Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Pogled v zgodovino nam pokaže, da je narodna ideja zgodovinski pojav, ki je zvezan z določeno stopnjo razvoja človeške družbe. XIX. stoletje imenujejo stoletje prebujenja narodov. To ime nosi po pravici. V tem stoletju je doživela narodna ideja svoj višek v burnem revolucionarnem poletu in našla svoje najpopolnejše utelešenje v centraliziranih narodnih državah zahodne Evrope. Če nam naj bodo torej boji za narodno zedinjenje in osvoboditev izraz narodnega prebujenja, tedaj bomo morali postaviti rojstvo narodov na prelom družbenega razvoja iz fevdalizma h kapitalizmu. To je dokaz tesne povezanosti narodne ideje z velikimi spremembami v socialno ekonomski strukturi družbe ob razpadu fevdalizma.
Narodno vprašanje je bilo – v tem smislu kakor ga pojmujemo danes – tuje antičnemu in fevdalnemu svetu.
Trdni, centralizirani despotski imperiji pred nastopom Grkov in Rimljanov so bili bolj bežnega značaja in niso mogli ustvariti velikih notranjih vezi med ljudstvi in plemeni, ki bi se manifestirale v nekem narodni zavesti podobnem čustvu. Pogoji, ki so privedli do takih državnih sistemov so bolj vezali ljudi navzven kakor pa na znotraj. Socialni moment, namreč razpadanje patriarhalne prakomunistične skupnosti v množice individualnih proizvajalcev, je krepil predvsem lokalno zavest. Množice same so faraonski centralizem občutile kot najtežje breme, zato je tudi lokalna tradicija vedno prevladovala nad državno. Po razpadu države same ni ostalo med pokrajinami in ljudstvi nikakih vezi več. Tako je bilo v Egiptu, v Asiriji, v Perziji in drugod. Francoski raziskovalec narodnega vprašanja, Paul Henry (“Le probléme des nationalités”), ima tedaj prav, ko pravi, da so bile države pred narodi.
Podoben primer je z Grki in Rimljani. Oboji so podjarmili nešteta ljudstva antičnega sveta, toda to podjarmljenje se je bistveno razlikovalo od sodobnega narodnega zatiranja. Rimski imperij je počival na sistemu suženjstva, ki je dopuščal razvoj produktivnih sil samo do neke razvojne stopnje. Ko pa so potrebe prerasle produkcijsko sposobnost suženjske družbe, je moglo le neprestano povečevanje števila sužnjev in pa neprestano izmozgavanje podjarmljenih dežel z visokimi davki in drugimi dajatvami zadovoljiti potrebe parazitske vladajoče rimske družbe. Oboje je bilo moči dobivati le z neprestanimi vojnami in razširjenjem državnega ozemlja.
Toda kakor so bili antični imperiji ogromni po teritoriju in kakor se je njih oblastnikom često posrečilo v precejšnji meri centralizirati nešteta ozemlja, je to vendarle ostalo bolj na površini. Dejansko se je centralizacija izvršila le v državnem aparatu, ki je moral braniti državni sistem pred sužnji in pred osvobodilnimi in separatističnimi težnjami podjarmljenih dežel, medtem ko v sami gospodarski strukturi te družbe ni bilo dovolj močnega sredotežnega činitelja.
Kolikor so se tendence po centralizaciji pojavile, so bile politični izraz koncentracije bogastva v zvezi z razvojem trgovine, denarstva in oderuštva. Toda gospodarska centralizacija je imela svoje meje, ki jih je postavljalo suženjsko delo. Zato je tudi nastal cel niz središč, antičnih mest, ki so ljubosumno čuvala svojo samostojnost in svojo lastno državnost.
Značilno za tak antični imperij je torej, da v njegovi notranjosti obstoje gospodarsko-politično popolnoma samostojni deli; zato ob prvem pretresu državnega aparata take države tudi razpadajo v svoje najmanjše sestavne dele. Grki se nikdar niso mogli zediniti v enotno državno telo, razen kadar je šlo za uveljavljenje nasilne nadvlade enega dela nad drugim. Zavest skupnosti je vezala samo pripadnike posameznih državic, katerih glavno težišče je bilo osrednje trgovsko mesto. Kako rahle so bile te vezi je videti tudi iz tega, da so se nekdanji državljani takih državic, ki so snovali kolonije ob obalah Sredozemskega morja, kmalu čutili samostojne in se celo pričeli bojevati z državo iz katere so izšli.
Tudi v antičnem svetu imamo seveda pojave, ki se nam kažejo na prvi pogled kot vznik narodne zavesti. Trgovske vojne v antičnem svetu se kažejo kot nacionalne. Odpor proti rimski nadvladi je ojačil sredotežne tendence pri podjarmljenih ljudstvih istega jezika. Toda kljub temu vse te težnje nikdar niso dobile one nujne oblike, ki jo danes imenujemo narod.
Še jasneje se kaže to dejstvo pri fevdalizmu.
Fevdalni sistem je razrahljal in popolnoma uničil plemenske vezi patriarhalne družbe, ki je bila etnografsko homogena skupnost, in pretopil plemena in rodove v heterogena ljudstva, ki so sestajala iz cele vrste drobnih proizvajalcev. Tako ljudstvo nikakor ni dobilo značaja naroda v modernem smislu, saj niti etnično ni bilo enotno, marveč so prištevali vanj poleg osnovnih množic tudi kolonizirane tuje podložnike itd. Istočasno z uničenjem plemenske razčlenjenosti je nastala nova, fevdalna, ki je temeljila na pripadnosti k enemu ali drugemu fevdalnemu gospodu, ki se je torej razvijala v provincialnih okvirih. Fevdalizem sam po sebi je bil torej s svojim partikularizmom živo nasprotje centralizatorske misije naroda. Razred fevdalnih zemljiških gospodov je ščitil svojo oblast tudi neposredno, saj so plemičem pripadale tudi sodne in druge pravice. To dejstvo je še zlasti poglobilo provincializem fevdalne družbe.
Iz istih razlogov je bilo v fevdalni družbi neznano tudi narodno zatiranje v današnjem pomenu besede. Fevdalizem ni imel gospodarske možnosti, da bi delal razliko v izkoriščanju pripadajočih mu dežel. V epohi imperijalizma na primer omogoča izvoz kapitala ustvarjanje takozvanih ekstra-profitov v škodo podjarmljenih dežel. Fevdalnemu vladajočemu razredu ni bilo na razpolago nobeno podobno sredstvo.
Tudi zavestne potujčevalne težnje niso nujno zvezane s fevdalizmom samim. Med plemstvom in podložniki je nepremostljiv prepad. Tudi jezik ni mogel niti vezati niti razdvajati teh dveh razredov. Saj je znano, da je na primer izobraženo nemško plemstvo preziralo nemški jezik, ker je bil to jezik tlačanov. Uporabljalo je latinščino in francoščino. Morala je priti šele meščanska luthrovska reformacija, ki je dvignila nemščino dejansko v književni jezik.
Razumljivo je, če je kasneje, ko so se pod vplivom novih tokov v družbeni strukturi pričela pojavljati narodna gibanja, fevdalizem s svojim partikularizmom postal glavna ovira njihovih stremljenj. Zlasti negativno vlogo je odigral fevdalizem pri narodih, ki so se pozno pojavili v zgodovinski areni, kakor na primer pri nas Slovencih. Zavrl je razvoj teh narodov; ko pa so se pričeli tudi oni prebujati, je bila prva, revolucionarna etapa v razvoju narodov pod meščanskim vodstvom v evropskem merilu že v zatonu. Ti narodi so se znašli sedaj nasproti dvojnemu sovražniku: nasproti ostankom fevdalne absolutistične reakcije in hegemonističnim naporom meščanstva vladajočega naroda. Razumljivo je, da se je to moralo pokazati na kasnejšem razvoju narodnega prebujenja v vseh treh smereh: v gospodarski, politični in kulturni. Zlasti Slovenci, ki nismo imeli lastnega plemstva, smo najtrdnejši dokaz za to, da predstavlja tudi fevdalna doba važno postavko v obravnavanju narodnega vprašanja.
