po poti heterogeneze ali mešani poti. Tako se torej prejšnje, preveč poenostavljene predstave o nastanku kozmičnih teles umikajo in se sedaj upoštevajo številni možni činitelji in pota razvoja.

Proces poglabljanja našega znanja se razvija tudi v kemiji. Vsi kemiki, ki so pred Mendelejevim skušali klasificirati elemente – poskusi Berzeliusa (1811), Prousta (1815), Döbereinerja (1829), Pettenkoferja (1850), Dumasa (1857), Newlandsa (1858), Lotharja Meyerja (1864) – so delali isto osnovno napako, da so klasificirali elemente po teh ali onih posebnih lastnostih elementov. Zato te klasifikacije niso mogle podati splošne in harmoniče slike kemijskih zakonitosti. Osnovo za medsebojne odnose vseh lastnosti elementov in njihovih spojin je odkril D. I. Mendelejev, ki je dognal, da je atomska teža skupna lastnost vseh elementov. Periodni sestav Mendelejeva, ki je ugotovil, da so kemijski elementi odvisni od atomske teže, od mase, je v tej odvisnosti odkril določeno zakonitost. Ko je ta zakon Mendelejeva ugotovil, da ta odvisnost ni direktna, ampak periodna, pa vendarle ni odgovoril na vprašanje, zakaj je ta odvisnost ravno periodna in zakaj ne poteka ta periodnost neprekinjeno, ampak prekinjeno. Na ta vprašanja so delno odgovorila poznejša raziskavanja v fiziki in kemiji. Mnogim se je zdelo, da najnovejša odkritja moderne fizike izpodkopavajo ta zakon Mendelejeva. Vendar pa ta odkritja niso ipodkopala, ampak poglobila in razvila njegov zakon. Pokazalo se je, da je periodnost rezultat elektronske zgradbe atomov. Najnovejša raziskavanja na področju atomske zgradbe nam omogočajo, da lahko konkretiziramo formulo periodnega zakona, in sicer tako, da namesto atomske teže postavimo atomsko število, t. j. število prostih pozitivnih nabojev v atomskem jedru določenega elementa, ker je periodnost kemijskih lastnosti odvisna od posebne razmestitve elektronov v v elektronski oblogi, ki obdaja pozitivno jedro atoma. Vendar je odkritje nevtronov kot najvažnejših sestavin atomskih jeder znova potisnilo v ospredje (pojasnitev izotopov itd.) pomen Mendelejevega pojma o atomski teži, ki je po mnenju nekaterih že izgubil svoj pomen.

Poglabljanje resnice in njena konkretizacija veljata tudi v razvoju marksistične družbene znanosti. Marksistično-leninistična znanost o družbi ni nepremična, ampak se razvija in izpopolnjuje. V svojem razvoju se nujno bogati z novimi znanstvenimi ugotovitvami.

Marksizem postavlja vsa vprašanja zgodovinsko t. j. dialektično, tudi svoje lastne teze. Tovariš Stalin pravi, da moramo marksistično-leninistično teorijo razvijati in izpopolnjevati dalje, “ne da bi se bali – izhajajoč iz bistva teorije – nadomestiti nekatere njene teze in sklepe, ki so že zastareli, z novimi tezami in sklepi, ki ustrezajo novi zgodovinski situaciji”.²⁶⁷ Marksizem se temeljito razločuje od vseh ostalih filozofskih sistemov po svojem ustvarjalnem značaju, po svojem nenehnem prizadevanju, da bi razvijal, dopolnjeval in izpopolnjeval svoje teze. Marksizem je načelni sovražnik slehernega dogmatizma, ki skuša omrtviti, ustaliti dosežene rezultate.

Marksizem preverja in izpopolnjuje zastarele formule in se na ta način nenehno razvija. Tudi v tem pogledu je vnesel marksizem v filozofijo nekaj načelno novega. Ko tovariš Stalin označuje ustvarjalni značaj marksizma, piše naslednje: “Ni mogoče razvijati in izpopolnjevati znanosti, če kritično ne preverjamo zastarelih tez in naziranj določenih avtoritet. To ne velja samo za avtoritete na vojaškem področju, ampak tudi za klasike marksizma.”²⁶⁸

Vsa revolucionarna dejavnost Lenina in Stalina je blesteč primer njunega ustvarjalnega odnosa do marksizma, genialnega razvijanja in izpopolnjevanja teorije znanstvenera komunizma in njene bogatitve z novimi izkušnjami in novimi dognanji. Ko sta Marx in Engels posplošila zgodovinske izkušnje, sta ustvarila teorijo proletarske revolucije in dokazala nujnost propada kapitalizma in upostavitve diktature proletariata. Toda praksa tistega časa, v katerem sta živela Marx in Engels, jima ni omogočila, da bi razvila popolnoma konkretno sliko prehoda od kapitalizma k socializmu in da bi začrtala konkretne oblike diktature proletariata. Lenin je dvignil marksistično teorijo na novo, višjo stopnjo. Razvoj kapitalizma v dobi imperializma je odkril celo visto novih zakonitosti, globlje razkril bistvena protislovja kapitalizma in bolj očitno pokazal na neenakomernost njegovega razvoja. Na podlagi teh novih dejstev je Lenin poglobil in konkretiziral Marxov nauk. Nova doba je Leninu omogočila, da je razvil marksistični nauk o diktaturi proletariata in ugotovil konkretne oblike te diktature. Lenin je odkril sovjetsko oblast kot obliko diktature proletariata in je definiral diktaturo proletariata kot posebno obliko razredne zveze proletariata s kmeti, v kateri ima vodilno vlogo proletariat. Nauk o diktaturi proletariata je dalje razvil v svojih delih tovariš Stalin. Tovariš Stalin je obdelal vprašanje o pomenu diktature proletariata v graditvi komunizma, o fazah in funkcijah sovjetske države, o socialistični demokraciji. Tovariš Stalin je konkretiziral marksistični nauk o državi in je pokazal, da bo v ZSSR ostala država tudi v komunistični družbi, de ne bo likvidirana kapitalistična obkolitev in nevarnost vojaškega napada od zunaj. Marksistični nauk o odmiraniu države v komunistični družbi s tem ni odpravljen, ampak je splošna Engelsova formula o usodi države praktično razvita v posebnih, konkretnih pogojih, ta formula je poglobljena, izpopolnjena in izboljšana.

Z razvojem stvarnosti se razvijajo in konkretizirajo naši pojmi o njej. Z razvojem socialistične graditve v ZSSR je tovariš Stalin razvil in konkretiziral pojem socialistične lastnine kot lastnine, ki obstoji v dveh oblikah: v obliki vseljudske, državne in v obliki zadružno-kolhozne lastnine.

Zgodovina spoznanja je torej proces približevanja k absolutni resnici. Vsaka naslednja stopnja znanstvenega poznanja je globlji odraz resničnosti kakor prejšnja. Lenin je pisal o tem naslednje: “‚Bistvo‘ stvari ali ‚substanca‘ sta tudi relativna in izražata le, kako se poglablja človeško spoznanje objektov. Če to spoznanje včeraj ni napredovalo dlje od atoma, danes – dlje od elektrona in etra, dialektični materializem vtraja na tem, da so vse te meje spoznanja narave s strani napredujoče znanosti le začasnega, relativnega, približnega značaja.”²⁶⁹

Relativnost našega znanja ni samo v tem, da se to znanje v procesu zgodovinskega razvoja bogati in konkretizira, ampak tudi v tem, da se z izpreminjanjem zgodovinskih pogojev resnica včasih sprevrže v zmoto. Določena znanstvena teza je v svojem času lahko adekvatno odražala resničnost, toda z razvojem in spremembo zgodovinskih pogojev je treba to tezo preveriti.

Posamezne teze in zaključki marksistično-leninistične znanosti se s tokom časa nujno spreminjajo in jih nujno zamenjavajo nove teze in novi zaključki, ki ustrezajo novim zgodovinskim pogojem. Marx je izrazil misel, da je zlom buržoaznega državnega aparata in zgraditev nove proletarske države nujna razvojna etapa na poti v socializem. Vendar pa je za Anglijo in Ameriko dopuščal izjemo in je menil, da je tam v pogojih sedemdesetih let XIX. stoletja mogoča tudi druga pot, pot “mirnega” prehoda k socializmu. “Ta teza, ki je bila v sedemdesetih letih preteklega stoletja pravilna, je postala nepravilna po XIX. stoletju, v dobi imperializma.”²⁷⁰

V štiridesetih letih je Engels izrekel misel o možnosti sočasne zmage socialistične revolucije v vseh civiliziranih državah in o nemožnosti zmage socializma v eni sami deželi. Toda ta Engelsova teza je postala nepravilna v pogojih imperializma, ko se je znatno okrepil neenakomerni in skokovni značaj razvoja kapitalističnih dežel, zaradi katerega je sočasna zmaga socializma v vseh deželah postala nemogoča in je postala mogoča in nujna zmaga socialistične revolucije v posameznih deželah. “V teh pogojih je postala stara Engelsova formula že nepravilna, v teh pogojih jo je bilo nujno treba zamenjati z drugo formulo, ki govori o možnosti zmage socializma v eni deželi.”²⁷¹ Leninova velikanska zgodovinska zasluga je v tem, da je na podlagi marksističnih načel, podal analizo nove zgodovinske dobe in odkril zakonitosti imperializma. V svojem delu “Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma” je Lenin pokazal, da se je kapitalizem ob koncu XIX. stoletja spremenil iz razvijajočega se kapitalizma v umirajoči in gnijoči kapitalizem, da se v dobi imperializma skrajno zaostri neenakomernost gospodarskega in političnega razvoja kapitalističnih dežel in da se skrajno zaostrijo protislovia kapitalizma. “Od tod”, je pisal Lenin, “izvira neomajen zaključek: socializem ne more zmagati hkrati o vseh deželah. Zmagal bo najprej v eni ali v nekaterih deželah.”²⁷² Ravno nauk o možnosti zmage socializma v eni deželi, ki ga je izdelal Lenin na podlagi novih izkušenj in novih dognanj o kapitalizmu, je eden izmed najvažnejših revolucionarnih zaključkov.

Relativnost našega znanja pojmuje idealizem kot zanikanje kakršne koli objektivne resnice. Predstavniki idealizma – skeptiki in relativisti – trdijo, da relativnost, ki jo v zgodovini spoznanja odkrivamo na tej ali oni razvojni stopnji resnic, priča o nesposobnosti človeškega spoznanja, da bi nam dajalo objektivne resnice. Tudi religija si prizadeva, da bi izkoristila relativnost našega znanja in ponižala človeški razum. Zato hoče ljudem vtepsti v glavo, naj absolutno resnico, ki je ne daje znanost, črpajo iz religije.

Marksistični filozofski materializem priznava relativnost človeškega spoznanja in trdi, da je sleherno spoznanje relativno samo v smislu popolnosti znanstvenih dognanj, ki smo jih dosegli na določeni stopnji zgodovinskega razvoja. Vendar ima to spoznanje pomen objektivne resnice, ker je odraz resnično obstoječega sveta. “Marxova in Engelsova materialistična dialektika brezpogojno vsebuje relativizem, vendar pa se ne reducira nanj, t. j. ne priznava relativnosti vseh naših spoznanj v smislu negacije objektivne resnice, ampak v tem smislu, da je približevanje naših spoznanj k tej resnici zgodovinsko omejeno.”²⁷³

Ko dialektični materializem ugotavlja relativni značaj spoznanja, hkrati ugotavlja, da pomeni vsaka relativna resnica določeno stopnjo v obvladovanju absolutne resnice. Elementi absolutne resnice obstoje v sleherni znanstveni teoriji kot določen moment, kot določena stran spoznanja; nadaljnji razvoj znanosti povečuje ta delež absolute resnice in izpopolnjuje naše znanje. Za Boylov zakon n. pr., po katerem je pri nespremenjeni temperaturi prostornina plina obratno sorazmerna pritisku, se je pri nadaljnjem raziskavanju izkazalo, da v posameznih primerih ne drži in velja sploh samo v določenih mejah (in sicer samo za pline v stanju, ki je daleč od njihovega vtekočinjenja). Vendar ta zakon vsebuje del absolute resnice.

