Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Dasi so se Slovenci kot narod pojavili v zgodovini šele v XIX. stoletju, je za razumevanje razvoja slovenskega narodnega gibanja nujno potrebno pogledati skozi prizmo tega vprašanja tudi položaj Slovencev v fevdalni epohi. Rekli smo, da je narod “kategorija epohe kapitalizma”, vendar je treba tudi vedeti, v kakšnem stanju – socialnem, gospodarskem in kulturnem – je bilo slovensko ljudstvo, ko je stopilo v to novo dobo.
Razvoj germanskega fevdalizma je prinesel bistveno nove pogoje za razvoj vse Evrope. Germanska privezanost na zemljo je ustvarila trdne državne teritorije in s tem podlago za razvoj kulture v barbarski Evropi, a v daljši perspektivi tudi za nastanek nacionalnih skupin.
Na Apeninskem in Balkanskem polotoku je medtem doživljal težko notranjo krizo ostanek rimskega imperija. V mnogih zaporednih revolucionarnih sunkih sužnjev proti sistemu, ki je ležal na njih plečih, so bili razrahljani temelji tega sistema in pod tem revolucionarnim pritiskom je bil vržen rimski svet na novo pot. To se je pokazalo v nastajanju kolonatskih razmerij kot nekakega prehoda od suženjstva k fevdalizmu. S padcem Italije pod oblast Germanov se je ta proces potem tudi dokončal.
Ta notranja kriza je rimski svet potisnila ob stran. Prenehal je dajati takt evropski kulturi. To poslanstvo je prešlo na germanska ljudstva, ki so imela nasproti rimskemu imperiju prednost, da so stala šele v začetku svoje dobe ter da so bila polna mlade sile; nasproti barbarskim ljudstvom z vzhoda pa, ki so se dinamično prelivala proti jugu Evrope, je bila njihova prednost v tem, da so stali proti barbarom kot organizirana sila, ki je že branila svojo “domovino”, svojo zemljo, svojo posest. Tako se je torej po germanski osvojitvi Italije Evropa pričela razvijati v znaku germanskega fevdalizma, ki je odprl tudi razpadajočemu rimskemu svetu pot iz notranje krize in mu vlil novo vsebino.
V tem je tragedija slovenskega naroda ob njegovih prvih začetkih. Znašel se je z nižjo družbeno-gospodarsko formacijo, na geopolitčno izredno izpostavljenih tleh med dvema ljudstvoma, ki sta stala po svoji družbeni strukturi in kulturi nmogo višje od njega: ob razvalinah visokokulturnega rimskega imperija in poleg njegovega naslednika – germanskega fevdalizma. To dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za nekaj stoletij v naprej.
Glavna moč in odpornost alpskih Slovanov ob prihodu na današnje slovensko ozemlje je izhajala iz njihove plemenske povezanosti kot rezultata patriarhalnih prakomunističnih odnosov v njihovi prvotni domovini. Germanski fevdalizem je razrahljal te notranje vezi ter s tem oslabil odporno moč slovanskih plemen. Plemenska povezanost je mogla uspešno kljubovati naporom, ki so jih morali Slovani premagovati pri pomikanju proti jugovzhodu, ni pa se mogla upirati socialnim vplivom, ki jih je germanska fevdalna družba izžarevala v slovensko družbo.
Zlasti dve dejstvi sta olajševali in krepili te vplive. Prvič je segalo slovensko ozemlje najgloblje v osrčje germanske družbe in na najbolj izpostavljenem mestu, tam, kjer je germanski ljudski tok prodiral proti Italiji. Ozemlje je bilo torej najbolj “pri roki” germanskim osvajalcem. Drugič pa so bili že v sami slovenski družbi močni začetki socialne diferenciacije, na katere se je mogel vpliv germanskega fevdalizma zelo uspešno priključiti in jih dalje razvijati v skladu s svojo lastno podobo. Da je temu tako, se vidi tudi po tem, da je bilo suženjstvo pri Slovencih že relativno precej razvito. Diferenciacija na podlagi bogastva je torej že obstajala in predvsem zato je vpliv germanskega fevdalizma naletel na plodna tla. Patriarhalno suženjstvo preide tedaj pri Slovencih pod tujim vplivom neposredno v fevdalizem.
Hrbtenica nove, pod germanskimi vplivi komaj nastale slovenske fevdalne družbe pa je bila preslaba, da bi se mogla uspešno upirati visoko razvitemu germanskemu fevdalizmu, ki je gnal germanske fevdalne osvajalce k neprestanemu razširjanju svojega teritorija. Lastninska pravica na zemljo je dajala fevdalnemu gospodu formalno pravo, da si je prisvajal večdelo tistega, ki je zemljo dejansko obdeloval. Politična moč se je merila tako rekoč po velikosti zemljiške posesti. Državni knez, monarh, je mogel računati na to, da obdrži ali utrdi svoj položaj samo tedaj, če je rasla tudi njegova zemljiška posest. Zemljo pa je bilo mogoče samo nasilno osvojiti, uzurpirati. Tako so tudi Slovenci definitivno prišli pod meč fevdalnih osvajalcev in mu podlegli.