Na prve pojave narodnega prebujenja v današnjem pomenu besede naletimo torej vselej v zvezi z razkrojem fevdalizma in pojavom kapitalističnih tendenc. Narodno vprašanje se nam tu neposredno in jasno kaže kot del splošnega vprašanja meščansko demokratičnih revolucij proti fevdalizmu. Tak pojav narodnega prebujenja pri različnih narodih ne sovpada niti časovno, niti po obliki. Običajno govorimo o XIX. stoletju kot stoletju narodnega prebujenja. Toda to ne pomeni, da se ta pojav omejuje izključno na to stoletje. Anglija je na primer doživela etapo notranjega narodnega osredotočenja znatno prej, mnogi zaostali kolonialni narodi pa ga preživljajo šele v XX. stoletju, danes.
Tudi v obliki reševanja narodnega vprašanja so bistvene razlike. V Franciji je bila na revolucionaren način premagana fevdalna razkosanost, v Italiji je prišlo do zedinjenja po dolgotrajnih revolucionarnih bojih, Nemčija je doživela narodno zedinjenje od vrhov navzdol, po Bismarcku, madžarska narodna zavest je prodrla na plan v junaških revolucionarnih naporih v letu 1848., hrvaškemu narodnemu gibanju so stali na čelu fevdalci Jelačičevega kova, slovensko narodno prebujenje se je vršilo pod pretežnim vplivom duhovščine, ki je bila več ali manj povezana s fevdalnim sistemom itd. V opredeljevanju poti narodnega prebujenja torej ni moči postavljati nikakih šablon. Pri vsakem primeru je treba izhajati iz konkretnih objektivnih in subjektivnih pogojev določenega naroda.
Kako si moremo tolmačiti dejstvo, da je narodno vprašanje igralo tako važno vlogo v pripravi meščanskega prevrata v fevdalni družbi?
Nasprotja so bila v tej družbi izredno zapletena, relativno mnogo bolj kakor v kapitalističnem sistemu. Vsaka od mnogih socialnih grupacij je bila v nasprotju z vsemi ostalimi. Ves sistem pa je ležal na plečih podložnega kmeta, ki je sicer vedno odločneje kazal svojo revolucionarno pripravljenost, ki pa sam ni mogel priti dalje kakor do spontanih uporov, ki so sistem na splošno slabili, niso ga pa mogli zlomiti. V tej prepletenosti nasprotij se kajpak ni mogla roditi nikaka zavest skupnosti, ki bi mogla postati izhodišče nacionalne ideje. Fevdalni aristokrat nikoli ni mogel priznati, da ima kar koli skupnega s kmetom, in je imel prav. Nacionalna ideja torej ni mogla postati ideja skupnosti vseh razredov, marveč samo enega razreda, tistega, ki jo je dvignil kot zastavo revolucionarnega boja proti fevdalizmu in njegovemu partikularizmu. Ta razred je moglo biti samo meščanstvo, ki ni težilo po osredotočitvi samo na duhovnem področju, kar navadno najprej pade v oči, marveč – in to je bilo prvotno in odločilno – tudi v gospodarstvu. Mečanske gospodarske težnje so bile ostro nasprotje fevdalne razkosanosti. Za prebujenje naroda so imele zlasti tele težnje meščanstva odločilno važnost:
1.) težnja po svobodi trgovine in industrije,
2.) težnja po ustvaritvi oz. razširitvi notranjega trga,
3.) težnja po osebno svobodnem mezdnem delavcu.
Trg – to je bilo osrednje vprašanje mladega kapitalističnega meščanstva. In trg je z nevidnimi vezmi denarja pričel vezati razkosane in izolirane fevdalne dele, ki so bili vezani na trg. Ustvaril je neko formalno enakost, enakost pred denarjem: veljaš, kolikor imaš, a ne, kakršen plemiški naslov si podedoval.
Svoboda trgovine in industrije je pomenila razrušitev fevdalnih provincialnih meja in duhovne provincialne omejenosti. Ustvaritev in razširitev notranjega trga je pomenila gospodarsko povezovanje teritorija, ustvaritev materialnih predpogojev za duhovno osredotočitev. Težnja po osebno svobodnem mezdnem delavcu pa je lomila tlačanske odnose in s tem privajala ljudske množice pod meščanske zastave.
Vprašanje jezika in kulture je zavzelo važno mesto v gospodarskem stremljenju meščanstva. Fevdalno plemstvo ni bilo navezano na jezik svojega lastnega naroda. Latinščina in francoščina sta bila jezika fevdalnih dvorcev. Za meščanstvo pa se je to vprašanje drugače postavljalo. Prvič je bil narodni jezik edina podlaga, ki se je na njej mogla izvršiti uspešna centralizacija; drugič je bil narodni jezik glavno sredstvo občevanja na trgu, tam, kjer so se srečavale osnovne ljudske plasti z meščanstvom. Za svoboden razvoj trgovine je bil torej potreben svoboden razvoj in napredek narodnega jezika; končno pa je bil narodni jezik tudi orožje meščanstva proti fevdalnemu kozmopolitizmu in za politično uveljavljenje meščanstva. Latinščina je bila jezik privilegirancev. Če je hotel “tretji stan” razbiti privilegije plemstva in sam prevzeti oblast, tedaj je moral udariti tudi po privilegijih jezika in dvigniti svoj materni jezik na položaj latinščine. Ni torej slučaj, da je ravno meščanska reformacija dvignila pri nekaterih narodih narodni jezik na višino literarnega jezika ter mu utrla pot na vsa področja družbenega življenja.
Vloga literarnega jezika pa ni majhna, če so dani materialni pogoji za njegov vpliv. Govoriti isti jezik se pravi, tudi misliti na isti način. Kakor hitro so se pojavila meščanska gospodarska stremljenja, je našel književni jezik dostop do množic in vršil s tem izredno pomembno poslanstvo osredotočevalca duhovnih in kulturnih stremljenj naroda.
Tudi naše narodno prebujenje potrjuje gornje ugotovitve. Vodnikovi argumenti za veljavo slovenskega jezika in celo vsa osebina njegovega literarnega dela kaže izrazito meščansko usmerjenost. Očitno je, da je na primer “Dramilo mojih rojakov” krepka in meščansko optimistična izpodbuda Slovencem, naj se udejstvujejo na gospodarskem področju:
“Slovenec! tvoja zemlja je zdrava
In pridnim nje lega najprava,
Polje, vinograd,
Gora, morje
Ruda, kupčija,
Tebe rede.
Za uk si prebrisane glave,
Pa čedne in trdne postave,
Išče te sreča,
Um ti je dan,
Našel jo boš, ak’
Nisi zaspan.”
In tudi Kumerdej v uvodu k svoji slovnici iz 1791. leta ni pozabil naglasiti, da je slovenski jezik zlasti tudi prikladen za trgovce.
Tako so meščanske gospodarske in politične težnje proti fevdalizmu postale cement, ki je pričel posameznike heterogenega fevdalnega ljudstva vezati v narode.
Če je bilo konstituiranje naroda plod razkroja fevdalizma in svežih naprednih kapitalističnih tendenc, je bil proces narodnega zedinjevanja istočasno tudi predpogoj uspešnega boja proti fevdalizmu in njegovega dokončnega zloma. Treba se je spomniti samo na kmečke punte v pričetku novega veka, pa bomo dobili potrdilo za to trditev. Tudi kmetje so tedaj skušali zlomiti fevdalni sistem. Toda njihova namera se je zlomila ob fevdalni razkosanosti, ki je razdvajala tudi kmečko akcijo. Kmečki upori niso mogli postati enotno centralizirano revolucionarno gibanje proti fevdalizmu kot sistemu, ker ni bilo materialnih sil, iz katerih bi se rodilo spoznanje po potrebi take akcije. Zato je obstajalo to gibanje iz vrste lokalnih revolucionarnih akcij z zelo omejenimi cilji, ki so le redko segale preko meja reform v okviru fevdalne družbe. To seveda njihovega revolucionarnega pomena ne manjša, pač pa pojasnjuje vzroke njihovega poraza.
Naj pri tem omenimo primer iz sodobne Kitajske. Ena največjih slabosti kitajske antiimperialistične revolucije v letih 1925 do 1927 je bila prav v neenotnosti revolucionarne akcije na kmetih. Kitajski kmetje so se dolgotrajno in požrtvovalno z orožjem v roki upirali tujemu pritisku, toda odločilnih uspehov niso dosegli, ker se niso dali podrediti nobenemu centraliziranemu vodstvu. V svojih vaseh, kvečjemu v svojem ožjem okraju so se borili do zadnjega moža, izven tega okvira pa so bili nekaj časa težko dovzetni za katerokoli narodno akcijo. Vzroki so povsem umevni: zaostalost kitajske vasi, fevdalna razčlenjenost, slabost kapitalističnega razvoja.