Sodobna fizika očitno kaže dialektiko relative in absolute, resnice. Razvijajoča se znanost in praksa opuščata zastarele in ustvarjata nove fizikalne pojme, zakone, teorije in s tem poudarjata relativnost fizikalnega znanja, toda hkrati s tem ohranjata stalni, brezpogojni in absolutni element, ki ga nujno vsebujejo vsi ti relativni pojmi, zakoni in teorije. Na ta način se bogati človeško spoznanje absolute resnice. N. pr. odkritje radioaktivnosti, teorija elektronov in Bohrova teorija o atomih so opustili le metafizična pretiravanja Daltonove teorije (nedeljivost atomov, njihova nespremenljivost itd.), toda absolutni element Daltonove teorije – priznavanje atoma kot nosilca kemijskih pojavov – je za vedno ostal pozitivna sestavina znanosti. Ravno tako tudi relativnostna teorija in kvantna mehanika nista zavrgli klasične mehanike, ampak sta ohranili njeno pozitivno vsebino kot svoj specifični primer. V tem smislu je klasična mehanika absolutna resnica, ki nikdar ne bo izgubila svojega velikanskega pomena. Periodni sestav Mendelejeva se je ohranil kot sestavina absolutnega znanja najnovejših teorij o materiji.

Tako se spoznanje z ugotavljanjem nepopolnih, relativnih resnic v postopnem razvoju človeškega znanja približuje absolutni resnici, t. j. k popolnemu in vsestranskemu spoznanju objektivnega sveta. Čim dlje se razvija naše spoznanje, tem večja je vsota elementov absolute resnice v relativnih resnicah. “Sleherna stopnja v razvoju zanosti dodaja nova zrna v to vsoto absolute resnice.”²⁷⁴ Med absolutno in relativno resnico je torej isto razmerje kakor med celoto in delom.

Marksistični nauk o absolutni resnici se načelno razločuje od metafizičnega. S stališča metafizične spoznavne teorije je sleherna prava resnica večna. Če se ta resnica v nadaljnjem razvoju znanosti spremeni, tedaj sploh ni bila resnica. Primer metafizika, ki je priznaval samo večne in nespremenljive absolute resnice, je bil Dühring, nemški filozof XIX. stoletja. Dühring je trdil, da se “prave resnice sploh ne spreminjajo”, ampak so enkrat za vselej dane, neminljive, večne in jih je treba samo odkriti, pa bo smoter našega spoznanja dosežen in izčrpan. Dühring je trdil, da mora znanost ugotavljati le dokončne, večne resnice. Dühringovo pomovanje absolute resnice je slonelo na predpostavki o nespremenljivosti človeškega znanja. Ker pojmujejo metafiziki vse stvari in pojave kot nespremenljive in enkrat za vselej dane, zato tudi na vsako resnico gledajo kot enkrat za vselej podan in dokončen rezultat spoznanja.

V nasprotju z metafiziko pa imenuje marksistični filozofski materializem večno ali absolutno samo tisto resnico, ki je bodočnost ne more ovreči. Takšna je n. pr. materialistična teza o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti, takšna je Leninova filozofska definicija materije. Te teze so za vedno absolutno pravilne in ne potrebujejo nobenih popravkov. Čeprav se bodo bogatile z novo konkretno vsebino, bo njihova logična oblika vendarle ostala nespremenjena. Za večne resnice veljajo tudi take znanstvene resnice ali zakoni, ki pravilno odražajo zgodovinsko resnico določene dobe in jih zato ne morejo spremeniti nobene sedanje ali bodoče okoliščine. Takšna je n. pr. marksistično-leninistična definicija družbenih razredov. Ta resnica bo tudi v svetovnem komunizmu absolutna, kot adekvaten odraz tiste stopnje v razvoju človestva, ko je obstajala razredna družba in razredni boji. Med večne resnice spadajo tudi resnična dejstva. Sleherna resnica, ki odraža neko dejstvo, če je to dejstvo pravilno ugotovljeno, je večna v tem smislu, da je nadaljnje raziskavanje ne more spraviti s sveta ali zanikati. N. pr. take resnice kot, da je Napoleon umrl 5. maja 1821, da je Pariz v Franciji itd., so večne resnice.

Človeško spoznanje je torej hkrati relativno in absolutno. Spoznavni proces je enotnost absolutne in relativne resnice, njune medsebojne dialektične zveze. Na eni strani je človeško mišljenje po svojem značaju sposobno spoznati vsa vprašanja resničnosti, na drugi strani pa človeško mišljenje ne more realno izčrpati te resničnosti v katerem koli posameznem zgodovinskem obdobju. Protislovja med prizadevanjem, da bi izčrpali spoznanje sveta, in nemožnostjo, da bi to nalogo popolnoma rešili na dani razvojni stopnji, to protislovje razvija človeško spoznanje. Sposobnost našega spoznanja sveta je neomejena, vendar pa vselej obstoje zgodovinsko postavljene meje v približevanju k absolutni resnici. Napredovanje spoznanja obstoji v postopnem približevanju k absolutni resnici.

Iz marksistično-dialektičnega nauka o resnici izvirajo važni zaključki za znanstveno mišljenje. Marksistična filozofija je prva edino pravilno, znanstveno utemeljila vlogo, ki jo ima kritika in samokritika kot ena izmed gibalnih sil teoretičnega mišljenja. V tem se izražajo velikanske prednosti marksistično-leninistične filozofije pred vso prejšnjo filozofijo.

Jasno je, da so mnogi znameniti znanstveni delavci razumeli, da brez kritike in samokritike napredovanje znanstvene misli ni mogoče. Tovariš Stalin je dejal, da pozna zgodovina znanosti mnogo velikih osebnosti, kakor Galilei, Darwin in mnogi drugi, ki so razbijali staro in gradili novo ne glede na kakršne koli ovire. Resnični znanstveniki so pri svojem delu vselej uporabljali kritiko in samokritiko. Akademik L. A. Orbeli piše naslednje o znanstvenem ustvarjanju I. P. Pavlova: “Vse ustvarjalno delo Ivana Petroviča je potekalo tako, da je Ivan Petrovič hkrati z ugotavljanjem posameznih stvarnih dognanj gradil tudi določene teoretične hipoteze, začasne teorije, nato pa je vporedno s kopičenjem novih stvarnih, dognanj vselej opuščal svoje včerajšnje teoretične hipoteze … Ivan Petrovič je vsako posamezno posplošenje večkrat kritično presodil in znova pretehtal.”²⁷⁵

Vendar je marksistična znanost prva teoretično utemeljila kritiko in samokritiko kot dialektični zakonitosti razvoja človeškega spoznanja. Marksistična znanost je utemeljila kritiko in samokritiko kot nujen pogoj ustvarjanja. S tem da je vprašanje o zakonitosti razvoja spoznanja postavila na nov način, je v kritiki in samokritiki odkrila eno izmed gibalnih sil za napredek znanosti. Marksistična znanost je ugotovila, da sta znanstvena Kritika in samokritika odraz procesov objektivnega sveta v mislečih možganih. V razvojnem procesu objektivnega sveta se predmeti in pojavi zaradi svojih notranjih protislovij nujno spreminjajo v svoja nasprotja. Sleherni predmet vsebuje svojo lastno negacijo. Sleherni predmet pride v drugačno stanje zaradi borbe, ki se razvija med njegovimi nasprotujočimi si lastnostmi in tendencami. V tej borbi med nasprotujočimi si tendencami, med starim in novim – zmaga novo, staro in odmirajoče pa propade. Razvoj je neskončen proces nastajanja novega in umiranja starega, zavest pa je neskončen proces odkrivanja novih strani. Če so stvari, pojavi in procesi tekoči, dinamični in gibljivi, tedaj morajo biti tudi naše predstave o njih, naši pojmi – tekoči in dinamični.

Kritika in samokritika sta tisti obliki, ki sta poklicani, da odražata spremembe, ki se razvijajo v objektivni resničnosti in človeško misel spravljata v sklad s temi spremembami. Namen kritike in samokritike je, da budi ustvarjalno misel, brez katere je razvoj znanosti nemogoč.

Omenili smo že, da človeška zavest zaostaja v svojem razvoju za družbenim procesom, za resničnim položajem ljudi v družbi. Razvoj materialne strani nastopa pred razvojem idealne strani. Najprej se spreminjajo, kakor pravi tovariš Stalin, vnanji pogoji, najprej se spremeni položaj ljudi, nato pa se v skladu s položajem ljudi spremeni tudi njihova zavest. Zato človeška zavest čestokrat zaostaja za njihovim položajem v proizvodnji. Človeška misel zaostaja za razvojem materialne strani tudi na področju znanstvenega mišljenja. Misel si najlaže izbira izhojena pota in sprejema že izdelane odgovore na določena vprašanja. Od tod izvira njeno prizadevanje, da bi izhajala iz že danih definicij. Iz te konservativne strani mišljenja raste dogmatizem, ki pojmuje naše pojme kot absolutne, neizčrpne in meni, da je nadaljnje proučevanje predmetov nepotrebno. Zato ni slučaj, da je dogmatizem lasten reakcionarnim teorijam, ki branijo preživelo, staro in se borijo proti progresivnemu, proti novemu.

Dogmatizem pomeni slepo verovanje v obstoječe teorije; dogmatizem ne želi kritično preverjati teh teorij, in jih ne zna ter ne mara spreminjati, da bi ustrezale novim pogojem. Dogmatizem najslabše vrste je prizadevanje, da bi nove pojave vklepali v stare “običajne” pojme, v pojme o starih zakonitostih, ki ne delujejo več ali pa delujejo v novih pojavih v novi obliki. Popolnoma jasno je, da negibni in okameneli pojmi ne morejo zajeti, odraziti vseh prehodov in odtenkov bíti.

Dogmatizem mišljenja pomeni direkten odklon od znanosti, kajti dogmatizem pojmuje mišljenje metafizično, ne kot nekaj gibljivega, ampak kot nekaj nespremenljivega. Dogmatizem pomeni direkten odklon od znanosti tudi zaradi tega, ker ne vidi realne resničnosti in sprememb, ki nastajajo v njej, ker ne izhaja iz dejstev ali iz stvarnih dognanj, ampak iz teh ali onih pojmov in tez, v katere skuša vkleniti resnično življenje. Na ta način potvarja resničnost in se v praksi spreminja v zapreko in oviro napredka.

Resnična znanost se bori proti okostenelosti in zastoju človeškega mišljenja, proti temu, da bi spreminjali pojme v mrtve dogme in jih kanonizirali. S kritiko in samokritiko znanost premaguje okostenelost in konservativnost mišljenja, spodkopava vkoreninjene pojme in predsodke, razbija zastarele pojme in jih zamenjuje z novimi, ki bolj popolno in bolj pravilno odražajo resnico. “Znanost se imenuje znanost ravno zato, ker ne priznava malikov, ker se ne boji dvigniti roke proti tistemu, kar se je preživelo, kar je že zastarelo in ker budno prisluškuje glasu izkustva, prakse.”²⁷⁶

Najjasnejši primer, kako moramo uporabljati kritiko in samokritiko v razvoju znanosti in njenem napredovanju, je zgodovina marksistično-leninistične filozofije. S kritiko in samokritiko se marksizem neprenehoma otresa zastarelih formul, jih preverja in pregleduje ter se na ta način neprenehoma razvija. V tem se marksizem temeljito loči od vseh prejšnih filozofskih sistemov in v tem pogledu je marksizem prispeval k filozofiji nekaj načelno novega, kar filozofija pred Marxom sploh ni poznala.