Z razdelitvijo slovenskega ozemlja na krajiške marke, ki so imele služiti kot zid proti barbarskim napadom z vzhoda, so se še v nekem drugem pogledu razrušili ostanki slovenske patriarhalne družbe. Prejšnje dinamične meje, ki niso bile strogo teritorialno omejene, temveč so jih očrtavala s svojim gibanjem plemena sama, izginejo, namesto njih pa nastanejo nove fevdalne teritorialne tvorbe, ki odgovarjajo fevdalnim razmerjem. Ko so razpadle plemenske vezi je nastala množica individualnih gospodarstev, ki so bila zvezana s fevdalnim gospodom. Ljudje se prično deliti po fevdalnemu pravu in pojmih, to je po podložništvu enemu ali drugemu zemljiškemu ali deželnemu fevdalnemu gospodu. Ta nova fevdalna razkosanost pa je nasproti stari patriarhalni plemenski razkosanosti vendarle predstavljala korak naprej v osredotočitvi družbe in dvigu njenih proizvajalnih sil. Ravno to pa je premagalo staro patriarhalno ureditev.
Spočetka je Karl Veliki pustil slovenskim deželam neke vrste avtonomijo. To ni storil samo z namenom, da naj bi slovensko ozemlje služilo kot obrambni zid proti Ogrom, temveč tudi radi tega, ker taka samostojnost ni mogla ogrožati nove institucije državnega kneza, monarha, “kralja”, dokler je bila stopnja družbenega razvoja teh ozemelj še na relativno nizki stopnji. Z razvojem fevdalizma in okrepitvijo domačega plemstva v slovenskih deželah pa so se pričele pojavljati sredobežne sile, ki so bile tem nevarnejše oblasti fevdalnega kneza, ker so se same mogle pojaviti kot tekmec za politično hegemonijo v državi. Nosilec teh tendenc je bilo domače plemstvo. Boj centralne državne oblasti proti tem sredobežnim silam je bil zategadelj eden najbolj perečih vprašanj fevdalne družbe, ki je moral končno likvidirati tudi takozvano avtonomijo slovenskih plemen.
Fevdalizem se torej pri nas ni razvijal prirodno, povsem v skladu z notranjimi družbenimi nagibi pri Slovencih, temveč s pritiskom od zunaj. Gospodarsko je pomenil znaten korak naprej, ker je dvignil produktivnost dela, zato tudi izhod boja med zaostalo slovensko patriarhalno družbo in germanskim fevdalizmom ni mogel biti dvomljiv: morala je zmagati višja družbena oblika in višja kultura.
Prav ta boj med dvema sistemoma pa je zapeljal nekatere raziskovalce slovanske preteklosti, da so odkrili v primitivni demokraciji slovanskih plemen vtelešenje dosledno slovanskega, a v fevdalizmu zopet vtelešenje germanskega duha. Take teorije, ki so se pojavljale zlasti ob koncu preteklega stoletja, so izhajale bolj iz političnih kakor pa iz znanstvenih nagibov. Danes se najbrže vsi raziskovalci naše zgodovine strinjajo v tem, da gre pri slovenskih knezih, ki so stopali v politične koalicije z germanskim plemstvom že za “zametek bodočega fevdalnega sistema” (Dr. M. Dolenc: “Pravna zgodovina za slovensko ozemlje”). Če torej češki znanstvenik Kadlec trdi, da so “monarhistična načela” osvojila najprej tista slovanska plemena, ki so bila najnaprednejša v svoji kulturi, je s tem samo povedal, da so bila ta plemena po svojem notranjem socialnem razvoju najbližje fevdalizmu in so bila zato tem bolj pripravljena sprejeti germanske fevdalne vplive.
Takih primerov je zlasti v tej epohi obilo tudi pri drugih narodih. Saj vemo, da je slovansko ljudstvo z višjo kulturo absorbiralo celo svojega barbarskega gospodarja – Bolgare. Izginili so iz zgodovine Huni, Obri itd., ker niso mogli sprejeti socialnega in kulturnega napredka. Slovenci v tem boju niso sicer doživeli iste usode, toda dobili so v njem udarce, ki so močno oslabili njihovo pozicijo v krogu evropskih narodov. V tem boju so izgubili svoje plemstvo, svojo vrhnjo družbeno plast, s čimer je skoro povsem odpadla možnost samostojnih slovenskih državnih tvorb. Slovenci so torej ostali samo tlačani, Nemci pa fevdalni gospodje.