Energije kmečkega ljudstva prihajajo do izraza, kadar dobi voditelja, ki zna njegove sile osredotočiti. V času, o katerem govorimo, to je ob rojstvu ideje naroda, je bilo to meščanstvo. Njegova gospodarska in socialna stremljenja so ustvarila materialno podlago, na kateri se je lahko razvila in razširila ideja narodnega edinstva, ki je včasih – ako je bilo gibanje dovolj demokratično – pritegnila tudi kmeta v nacionalno fronto.
Toda bilo bi napačno misliti, da je prebujenje na vseh etapah zvezano z meščanstvom. Danes zavzema njegovo mesto proletariat. Primer za to je zunanja Mongolija. Pred mongolsko narodno revolucijo 1920. in 1921. leta je bila to dežela, kjer bi komaj smeli govoriti o prvih začetkih kapitalizma. Fevdalna razčlenjenost je tudi tu zadušila neštete spontane revolucionarne nastope mongolskega pastirskega ljudstva. Toda pomoč od zunaj je osredotočila sile mongolskega naroda, zbudila njegovo narodno zavest in mu omogočila hiter razvoj mimo kapitalističnega sistema.
Vendar je to povsem drugačen čas od onega, v katerem se je pričelo narodno prebujanje evropskih narodov. Tedaj je bilo meščanstvo na višku revolucionarnih sil, v katerih so se kresale revolucionarne ideje, okrog katerih so se zbirale demokratične množice; nobena druga pot izven kapitalizma pod tedanjimi pogoji ni bila mogoča.
V zahodnih državah se je v procesu meščansko-demokratičnih revolucij nacionalno vprašanje rešilo v obliki centraliziranih narodnih držav (Francija, Anglija, Italija itd.), ki je najbolj odgovarjalo stremljenju meščanstva.
Na vzhodu je šel razvoj drugo pot. Tu so pod pritiskom zunanjih faktorjev (turški, tatarski pritisk in pod.) fevdalne države dosegle znatno stopnjo državne centralizacije, ki je postala kasneje velika ovira osamosvojitve podjarmljenih narodov, medtem ko je z druge strani zopet sistem nacionalnega zatiranja daljšal življenje fevdalnemu sistemu. Pri nas smo to videli 1848. leta. Tako sta ostali na vzhodu Evrope “ječi narodov”, Rusija in Avstro-Ogrska, ki sta zavlekli svoje mračno življenje vse do svetovne vojne.
Videli smo torej, da je narod zgodovinski pojav, ne pa “prirodna”, “apriorna” kategorija, kakor trde mnogoštevilne teorije naroda. Že beseda “narodnost” (nationalité) sama je v svojem današnjem pomenu nova. Niti francoska revolucija je še ne pozna. 1835. leta je še ni bilo v slovarju francoske akademije.
V svoji knjigi “Svetovna vojna in naša revolucija” pravi dr. Beneš:
“… Narodna ideja je produkt sodobnega časa, rezultat renesančne in reformacijske filozofije ter humanitarne filozofije francoske revolucije, ki je proklamirala človeške in državljanske pravice.” (Nemški prevod, str. 716.)
Dr. Beneš je torej izrazil isto misel, le da je gledal pojav narodne ideje v luči ideološkega razvoja. Toda tako renesančna in reformacijska filozofija kakor humanitarna filozofija francoske revolucije sta duhovni spremljevalki in izraza revolucionarnega boja “tretjega stanu” proti fevdalizmu. Človeške in državljanske pravice je mogel proklamirati šele nosilec družbenega sistema, v katerem je postala juridična osebna svoboda neobhodna družbeno-gospodarska potreba. Kakor smo predhodno ugotovili, je moglo biti to samo meščanstvo.
Konkretneje in točneje označuje položaj naroda v zgodovini dr. Metod Dolenc v “Pravni zgodovini za slovensko ozemlje”, kjer pravi:
“… Zgodovinska resnica je namreč, da do francoske revolucije nacionalnega vprašanja v modernem smislu besede sploh še ni bilo. Plemstvo in meščanstvo na slovenskih tleh se ni smatralo, niti ni moglo smatrati za germansko ali italijansko nacijo. Ono je predstavljalo ,višje sloje', ki bivajo na isti zemlji kot slovensko kmetiško ljudstvo, ki so z njimi imeli vsakdanje stike, pa so se kaj radi naslanjali na kulturo obdajajočih jih sosedov s sijajno zgodovinsko preteklostjo in zavidanja vredno civilizacijo.” (Stran XI.)
To seveda ne pomeni, da se je šele v francoski revoluciji rodila narodna ideja. V tej revoluciji se je le odkrila vsa njena globoko revolucionarno-demokratična vsebina; zato je francoska revolucija tudi sprožila tak polet narodnega gibanja po vsej Evropi, ki je potem nagnal zveste čuvarje fevdalno-absolutističnih sistemov, da so ustvarili “Sveto alianso”, ki naj bi dušila mlada revolucionarna gibanja.
In če je avstrijski cesar Franc I. vzdihnil, da je bilo najbolje tedaj, ko še ni bilo nobenih narodov na svetu, ampak samo podložniki, je prav tako jasno opredelil položaj naroda v zgodovini kot nasprotje fevdalnemu družbenemu sistemu, kot pojava torej, ki je bil zvezan z nastopom kapitalizma.
Ugotovili smo, da je narod zgodovinski pojav. Kako bomo zdaj opredelili ta pojem?
Nekatere moderne “teorije” skušajo dati narodu rasno oceno. Vendar se danes le redko kak narod more pohvaliti s “čisto krvjo”. Zlasti velja to za evropske narode, ki se največ sklicujejo na rasni moment. Razen tega se pojem rase lahko raztegne tudi na več narodov, ki so si kljub svojemu skupnemu rasnemu poreklu lahko bolj tuji med seboj kot pa do rasno bolj oddaljeni narodi. Saj je na primer za nas že Cankar izrekel znano dejstvo o naši sorodnosti s Srbi in Hrvati:
“… Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si medseboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.”
Rasna teorija pa kljub svoji teoretični nevzdržnosti dobro uspeva; če ni všeč učenjakom, je zato bolj koristna politikom, Samo bežen pogled v zgodovino nam razodeva, da je bila rasna teorija, naj se je pojavila v kakršni koli obliki, vselej le ideologija narodnega zatiranja. Na to teorijo so se naslanjali najsmelejši načrti (ne le nemški!) ideologov imperialističnih teženj evropskih velesil.
Nekateri razlagajo narode s skupnostjo zgodovinske usode, z religijo in podobnimi argumenti. Brez dvoma, tako skupnost zgodovinske usode kakor vpliv religije sta dva važna činitelja v nastajanju naroda. Stoletna vojna Francije proti Angležem je gotovo združujoče vplivala na duha francoskih ljudskih množic. Španci so se duhovno zbližali v bojih proti Arabcem in Berberom. Balkanske narode je religija utrjevala v boju proti Turkom. Podobno je bilo tudi s Slovenci. Prav tako je husitizem nedvomno pospeševal konstituiranje češkega naroda. Stara državna tradicija iz fevdalnih časov je brez dvoma pozitivno vplivala na zavest skupnosti Francozov. In narobe: pomanjkanje lastne državnosti za fevdalizma se je moralo negativno odraziti v razvoju slovenske narodne zavesti. Zgodovinska skupnost in religija torej lahko vplivata v negativnem ali pozitivnem smislu na razvoj nekega naroda, ne moreta pa definirati samega pojma naroda. Avstrijski narodi se niso strnili v enotno nacijo (na primer južni Slovani) kljub več ali manj skupni zgodovini. Nasprotno pa se med razne države razkosani Ukrajinci niso razvili v razne narode, ampak ostali narodna celota. Švedi in Norvežani so se razvili v dva različna naroda kljub isti zgodovinski usodi, Nemci pa se niso razcepili v dva naroda, čeprav se dele na protestante in katolike. Pri nas v Jugoslaviji sta oba ta dva faktorja vplivala na razvoj narodov (Slovenci in hrvaški kajkavci, katoliški, pravoslavni in muslimanski prebivalci Bosne itd.), toda tudi tu ničesar ne označujeta, temveč le tolmačita, kako je prišlo do današnjega stanja. Zakaj narodov ni moči ustvarjati, oni so. A izraz te njihove eksistence je njihova zavest.