Če je naloga znanosti v tem, da ne ponavlja samo resnice, ampak da jo razvija dalje v soglasju z novimi pogoji, tedaj mora biti ustvarjalni, novatorski duh in pogum bistvena lastnost slehernega pravega znanstvenika. Brez poguma se ni mogoče otresti starih predsodkov. Brez pogumne kritike in samokritike ni mogoče premagati in uskladiti protislovja med ustaljenimi naziranji in novimi znanstvenimi dognanji. Marx ni brez razloga napisal naslednje besede: “Pri vhodu v znanost, kakor pri vhodu v pekel, bi morala biti napisana tale zapoved: Qui si convien lasciare ogni sospetto ogni viltà convien che qui sia morta.”²⁷⁷ Tovariš Stalin nas neprenehoma opozarja, da brez poguma ni znanstvenega ustvarjanja. Ko govori o tem, da je nujno potrebno izkoristiti znanstvene tradicije, hkrati poudarja, da znanstveniki ne smejo biti sužnji teh tradicij, ampak jih morajo pogumno in odločno razbijati, brž ko postanejo ovira za nadaljnje napredovanje.

Vse Leninovo in Stalinovo življenje je svetel primer junaške in požrtvovalne borbe za novo proti staremu. Lenin se leta 1917 na podlagi znanstvene analize družbenega razvoja Rusije in mednarodnega položaja ni bal nastopiti z zaključkom, da je zmaga socializma edini izhod iz katastrofalnega položaja, v katerega je zabredla Rusija. To je bil za mnoge znanstvenike tistega časa več kot nepričakovan zaključek, pravi tovariš Stalin. Toda Lenin se mi bal nastopiti proti toku, proti okamenelosti, za resnično znanost. Leta 1904 je tovariš Stalin v “Pismu iz Kutaisa” nastopil proti Plehanovu in ga kritiziral zaradi zanemarjanja novih nalog.

Neustrašnost boljševiške kritike sloni na neomajni boljševiški načelnosti. O boljševiški načelnosti je dejal tovariš Stalin, da predstavlja tisto orožje, s katerim je Lenin osvajal “nepremagljive” trdnjave. Marksistično-leninistična načelnost je vseskozi sovražna zamolčevanju in prikrivanju protislovij, slabosti in napak. Njen namen je odkrivanje in odločno premagovanje protislovij ter napak.

Primer boljševiške kritike, ne glede na katere koli osebe, nam dajeta Lenin in Stalin. Tako je n. pr. tovariš Stalin kritiziral nekatere nepravilne Engelsove teze. V članku tovariša Stalina “O Engelsovem članku ‚Vnanja politika ruskega carizma’”²⁷⁸ so analizirane pomanjkljivosti tega Engelsovega članka. Ko Engels označuje osvajalno politiko ruskega carizma, je ne razlaga toliko s “potrebami” vojaško-fevdalnega trgovskega vršička v Rusiji po izhodu na morje, kolikor s tem, da je vnanji politiki Rusije načelovala, kot je zatrjeval Engels, vsemogočna in talentirana klika tujih pustolovcev. Pri dokazovanju neutemeljenosti te Engelsove teze je pisal tovariš Stalin naslednje: “Takšno obravnavanje tega vprašanja se zdi pri Engelsu več kot neverjetno, toda, žal, je resnično.”²⁷⁹

V članku tov. Stalina “Odgovor na pismo tov. Razina” je podana kritika napačnih Engelsovih naziranj o Barclayu de Tolly kot edinem ruskem vojskovodji, ki je vreden pozornosti. Ko tovariš Stalin poudarja, da moramo imeti kritičen odnos celo do klasikov marksizma, pripominja, “da je mogoče danes najti ljudi, ki bodo s peno na ustih branili to napačno Engelsovo naziranje”.²⁸⁰

Tovariš Stalin je pred nekaj leti opozoril teoretike na to, da se izogibajo kritike napačne Engelsove formulacije v uvodni besedi k prvi izdaji knjige “Izvor družine, private lastnine in države”. V tej uvodni besedi je napisano, kot je znano, naslednje: “Družbenim ustanovam, v katerih žive ljudje določene zgodovinske epohe in določene dežele, sta pogoj obe vrsti produkcije: razvojna stopnja – dela na tej, družine na drugi strani.”²⁸¹

Čeprav Engels nikjer drugje ne ponavlja te trditve, je vendar tovariš Stalin menil, da je potrebno opozoriti na to netočnost in poudariti, da obstoji ena sama osnova družbenega življenja, namreč način proizvodnje. Vse ostale strani družbenega življenja z družino vred so odvisne v svojem obstoju in razvoju od proizvodnega načina.

Tako revolucionarno-kritični duh marksizma premaguje zastoj človeske misli, daje našim teorijam ustvarjalni značaj in gradi iz njih najpopolnejše sredstvo spoznanja in praktične dejavnosti.

6. Pomen prakse v človeškem spoznanju

Skok in prevrat, ki ga je izvedel marksizem v filozofiji, je tudi v tem, da je marksizem prvi začel gledati na spoznanje v njegovi dialektični zvezi s človeško praktično dejavnostjo.

Idealisti izključujejo prakso iz spoznavne teorije. Idealisti se marljivo izogibajo temu, da bi svojo gnoseologijo primerjali s prakso, in se umikajo v nebesne višave abstrakcije. Reakcionarni filozofi skušajo vcepiti množicam naziranje, da praksa ni v nikakršni zvezi z gnoseologijo, zato oznanjajo, da so vse stvari in pojavi odvisni od duha, zavesti ali občutkov. Na tak način si buržoazna filozofija prizadeva, da bi odvrnila množice od praktične borbe za preobrazbo materialnih življenskih pogojev.

Idealisti pačijo sam pojem prakse, ko jo pojmujejo kot abstraktno duhovno dejavnost, kot duhovni proces, v katerem se ustvarja vse, kar obstoji. Idealizem, pravi Marx, “ne pozna resnične čutne dejavnosti kot take”.²⁸² Nazoren primer za to je Hegel. Hegel priznava praktično razmerje med subjektom in objektom, priznava, da subjekt aktivno preobraža naravo, toda pod objektom, naravo pojmuje Hegel misel, idejo – pod prakso, delom, dejavnostjo pa pojmuje samo abstraktno miselno dejavnost, ustvarjalni pomen absolute ideje. S tem da je Hegel istovetil misel z resničnostjo, ni samo spoznanje, ampak tudi celotno prakso pojmoval le kot mišljenje, kot samospoznanje absolute ideje.

Pragmatizem (od grške besede “pragma” – dejavnost, delo “filozofija dejanja”) izhaja navidezno iz prakse, vendar pojmuje prakso popolnoma napačno, subjektivno-idealistično, kot podjetniško kramarsko poslovanje, kot uspeh neke zamisli poslovnega človeka, njegove “ideje”.

Nepravilno pojmovanje prakse vodi pri idealistih do nepravilnega pojmovanja vprašanja o gibalni sili razvoja človeškega spoznanja, o viru njegovega napredovanja. Idealisti zatrjujejo, da se razvija spoznanje po zaslugi učinkovanja “svobodnega duha raziskavanja”, ki je popolnoma neodvisen, razvoj znanosti pa pojmuje kot samostojen proces razvoja pojmov.

Idealizem maliči tudi vprašanje o kriteriju pravilnosti naših znanj. Idealisti iščejo kriterij resnice v človeški zavesti. Descartes je menil, da je merilo za pravilnost našega mišljenja jasnost in preciznost misli. Vendar to ni primeren kriterij, kajti tudi napačni pojmi so lahko navidezno jasni in precizni. Na drugi strani pa je tisto, kar se nekomu zdi jasno, lahko za nekoga drugega popolnoma nejasno. Kriterij jasnosti in preciznosti je torej preveč nedoločen in subjektiven, da bi nas lahko vodil v znanstvenem spoznanju. Hegel definira resnico kot skladnost znanja z objektom, toda ker je objekt znanja sâmo znanje, pride Hegel naposled do zaključka, da je resnica skladnost znanja s samim seboj. Berkeley je poudarjal kot kriterij resnice logično zvezo med občutki. Pa tudi to je neprimeren kriterij, kajti v spanju, zlasti pa v halucinacijah so lahko človeški visi popolnoma logično povezani. Mahisti so videli kriterij resnice v “ekonomičnosti mišljenja”: resnično je tisto, kar se misli ekonomično. Če pa je resničnost zapletena, tedaj težnja, da bi si jo mislili ekonomično, da bi jo poenostavili – pomeni izmaličenje stvarnosti. Bogdanov je predlagal; naj bi imeli za resnično le “splošno priznano”, tisto, kar priznavajo mnogi ljudje. To pa bi nas privedlo do tega, da bi prištevali v kategorijo resnic vse tiste zmote, ki so bile kdaj koli razširjene med ljudmi. Po mnenju Bogdanova bi človek mislil, da so škratje in divji možje res živeli, ker so nekoč vanje verjeli skoraj vsi ljudje.

Bivše različne oblike idealizma ne iščejo torej kriterija za objetivno resnico v sami objektivni realnosti, ampak v občutkih, idejah, v subjektu, v jasnosti in preciznosti pojmov itd. Zato s stališča idealizma ni mogoče razločevati resnično od lažnivega, realno od fantastičnega.

Tudi materializem pred Marxom ni razumel bistva prakse in njenega pomena v spoznavnem procesu. Dokler je bila filozofija na splošno filozofija posamezmikov, je bila njena največja naloga lahko le v tem, da je svet razlagala, kajti stari materialisti niso imeli realne možnosti, da bi preobrazili svet. Od tod izvira pasivni, nedejavni značaj starega materializma. Pomen praktične revolucionarno-kritične dejavnosti je bil za prejšnje materialiste nerazumljiv. “Glavni nedostatek vsega dosedanjega materializma, vključno Feuerbachovega, je v tem, da dojema predmet, resničnost, čutnost le v obliki objekta ali nazora, ne pa kot človeško čutno dejavnost, prakso …”²⁸³

Stari materialisti so obdajajoči nas svet proučevali brez zveze s človeško prakso. Človeško spoznanje resničnosti so reducirali na pasivno opazovanje brez medsebojnega učinkovanja med človekom in naravo. Materializem pred Marxom ni doumel niti tega, da je celo čutne zaznave človeka mogoče pravilno razumeti samo kot čutno dejavnost, kot prakso. Ker materialisti pred Marxom niso razumeli pomena aktivnega človekovega poseganja v preobrazbo narave, tudi niso mogli razumeti preobrazujoče vloge praktične družbene dejavnosti.

Omejenost starega materializma je privedla do tega, da so človeško prakso ponižali na stopnjo posameznega eksperimenta, na poizkuse v laboratorijih, kakor n. pr. pri Baconu in francoskih materialistih, ali pa do tega, da so obravnavali prakso kot klavrno kramarstvo, kakor je to delal Feuerbach. Po Feuerbachovem mnenju praktično stališče, stališče jedače in pijače, ni v nobeni zvezi s spoznanjem.

Omejeno pojmovanje človeške prakse je starim materialistom onemogočalo, da bi na znanstven način rešili vprašanje o gibalni sili razvoja človeškega spoznanja. Nekateri so iskali to silo v “radovednosti”, v “žeji za znanjem”, drugi pa so trdili, da sloni spoznanje na prizadevanju po lagodnem življenju.

Materialisti pred Marxom so imeli velike težave pri vprašanju o kriteriju resnice. Čeprav je stari materializem pravilno ocenjeval skladnost naših misli s stvarnostjo kot kriterij resnice, vendarle ni mogel znanstveno odgovoriti na naslednja vprašanja: kako, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način preverjamo pravilnost našega spoznanja? Ker stari materializem družbenega življenja ni znal obravnavati materialistično in dialektično, tudi ni mogel podati dosledno materialističnega nauka o resnici in njenem kriteriju.