Tega dejstva ni mogoče preceniti, tako dalekosežne in težke so bile njegove posledice za nadaljnji razvoj Slovencev. Morda se bo zdelo na prvi pogled čudno, da mu pripisujemo toliko važnost. Toda razumeti moramo, da za tiste čase ni bila mogoča drugačna oblika družabnega razvoja kakor fevdalizem. Sistem fevdalizma je pomenil socialni, gospodarski in kulturni napredek. Vodstvo kulture je bilo na vseh družbenih stopnjah predvsem v rokah vrhnjih razredov. Z zmago germanskega fevdalizma je torej prišlo tudi kulturno vodstvo slovenskega ljudstva v roke tujega gospodarja. Ko so se pozneje evropska ljudstva konstituirala v narode, je dobilo materialno in duhovno izročilo fevdalne epohe izredno važnost, Slovenci pa niso imeli tako rekoč – ne enega ne drugega.
Ideologija fevdalizma je bilo krščanstvo. Če je na eni strani uvajalo Slovence v krog kulturnih ljudstev takratne Evrope, je na drugi strani z ognjem in mečem prihajalo na slovensko ozemlje kot pretveza za tujo nadvlado. Tudi za to dobo pa velja Robespierrova trditev, da nobeno ljudstvo ne mara oboroženih misionarjev. Že po družbenem značaju germanskega fevdalizma je jasno, da je nadel Slovencem težak jarem, ki je moral zadržati napredek slovenskega ljudstva. Germanski fevdalizem je pritegnil Slovence v krog evropskih kulturnih ljudstev, toda z nasilnim podjarmljenjem mu je zaprl vire njegovega lastnega socialnega in kulturnega napredka. Kasneje bomo videli, da je bilo prav to dejstvo ena najvažnejših ovir za razvoj slovenskega naroda.
Poskusov samostojnega političnega uveljavljanja slovenskih predhodnikov je bilo več. Bistveno spremembo v politični usmeritvi zahodnih slovanskih plemen na novo naseljenem ozemlju predstavlja nekako Samova država. Ta ni bila toliko rezultat notranjega družbenega razvoja slovanskih plemen, ki so tvorila to državo, kolikor zunanjega pritiska, t. j. nevarnosti pred Obri. Gibljivo nomadsko ogrodje obrske države niti ni moglo naložiti trajnejšega in težjega jarma. To zavezništvo je bilo odvisno od skupnih “roparskih” pohodov proti kulturnejšim ljudstvom. Ko pa so se Slovenci, stisnjeni v kot med germanske državne tvorbe, oprijeli zemlje ter se je s pričetkom fevdalne diferenciacije vedno bolj razkrajala njihova patriarhalna plemenska ureditev, tedaj je postajal tudi obrski pritisk občutnejši. Med obema ljudstvoma je nastalo ostro socialno nasprotje, zakaj sedaj so tudi Slovenci postali predmet stalnih obrskih plenitev. Prav s tem odporom proti Obrom pa so Slovenci napravili prvi korak v krog kulturnih ljudstev zahoda. Samova država je bila potemtakem prva samostojna akcija slovanskih plemen v obrambi napredka pred barbarskim pritiskom z vzhoda, prvi samostojen poskus njihove politične in kulturne osamosvojitve in prilagoditve rimsko-germanski družbi in kulturi. Pozitivna je torej ta državna tvorba iz treh razlogov: prvič je pospešila notranji razvoj slovanskih plemen, drugič je predstavljala jez barbarskemu pritisku z vzhoda in tretjič je zajezila osvajalne pohode germanskih fevdalnih knezov.
Samova država je razpadla. Njen obstoj je samo dokazal, da slovenska plemena še niso bila zrela za državno organizacijo. Mnogi raziskovalci pripisujejo ta razpad in politično neodpornost slovanskih plemen pomanjkanju državotvorne ideje kot njihovi specifični črti. In dejansko, zaman iščemo pri Slovencih v razdobju njihove politične neodvisnosti več ali manj ustaljenih državnih tvorb. Nekateri začetki s slovenskimi vojvodi so verjetno bili, toda bili so samo začetki, kajti voljeni slovenski knezi in vojvode so bili še vedno bolj plemenski poglavarji kakor pa državni knezi. Nedržavotvornost gotovo ni nikaka specifična lastnost slovanskih plemen, ampak je bila lastna vsem ljudstvom na isti razvojni stopnji. Za nastanek države je potrebna neka stopnja notranje diferenciacije, namreč, da notranja socialna nasprotja tako dozore, da jih je mogoče krotiti samo še z nasiljem. Pri Slovencih se ta nasprotja še niso razvila v toliki meri, da bi jih ne mogla več regulirati primitivna demokracija plemenskega sistema, pač pa so že dosegla tako stopnjo, da so razkrojevalno vplivala na ta sistem. Zato pa so slovenska plemena izgubljala svojo odpornost in postala dostopnejši vplivom sosedne fevdalne družbe. Z dokončno zmago germanskega fevdalizma pa se je položaj itak bistveno izpremenil. Pod fevdalnimi družbenimi pogoji je moglo postati nosilec trajnejše državne oblasti samo fevdalno plemstvo. Ker Slovenci niso imeli lastnega plemstva, se tudi ni mogla razvijati misel o lastni državi. V tem oziru so bili Hrvatje na boljšem. Imeli so lastne vrhnje plasti, zato tudi tradicija lastne državnosti pri njih ni nikdar zamrla.