Poseben odtenek te teorije je opredelitev naroda kot državnega pojma. Ta nauk, po katerem so tvorili narod vsi podaniki iste države, je zlasti v stari avstroogrski monarhiji veljal kot službena teorija. Njen najbolj znani predstavnik je bil avstrijski profesor Gumplowicz:
“… Bila je samo zmota, ki so jo polagoma opustili – pravi Gumplowicz v “Das Recht der Nationalitäten und Sprachen in Oesterreich-Ungarn” –, da so namreč v določevanje narodnostnega pojma sprejeli znak skupnega izvora; ravno tako ni moči sprejeti skupnega jezika v ta pojem, če hočemo, da bo prikladen vsem narodnostim.”
Potem nadaljuje:
“… Narodnost je v svojem jedru kulturna in duševna vzajemnost, ki jo rodi in pospešuje skupna država; ni nujno, da bi se ta vzajemnost morala povsod izražati v skupnem jeziku.”
To je teorija, po kateri se je imel v Avstriji vsakdo za Avstrijca in na Ogrskem vsakdo za Ogra, ne glede na to, kakšen jezik govori.
Ozadja te teorije ni treba še posebej podčrtavati. Njena naloga je bila, reševati Avstro-Ogrsko pred narodno-osvobodilnimi prizadevanji podjarmljenih narodov.
Nekateri tolmačijo narod kot skupno voljo ali hoteno solidarnost (Renan, Paul Henry), ki izhaja iz zgodovinske in jezikovne skupnosti.
“… Narod je duša – pravi Renan (citirano po Paul Henry: “Le problème des nationalités”) – duševni princip … Narod kot individium je višek dolgega napora, žrtev in požrtvovalnosti … Imeti skupno slavo v preteklosti, skupno voljo v sedanjosti; v preteklosti skupno napraviti velike stvari in jih še hoteti napraviti, v tem je bistveni pogoj narodove biti. Ljubimo v razmerju z žrtvami, ki smo jih dali, v razmerju s težkočami, ki smo jih premagali.”
Tudi za te momente velja, kar smo rekli že zgoraj. Oni morejo vplivati pozitivno ali negativno na razvoj naroda, ne morejo ga pa ustvariti, ne morejo opredeliti njegove vsebine. Mogočni slovenski kmečki upori iz XVI. in naslednjih stoletij so prav tako pozitivno vplivali na razvoj slovenskega naroda, kakor je slovenska reakcionarna politika 1848. leta učinkovala negativno. Prvo ga je pač pospešilo, drugo zadržalo, niti eno niti drugo ga pa ni ustvarilo, ali vsaj ni bilo bistveno za njegov nastanek.
Pogosto srečamo teorijo, ki razlaga narod s skupnim karakterjem, ki ga je oblikovala skupna kultura. Gotovo je duhovni značaj eden bistvenih elementov za opredelitev naroda. Prav tako očitno je, da je skupna kulturna preteklost izredno važen faktor v razvoju naroda. Plejada italijanskih umetnikov od Danteja dalje je s svojim delom ustvarila cement za združitev italijanskega ljudstva. Hegel je s svojo filozofijo mnogo pripomogel k razširjenju nemške narodne ideje. Husova ideologija je postala izhodišče čeških narodnih preroditeljev. Trubar, Linhart, Vodnik, Prešeren so pri nas imena, brez katerih si ne moremo misliti slovenskega narodnega prebujenja. Nikakega dvoma torej ne more biti, da so vsi ti ideologi oblikovali duha in značaj svojih narodov. Toda istočasno so bili oni sami posledica nekega globljega socialnega procesa, ki jih je silil k ustvarjanju v smeri, v kateri so delali, bili so sami izraz narodovega duha. Tudi ta opredelitev potemtakem ni zadostna.
Pri nas so najbolj pogosto navajali dve teoriji, ki so jima bile več ali manj podobne tudi vse ostale teorije slovenskih avtorjev. Dr. J. Krek opredeljuje v svojem “Socializmu” pojem naroda takole:
“… Mi pa trdimo, da je vsak narod naravna družba, kakor človeštvo, rodbina, država.” (Str. 131.)
“… V en narod ali k eni narodnosti štejemo potemtakem tiste rodbine in posamnike, ki imajo po skupnem izvoru in vzajemnem življenju enake telesne, zlasti pa duševne lastnosti in en jezik. Vse te lastnosti se imenujejo s skupnim imenom narod.” (Str. 130.)
“… Potemtakem smo glede na narod in narodnost na nravnih tleh. Pri narodu nimamo samo skupnih lastnosti, marveč na temlju teh lastnosti kale nravne dolžnosti in z njimi zvezane pravice. Kar moram, to tudi smem. Ker torej moram ljubiti in hvaležno spoštovati svoj narod, svoj jezik, svojo domovino, zato jo tudi smem in nihče nima pravice, da bi mi to branil.” (Str. 132.)
Kakor je ta teorija v nekaterih svojih sklepih pozitivna in demokratična, je vendarle očitno preširoka. Ona prehaja iz družbenega področja na teren apriornosti. Smatra torej narod kot človeku prirojeno naravno kategorijo, ki spremlja človeka že od vsega začetka. Vse dosedanje ugotovitve pa nam govore, da je narod zgodovinski pojav, ki ima svoj točno določen položaj v zgodovini. Če bi vzeli za merilo dr. Krekovo definicijo naroda, potem bi morali označiti kot narode vsa patriarhalna plemena.
Dr. Krek je bil demokrat, zato se ni dosledno držal izhodišča svoje teorije o narodu. Do skrajnosti jo je razvil doktor Mahnič. Če je pri opredeljevanju naroda treba izhajati, kakor pravi dr. Krek, iz nravnih postavk, tedaj ima dr. Mahnič popolnoma prav, ko podreja narod katolicizmu. Če obsega katolicizem celokupnost nravnih norm, potem je narodna zavest samo oblika katoliške zavesti, ki je primarna. Tako pridemo nujno do neke vrste fevdalnega kozmopolitizma, čigar vpliv se jasno kaže v Mahničevi ideologiji.
Dr. Krek ni šel tako daleč kakor Mahnič, ker ga je vsakdanji boj ob strani ljudstva prepričal o nasprotnem. Toda ta teorija je vendarle dala svoj pečat tudi njegovemu praktičnemu političnemu delu. Krek je namreč smatral – izhajajoč iz istega nravnega principa – da je zahteva po samoodločbi narodov in njihova pravica do državne neodvisnosti zmotno načelo, češ v mnogonacionalni državi narodi tekmujejo med seboj in tako lahko vedno zmaguje sposobnost nad nesposobnostjo. Tu se je pokazala slabost Krekove opredelitve naroda. Kdor ni videl gospodarsko-političnega faktorja v pojmu naroda, ta tudi ni mogel videti gospodarsko-politične vsebine narodnega zatiranja. Ni slučaj, da iz dr. Krekove in domalega vseh definicij naroda, ki jih dajejo slovenski avtorji, izpadata gospodarski in teritorialni faktor. Slovenski narodni program praktično nikoli ni obsegal slovenskega vprašanja v celoti, v njegovi gmotni in duhovni obliki. Nikdar niso resno postavili vprašanja neodvisnosti Slovencev na teritorialni osnovi, to je vključujoč njihovo državno samostojnost. Naš politični boj se je praktično omejeval na področje kulture. Pod takimi pogoji seveda tudi teoretično raziskovanje narodnega vprašanja ni moglo seči globlje. Pri tem so vsi ti slovenski ideologi pozabljali, da se narodno zatiranje vrši prav zaradi gospodarskega faktorja in da bi torej prav tu moralo biti izhodišče v raziskovanju našega narodnega problema.