Marksistična filozofija je prva rešila na dosleden in zanstven način vprašanje o bistvu prakse in njenem pomenu v človeškem spoznanju. Marksistična filozofija se je porajala kot svetovni nazor revolucionarnega delavskega razreda. Marksizem ni samo pojasnil, da so ideje odrazi družbene bíti, ampak je tudi pokazal veliko vlogo naprednih idej. Te ideje se spreminjajo v materialno silo, brž ko postanejo last množic delavskega razreda. Marksistična filozofija je temeljito premagala bistveno pomanjkljivost starega materializma in je človeško prakso organično vključila v spoznavno teorijo dialektičnega materializma. Praktična preobrazba sveta je postala osnovni smoter marksistične filozofije. To temeljito spremembo v značaju filozofije, ki se je pojavila z nastankom marksizma, je formuliral Marx na naslednji način: “Filozofi so svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo.”²⁸⁴

Praktična dejavnost je izhodišče in osnova spoznanja zakonitosti objektivnega sveta. “Vsestranska ,definicija' predmeta mora vključiti celotno človeško prakso, in sicer kot kriterij resnice in kot praktični kažipot za zvezo predmeta s tistim, kar je človeku potrebno.”²⁸⁵ Praksa je podlaga spoznavnega procesa, in sicer zato, ker znanstveno spoznanje nastaja in se razvija iz zgodovinsko razvijajoče se proizvodne in celotne družbene dejavnosti²⁸⁶ ljudi in ker praksa določa to dejavnost. Tudi poglabljanje človeškega spoznanja je odvisno od družbene prakse. Čim širša je človeška praktična dejavnost, tem globlje človek spoznava svet.

Marksistično-leninistična filozofija pojmuje prakso kot proces aktivnega medsebojnega učinkovanja med človekom in naravo ter medsebojnega učinkovanja med ljudmi. V človeško prakso spada vsa družbeno-zgodovinska dejavnost ljudi. V praktični dejavnosti obdajajo človeka objektivni svet, narava in družba, od njih je človek odvisen in oni določajo njegovo dejavnost. Toda “svet ne zadovoljuje človeka in človek si prizadeva, da bi ga spremenil”.²⁸⁷ S svojo praktično dejavnostjo človek ne spreminja samo narave, ampak tudi družbo. Marksistično poimovanje prakse zajema torej celotno zgodovino človeštva in vključuje človekovo spreminjanje narave (razvoj tehnike, industrije, kmetijstva) kakor tudi preobražanje družbenih odnosov.

Človeška praktična dejavnost je predvsem materialna proizvodna dejavnost. Toda materialni proces življenja ljudi vključuje v razredni družbi tudi razredne odnose. V proizvodnji, v razrednem boju, v političnem delovanju nastopa človek kot aktivna sila, ki preobraža svet. Zato vključuje praksa tudi borbo med razredi in strankami. V razredni družbi je najvišji, najbolj aktivni in preobrazujoči izraz prakse revolucija, ko stopajo v zgodovinsko gibanje najširše plasti množic in temeljito preobrazijo družbene odnose.

Marksistično pojmovanje prakse nam omogoča znanstveno rešitev vprašanja o gibalni sili razvoja človeškega spoznanja. Spoznanje ni absolutno samostojen, samohotno razvijajoči se proces, kakor to trdijo idealisti. “Čista”, t. j. od prakse ločena znanost ni obstajala nikoli. Četudi bi taka “čista” znanost nastala, bi nujno shirala zaradi svoje nekoristnosti. Sleherna prava znanost obstoji zato, ker je človeški družbi potrebna, ker pomaga praktični dejavnosti ljudi.

Vzroki za nastanek in razvoj znanosti so v pogojih materialnega življenja človeštva, ne pa v nekakšnem posebnem, instinktivnem hotenju za spoznanjem, ki je dano človeku od zgoraj, kakor so skušali razložiti izvor zanosti idealisti. Spoznanje se razvija zaradi vplivanja praktičnih potreb družbenega življenja in se izpopolnjuje hkrati z razvojem družbene prakse. “Doslej so nam bahavo kazali samo tisto, kar proizvodnja dolguje znanosti, toda znanost dolguje proizvodji neprimerno več.”²⁸⁸

Družbena praksa, ki postavlja teoriji naloge, je vir spoznanja; ravno praksa določa, katera vprašanja naj proučuje teorija. V zgodovini znanosti je bila praksa odločilnega pomena za nastanek znanosti. V pismu Starkenburgu piše Engels naslednje: “če je tehnika, kakor pravite, večidel odvisna od razvojne stopnje znanosti, je znanost še mnogo bolj odvisna od razvojne stopnje in potreb tehnike. Če se v družbi pojavi neka tehnična potreba, pomaga to znanosti k napredku bolj kot deset univerz.”²⁸⁹

Astronomija se je razvila iz potreb po natančnem ugotavljanju letnih časov, kar je bilo potrebno za pastirske in poljedelske narode, in iz potreb po ugotavljanju lege pri morski plovbi in prehodih čez puščavo.

Matematika se je razvila iz potreb po praktičnem računanju in iz potreb po merjenju zemeljskih površin. Ni slučajno, da sta aritmetika in algebra nastali in se razvili pri trgovsko razvitih narodih – pri Feničanih in Grkih, ki so bili naseljeni po mestih ob obali Sredozemskega morja. Ni slučajno, da so poljedelski narodi, ki so večkrat delili zemljišča, postavili temelje geometriji in trigonometriji. Egipčani, ki so obdelovali svoja polja v dolini reke Nil, so morali po sleherni poplavi obnavljati meje svojih zemljišč, zato so ustvarili geometrijo na popolnoma empiričen, izkustven način. Ta praktična geometrija je bila podlaga teoretične geometrije. Vsi rezultati geometrije, tiste zanosti, ki se zdi zaradi abstraktne obdelave svojih osnovnih elementov in pojmov povsem neodvisna od izkustva in realnih lastnosti materialnega sveta, niso nič drugega kakor “naravne lastnosti različnih linij, ploskev in teles oziroma njihovih kombinacij, ki so obstajale v naravi po večini že zdavnaj prej, preden so obstajali ljudje …”²⁹⁰ Preden se je človeku rodila misel, da bi izpeljal obliko valja na ta način, da se pravokotnik zavrti okrog ene svojih stranic, je bilo treba raziskovati celo vrsto resničnih pravokotnikov in valjev.

Razvoj mehanike posebno prepričljivo potrjuje pravilnost Engelsove trditve, da znanost mnogo več dolguje proizvodnji, kakor pa proizvodnja dolguje znanosti. Mehanika se je razvila pri uporablianju delovnih orodij, iz potreb namakalne tehnike v poljedelskih deželah, nastala je v zvezi z razvojem mest, velikih gradenj in se je razvijala dalje v zvezi z razvojem plovbe, industrije in vojaških potreb.

Praktične družbene potrebe v XV. in XVI. stoletju so mehaniki postavljale problem za problemom. Nagel razvoj rudarstva je terjal posebne naprave za dviganje rude iz rudnikov. Problem dviganja bremen je imel v tisti dobi tako velik pomen, da so stroj definirali kot “napravo za dviganje bremen”. Prvi enostavni stroji – vitel, škripec, vzvod – so namenjeni ravno temu, da bi čimbolj racionalno, s čim manjšim potroškom energije dvigali ali prestavljali bremena.

V zvezi z razvojem trgovinske pomorske plove, reguliranjem rek, gradnjo prekopov, gradnjo vodnih mlinov, vodovodov, črpanjem vode iz rudnikov s sesalkami itd. se začenja razvijati hidrostatika, znanost o tako imenovanem ravnotežju tekočin. Nadalje, vporedno z naraščanjem hitrosti ladij, iznajdbo ladijskega vijaka in turbin se je razvila hidrodinamika.

Vojna tehnika je zahtevala proučevanje leta krogel in izstrelkov, kar je privedlo do razvoja splošne dinamike, zlasti balistike.

Potrebe navigacije, t. j. določanja zemljepisne dolžine in širine na odprtem morju, so privedle najprej do razvoja nebesne mehanike, nato pa do konstruiranja preciznih morskih kronometrov, s katerimi se na najenostavnejši način določi zemljepisna dolžina.

Iznajdbo parnega stroja v XVIII. stoletju so porajale pereče potrebe industrije. Pri pridobivanju premoga je bilo treba čedalje globlje prodirati v zemljo in ob koncu XVIII. stoletja so bili premogovniki že tako globoki, jaški že tako obširni, da človeške in živalske sile niso bile nič več kos črpanju vode iz rudnikov. Začeli so iskati tako mehanično silo, ki bi lahko izpolnjevala to nalogo. Na podlagi teh potreb sta Polzunov v Rusiji in Newcomen v Angliji skonstruirala parni stroj. Polzunov in Watt sta ga tako spopolnila, da so ga lahko uporabljali ne le za črpanje vode iz rudnikov, ampak tudi za različne panoge proizvodnje, predvsem za tekstilno. Na podlagi Polzunove in Wattove iznajdbe je Fulton zgradil prvi parnik, bratje Čerepanovi v Rusiji in Stephenson v Angliji pa so gradili prve lokomotive na tračnicah.

Vsa zgodovina priča o neločljivi povezanosti prakse z znanostjo, priča o tem, da je nastanek in razvoj znanosti odvisen od praktičnih potreb.

Darwinova teorija je nastala v zvezi z razvojem živinoreje, iz potreb po posplošenju izkušenj umetnega izbora, ki so jih nakopičili angleški zvinorejci, in na podlagi velikanskega praktičnega gradiva, ki so ga nabrali angleški naravoslovci v XVII. in XVIII. stoletju.

Marksistično-leninistična teorija znanstvenega komunizma se je razvila iz praktičnih potreb revolucionarne borbe proletariata. Sijajen razcvet znanosti v Sovjetski zvezi je tesno povezan s praktičnimi, življenjskimi potrebami sovjetske družbe. Življenjske potrebe ZSSR, ki so v zvezi s prehodom od socializma h komunizmu, zastavljajo sovjetski znanosti nove naloge in dajejo na ta način sovjetski znanosti močno spodbudo za znanstveno raziskavanje in nadaljnje napredovanje. Pred sovjetsko znanostjo stoji naloga, “da v najkrajšem času ne samo dohiti, ampak tudi prehiti pridobitve znanosti za mejami nase dežele”.²⁹¹

Praktične potrebe človeške družbe torej zastavljajo znanosti nove naloge. Teoretične in tehnične znanstvene pridobitve pa bogatijo prakso, proizvodnjo in vso družbeno dejavnost.

Za nekatera znanstvena odkritja se nam zdi, da so le malo v zvezi z življenjskimi potrebami, s prakso. Vendar pa v resnici ni tako. Oerstedovo opazovanje iz leta 1820 o odklonu magnetne igle v bližini žice z električnim tokom se je zdelo spočetka nekaj čudnega, nekaj, kar je sicer zanimivo za znanstvenika, vendar pa je daleč proč od tehnike. V resnici pa je ta “zanimivost” postala podlaga, fundament vse moderne elektrotehnike. Tudi periodni sistem Mendelejeva se je nekoč zdel mnogim povsem teoretična pridobitev, ki ni v nikakršni zvezi s prakso. Danes periodni sistem ni samo osnova vse kemije, ampak tudi vse kemijske tehnologije. Odkritje radioaktivnosti se je pred petdesetimi leti mnogim zdelo “malenkost”. Danes pa na podlagi radioaktivnosti začenjamo izkoriščati velikanske vire energije atomskih jeder. Postavljati teoretične vede nasproti praktičnim vedam, kakor delajo idealisti, je torej popolnoma nepravilno.