Četudi je Samova država razpadla, kaže vendarle ves nadaljnji razvoj političnega položaja alpskih Slovanov, da so v glavnem prevzeli novo vlogo. Še so sicer nekaj časa na barbarski način vpadali v sosedne kulturne dežele, toda to ni bilo več nujno zvezano z njihovim družbenim sistemom. To dokazuje tudi slovensko-bavarska protiobrska zveza, ki je zaščitila evropsko kulturo pred barbarskim pritiskom in ki je v bistvu nadaljevanje politike Samove države. Alpski Slovani so torej izpremenili svojo politično in kulturno orientacijo, in to že samo po sebi označuje njihovo spremenjeno socialno strukturo.
Tudi po izgubi politične samostojnosti pri zahodnih slovanskih ljudstvih niso prenehale težnje po samostojni politični afirmaciji. Zdaj, z razvojem fevdalizma v nedrih slovanske družbe, je ta misel še celo mogla dobiti realno vsebino, kajti uspešen obrambni boj se je mogel vršiti samo na podlagi višje družbenogospodarske in kulturne formacije. Iste socialne sile so silile k razširjenju teritorija slovanske kakor germanske fevdalne elemente. V to kategorijo bojev slovenskega ljudstva spada v prvi vrsti upor Ljudevita Posavskega, ki se je v IX. stoletju razširil z današnjega hrvaškega ozemlja na Kranjsko in deloma Koroško.To ni bil več napad barbarskih plemen proti kulturnemu zapadu, temveč napreden napor svobodoljubnega ljudstva, da bi odprl pot svojemu lastnemu političnemu in kulturnemu razvoju zoper germanske fevdalne osvajalce, ki so zopet branili svojo hegemonijo. Take misli seveda niso mogle zavestno dozoreti v glavi polfevdalnega kneza, kakršen je bil Ljudevit Posavski. Še manj mu moremo pripisovati zavestne namere, da bi združil južne Slovane, četudi se ta misel pogostokrat ponavlja. Po svoji socialni vsebini spada tudi njegov boj med neštete borbe zgodnje fevdalne epohe, ko sta bila zemljiška posest in politična oblast skoro istovetna pojma. Po svojem objektivnem značaju pa zato ta akcija ni bila prav nič manj napredna.
Politična osamosvojitev alpskim Slovanom ni uspela. Mlada in notranjih nasprotij polna slovanska družba ni mogla vzdržati pritiska v neštetih bojih utrjenih germanskih osvajalcev. Toda ta boj je vendarle velikega pomena za nadaljnji razvoj slovenskega ljudstva. Bilo je poraženo, toda manifestiralo se je kot politični faktor. Celo tedaj, kadar se odpor konča s porazom, se prav v spominu nanj in na skupne boje ohrani ona zavest skupnosti. ki ohranja narode tudi pod najtežjimi pogoji zatiranja.
Razpadanje patriarhalne slovenske skupnosti je pri Slovanih samo po sebi odpiralo pot krščanstvu, ki je bilo s svojim cerkvenim hierarhičnim sistemom prava podoba fevdalne socialne hierarhične lestvice. S tem pa se je odpirala slovanskim plemenom pot k višji kulturi. Kakor je šla na socialno-ekonomskem področju fevdalizacija po dveh poteh, z organskim notranjim razvojem patriarhalne slovanske družbe na eni in z nasilnim osvajanjem in usiljevanjem germanskega fevdalizma na drugi strani, sta se tudi v kulturnem razvoju slovanskih plemen pokazali dve poti: prilagajanje krščanstva svojim lastnim potrebam in nasilno pokristjanjevanje. Prvo smer predstavlja akcija Cirila in Metoda, drugo pa solnograški misionarji. S Cirilom in Metodom so Bizantinci gotovo zasledovali svoje državne koristi. Poskušali so zajeziti prodiranje germanskega elementa proti Vzhodu. Toda vpliv tega razpadajočega vzhodnega imperija na Slovane ni mogel biti krepak v tem smislu, da bi mu mogel vsiliti politično nadoblast in svojo lastno kulturno podobo, zato se je tudi misija Cirila in Metoda objektivno izluščila kot poskus kulturne osamosvojitve slovanskih ljudstev.