Pri nas je bila najbolj razširjena teorija, ki opredeljuje narod kot kulturni pojem. Naj doslednejše zagovornike je imela med slovensko socialno demokracijo. Ta je prevzela avstromarksistični program v narodnem vprašanju. Njegovo izhodišče je dr. Rennerjeva opredelitev naroda, ki je dejal, da so narod isti jezik govoreči ljudje. Dr. Bauer je to opredelitev nekoliko razširil, ko je dejal, da skupni karakter označuje narod, v bistvu pa ostane še vedno na področju kulture. Za nemškimi teoretiki avstro-marksizma so šli naši slovenski ideologi socialne demokracije, zlasti Etbin Kristan in dr. Henrik Tuma. Le-ta piše v svojih spominih (“Iz mojega življenja”, stran 396 in 397) naslednje:
“… Učil sem, da je narodnost deloma rasni, v glavnem pa kulturni pojem … Brez naroda in narodnosti si ne moremo misliti nobene prvotne kulture … Socializem razume pod internacionalizmom priznanje kulturnega pomena in svobodnega razvoja vsake narodnosti … Narod v pomenu narodnosti bi sploh ne mogel poznati političnega konflikta, ker gre pri njem za svobodno kulturno tekmo … Tudi ta zgodovinski razvoj kaže, da država nima nobene dotike z narodnostjo.”
V teh besedah dr. Tume je na izredno jasen način izražena enostranost avstromarksističnega pogleda na narodno vprašanje. Ravno politični in gospodarski moment, ki je zvezan s čvrstim norodnim teritorijem, se tu povsem izgublja. Brez upoštevanja vseh teh činiteljev pa je nemogoče spoznati gibalne sile, ki jih je moči mobilizirati v boju določenega naroda za svobodo in neodvisnost.
Iz take teoretične opredelitve naroda je avstro-marksizem dosledno izvajal tudi smer svoje praktične politike. Če je – kakor pravi ta teorija – funkcija naroda zgolj kulturna, je narodno gibanje mogoče zadovoljiti s takozvano “kulturno avtonomijo”, s samoupravo narodov v pogledu jezika, šol, prosvete in podobno. Življenje je pokazalo, da niti en narod ni bil zadovoljen s tako avtonomijo, ker zadovoljen ni mogel biti. Zatiranje jezika in potujčevanje sta neločljivo zvezana z gospodarskim zatiranjem in splošnimi imperialističnimi cilji vladajočega naroda. Zato se zatirani narodi ne čutijo prizadete samo v vprašanju svoje kulture, marveč tudi v svojem gospodarstvu. Neovirani kulturni razvoj naroda je brez gospodarske podlage nemogoč. To dejstvo zgovorno priča proti trditvi, da je narod zgolj kulturna kategorija.
Avstro-marksistična teorija ima svoje politično ozadje. Ni dvoma, da objektivno predstavlja vpliv avstro-nemškega imperializma na delavsko gibanje v Avstriji. Tisti, ki so gledali v avstro-marksističnem stališču do nacionalnega vprašanja rafinirano vrsto nacionalizma so imeli prav. Zato je to stališče tudi tako škodovalo slovenskemu delavstvu, ki se je pričelo uveljavljati kot političen faktor. Posledice je označil že Cankar, ko je očital slovenski socialni demokraciji, da je ostala “… mrtva veja na drevesu naroda”. (“Očiščenje in pomlajenje.”)
Toda niso bili samo socialni demokrati, ki so zagovarjali teorijo o narodu kot kulturnem pojmu. V isto kategorijo spadajo nauki, ki skušajo reducirati pojem naroda več ali manj na skupnost jezika. Ta teorija je bila pri nas precej doma zlasti med svobodomiselnimi intelektualci. Dr. Prijatelj, ki se mu ne more osporavati iskrene privrženosti stvari slovenskega naroda, piše na primer v svoji “Borbi za individualnost slovenskega književnega jezika”:
“Glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čuvstev, običajev kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku …” (Str. 6.)
Tudi ta teorija je zelo podobna avstro-marksistični. Političnih zaključkov dr. Prijatelj ne dela, toda napravila jih je slovenska praktična politika, ki je prav zaradi takega pojmovanja vsebine naroda tonila v oportunizmu, postavljajoč izključno drobne zahteve po jezikovnih in kulturnih reformah; ob strani pa je pustila glavno vprašanje: problem samoodločbe slovenskega naroda na vseh področjih narodovega življenja, vključivši vprašanje lastne državnosti. Iz takih teoretičnih predpostavk je izhajala zloglasna slovenska drobtinčarska politika. Ona ima čisto določeno socialno podlago: izraža težnje in nastrojenje tiste slovenske male buržoazije, ki je bila gospodarsko odvisna od nemškega kapitala, ki pa se je istočasno poskušala rešiti nemškega gospodarskega pritiska.
Skupnost jezika je gotovo med najvažnejšimi označbami pojma naroda, vendar pa je mogla dobiti odločujoč pomen šele tedaj, ko so bili ustvarjeni materijalni pogoji za to, ko je družbeno-gospodarski razvoj tesneje zvezal ljudi med seboj. Če bi bila skupnost jezika edina označba naroda, tedaj bi morala veljati za narode na primer tudi vsa plemena starih Grkov, danes pa bi morali biti en narod tudi Angleži in Amerikanci, Angleži in Irci, Srbi in Hrvatje itd.
Narod torej očitno potrebuje širšo opredelitev kakor pa so vse zgoraj navedene. V smislu zaključkov, do katerih smo prišli v vsem našem dosedanjem izvajanju, potrebuje narod zgodovinske, jezikovne, gospodarske, teritorialne in kulturne označbe. Pravilna bo potemtakem znana opredelitev, ki dobiva na področju raziskovanja narodnega vprašanja vedno večjo veljavo in ki pravi, da je narod “… zgodovinsko nastala, stalna skupnost jezika, gospodarske povezanosti, ozemlja in duševnega ustroja, ki se izraža v posebnosti kulture …”
Za označbo naroda so vselej potrebni vsi ti znaki. Židje na primer niso narod, kajti raztreseni po vsem svetu, brez svojega teritorija, nimajo niti svojega notranjega trga, ki bi jih gospodarsko vezal, niti enotnega jezika. To, kar jih izenačuje, je predvsem njihov specifični položaj v današnji družbi in v tem smislu tudi govorimo o Židih kot o narodu. Nasprotno pa so nedvomno narod Amerikanci (v Združenih državah), ki so v toku zgodovine dobili svojo specifično duševno podobo in pretrgali vse vezi z narodom, iz katerega so izšli, z Angleži.
V duhu zgornje definicije je jasno, da v današnjem družbenem okviru narodna država najbolj omogoča neoviran razvoj naroda. Ona pa ni nasprotje federacije kot svobodne zveze neodvisnih narodov, temveč samo izhodišče zanjo. Če hoče ta ali oni narod stopiti v svobodno zvezo z drugim narodom, če hoče neoviran odločati o obliki svojega sožitja s tem narodom, tedaj mora biti najprej zares svoboden. Centralizirana narodna država in svobodna federacija si torej v bistvu ne nasprotujeta.
Narodi imajo torej pravico do samoodločbe. To pravico priznavajo mnogi, toda razhajajo se v njenem tolmačenju. Že prej smo govorili o kulturni avtonomiji, ki so jo včasih socialni demokrati skušali predstaviti kot samoodločbo. Drugi se zatekajo k “širokim samoupravam” in podobnim prijemom. Dejansko pa more obstajati pojem samoodločbe samo v pravici slehernega naroda, da si ustvari svojo lastno državo, v pravici do odcepitve.
Drugo vprašanje je seveda, ali se bo narod tudi dejansko odcepil, ali bo dejansko ustvaril svojo državo. Danes je na primer za narode Jugoslavije ta država najboljša zaščita pred zunanjo nevarnostjo in so separatistične tendence izredno škodljive interesom teh narodov. Toda za svobodno odločanje naroda o obliki svojega sodelovanja z drugimi narodi je potrebno, da narod najprej razpolaga sam s seboj, potem se šele lahko svobodno opredeli.
Po ugotovitvah, ki smo jih napravili, nastane vprašanje: ali smo Slovenci narod?
Če je naša zgornja definicija merilo, potem bomo morali odločno reči: da. V toku zgodovine je gospodarski razvoj povezal Slovence v enoto, ustvarili so si svoj literarni jezik, zgradili svojo svojstveno kulturo in se torej izluščili kot samostojen narod na lastnem povezanem ozemlju. Narodna zavest, ki je kljubovala vsem raznarodovalnim težnjam, naj so že prihajale iz katere koli strani, je očitni izraz tega dejstva. Ta zavest pa more biti končno vendarle edini pravilni in verodostojni znak narodove biti. Ponavljam, narodi se ne ustvarjajo, oni so.