V razredni družbi ima praksa nujno razredni značaj, to je praksa različnih razredov. Ker je družbena zavest odraz družbene bíti, ki se razvija v zvezi s potrebami praktične dejavnosti, zato praksa nekega razreda določa razvojno smer zavesti tega razreda. Zato ima spoznanje v razredni družbi nujno razredni značaj, spoznanje je orodje v razrednem boju in ima določen pomen v ustvarjanju ali utrjevanju tistega proizvodnega načina, katerega nosilec je določen razred. Reakcionarna praksa reakcionarnih razredov ima namen, utrjevati zastareli, preživeli način proizvodnje, in nikoli ni bila podlaga ali vir znanstvenega napredka. Razvoj zanstvenega spoznanja so vselej ostvarjali ideologi naprednih razredov.

Nekoč je bila buržoazija napreden razred in njena znanost je bila napredna. Ko pa je buržoazija postala reakcionarna, je prenehala biti nositeljica znanstvenega napredka; razvoj napredne znanosti je postal nezdružljiv z bistvenimi interesi buržoazije kot vladajočega razreda.

Nazoren primer za izrabljanie znanosti v reakcionarne namene nam dajejo današnje Združene države Amerike, kjer je znanost militarizirana in vprežena v voz ameriškega imperializma. Imperialisti Združenih držav so vpregli mogočne sile moderne znanosti v službo pripravljanja nove vojne, vojne za svetovno gospostvo. Vse tehnične iznajdbe in izpopolnitve izrabljajo večidel za oboroževanje, in sicer največ za sredstva za množično uničevanje in rušenje. Velik del znanstvenega, tudi na videz popolnoma abstraktnega teoretičnega raziskavanja financirajo in vodijo vojaški organi za pospeševanje oboroževanja. Ameriški fizik Morrison je izjavil, da nastopa ameriška znanost pred svetom kot orožar nove, še strašnejše vojne.

Sovjetska znanost, ki je po svojem izvoru, značaju in perspektivah revolucionarna – je najnaprednejša znanost naše dobe. Sovjetska znanost, rojena v Oktobrski socialistični revoluciji, je prvič v zgodovini človeštva v državnem merilu postavljena v službo delovnih množic in razvija spoznanje narave ter človeške družbe. Ko se je znanost v ZSSR osvobodila kapitala in si ustvarila najširše perspektive za razvoj, se je stem spremenila v mogočno sredstvo za zavestno, načrtno vodstvo narodnega gospodarstva, v vzvod za zgraditev komunistične družbe, v sredstvo za vzgojo najširših ljudskih množic v duhu komunizma. Demokratizacija znanosti v ZSSR se izraža predvsem v vključevanju najširših množic k znanstvenim spoznanjem. Vsestranska povezanost znanosti z ljudstvom, izkoriščanje znanstvenih pridobitev v interesu delovnih množic in neomejene možnosti za razvoj znanosti so postale mogoče šele v pogojih države novega tipa, kakršna je sovjetska država.

Ena izmed možih spodbud za nepretrgan razvoj proizvajalnih sil socializma je zveza znanosti z delom, zveza znanosti s proizvodnjo. Socialistični sistem ustvarja tako ugodne pogoje za razvoj in vsestransko uporabljanje zanstvenih pridobitev, kakor jih ne ustvarja noben drug družbeni sistem. Neznatni aerodinamični laboratorij profesorja N. E. Žukovskega in S. A. Čapljigina na moskovski univerzi in na Višji tehnični šoli se je v dobi sovjetske oblasti razvil v velikanski Centralni aerohidrodinamični institut (CAGI). Ta institut je v marsičem odločal o uspehih sovjetskega letalstva. Pred Oktobrsko revolucijo se je D. S. Roždestvenskij v Fizikalnem institutu peterburške univerze dolga leta ukvarjal z vprašanjem o disperziji svetlobe v hlapih kovin; ta pojav je v zvezi z vprašanjem o atomski zgradbi. Toda šele po zmagi Oktobrske revolucije je delo D. S. Roždestvenskega postalo tisto središče, okrog katerega se je razvil Državni optični institut, ki je osredotočil v svojih prostorih raziskavanja o vseh važnejših vprašanjih ne le tehnične, temveč tudi teoretične fizike. Delo tega instituta je olajšalo nagel razvoj naše optično-mehanične industrije, ki je v letih Domovinske vojne imela velik pomen v oskrbovanju sovjetskega topništva, letalstva in vojne mornarice z različnimi aparati.

Značilnosti napredne in revolucionarne sovjetske znanosti je označil tovariš Stalin. Sovjetska znanost je po svojih smotrih in hotenjih znanost, ki služi ljudstvu. Sovjetska znanost se ne zapira pred ljudstvom, se ne odmika od ljudstva, ampak mu služi in izroča svoje pridobitve. Sovjetska znanost se ne zapira vase, ampak je organično povezana s prakso in tehniko ter združuje zdravi prakticizem, ki ga določajo naloge socialistične graditve, s tisto notranjo logiko znanstvenega mišljenja, ki je potrebna za pravilno postavljanje in reševanje znanstvenih problemov.

Sovjetska znanost ne priznava fetišev, ne boji se dvigniti roko na tisto, kar se je preživelo, in pazljivo prisluškuje izkustvu, praksi. Ko preverja z novimi dognanji svoje teoretične postavke, pogumno zavrača zastarele formule, ki so se izkazale za nepravilne, in zna razbirati zastarele tradicije, ki so postale ovira za napredek. Sovjetska zanost zna ustvarjati nove tradicije, nove norme in načela.

Zvezda vodnica sovjetske znanosti je teorija marksizma-leninizma. Sovjetska znanost je prežeta z boljševiško partijnostjo in je postala mogočno sredstvo za utrditev vseljudske sovjetske države delovnih množic, mogočno sredstvo napredka sovjetske socialistične družbe.

Nauki in teorije ne rastejo samo iz praktičnih potreb, ampak se tudi preverjajo v praksi. Praksa je kriterij za resničnost spoznanja. “Stališče življenja, prakse mora biti prvo in osnovno stališče spoznavne teorije.”²⁹² Dialektični materializem šteje izkustvo, prakso kot kriterij, kot sredstvo za preverjanje resnice, vendar ne pojmuje te prakse v ožjem smislu posameznega preverjanja, eksperimenta ali individualnega izkustva, ampak v smislu družbeno-zgodovinske prakse.

Vprašanje, je li pravilno ali nepravilno, resnično ali neresnično naše spoznanje stvari, se konec koncev ne rešuje s teoretičnim razglabljanjem, ampak praktično. Gospodovanje človeka nad naravo dokazuje, da naše znanje pravilno odraža zakone in lastnosti narave, dokazuje, da je naše znanje objektivna resnica. “Vprašanje, ali odraža človeško mišljenje stvarno resničnost – sploh ni teoretično, ampak praktično vprašanje. Človek mora dokazati pravilnost, t. j. resničnost, moč svojega mišljenja v praksi. Spor o pravilnosti ali nepravilnosti mišljenja je brez zveze s prakso, popolnoma sholastično vprašanje.”²⁹³

Če nam je vsestransko praktično preverjanje pokazalo, da se naši zaključki skladajo s stvarnostjo, tedaj to dokazuje, da je bilo tudi naše razglabljanje pravilno. Če praksa ne potrjuje zaključkov, do katerih smo prišli z našim razglabljanjem, tedaj to pomeni, da smo nekje napravili napako. Praksa torej potrjuje pravilne teorije in zavrača napačne.

Življenjska praksa, zgodovinski rezultati so znanstveni kriteriji za presojanje vseh doktrin. V odgovoru tovariša Stalina na pismo tov. Razina je vsestransko prepričljivo dokazano, da so zgodovinski rezultati, zlasti pa poraz Nemčije v dveh vojnah, razkrili neutemeljenost nemške vojaške ideologije, katere nosilci so uživali nezasluženo avtoriteto.

Praksa je kriterij resnice tudi v tem smislu, da z njo preverjamo pravilnost poti, po kateri hočemo doseči določene smotre.

Kopernikov nauk o sončnem sistemu je bil nad 300 let hipoteza, domneva, katere resničnost je bilo mogoče zavračati ali zagovarjati. Toda potem ko je Leverrier, ravnaje se po tej hipotezi, dokazal, da mora obstajati še en, doslej neznan planet, in določil njegovo mesto v vesoljstvu, in ko je potem Galle ta planet res našel je bila Kopernikova teorija dokazana. Praksa je potrdila in dokazala pravilnost Kopernikovega nauka.

Tri osnovne zakone Newtona, ki predstavljajo teoretični fundament klasične mehanike, potrjujejo tisočletne izkušnje praktične dejavnosti človeštva.

Praksa vzgajanja novih živalskih in rastlinskih vrst nam vsak dan potrjuje pravilnost Darwinovega nauka o spremenljivosti živalskih in rastlinskih vrst.

Razvoj svetovne zgodovine je dal in daje vedno nove dokaze o objektivni resničnosti marksizma.

Marx in Engels sta učila, da je propad kapitalizma in zmaga socialistične revolucije nujen pojav na določeni razvojni stopnji buržoazne družbe. Zmaga Velike oktobrske socialistične revolucije praktično potrjuje, da je Marxov in Engelsov nauk pravilen, dokazuje, da marksizem pravilno odraža zgodovinsko resničnost in da kaže delovnim množicam pravo pot borbe za osvoboditev iz kapitalističnega zatiranja.

Lenin in Stalin sta utemeljila nauk o možnosti zgraditve socializma v eni deželi. Življenje, praksa delovnih množic ZSSR je potrdila pravilnost tega nauka.

Če določene trditve potrjuje praksa, tedaj to še ne pomeni, da jih nadaljnji razvoj ne bo preoblikoval, preciziral in konkretiziral. Lenin je poudarjal, da tudi kriteriju človeške prakse ne smemo pripisovati absolutnega pomena, tudi ta kriterij je relativen; “… ne smemo pozabljati, da kriterij prakse v bistvu nikoli ne more popolnoma potrditi ali zavreči kakršne koli človeške predstave”.²⁹⁴ Tudi zgodovinska praksa človeštva se razvija in razširjenje področja naše praktične dejavnosti bo omogočilo, da bomo naše znanje o zakonih narave in človeške družbe čedalje bolj izpopolnjevali.

Vprašanja o kriteriju resnice ne smemo zamenjavati z vprašanjem, ali obstoji objektivna resnica. Vprašanje o kriteriju resnice je vprašanje o preverjanju pravilnosti našega znanja, vprašanje o objektivni resnici pa je vprašanjo o viru našega znanja. Iz ugotovitve, da je praksa najboljši dokaz resničnosti teh ali onih trditev, še ne smemo napraviti zaključka, da so teoretične teze popolnoma nedokazane toliko časa, dokler se ne ostvarijo v praksi.

Že Marx je teoretično dokazal misel, da je zlom buržoaznega državnega stroja nujen v socialističnih revolucijah. Ta teza je bila pravilna tudi pred svojim praktičnim uresničenjem. Ko pa je to misel potrdila tudi Velika oktobrska socialistična revolucija, je bilo to najmočnejši dokaz za njeno pravilnost. “Teoretično smo vedeli, da proletariat ne more enostavno prevzeti starega državnega stroja in ga uporabljati zase. To našo teoretično tezo, ki jo je podal Marx, so popolnoma potrdila dejstva, ko smo se srečali s celim razdobjem sabotaže s strani uradnikov, nameščencev in dela vrhnje plasti proletariata, razdobjem vsestranske dezorganizacije državne oblasti.”²⁹⁵

Pri nacionalizaciji zemlje, ki jo je izvedla boljševiška partija po Oktobrski revoluciji, se je partija ravnala po teoriji zemljiške rente, zlasti po teoriji absolute rente, ki je utemeljena v Marxovih in Leninovih delih:

“… Praksa naše socialistične graditve v mestu in na vasi je sijajno potrdila teoretične teze teh del.”²⁹⁶

Zmagoslavje marksizma-leninizma in nespodbiten dokaz njegone pravilnosti je praktično uresničenje idej Marxa-Engelsa-Lenina-Stalina v ZSSR, zmaga socializma o naši deželi.