Prelom v kulturni orientaciji Slovanov oziroma Slovencev prav za prav ni nastopil šele s Cirilom in Metodom. Ugotoviti ga moramo že tedaj, ko se je tudi slovanska politična orientacija spremenila in je namesto slovensko-obrskega zavezništva proti zahodnim kulturnim ljudstvom nastopila slovensko-bavarska zveza proti Obrom. Slovenske dežele so kot frankovske obmejne marke postale branik evropske kulture najprej proti Obrom in kasneje proti Madžarom.
Toda akcija Cirila in Metoda predstavlja že višjo obliko prizadevanja po kulturni osamosvojitvi slovanskih ljudstev. Njen pomen je zlasti v tem, da je postala ideologija odpora proti germanskim osvajalcem; vendar zdaj ne več v obrambi nekega zaostalega družbenega sistema, temveč v obrambi svobodnega razvoja slovanskih ljudstev. V tej ideologiji se je objektivno izražal njihov napor, da bi zgradili kulturo, ki bi bila organski izraz njihovih lastnih materialnih in duhovnih razmer. V tem smislu je tudi Kocljevo delo gotovo zelo važen poskus osvobodilnega boja slovanskega ljudstva v politiki in kulturi. Nasprotje med Solnogradom ter Cirilom in Metodom potemtakem ni toliko odraz nasprotja med germanskim zahodom in bizantinskim vzhodom, kolikor nasprotja med osvajalnimi težnjami germanskega fevdalizma in naporom slovanskih ljudstev po osamosvojitvi, – seveda prav tako na fevdalni podlagi. Z uvedbo Cirilovih pismenk je bila utrta pot za samostojen kulturni razvoj slovanskih ljudstev, s čimer je bila postavljena močna opora za uspešen boj proti germanskemu pritisku.
Slovenci – ali pravilneje: alpski Slovani – so bili teritorialno najbolj odmaknjeni delovanju Cirila in Metoda. Tudi tu je sicer njuna akcija močno vplivala, vendar mnogo manj kakor pri nekaterih drugih slovanskih ljudstvih, kjer je postala temelj njihove kulturne tradicije. Pri Slovencih je okrepila odpor, toda ni mogla preprečiti germanskega političnega pritiska, ki je prinesel s seboj tudi germansko kulturno orientacijo.
Rezultat takega razvoja je bil, da so Slovenci izgubili svoje plemstvo, ki je bilo deloma uničeno v prvotnih bojih v XII. in XIII. stoletju, ko je fevdalni sistem močno dozorel in ko je postajal prepad med fevdalnim plemstvom in kmečkim ljudstvom vedno širši in globlji. Nikaki mostovi niso bili mogoči med tema dvema svetovoma. Ostanki slovenskega plemstva so živeli po germanskem fevdalnem pravu in bili s tem tudi neposredno potegnjeni v sfero germanske kulture, med tem ko je kmečko ljudstvo še dolgo ohranilo svoje primitivno patriarhalno pravo, ki ga je vezalo na slovensko tradicijo. Pod takimi pogoji je razumljivo, da se je slovenski jezik postopno moral umakniti v koče podložnikov. Znanje slovenskega jezika je postalo sramotno, pečat podložništva. Podložništvo in nevoljništvo sta postala sčasoma skoraj sinonima za Slovence. Gruden pravi, da se je med Nemci in Italijani razprostranil pregovor: “V sužnosti žive Slovani”, ki drastično označuje politični položaj Slovencev. Veliko število slovenskih nevoljnikov so prodali v Orient mohamedanskim velikašem. Slovenski sužnji so gnali benečanske galeje in branili fevdalne magnate. Taka je bila usoda ljudstva, ki so ga takorekoč politično obglavili, ko so mu odvzeli možnost skladnega družbenega razvoja.
O nacionalnem zatiranju v današnjem pomenu besede, kajpak, v tej dobi ne moremo govoriti. Za nacionalno zatiranje so potrebni neki materialni predpogoji, ki jih pri fevdalizmu še ni bilo. O tem smo govorili že v prvem poglavju. Tudi nemški tlačan po svojem socialnem in kulturnem položaju ni bil na boljšem od slovenskega. Še manj moremo govoriti o zavestnih raznarodovalnih naporih v jezikovnem oziru. Germanski fevdalec, ki ni znal ne pisati ne citati, ki je živel spočetka v komaj boljših pogojih od dobro stoječega samostojnega kmeta ali zadruge, je bil v svojem vsakdanjem življenju navezan bolj na svojega podložnika kakor pa na svoje vrstnike, tem bolj ker so slabe prometne vezi, nerazvita trgovska dejavnost itd. ovirale medsebojno občevanje. Zato lahko opažamo v zgodnjem srednjem veku kot prehoden pojav celo poslovenjevanje nemškega plemstva, ki ga je nadaljnji razvoj fevdalizma sicer ustavil, toda ki dobro ilustrira anacionalni značaj fevdalizma.