Tisti, ki ne priznavajo slovenske narodne samobitnosti, se sklicujejo na to, da so narodne meje proti ostalim južnoslovanskim narodom umetno ustvarjene. Toda ali sploh obstoje narodi, ki jih ni ustvarila zgodovina? Iz vseh dosedanih izvajanj smo videli, da takih narodov ni. Tudi tu lahko navedemo Cankarja, ki je dejal v svojem govoru 1913. leta:
“… Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem … Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli – jaz, ki dejstvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil.”
Te Cankarjeve besede so tako teoretično kakor politično pravilne. Za Cankarja je narod rezultat objektivnih socialnih procesov in zgodovinskih razmer, ki ga nikaka politična ideologija ne more ustvariti, niti izbrisati. Ni slučaj, da je prišel ravno Cankar do najpravilnejših teoretičnih zaključkov. Saj je bil tudi v praktični politiki najdoslednejši bojevnik za samoodločbo slovenskega naroda in sicer ne v duhu avstro-marksistične kulturne avtonomije, marveč v smislu teritorialne federacije.
S tem pa seveda ni rečeno, da so narodi enkrat za vselej ustaljene oblike. Nedvomno gre razvoj k vedno tesnejšemu zbliževanju narodov. Toda to zbliževanje, v nekem smislu bi lahko rekli stapljanje narodov, se ne bo izvršilo s postopno denacionalizacijo, ampak narobe, po neoviranem razvoju vsakega posameznega naroda v gospodarskem, kulturnem in socialnem pogledu. Ravno popolna likvidacija narodnega zatiranja bo šele omogočila, da bodo v narodnih kulturah prevladali vsečloveški elementi. Harmonija po obliki narodnih, po vsebini mednarodnih kultur bo ravno ustvarila vsečloveško kulturo. Forsiranje narodnega “spajanja”, ki je vselej ideologija narodnega zatiranja, samo veča odpor naroda in krepi separatistične nacionalistične elemente. Zato je tudi jugoslovanska unitaristična politika doživela popoln polom pri vseh narodih Jugoslavije.
Toda samo gola opredelitev pojma naroda in priznavanje pravice do samoodločbe vsem narodom nam še ne odpirata poti do dna narodnega vprašanja, zlasti nam ne razkrivata vseh gibalnih sil, ki jih mobilizira narodno vprašanje.
V prvi vrsti si moramo biti na jasnem, kakšna je razlika med pojmom naroda kot takega in narodnim vprašanjem. Francosko ali angleško narodno vprašanje na primer ne obstoji. Ta dva naroda sta dosegla svojo popolno narodno enotnost na znotraj in samostojnost navzven. Narodno vprašanje v našem smislu torej vselej pomeni, da proces meščansko-demokratične revolucije še ni dovršen, da ni dovršen proces popolne narodne osamosvojitve bodisi v obliki centralizirane narodne države bodisi v svobodno sklenjeni federaciji z drugimi narodi. Narodno gibanje, ki predstavlja stremljenje in delovanje ljudskih množic, da bi se narodno vprašanje rešilo, se je zato najbolj pogosto kazalo v dveh oblikah: v bojih za narodno zedinjenje in za osvoboditev naroda izpod tuje nadvlade, to se pravi v bojih proti narodnemu zatiranju. Prva oblika je v Evropi doživela svoj višek zlasti v XIX. stoletju, ko je bila neposredno vperjena proti fevdalizmu, druga oblika pa dobiva izredno važnost zlasti danes v dobi imperijalizma. V nacionalnih bojih XIX. stoletja sta predstavljali obe ti dve smeri enoto, ki je mogla mobilizirati najširše ljudske plasti pod meščanskim vodstvom. Z drugimi besedami: na narodnem zedinjenju in osvoboditvi, na zrušitvi fevdalnega sistema in strmoglavljenju tuje nadvlade so bili zainteresirani: meščanstvo, kmetje, malomeščanstvo in delavstvo. V današnjih nacionalnih bojih, zlasti v kolonijah, pa je meščanstvo ob strani naroda samo do neke stopnje, v kolikor gre za oslabitev tuje nadvlade, čuti se pa takoj socialno ogroženo, kakor hitro prično postavljati kmetje vprašanje o zemlji in drugih fevdalnih ostankih, likvidacija katerih bi edino lahko privedla do maksimalnega razvoja narodnih sil. To dejstvo nam kaže, da je narodno vprašanje doživelo važne spremembe, v katere je treba globlje prodreti, če hočemo razumeti današnje oblike narodnih bojev.
Te spremembe so izraz notranjega razvoja družbe po zlomu fevdalizma. Z ozirom na razvoj narodnega vprašanja moramo v okviru, ki ga imamo pred očmi v naši razpravi, razlikovati dve razdobji:
1.) razdobje rastočega in naprednega kapitalizma,
2.) razdobje zatona kapitalizma, njegovo imperialistično stopnjo.
Značilnost prve etape na zahodu Evrope je revolucionaren zlom fevdalnega sistema in popolna zmaga kapitalizma, ki se je v burnem poletu razvijal v širino in globino. V tem procesu so se Francozi, Angleži, Italijani in druga ljudstva konstituirala v narode s svojo lastno centralizirano nacionalno državo.
Na vzhodu Evrope je šel ta razvoj drugače. Proces centraliziranja fevdalnih držav je šel – iz zunanjih razlogov, o katerih smo že govorili – hitreje od procesa konstituiranja naroda. Centralizirana država je postala na ta način ovira za razvoj posameznih narodov. S fevdalno-absolutističnim državnim aparatom je bila na primer v Avstriji ustvarjena neposredna zveza med fevdalnim zatiranjem in politično ter gospodarsko nadvlado nemškega meščanstva, to je: sistemom narodnega zatiranja. Ta centralizirani državni aparat je pomagal nemškemu meščanstvu, da je utrdil svojo gospodarsko in politično pozicijo, medtem ko je oviral gospodarsko konsolidacijo nenemških, zlasti slovanskih ljudstev, in s tem njihovo konstituiranje v narode. Jasno se je torej pokazalo, da je bil nastanek mnogonacionalne Avstrije mogoč samo zategadelj, ker še ni bil likvidiran fevdalizem.
Tako so se torej narodi na zahodu Evrope razvijali in konstituirali predvsem v boju proti fevdalizmu, med tem ko so se morali narodi na vzhodu Evrope boriti tako zoper fevdalno absolutistično reakcijo kakor zoper hegemonistične tendence meščanstva vladajočega naroda. To dejstvo je na eni strani oviralo razvoj zatiranih narodov, na drugi strani pa jih metalo v naročje reakcije.
Na prvi etapi razvoja narodnega vprašanja prevladuje potemtakem predvsem vprašanje gospodarskega, socialnega in kulturnega osredotočenja naroda v boju proti fevdalizmu. Tiče se torej predvsem meščanstva, zato je ono na tej stopnji tudi ideolog narodnih gibanj ter njihov voditelj. Meščanstvo dviga v tej dobi zastavo svobode in enakopravnosti naroda. Okrog sebe zbira velikokrat kmete, mestno malomeščanstvo, pa tudi proletariat, v kolikor se ta že pojavlja kot politični faktor. Časih demokratične (kmečke in malomeščanske) plasti prerastejo meščanstvo in se izvijejo njegovemu vodstvu (jakobinska “strahovlada” v francoski revoluciji), toda to je le za trenutek; niti kmetje niti malomeščanje niso mogli postaviti konkretnih družbenih ciljev, nasprotnih tistim, ki jih je postavljalo meščanstvo. Zato tudi narodne ideje tega časa odražajo predvsem meščansko miselnost.
Naprednosti vloge, ki jo je odigralo meščanstvo v oblikovanju naroda, niti za las ne zmanjšuje dejstvo, da je šlo tu v prvi vrsti za meščanske interese. Narobe, prav interesi meščanstva so bili v tej dobi vzvod družbenega napredka. Revolucionarni narodni boji prve etape so – bodisi v politični praksi bodisi v lteraturi in znanosti – neizčrpen vir kulturnega bogastva, kresišče najplemenitejših lastnosti človeka, humanizma, požrtvovalnosti, junaštva in privrženosti smotrom bodočnosti, ne glede na to, da je proces nastajanja naroda že sam predstavljal proces gospodarske in kulturne centralizacije, zbliževanja ljudi, širjenja obzorij, kar je močno pospešilo napredek človeške družbe.