Na XVIII. kongresu partije je tov. Stalin povzel rezultate naših pridobitev in je dejal, da je najvažnejša pridobitev v tem, da je delavski razred naše dežele, potem ko je uničil izkoriščanje človeka po človeku in utrdil socialistični sistem, dokazal vsemu svetu pravičnost svoje stvari.

7. Uporaba načel marksističnega filozofskega materializma o spoznatnosti sveta in njegovih zakonitosti pri zgodovini družbe, na področju praktične dejavnosti partije delavskega razreda

Razširjenje načel marksističnega filozofskega materializma o spoznatnosti sveta in njegovih zakonitosti na proučevanje družbenega življenja, na proučevanje družbene zgodovine, uporaba teh načel pri zgodovini družbe, pri praktični dejavnosti partije delavskega razreda je velikanskega pomena. “Če je svet spoznaten in če je naše znanje o zakonih prirodnega razvoja verodostojno znanje, ki ima pomen objektivne resnice, tedaj sledi iz tega, da sta družbeno življenje, razvoj družbe – tudi spoznatna, znanstveni podatki o zakonih družbenega razvoja pa so verodostojni podatki, ki imajo pomen objektivnih resnic.”²⁹⁷

Ljudje so se mnogo prej naučili spoznavati naravne zakone in jih izkoriščati za svoje življenje, kakor pa družbene zakone. Človeštvo je doseglo že precejšnje uspehe v spoznavanju naravnih zakonov, preden je začelo obvladovati zakone družbenih odnosov. Za to je več vzrokov. Eden izmed vrokov je v tem, da so pojavi družbenega življenja mnogo bolj zapleteni kakor pa naravni pojavi, zato jih je teže proučevati in spoznavati.

Buržoazna filozofija izkorišča to okolnost in zanika možnost spoznavanja družbenih pojavov. Iz okrilja buržoaznega svetovnega nazora so se porajale različne teorije, ki pravijo, da je znanost o razvoju družbe sploh nemogoča. Nekateri buržoazni ideologi trdijo, da so družbeni pojavi zaradi silne zapletenosti nespoznatni.

Reakcionarni nemški zgodovinar Ranke n. pr. trdi, da je razvoj družbe skrivnostna, nespoznatna “stvar sama ma sebi”.

Drugi buržoazni sociologi zanikajo zakonitost družbenega življenja in prihajajo na ta način k istim zaključkom o nemožnosti spoznavanja človeške družbe. Novokantovci (Windelband, Rickert itd.) zanikajo objektivne zakonitosti v zgodovinskem razvoju in skušajo dokazati, da v družbenih vedah, kjer so neposredno prizadeti interesi posameznikov in družbenih skupin – ni mogoče objektivno in “nepristransko” obravnavanje teh vprašanj. Izhodišče za ocenjevanje zgodovinskih pojavov je po njihovem mnenju kriterij vrednosti, ki ga določa zgodovinar sam, in sicer glede na svoje osebne simpatije, na simpatije soje družbene plasti, svojih političnih naziranj itd. S tem se izganja iz zgodovinopisja pojem objektivne resnice, pojem družbene zakonitosti in zgodovinopisje izgubi vsak znanstveni pomen.

Croce zanika zakonitost v zgodovini. V svoji knjigi “Politika in morala” piše: “Če pojmujemo zgodovino kot prepletanje sil, ki delujejo izven nas in po svojih lastnih zakonih, tedaj hkrati z njihovo strahotnostjo občutimo tudi svojo lastno nemoč, ker nimamo sredstev, da bi te sile – v kolikor delujejo izven nas – premagali, jih vodili ali regulirali.”²⁹⁸

Tretji sicer formalno ne zanikajo zgodovinske zakonitosti, vendar jo potvarjajo in oznanjajo fatalizem. Tipičen predstavnik take buržoazne sociologije je P. Stammler. Stammler taji aktivno ustvarjalno vlogo določene osebnosti, stranke, razreda v zgodovini in trdi, da je človek le slepa igračka v rokah neizprosnih zakonov zgodovine, da je vmešavanje človeka v razvojni tok družbe brez sleherne koristi. Stammler pravi: “Če je znanstveno ugotovljeno, da mora določen dogodek nujno nastopiti v popolnoma določeni obliki, tedaj v tem primeru nima prav nobenega smisla, da bi želeli ali sodelovali pri tej določeni obliki tega znanega dogodka. Ni treba ustanoviti stranke, ki bi si postavila cilj, da bo ‚zavestno sodelovala‘ pri nastopu točno ugotovljenega luninega mrka. Če zdravnik dobro ve, da bo bolnik nocoj umrl, tedaj je popolnoma nerazumljivo, čemu naj bi se tu vmešavali, če ta dogodek poznamo kot kazalno nujen.”²⁹⁹ Fatalizem torej vodi do pasivnosti, nedelavnosti, samohotnosti in zanikanja revolucionarne borbe.

Nekateri buržoazni ideologi ne zanikajo družbene zakonitosti v preteklosti, vendar pa dvomijo v možnost nadalnjega napredka. Ti ljudje izjavljajo, da vprašanje o nadaljnjem napredku človeštva ni vprašanje znanosti, ampak verovanja. Angleški zgodovinar Gooch pravi na primer naslednje: “Napredek je dejstvo, dognano dejstvo človeške zgodovine, toda, mar bo trajal ta napredek večno? Ali ni morda samo nekaj slučajnega v neskončni zgodovini človeštva? Pojem napredka je akt verovanja, prav tako kakor pojem božje previdnosti ali posmrtnega življenja. Takih trditev ni mogoče niti dokazati niti pobiti.”³⁰⁰

Z zanikanjem spoznatnosti pojavov družbenega življenja se skriva prizadevanje buržoazije, da bi ljudskim množicam zameglila spoznavanje družbenih pojavov, za tem se skriva strah pred prosvetljenjem delovnih množic, strah pred zgodovinskim napredkom. Ravno dandanes, ko je “kapitalizem postal ovira za nadaljnji napredek človeštva” in se nagiba v zaton, “v dobi, ko vsa pota vodijo h komunizmu”,³⁰¹ ravno dandanes buržoazna filozofska in sociološka misel čedalje bolj strupeno napada družbeno znanost in trdi, da so zakoni, ki vladajo v človeški družbi, neznani, da družbena dejavnost ne more biti predmet znanosti.

Marksizem-leninizem zavrača te izmišljotine buržoazne filozofije in uči, da postane “znanost o zgodovini družbe, ne glede na vso zapletenost v pojavih družbenega življenja, lahko prav tako točna znanost, kakor recimo biologija, sposobna, izkoristiti zakone družbenega razvoja za praktično, uporabo.”³⁰² Taka precizna znanost je marksistična teorija, ki že sto let služi kot najboljše sredstvo za spoznavanje družbenih pojavov, omogoča orientacijo v najbolj zapletenih zgodovinskih dogodkih, odkriva razvojne zakone družbe in nam omogoča, da si jih podredimo. S pomočjo marksizma-leninizma je partija Lenina in Stalina odkrila poseben značaj ekonomskih zakonov v socialističnem proizvodnem načinu. Ker so ti zakoni znani, jih sovjetska država zavestno izkorišča za razširjeno reprodukcijo, za dviganje materialne in kulturne ravni življenja delovnih množic in za pripravo pogojev postopnega prehoda v komunistično družbo.

Nespodbiten dokaz o možnosti spoznanja zakonov gospodarskega in političnega razvoja družbe je predvidevanje zgodovinskega razvoja, ki so ga prvi postavili na znanstveno podlago voditelji proletariata Marx in Engels, Lenin in Stalin. Teorija, ki so jo ustvarili, nam ne omogoča samo, da spoznamo sedanjost, ampak da prodiramo tudi v bodočnost.³⁰³

Ena izmed značilnosti partije Lenina in Stalina, kot partije novega tipa, je v tem, da se v svoji dejavnosti opira na poznavanje zakonov družbenega razvoja. Marksistično-leninistična teorija je služila in služi partiji kot zvezda vodnica, jo oborožuje s perspektivo razvoja, osvetljuje njene smotre in njeno praktično razvojno pot. V delih Lenina in Stalina, genialnih voditeljev boljševizma, in v sklepih partije je podana znanstvena perspektiva razvoja in notranji smisel bližajočih se dogodkov. Zgodovina več desetletij je preverila in potrdila smele napovedi boliševiške partije. Delovne množice ocenjujejo pravilnost prognoz partije Lenina in Stalina po doseženih uspehih. Od tod izvira avtoriteta, ki jo uživa boljševiška partija v naši deželi. “Nobena stranka ni imela in nima med ljudskimi množicami takega ugleda, kakršnega ima boljševiška partija.”³⁰⁴

Kako naj si razlagamo, da je partija Lenina in Stalina edina stranka na svetu, ki razpolaga z orožjem znanstvenega predvidevanja, ki ve, kam mora usmeriti svoje delo, in ki ga uspešno vodi naprej. To si lahko razložimo tako, da gradi komunistična partija svojo politiko na popolnoma zanstveni osnovi, na poznanju zakonov družbenega razvoja, zakonov politične borbe, zakonov graditve komunistične družbe, da se v svoji praktični dejavnosti ravna po najnaprednejši znanosti – marksistično—leninistični teoriji.

Zgodovina marksizma—leninizma, zgodovina boljševiške partije nam daje primere genialnega predvidevanja usode držav, razredov in strank. Tok zgodovinskega razvoja, ki sijajno potrjuje prognoze marksizma—leninizma, nam najbolj prepridljivo dokazuje moč in nepremagljivost marksizma—leninizma.

Naigenialnejša napoved v vsej godovini je napoved, ki so jo podali klasiki marksizma-leninizma o zgodovinski usodi človeštva. Marx in Engels sta videla daleč naprej preko mejâ svojega časa in odkrila svetovno—zgodovinsko vlogo delavskega razreda kot graditelja socialistične družbe. Marx je prodrl v bistvo kapitalističnih proizvodnih odnosov, odkril ekonomski zakon gibanja kapitalistične družbe in dokazal, da kapitalizem v svojem razvoju poraja svojega lastnega grobarja – proletariat. Marx je dokazal, kako delavski razred kot produkt razvoja velike kapitalistične industrije številčno narašča, odkril je nepomirljivost razrednih interesov proletariata in buržoazije, označil oblike razrednega boja, ki ga proletariat bojuje proti buržoaziji, in pokazal ter dokazal, kako ta boj nujno postaja politični boj, boj za osvojitev politične oblasti. V končnem rezultatu prihaja Marx do zaključka o nujnosti socialistične revolucije in diktature proletariata, o nujnem propadu kapitalizma in zmagi socializma. Zmaga Oktobrske socialistične revolucije v Rusiji in zgraditev socializma v naši deželi sta pokazala veličastni pomen te velike Marxove napovedi.

Presenetljivo močne in precizne so napovedi Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina o zgodovinskem pomenu in zgodovinski usodi Rusije. Analiza procesov, ki so se razvijali v šestdesetih in sedemdesetih letih XIX. stoletja v Rusiji, je Marxu in Engelsu omogočila, da sta globoko doumela in napovedala bodoči družbeni razvoj Rusije. Engels je napovedal, da kmečka reforma ne le ne bo razvozlala socialnih nasprotij v Rusiji, ampak jih bo še bolj zaostrila. Marx in Engels sta pazljivo spremljala razvoj delavskega razreda v Rusiji, tiste družbene sile, ki je predstavljala najodločnejšega in najmočnejšega nasprotnika ruskega carizma. Ko je bila zatrta Pariška komuna in ko je bilo čedalje bolj verjetno, da bo v revolucionarnem gibanju Zapada nastopilo zatišje, sta Marx in Engels izrazila mnenje, da bo Rusija prva stopila na pot revolucije. “Revolucija bo sedaj izbruhnila na Vzhodu.”³⁰⁵ je dejal Marx.