In vendar je nemški fevdalizem odigral usodno vlogo v razvoju slovenskega ljudstva.
Vsaka družba ustvarja svoj produkcijski in rezervni fond, v katerega se steka delo, ki ga družba neposredno ne potroši. S tem fondom razpolaga razred, ki ima prvenstvo v družbi, ki gospoduje. Ta fond je materialna podlaga kulture, zato je razumljivo, da se razred, ki gospoduje, lasti tudi kulturno vodstvo.
Tu je izhodišče slovenske materialne in duhovne revščine. Slovensko ljudstvo je polnilo ta fond, ki ga je imela v rokah nemška vladajoča plast, ki mu je bila sovražna po socialnem položaju in tuja po svoji kulturi. Čeprav anacionalna po svoji vsebini, je naposled ta kultura vendarle rasla iz nemške zemlje, bila je produkt nemškega duha, ki je dobival svojo podobo v svojevrstnosti nemške družbe, in je postopno prepojila in povezala plast fevdalnega plemstva v neko celoto, ki je bila tudi po svoji duhovni podobi in značaju povsem tuja slovenskemu ljudstvu. Vzporedno s tem procesom je padal pomen jezika slovenskega tlačanskega ljudstva, ki s svojo kmečko neokretnostjo ni spadal v tempelj fevdalne kulture.
Rekli smo, da je bila slovenska družba v zgodnjem fevdalizmu v glavnem sestavljena iz dveh družbeno-gospodarskih formacij: iz fevdalne in patriarhalne (primitivno naturalno gospodarstvo). Nosilec naprednejše formacije je bil torej nemški, nosilec zaostalejše formacije pa slovenski.
Položaj se je spremenil, ko se je fevdalizem začel razkrajati. Z zmagoslavnim razvojem denarnega gospodarstva je bila njegova usoda zapečatena. Fevdalizem je izgubil poslednje elemente naprednosti tedaj, ko je postal ovira sprostitvi novih socialnih sil, ki so nastale v zvezi s povečanim blagovnim in denarnim obtokom. Mesta so postala socialna in kulturna protiutež fevdalnim dvorcem.
Slovensko ozemlje je bilo zaradi svoje lege že zgodaj prizorišče živahne trgovine in obrti. Čezenj so šle najvažnejše trgovske poti iz Srednje Evrope v Italijo. Čez Koroško (Št. Vid–Beljak) je šel promet zlasti iz Nemčije, a čez Kranjsko v Istro, Benetke in Trst iz gornjeavstrijskih dežel, Češke itd. Trgovina je privedla v naša mesta cel potok tujih trgovcev in obrtnikov najrazličnejših narodnosti: Italijanov, Nemcev iz raznih pokrajin, Hrvatov, Čehov in celo Dancev, Holandcev, Švedov, Francozov itd. V rokah teh tujcev se je osredotočilo največ gospodarskih niti. Zlasti vrhnji, patricijski sloj meščanstva so tvorili večidel tujci. Narodna nasprotstva se pri takem meščanstvu še niso pojavljala. Fevdalna gospodarska podjetnost je bila še preozko omejena, da bi se mogla pojaviti narodna ideja. Saj pravi Valvazor, da so ljubljanski meščanje najrazličnejših jezikov živeli mimo med seboj “kakor ovce v staji”.
Povečani blagovni in denarni obtok je odprl krizo celotnega fevdalnega sistema. Na vasi se je nasprotje med podložniki in zemljiško gosposko tako zaostrilo, da je prešlo v dolgotrajno revolucionarno akcijo kmetov, a v mestih je zabredel v brezizhodno krizo celokupen cehovski sistem. S povečanim obtokom zlata in srebra v zvezi z odkritjem Amerike so se tako povečale potrebe, da jim cehovski sistem ni bil več kos. Nove sile so pričele razganjati ozko okvirje tega sistema. Potok kovinskega denarja je napravil močan preobrat tudi v razdelitvi. Nasprotje med bogastvom in revščino se je poglobilo. V takih okolnostih so se morale najprej v mestih roditi ideje po spremembi sistema, ki je oviral nadaljni napredek družbe. Plodna tla pa so našle take ideje tudi med nižjim plemstvom in nižjo duhovščino, ki sta bila v zelo težkem položaju.