Toda bilo bi napačno, če bi vse te lastnosti in zasluge pripisovali meščanstvu kot skupini ljudi, kot osebne lastnosti in zasluge določene družbene grupacije. Nikakor ne, saj so znane dvojne metode istega meščanstva v tedanjih kolonijah, ki so bile pravo nasprotje osvobodilnih idej evropskega meščanstva. Zgodovinska zasluga meščanstva je v tem, da je prineslo seboj družbeno-gospodarske pogoje, ki so omogočili pojav narodne ideje in razvoj naroda ter da je pod tedanjimi pogoji idejno in stvarno vodilo demokratične množice v boj za dosego ciljev svojega naroda.
Narodno gibanje je dobilo velikokrat značaj vseljudskega boja. Toda po svojih socialnih ciljih je bilo tako gibanje vendarle heterogeno. Kadar je šlo za zemljo, tedaj so se ga oklenile tudi kmečke množice. Tak je bil primer na Irskem, kjer je imelo celokupno narodno gibanje agrarni karakter. Osnova za tako gibanje je bila tudi pri nas, toda do spojitve meščanskega narodnega gibanja in kmečkega gibanja za revolucionarno rešitev vprašanja zemljiške odveze ni prišlo, ker je slovensko zaostalo meščansko in malomeščansko vodstvo odbijalo kmečke zahteve po zemlji. Zato se je narodno gibanje pri nas omejilo na ožji krog zahtev in tudi na ožji krog – množic. Moč narodnega gibanja je bila v njegovi naslonitvi na kmečke in proletarske množice. Bilo je udarno in doseglo uspehe samo tam, kjer je bilo resnično demokratično. Kjer ni bilo tega, kjer je – kakor pri nas ali na Češkem – zaviralo boj kmetov za zemljo, tam se je reduciralo na drobtinčarski boj za razne jezikovne zahteve, za ulične napise v narodnem jeziku in podobno, ter je mobiliziralo največ mestne malomeščanske množice, med tem ko je kmet stal ob strani. To se je zgodilo zlasti tam, kjer se je kapitalizem pozno razvil in je že obstajal bolj ali manj razvit delavski razred, ko se je pojavilo narodno vprašanje v vsej ostrini. V takih primerih je sklenilo meščanstvo kompromis s fevdalno državo in se izognilo vsaki revolucionarni akciji. S tem kmet zemlje ni dobil iz rok meščanstva, zato ga ono tudi ni moglo pritegniti v narodno gibanje.
Meščanstvo je v drugi polovici preteklega stoletja v Evropi prenehalo biti progresiven činitelj, dasi polom kapitalizma še ni bil neobhoden. Zgodovinski mejnik v tem oziru je nekako pariška revolucija 1871. leta po zlomu armade Napoleona III. v francosko-nemški vojni. Značilnost te dobe je, da družbena nasprotja ne prihajajo do burnih izrazov. Nastalo je neko zatišje v socialnih bojih. To se je, kajpak, pokazalo tudi v narodnem vprašanju. Meščanstvo tega ne postavlja več na revolucionarni način, ker vsaka revolucionarna akcija slabi njegove socialne pozicije. Ves položaj sili meščanstvo k izdaji interesov lastnega naroda. Običajna oblika narodnega boja je postal nekak narodni reformizem, boj za posamezne delce narodnih pravic, za omejeno avtonomijo itd.
Temu se pridružuje še gospodarski moment. Izvoz blaga je postal značilnost kapitalizma na tej stopnji. Razumljivo da se je s tendenco po zagotovitvi tujega trga spremenilo tudi stališče meščanstva do principa narodne samoodločbe. Dokler je šlo za obrambo notranjega trga in za eliminiranje tuje konkurence s tega trga, dokler produktivne sile niso narasle do tiste stopnje, ko so meščanstvu postali potrebni znatnejši tuji trgi, toliko časa je še moglo v načelu zagovarjati pravico narodne samoodločbe. V praksi je gazilo tudi to načelo, kar dokazuje Napoleonov primer. Kakor hitro pa notranji trg ni več zadoščal in je postajal boj za vnanji trg vse ostrejši, je meščanstvo prešlo k odkriti politiki narodnega zatiranja. Meščanski nacionalizem je postal ideologija te nove politike. Nacionalistično sovraštvo do drugih narodov je zamenjalo priznavanje pravice do samoodločbe vseh narodov.
S tem pa smo prišli v drugo, imperialistično etapo v razvoju narodnega vprašanja, kjer je dokončno dobilo novo vsebino. Zatirani narodi vzhodne Evrope so se v drugi polovici XIX. stoletja utrdili in privedli na eni strani do razpada avstro-ogrske monarhije ter do osnovanja novih nacionalnih in mnogonacionalnih držav, na drugi strani pa so postali zaveznik ruske revolucije. V nasprotju z vzhodno Evropo pa so v tem času postale zahodnoevropske države radi spremenjenega odnosa do kolonij dejansko mnogonacionalne države. Izredno važnost je dobilo sedaj zlasti kolonialno vprašanje. Politika narodnega zatiranja je postala na ta način nujna lastnost kapitalizma. Imperializem brez narodnega zatiranja je nemogoč, a imperializem je stopnja kapitalizma. Razumljivo je, da je pod novimi pogoji narodno vprašanje moralo dobiti novo vsebino, pri čemer prehaja, kakor bomo videli, težišče na kmečko vprašanje.
Eden od glavnih znakov imperializma je izvoz kapitala. Prej so podjarmljene dežele, zlasti kolonije, služile v glavnem kot trg in skladišče surovin, danes se tam naseljuje v velikih množinah tuj kapital, s čimer se je položaj teh dežel dvakrat poslabšal. Prvič se je povečalo gospodarsko izkoriščanje, drugič pa je politični in raznarodovalni pritisk mnogo ostrejši. Zakaj tako, je povsem razumljivo: imperialistične države, izvoznice kapitala, hočejo dobiti politična jamstva za varnost naloženega kapitala, ne glede na to, da trdna kolonialna posest utrja tudi splošni strateški položaj imperialističnih držav proti drugim imperialističnim tekmecem. Najboljše jamstvo pa je čim totalnejša oblast nad narodom.
Pri tem se politika narodnega zatiranja vedno tesno veže s socialno reakcijo podjarmljene dežele, še več, ona umetno vzdržuje zaostale socialne institucije, ker so te močnejša opora tuje nadvlade kakor tuja armada sama. Ta primer imamo na Kitajskem, v Indiji, povsod v kolonijah, kjer je domače fevdalno plemstvo najtrdnejša opora imperializma. Pa ne samo v kolonijah, tudi drugod imamo take primere. Spomnimo se samo na stanje v predrevolucionarni Španiji, na Irskem itd. Skratka: v meščanskem pojmovanju narodnega vprašanja so zapihljale povsem druge sapice: od njegovega revolucionarnega reševanja, ki je bilo naslonjeno na progresivne družbene tokove je prešlo k sistemu narodnega zatiranja, ki se naslanja na najreakcionarnejše družbene institucije. Sistem narodnega zatiranja konservira na ta način reakcionarne družbene formacije pri zaostalih narodih. Da bi ta imperialistični sistem mogel vzdržati pred pritiskom zatiranih narodov, se vrhovi vladajočih narodov poslužujejo tudi starega orožja po načelu: deli in vladaj! Umetno podpihujejo sovraštvo med narodi, razširjajo antisemitizem, organizirajo pogrome in spodade med zatiranimi narodi samimi.
To velja seveda predvsem za meščanstvo kapitalistično razvitih držav, kjer se je socialno in ideološko razvilo do skrajnih konsekvenc, v finančno oligarhijo, katere izraz je ravno fašizem. V narodno zatiranih deželah, zlasti v kolonijah, pa meščanstvo do neke stopnje še vedno lahko igra napredno vlogo v boju za svobodo naroda.
V prvem razdobju narodnega vprašanja so imeli kmetje in meščanstvo skupen cilj: zlomiti fevdalni sistem. To se je moglo zgoditi samo na en način, pod vodstvom meščanstva in na bazi kapitalističnega razvoja. Težišče je bilo tedaj na meščanstvu.