Genialne napovedi o usodi ruskega revolucionarnega gibanja je izrekel Lenin pred petdesetimi leti v svojem delu “Kdo so ‚prijatelji ljudstva' in kako se borijo proti socialnim demokratom?”. Na podlagi analize posebnosti zgodovinskega razvoja Rusije in nujnosti buržoazne revolucije v naprednejših pogojih in z bolj razvitim proletariatom, kakor je bilo to na Zapadu – je Lenin silno daljnovidno opredelil zgodovinsko vlogo ruskega delavskega razreda in napovedal pot, po kateri se bo razvijalo revolucionarno gibanje v naši deželi. Ko bodo napredni predstavniki delavskega razreda sprejeli ideje znanstvenega socializma, je govoril Lenin, tedaj se bo ruski delavski razred dvignil na čelo vseh demokratičnih sil naše dežele, zrušil bo osovraženi absolutizem in krenil “po ravni poti odkrite politične borbe k zmagoviti komunistični revoluciji”.³⁰⁶

Zelo važno prognozo o usodi Rusije je podal tovariš Stalin na VI. kongresu partije leta 1917. Zavreči moramo zastarelo predstavo, je dejal tovariš Stalin, da nam samo Evropa lahko pokaže pot. “Ni izključena možnost, da bo ravno Rusija tista dežela, ki bo utrla pot k socializmu.”³⁰⁷ Tovariš Stalin je napravil svojo prognozo na podlagi zakona o neenakomernem gospodarskem in političnem razvoju kapitalističnih dežel v dobi imperializma, ki ga je odkril Lenin. Iz tega zakona je izvirala možnost, da se bo imperialistična veriga pretrgala v Rusiji kot najslabotnejšem členu te verige.

Zgodilo se je ravno tako, kakor je napovedal tovariš Stalin. Rusija je prva utrla pot k socializmu. Sovjetska zveza, dežela zmagovitega socializma, je postala vzor za delovne množice vseh dežel. ZSSR je postala branik vsega naprednega clovestva, vseh demokratičnih sil v boju za mir proti netilcem nove vojne.

Lenin in Stalin sta na podlagi analize dejavnosti strank menjševikov in eserjev napovedala, da se bosta te dve stranki nujno spremenili v kontrarevolucionarni stranki. Lenin in Stalin sta v teh prognozah izhajala iz določene zgodovinske zakonitosti. Vpliv neke stranke na ljudstvo je odvisen predvsem od življenjske sile njenih idej, od tega, kako zna organizirati uresničevanje teh idej, od njene predanosti ljudstvu. Stranke, katerih dejavnost je naperjena proti ljudstvu, nujno propadejo. Stranke, katerih ideje so bile v protislovju z zgodovinskim napredkom, so razpadle in izginile z zgodovinske arene. Lenin in Stalin sta genialno predvidela, da se bodo sovražniki delavskega razreda – lakaji buržoazije, menjševiki in eserji – razkrinkali pred množicami in da bo delavsko gibanje pometlo z njimi; predvidela sta, da bodo življenjski interesi odvrnili delovne množice od menjševikov in eserjev, čim se bodo zavedle svojih življenjskih interesov, kajti menjševiki in eserji po svoji razredni naravi niso sposobni braniti realnih, življenjskih interesov ljudstva.

Znano je, da so se Leninove in Stalinove napovedi presenetljivo točno izpolnile. “Ni mogoče imeti za slučaj, da so postale vse maloburžoazne stranke, ki so se imenovale zato, da bi slepile ljudstvo, ‚revolucionarne' in ‚socialistične' stranke – eseri, menjševiki, anarhisti, nacionalisti – kontrarevolucionarne stranke že pred Oktobrsko socialistično revolucijo, in da so se pozneje pretvorile v agente tujih buržoaznih špijonskih služb, v bando špijonov, saboterjev, diverzantov, morilcev in izdajalcev domovine.”³⁰⁸

Marksistično-leninistična znanost nam omogoča, da odgrnemo zaveso bodočega razvoja tudi v oprašanju odnosov med posameznimi državami. Če hočemo predvideti tok dogodkov v mednarodnem življenju, moramo analizirati bistvo politike posameznih držav, grupacije razrednih sil, ekonomske in politične težnje vladajočih razredov, protislovja med razredi in državami. Politično stališče, nas uči Lenin, je prvi pogoj, “da se ne izgubimo v goščavi in labirintu diplomatskih zvijač”.³⁰⁹ V mednarodnih dogodkih se lahko znajdemo in pravilno orientiramo samo tako, da se jih lotimo na politično pravilen način. “Ljudje”, je pisal Lenin, “so vedno bili in vedno bodo naivne žrtve prevare in samoprevare v politiki, dokler se ne bodo naučili iskati za kakršnimi koli nravnimi, religioznimi, politicnimi, socialnimi frazami, izjavami, obljubami interese teh ali onih razredov.”³¹⁰

V delih tovariša Stalina najdemo sijajne primere marksistično-leninistične analize zunanje politike kapitalističnih držav. Na podlagi takšnih analiz daje tovariš Stalin odlične prognoze mednarodnih dogodkov.

V svojem poročilu na XVII. kongresu partije je tovariš Stalin karakteriziral svetovno gospodarsko krizo v letih 1929—1933 in je opozoril, da se je ta kriza razvila v pogojih splošne krize kapitalizma in da se je “kot posledica dolgotrajne ekonomske krize, kakor še nikdar doslej, zaostril politični položaj v kapitalističnih deželah tako notraj teh dežel kakor tudi v njihovih medsebojnih odnosih”.³¹¹ Tovariš Stalin je podal globoko analizo notranih in zunanjih protislovij v kapitalističnih deželah in opozoril, da iščejo buržoazni politiki izhod iz te krize v novi vojni. “Stvar gre očitno novi vojni nasproti,” je dejal tovariš Stalin. Poznejši dogodki so popolnoma potrdili to napoved.

Fasistični napadalci so zanetili drugo svetovno vojno; v ta namen so skrpali vojaški blok in skušali preslepiti javno mnenje s krinko “pakta proti kominterni”. Z razširjanjem intervencije v Španiji so fašisti prepričevali javno mnenje, da se borijo proti “rdečim” in da nimajo nobenih drugih smotrov. “Toda”, je poudarjal tovariš Stalin, “to je bila groba in nespretna pretveza, preračunana na neumnost naivnežev. Dejansko so zadajali udarec Angliji in Franciji, zakaj skušali so Angliji in Franciji presekati morske poti k njuni velikanski kolonialni posesti v Afriki in Aziji.”³¹² Ravno tako, je opozarjal tovariš Stalin, je nasilma priključitev Avstrije k Nemčiji dokazovala prizadevanje fasistične Nemčije, da bi si pridobila gospodujoči položaj na kontinentu Zahodne Evrope. “To je bil udarec predvsem proti interesom Francije in Anglije.”³¹³

Tovariš Stalin je v svojem poročilu na XVIII. kongresu partije marca 1939 znova razkrinkal imperialistične načrte fašističnih držav; razkril je tudi resnično bistvo politike “nevmešavanja”, ki sta jo vodili reakcionarni vladi Anglije in Francije, ter pokazal, da pomeni ta politika popuščanje agresiji in pripravljanje svetovne vojne. Tovariš Stalin je napovedal, da se bo politika spodbujanja in popuščanja fasističnim napadalcem naposled usmerila proti očetom takšne politike, proti Angliji, Franciji in ZDA. Poznejši razvoj dogodkov je popolnoma potrdil napoved tovariša Stalina.

Za razliko marksistično-leninskih prognoz, slonečih na znanosti, pa prognoze buržoaznih ideologov in politikov nimajo znanstvenega značaja. Ko Lenin primerja marksistične prognoze z buržoaznimi, pripominja naslednje: “Naši računi, vzeti v splošnem merilu, so bolj pravilni kakor pa njihovi.”³¹⁴

Ideologi in politiki buržoazije niso sposobni, da bi predvidevali razvoj zgodovinskih dogodkov. Njihove prognoze ne slonijo na upoštevanju potreb zgodovinskega razvoja, na upoštevanju objektivnih zakonitosti družbenega razvoja, ampak na subjektivnih željah. Prognoze buržoaznih ideologov in politikov izhajajo iz mnenja, da določajo usodo družbenega življenja ideje, volja vladajočih izkoriščevalskih razredov. Toda svetovna zgodovina, je opozarjal Engels, gre po svoji poti. Zgodovinski razvoj ima svojo objektivno logiko. Tisti, ki te logike ne upošteva, nujno zabrede v zmoto in se ušteje.

Resnični, dejanski razvoj svetovne zgodovine, se v mnogočem loči od predstav, ki si jih ustvarijo o tem razvoju razni politiki, ki ne poznajo zakonov družbenega razvoja. Taki politiki marsikdaj naletijo na popolnoma drugačno situacijo, kakor so jo pričakovali, in njihove akcije ne prinašajo takih rezultatov, kakor so jih domnevali.

Buržoazija je sicer imela politike in diplomate, ki so včasih predvidevali nastop posameznih dogodkov mednarodnem življenju. Vendar so buržoazni politiki popolnoma brez moči, kadar gre za določanje splošnih perspektiv, za splošno smer zgodovinskega razvoja. Popolnoma razumljivo je, da delajo buržoazni politiki marsikdaj usodne napake v svojih prognozah ravno zato, ker ne poznajo smeri družbenega razvoja. Splošno je znano, da so ob zmagi Velike oktobrske socialistične revolucije vsi buržoazni politiki sveta enoglasno trobili, da boljševiki ne bodo dolgo ostali na oblasti. Na podlagi teh svojih “prognoz” so tudi uravnavali svojo prakso na vojaškem in diplomatienem področju. Toda v boju proti Sovjetski republiki so doživeli polom vsi vojaški in diplomatični ukrepi sovražnikov sovjetske države. Ušteli so se buržoazni vojaški strokovnjaki, politiki in diplomati, in sicer so se ušteli zaradi tega, ker niso bili sposobni, da bi razumeli smer zgodovinskega razvoja.

Zgodovina pozna precej primerov, da so bili dogodki v direktnem nasprotju s prognozami buržoaznih politikov, njihovimi težnjami in hotenji. Meseca maja 1923. leta je lord Curzon poslal sovjetski vladi svoj zloglasni ultimat, ki naj bi razvnel intervencionistično taktiko. Minilo pa ni niti eno leto in je padla Curzonova vlada, Anglija pa je bila prisiljena pravno priznati sovjetsko vlado. Leta 1927 je nastopil Austen Chamberlain kot organizator in pobudnik za prekinitev anglo-sovjetskih odnosov, ne da bi slutil, da bo angleška vlada dve leti kasneje prisiljena postaviti vprašanje o obnovitvi anglo-sovjetskih odnosov.

Münchenski sporazum iz leta 1938 in njegova predzgodovina nam nazorno kažeta, kako brez moči so buržoazni politiki glede predvidevanja daljnjih posledic svojih dejanj. Že na versajski mirovni konferenci leta 1919 tedanji zmagovalci niso obravnavali samo vprašanja, kakšne sankcije naj bi uporabili proti Nemčiji, marveč tudi vprašanje, kako bi izkoristili Nemčijo proti Sovjetski republiki. Ta “postavka” je določala politiko Velike Britanije, Francije in ZDA, hkrati pa je ustrezala tudi imperialističnim načrtom same Nemčije. Toda ta politika je imela za zapadne države v resnici usoden pomen. Privedla je do tega, da je bila ohranjena hrbtenica nemške armade in vojaško-industrijski potencial Nemčije je ostal pravzaprav nedotaknjen. S pomočjo Velike Britanije, ZDA in Francije se je nemški imperializem spet postavil na noge.