V vseh teh pogledih se položaj v slovenskih deželah ni mnogo razlikoval od stanja v Nemčiji in v ostalih avstrijskih deželah, razen kolikor so se vsa nasprotja odigravala v manjšem obsegu in niso prišla do tako jasnega izraza. Tudi pri nas lahko ugotovimo tri temeljne socialne skupine, ki predstavljajo tri različne družbene poti. To so: fevdalno-reakcionarni tabor, ki se je oklepal katolicizma, meščansko-reformistični, ki je hotel odpreti pot meščanstvu, in kmečko-plebejski revolucionarni tabor, ki je izražal demokratične težnje kmečkih in plebejskih množic na vasi in v mestu. Vse XVI. stoletje poteka v znaku medsebojnega trenja med temi tremi tabori.
Kdor je vstal proti fevdalizmu, je trčil predvsem v njegov ideološki izraz, v katolicizem. Če je hotel torej zlomiti družbeni sistem, mu je moral odvzeti njegov “svetniški sij”; moral je tedaj udariti po katolicizmu. Zato je veliki družbeni prevrat te dobe tudi dobil zunanji izraz religioznih bojev, ki jih z eno besedo imenujemo reformacija. Ideološko gibanje se je stopnjevalo v neposreden revolucionarni spopad, ki se je izrazil zlasti v kmečkih uporih, ki pa so postali nevarni tudi že – meščanstvu. Znano je, kako se je Luther, ki je spočetka sam pozival na oborožen odpor, kasneje, ko se je kmečko-plebejsko revolucionarno gibanje izvilo iz njegovih rok, odločno in surovo obrnil proti revolucionarjem ter z vsemi silami podprl plemstvo pri zadušitvi revolucionarne akcije.
V slovenskih deželah imamo do neke mere podoben proces. Socialno in idejno je izvirala naša reformacija iz istih virov kakor prevratne krivoverske ideje po ostali Evropi. Kriza fevdalne družbe je postavila nova vprašanja in utrla pot novim težnjam, ki so se izrazile najprej v renesansi in humanizmu ter naposled v reformacijskih idejah. Med tanko plastjo slovenske inteligence je našel humanizem močan odmev in iz tega območja je izšel tudi Primož Trubar. Kot sinovi tlačanskega slovenskega ljudstva so ti možje bolj kakor kdor koli občutili breme fevdalnega sistema, zato tudi ni slučaj, da so bili prav oni v središču humanizma na Dunaju.
Protestantske ideje so prinesli k nam najprej tisti sloji, kjer je spoznanje o potrebi spremembe (reformacije) družbenega sistema doseglo najvišjo stopnjo: študenti, ki so kot sinovi preprostega ljudstva ali meščanstva teoretično utemeljili njegove nagibe in težnje5 trgovci in meščanje sploh, ki jih je fevdalni sistem s svojo razkosanostjo na vsakem koraku oviral v njihovem gospodarskem udejstvovanju; delavci, zlasti rudarji, ki jih je njihov socialni položaj silil k odporu zoper vsakršno izkoriščanje. Na te plasti se je reformacijsko gibanje najprej omejilo, odtod je izšla iniciativa za samostojno reformacijsko delo. Šele potem je reformacijska ideja dobila tal pri kmetih in plebejcih, toda tu bolj v obliki raznih sekt kakor pa oficialne augsburške linije. Na tretji etapi šele se je temu gibanju iz lastnih računov pridružilo tudi plemstvo. S tem pa je prišlo do definitivnega razkola reformacijskega gibanja v njegovo augsburško meščansko-plemiško in sektarsko kmečko-plebejsko smer.
In vendar, če primerjamo reformacijo v Nemčiji in pri nas v luči konkretnih rezultatov, bomo morali ugotoviti važno razliko. Tam se je ukoreninila in ostala. Pri nas je bila pojav, ki je zelo hitro dosegel svoj višek in potem popolnoma splahnel. Nekateri pripisujejo protireformacijskim komisijam “zaslugo”, da so zlomile reformacijo. Taka sodba bi bila površna. Nikak teror ne more za vselej zlomiti revolucionarnega procesa, ki ima resnično korenine v času in ljudeh. Drugi, globlji vzroki so privedli do likvidacije reformacijskega gibanja na naših tleh: reformacija se je notranje odtujila kmečko-plebejskemu ljudstvu, ker se je vse bolj povezovala z nemškim plemstvom. Prijatelj nemškega graščaka pa ni mogel biti tudi prijatelj slovenskega kmeta.