Kakor hitro pa je meščanstvo izgubilo svoj progresivni značaj, likvidacija ostankov fevdalizma ni bila več za meščanstvo neobhodna potreba. Z revolucionarnim udarcem je meščanstvo sploh le redko kje zlomilo fevdalni sistem. Največkrat – in to velja tudi za slovensko ozemlje – je postopoma pronicalo v fevdalne elemente. Kapitalistični interesi so se torej prepletali s fevdalnimi, vsaka nasilna likvidacija fevdalnih ostankov bi zadela kapitalizem sam. Tisti, ki je bil pri tem najbolj prizadet, je bil kmet, zakaj fevdalne dajatve in služnosti niso bile likvidirane, ampak so zdaj dobile kapitalistične oblike. Zemlje, ki jo je zahteval, ni dobil, pač pa ga je težka odkupnina, ki jo je moral plačevati za svojo lastno zemljo, pognala v roke oderuhom. K temu so se pridružili tudi novi, kapitalistični družbi lastni momenti: davki, obresti, breme upravnega aparata, zapostavljenost v gospodarskem razvoju dežele (ceste, regulacija itd.) in tako dalje. Celokupnost vseh teh vprašanj tvori ravno izhodišče kmečkega vprašanja. Krivdo za vsa ta bremena meče kmet nagonsko na sistem narodnega zatiranja. Zato tudi pričakuje, da bo hkrati z likvidacijo narodnega zatiranja vrgel s sebe tudi vsa ta socialna bremena. Toda na to pot ga meščanstvo ne more več spremljati. Tako se je delež meščanstva v narodnem vprašanju zmanjšal na minimum, medtem ko se je delež kmetov povečal tako, da je narodno vprašanje postalo v bistvu kmečko vprašanje.
Seveda narodno vprašanje ni samo kmečko vprašanje. Vsebuje tudi vprašanje narodne kulture, narodne državnosti itd. Zato gre pri njem tudi za vprašanja, ki se tičejo meščanstva in malomeščanstva (konkurenca, demontaža industrije, prodiranje tujega kapitala, davki in druge dajatve itd.), pa tudi delavstva, kajti zatiranje jezika, narodnih šol, kulture, demokratičnih svoboščin itd. ovira tudi duhovni razvoj proletariata. V imperialistični dobi prihaja v narodnem gibanju do popolnega izraza delavstvo, ki je že po svojem družbenem položaju internacionalistično. To se pravi, da je delavstvo dosleden zagovornik pravice slehernega naroda do samoodločbe. Delavstvo smatra osvobodilna gibanja zatiranih narodov kot svoje naravne zaveznike, s katerimi ima skupnega sovražnika: sistem imperializma. S tem prihaja do najvažnejšega preloma v razvoju narodnega vprašanja: do boja med meščanstvom in proletariatom za vodstvo v narodnem gibanju, do boja za kmečke množice in takozvane srednje sloje sploh. Radi svoje povezanosti s fevdalnimi ostanki in po svojem razrednem položaju meščanstvo ne more podpreti kmeta v njegovi težnji po rešitvi agrarnega in drugih vprašanj, ki ga tarejo, medtem ko je rešitev teh vprašanj za delavstvo predpogoj napredka. Proletariat je na ta način postal ideološki in dejanski voditelj narodnih bojev, kar je najvažnejši znak druge etape v razvoju narodnega vprašanja.
Skrajni pol reakcije, finančna oligarhija, ki ima svoj izraz v fašizmu, je postala s tem diametralno nasprotni tečaj proletariatu tudi na področju narodnega vprašanja. V njej so se zgostile vse tendence proti priznanju pravice narodov do samoodločbe. Zato je tudi razumljivo, da se danes vsepovsod najdejo mednarodne sile proletariata na strani zatiranih narodov, fašistične sile pa na strani njihovih nasprotnikov. S tem pa postaja narodno vprašanje del splošnega vprašanja današnje družbe. Od odnosa posameznega naroda do sil napredka in reakcije v današnjem svetu je naposled odvisna njegova bodočnost.
To razmerje je tudi najboljši kriterij za ocenjevanje progresivnosti ali reakcionarnosti narodnih gibanj. Že prej smo omenili, da pravica do samoodločbe še ne pomeni dolžnosti do odcepitve. Odločitev je odvisna od vsakokratne razdelitve sil napredka in reakcije v mednarodnem političnem položaju. Marsikatera narodna gibanja so bila tako povezana z mednarodno reakcijo, da bi odcepitev takega naroda pomenilo dejansko oporo celotnemu sistemu narodnega zatiranja. Pred 1848. letom in kasneje je bil na primer boj Poljakov za odcepitev od Rusije in za osnovanje lastne države napreden, ne glede na to, da je na čelu tega gibanja stalo plemstvo. S tem bojem so Poljaki slabili ruski carizem, ki je bil steber evropske reakcije, in branili višjo kulturo pred nižjo. Ko pa so se poljski socialni demokrati proti koncu XIX. stoletja izrekli proti odcepitvi so imeli tudi prav, kajti tedaj so se razmere bistveno spremenile. Poljaki s svojim plemiškim vodstvom bi močno ovirali razvoj demokratičnih sil Rusije, Evrope in same Poljske. Kasneje pa se je položaj znova izpremenil in problem poljske odcepitve je postal zopet pereč.
Podobno je bilo z Irsko. Angleška reakcija v Angliji sami je “temeljila na zatiranju Irske”. Tu se je pač praktično pokazala resničnost Kollarjeve misli, da je največji suženj tisti, ki zatira druge, oziroma, da narod, ki zatira druge, sam ne more biti svoboden. Boj za neodvisnost Irske in zmaga agrarne revolucije v Irski sami bi potemtakem zlomila pritisk reakcije v Angliji. Odcepitev Irske je postala progresivna zahteva.
Kot negativen primer nam služi narodno gibanje južnih Slovanov in Čehov 1848. leta. Njihov nacionalni boj je v teh časih pomenil okrepitev fevdalno- absolutistične reakcije, zato je postal močna prepreka napredku. Toda o tem kasneje.
Posezimo v sodobnost. Boj Kitajcev, Abesincev itd. je nedvomno napreden, ker krepi sile napredka. Obratno pa velja za sudetski primer ali danes za Slovaško. Dasi tem narodom ni mogoče odrekati pravice do samoodločbe, je treba vendarle ugotoviti, da njih današnja odcepitev dejansko ne bi bila samoodločba, ampak še hujše podjarmljenje.
Sicer pa ni treba hoditi po primere v inozemstvo. Naš jugoslovanski primer so frankovci na Hrvaškem. Četudi je treba Hrvatom in Slovencem priznati pravico do samoodločbe, je vendarle vsaka separatistična akcija, ki stremi v tem trenutku po razbitju Jugoslavije, dejansko priprava za novo podjarmljenje, ne pa za samoodločbo. Razdvojeni narodi Jugoslavije bi na eni strani neizogibno postali plen imperialističnega pritiska od zunaj, na drugi strani pa bi ojačili položaje tistih, ki so najhujši nasprotniki samoodločbe narodov, tistih, ki streme po podjarmljenju cele vrste novih narodov (Čehov, Slovakov, Ukrajincev, baltiških narodov itd.).
Iz tega sledi, da se ne moremo opredeliti do vsakega narodnega gibanja na isti način, marveč po njegovi konkretni vlogi, po njegovem odnosu do vsakokratnega mednarodnega središča reakcije.
Tako za prvo kakor za drugo razdobje narodnih bojev je značilno, da narodno vprašanje niti prej niti kasneje ni bilo rešeno. Zato predstavlja slejkoprej eno najtežjih nasprotij sodobne družbe in se je njegova specifična teža v splošnem socialnem problemu današnjega sveta močno povečala. Medtem ko je bilo v prvem razdobju v glavnem vprašanje znotraj posameznih držav, je v drugem, kakor smo videli, postalo del splošnega vprašanja sodobne družbe, imperializma, ki ga ni mogoče več samo lokalno reševati. Vedno bolj je jasno, da je to vprašanje zvezano z “biti ali ne biti” imperialističnega sistema samega. Vsak poskus reševanja tega vprašanja na bazi imperializma, vodi le še k večjemu zapletanju nasprotij. To nam je najlepše dokazal češkosudetski problem.
Skratka: danes stoje vsi bojevniki za osvoboditev zatiranih narodov pred alternativo: ali v fronto antiimperialističnih demokratičnih sil za osvoboditev svojega naroda ali z antidemokratičnimi silami proti svojemu lastnemu narodu. Tako so nacionalno osvobodilna gibanja nujno postala naraven zaveznik splošnih demokratičnih prizadevanj sodobnosti.