Logični razvoj povojne zunanjepolitične linije držav-zmagovalk je privedel do Locarna. V nasprotju z angleško, francosko in nemško propagando, ki je dokazovala, da Locarno utrjuje mir v Evropi, je dejal tovariš Stalin decembra 1925. leta na XIV. kongresu VKP (b) naslednje: “Locarno je pregrupacija sil za novo vojno, ne pa za mir.”³¹⁵ Pogodba v Locarnu, podpisana oktobra 1925. leta med Anglijo, Francijo, Nemčijo in nekaterimi drugimi državami, je bila – kakor je napovedal tovariš Stalin – nadaljevanje versajske pogodbe, ki si je kot svojo osnovno nalogo zadala vključitev Nemčije v protisovjetski blok. Stresemann je pozneje v svojih spominih “Oporoka Gustava Stresemanna” priznal protisovjetsko usmerjenost pogodbe v Locarnu.

Seme, ki ga je obilno posejal Versailles v dobi Locarna, je rodilo bogate, vsem znane plodove v Münchenu. Čeprav je bila münchenska diplomacija Anglije in Francije usmerjena k osamitvi Sovjetske zveze, je v resnici pripeljala k osamitvi zapadnih držav. Tako so reakcionarni politiki zapadnoevropskih držav redili hitlerievsko zver, da bi jo v primernem trenutku naščuvali na Sovjetsko zvezo. V svoji razredni omejenosti, v svojem slepem sovraštvu do Sovjetske zveze, so z lastnimi rokami vzredili smrtnega sovražnika svojih narodov.

O usodnih posledicah, ki jih je imela politična dejavnost teh nesrečnih politikov, je dejal tovariš Stalin, je “treba pripomniti, da se velika in nevarna politična igra, ki so jo začeli pristaši politike nevmešavanja, utegne zanje slabo končati”.³¹⁶ Tako se je tudi zgodilo.

Marksistično-leninistična teorija, ki sloni na poznavanju družbenih zakonitosti, torej predvideva razvoj, odkriva objektivne možnosti prej, preden se uresničijo, in oborožuje proletariat s silo znanstvenega predvidevanja.

Marksistično-leninistična teorija ne kaže proletariatu samo njegovih smotrov, ampak tudi sredstva, da jih doseže. Ni dovolj, da bodočnost predvidevamo, moramo si jo tudi izbojevati. Predvidevanje moramo realizirati, uresničiti.

Najlepši program nam ne bo prinesel nobenih koristi, če ne bo to program akcije, prakse, borbe. Najboljše geslo lahko ostane prazna fraza, če se ljudje ne organizirajo, da bi ga uresničili. Praktična dejaonost je torej odločilni pogoj za uresničenje teorije, njenih nalog in smotrov. “To se pravi, da mora zveza med znanostjo in praktično dejavnostjo, zveza med teorijo in prakso, njuna enotnost, postati zvezda vodnica partije proletariata.”³¹⁷

Tovariš Stalin nas uči, da postane teorija brezpredmetna, če ni povezana z revolucionarno prakso; revolucionarna praksa pa postane slepa, če si ne osvetljuje poti z revolucionarno teorijo. Teorija postane velikanska sila, če je neločljivo povezana z revolucionarno prakso. “Znano je, da daje teorija, če je zares teorija, praktikom moč orientacije, jasnost perspektive, prepričanost v delu …”³¹⁸

Dejavnost marksistično-leninistične partije je najvišji izraz enotnosti teorije in prakse. Dejavnost te partije, ki kombinira praktično borbo s priznavanjem velikanskega pomena znanosti, teorije, nima primere v zgodovini političnih strank. Moč boljševiške partije ni samo v tem, da zna opredeliti smotre gibanja in odkriti perspektive razvoja, ampak je tudi v tem, da kaže pot borbe, da zna organizirati množice v borbi za uresničenje teh smotrov.

Partija Lenina in Stalina ne predvideva samo bodočega razvoja družbe, ampak se tudi uspešno bori za vsestransko uresničenje svoje znanstvene prognoze. Spoznavanje zakonov družbenega razvoja partija pogumno postavlja v službo revolucionarne akcije.

Marksizmu ni ničesar bolj tujega, kakor trganje teorije od prakse, od perečih vprašanj vsakdanjega življenja. Lenin je bičal “ekonomiste”, menjševike in oportuniste II. internacionale zaradi trganja teorije od prakse, zaradi nesoglasja med besedami in dejanji. Voditelji II. internacionale, ki so priznavali marksizem samo na jeziku, nikoli niso resno mislili, da bi zares uresničili revolucionarni nauk Marxa in Engelsa.

Ustvarjalnega marksizma si ni mogoče predstavljati brez: enotnosti teorije in prakse.

Enotnost revolucionarne teorije in revolucionarne prakse je vir največih uspehov boljševiške partije v boju za zgraditev socializma in vir razcveta znanosti v ZSSR.

Marksistično-leninistično načelo o vlogi prakse v razvoju teorije ima velik pomen za pravilno vodstvo množic. Upoštevanje izkušenj in prakse je podlaga dejavnosti partije, ki je vselej sovražila mrtve abstrakcije, goli shematizem, okorelost in zastoj v znanosti. Na prvem Vsezveznem posvetovanju stahanovcev je tovariš Stalin dejal: “Ali moremo dvomiti, da voditeljev, ki puščajo vnemar te izkušnje, ni mogoče šteti za prave voditelje? Voditelji partije in vlade moramo torej ne samo učiti delavce, ampak se tudi sami učiti od njih.”³¹⁹

Lenin in Stalin, voditelja boljševizma, sta bila vedno najtesneje povezana z zgodovinskimi izkušnjami množic, z njihovo življenjsko revolucionarno prakso. “J. V. Stalin zna kakor nihče drug posploševati revolucionarne, ustvarjalne izkušnje množic, poprijeti in razvijati njihovo iniciativo, učiti se pri množicah in učiti množice, voditi jih naprej k zmagi.”³²⁰

Taki so zaključki marksističnega filozofskega nauka o spoznatnosti sveta in njegovih zakonitosti, po katerih se ravna partija Lenina in Stalina v svoji praktični dejavnosti.

218 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach, CZ 1945, str. 16.

219 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 25.

220 David Hume, Raziskavanja o človeškem razumu, 1916, str. 35.

221 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 27.

222 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 65.

223 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 191.

224 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 193.

225 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 97–98.

226 N. G. Černiševski, Izbrana filozofska dela, 1958, str. 146–147.

227 H. Bergson, Uvod v metafiziko, 1914, str. 6.

228

229 Whitehead, Process and Reality, 1941, str. 50.

230 F. Bacon, Dela, I. zv., 1874, str. 127.

231 E. Spinoza, Etika, 1932, str. 41.

232 Gl. V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 330.

233 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 112.

234 K. Marx in Fr. Engels, Dela, XIV. zv., str. 377–378.

235 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 156.

236 Prav tam, str. 168.

237 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 237.

238 Prav tam, str. 107.

239 K. Marx, Izbrano delo, I. zv., 1941, str. 336.

240 R. Descartes, Pravila za duhovno vodstvo, Socekgiz, 1936, str. 57.

241 G. W. Leibniz, Nova izkustva o človeškem razumu, Socekgiz, 1936, str. 46.

242 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 146–147.

243 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 247.

244

245 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, I. zv., str. 89.

246 Pismo akademika I. P. Pavlova sovjetski mladini. “Pod zastavo marksizma”, No. 2–3, 1936, str. 37.

247 Spintariskop je naprava, ki jo je skonstruiral angleški fizik Crookes, da bi opazoval alfa delce.

248 Pismo I. P. Pavlova sovjetski mladini, “Pod zastavo marksizma”, No. 2–3, 1936, str. 37.

249 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 261.

250 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 153.

251 Prav tam, str. 261

252 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 329.

253 K. Marx, H kritiki politične ekonomije, 1939, str. 136.

254 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 262.

255 K. Marx, Kapital, I. zv., str. 13, izd. “Kulture”, 1947, v latinici.

256 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 199.

257 Prof. D. M. Petruševski, Oris ekonomske zgodovine srednjeveške Evrope, 1928, str. 21.

258 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 143.

259

260 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 183.

261 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, CZ 1945, str. 10–11.

262 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 108.

263 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 108.

264 Prav tam, str. 100.

265 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 157.

266 Isti Jeans ne nastopa samo kot astrofizik in astronom, ampak tudi kot filozof, vendar zagovarja v filozofiji reakcionarna naziranja. V svojih knjigah “Vesoljstvo okrog nas” in “Skrivnosti vesoljstva” izrablja Jeans najnovejša odkritja teoretične fizike, pa tudi odkritia izvengalaktične astronomije za utemeljevanje reakcionarnih idealističnih in mističnih naziranj. Jeans razglaša kraljestvo matematičnih pojmov za edino resnično realnost, atomi in elektroni pa, so zanj navadni simboli.

267 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 342–343.

268 J. V. Stalin, Odgovor na vprašanja tov. Razina, “Boljševik”, No. 3, 1947, str. 7.

269 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 340.

270 J. V. Stalin, O opoziciji, str. 340.

271 J. V. Stalin, O opoziciji, str. 338.

272 V. I. Lenin, Dela, XIX. zv., str. 325.

273 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 112.

274 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 110.

275 Akademik L. A. Orbeli, Lekcije o vprašanjih višje živčne dejavnosti, 1945, str. 6.

276 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 554.

277 K. Marx, H kritiki politične ekonomije, 1939, str. 8, (slov. “Tukaj opustite sleherni dvom, sleherno strahopetnost”. Op. prev.)

278 Gl. Boljševik, No. 9, 1941, str. 1–5.

279 Prav tam, str. 2.

280 Prav tam, No. 3, 1947, str. 8.

281 Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države, CZ 1947, str. 8.

282 K. Marx in Fr. Engels, Dela, IV., zv. str. 589.

283 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach, priloga: Karl Marx, Teze o Feuerbachu, CZ 1945, str. 53.

284 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach, priloga: Karl Marx, Teze o Feuerbachu. CZ 1945, str. 55.

285 V. I. Lenin, Dela, XXVI. zv., str. 134 135.

286

287 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 185.

288 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 148. Opomba.

289 Marx-Engels, Iz pisem o zgodovinskem materializmu, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948. str. 23.

290 Fr. Engels, Anti-Dühring, CZ 1948, str. 391.

291 J. V. Stalin, Govor na predvolivnem zborovanju volivcev Stalinskega volivnega okraja Moskve, 9. februarja 1946, Gospolitizdat 1946, str. 22.

292 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 116.

293 K. Marx, Izbrana dela, 1941, I. zv., str. 380.

294 V. I. Lenin, Dela, XIII. 2v., str. 116.

295 J. V. Stalin, Dela, IV. zv., str. 384.

296 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 314.

297 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 113.

298 Benedetto Croce, Politics and Morals, “Philosophical Library”, New York, 1945, str. 201.

299 P. Stammler, Gospodarstvo in pravo s stališča materialističnega pojmovanja zgodovine, II. zv., Spb. 1907, str. 97.

300 Gooch, Some Conceptions of History, “»Sociological Rewiew”, July 1939, str. 247.

301 V. M. Molotov, Trideseta obletnica Velike oktobrske socialistične revolucije, Gospolitzdat, 1947, str. 31.

302 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 113.

303

304 J. V. Stalin, O veliki Domovinski vojni Sovjetske zveze, CZ. 1947, str. 93.

305 K. Marx in Fr. Engels, Izbrana pisma, Gospolitzdat, 1947, str. 311.

306 V. I. Lenin, Dela, I. zv., str. 282, 4. izd.

307 J. V. Stalin, Dela, III. zv., str. 186.

308 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 346.

309 V. I. Lenin, Dela, XXIII. zv., str. 3.

310 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, I. zv., str. 62.

311 J. V. Stalin, Vprasanja leninizma, CZ 1948, str. 475.

312 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 475.

313 Prav tam.

314 V. I. Lenin, XXVII. zv., str. 122.

315 XIV kongres VKP(b), stenografski zapisnik, zv. 16, 1926.

316 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 627.

317 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 114.

318 J. V. Stalin, Vprasanja leninizma, CZ 1948, str. 307.

319 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 558.

320 J. V. Stalin, Kratka biografija, II. izd., str. 238.