Tudi v Nemčiji se je protestantizem vezal s plemstvom, toda tu so bile močnejše revolucionarne sekte; te pa so bile v ostrem nasprotju z oficialno luthrovsko smerjo, z augsburško veroizpovedjo, ki so jo nemški raziskovalci nedvomno točno označili kot “plod barantanja in diplomatiziranja meščanskih oportunistov s fevdalno reakcijo”. Thomas Münzer je bil na primer ideolog take revolucionarne socialne smeri, ki je pognala korenine v široke demokratične množice. Te religiozne smeri so bile zato tudi najtesneje zvezane s kmečkimi upori.
Pri nas je bilo drugače. Trubarjevo reformacijsko gibanje je bilo meščansko-oportunistična oblika reformacije. Res se je tudi pri nas kmečko-plebejska oblika izrazila v neštetih sektah od demoraliziranih skakačev do revolucionarnih prekrščevalcev. Zoper te sekte je Trubar celo odločneje nastopal kakor pa proti katolicizmu. 1562. leta je na primer pisal v posvetilu k svojim “Artikulam”:
“… Take krive in hinavske trditve in vpitje zgoraj omenjenih navideznih duhovnikov o čistem nauku svetega evangelija in pa nevednost in preproščina ubogega slovenskega in hrvaškega navadnega ljudstva v verskih zadevah so me pripravile in prisilile, da sem sedaj v naglici in poleg drugih svojih opravkov, prevajanja in pridiganja, prevedel v slovenski jezik tudi augsburško veroizpoved in jo dal natisniti z latinskimi črkami …” (Dr. M. Rupel: “Slovenski protestantski pisci”, str. 68.)
Tudi udarec posvetnih oblasti je bil usmerjen v prvi vrsti zoper te sekte. V XVI. stoletju so bile v naših krajih vse ječe polne prekrščevalcev in drugih “krivovercev”, a mnogo jih je bilo poslanih na galeje. To dokazuje, da ne smemo podcenjevati važnosti tega kmečko-revolucionarnega toku v našem reformacijskem gibanju.
Toda pri vsem tem so bile te sekte samo odlomki nemških revolucionarnih smeri, ki so sicer potegnile v revolucionarni situaciji vznemirjene duhove za nekaj časa v svoje območje, niso jih pa mogle trajneje zadržati. Ni bilo ideološkega središča, ki bi jim dalo enotno smer, niti voditelja, ki bi to idejo utelesil.
Tudi oficialno Trubarjevo krilo protestantizma ni bilo enotno. Levo krilo je bilo v ostri opoziciji proti Trubarju. Nekateri protestantski predikanti so šli z ljudstvom celo v revolucionarne akcije. Saj je bil neki predikant iz Slovenjgradca celo obešen radi udeležbe in organiziranja v uporu. Vendar do jasne ideološke smeri, ki bi se mogla zoperstaviti Trubarju, ni prišlo. Slovenska zemlja še ni bila kresišče samostojnih duhovnih smeri, marveč periferija nemškega kulturnega sveta. Demokratična revolucionarna ideja, kakršno vidimo pri Husu in taboritih na Češkem, pri Münzerju v Nemčiji itd., bi se seveda na takih tleh težko rodila. Tako je v reformaciji prevladala Trubarjevo smer, ki pa s svojim oportunističnim odnosom do reakcionarnega plemstva ni mogla pridobiti kmeta.
Reformacijsko gibanje se je vedno bolj oddaljevalo od revolucionarnih zahtev slovenskega tlačanskega ljudstva ter naposled s svojim desnim krilom postalo njegov odkriti sovražnik. Zadnjo besedo je imel katoliški monarh, ki je udaril po luteranskem plemstvu, in slovensko kmečko ljudstvo ni imelo prav nobenega razloga, da bi branilo osovraženo plemstvo zaradi njegovega luthrovstva. Zato je bil katolicizem obnovljen pri nas tako temeljito kakor malokje v srednji Evropi.
Toda to ni bil edini vzrok, da se reformacija ni vkoreninila. Če se je plemstvo pri nas tako hitro polastilo reformacijskega gibanja, ki je bilo po svojem bistvu ideološki izraz meščanskih stremljenj, potem se da to na eni strani tolmačiti s stopnjo družbenega razvoja sploh, ki je tudi v Nemčiji privedla do sličnega pojava, na drugi strani pa s posebnostmi Avstrije same. Značilnost te dobe je brezobziren in dolgotrajen boj med težnjami monarha po absolutni vladi in okrepitvi državnega centralizma ter med separatističnimi in decentralističnimi težnjami velikega dela plemstva. Tako se je reakcionarno plemstvo za krajšo dobo znašlo navidezno na istih pozicijah z naprednimi plastmi. Na videz zategadelj, ker je samo opozicija obeh faktorjev proti monarhu ustvarila podobo, da gre za enoten nastop. Dejansko pa je bilo med tema dvema taboroma nepremostljivo nasprotje.
Plemstvo je moralno in materialno podprlo Trubarjevo književno akcijo. Pri tem je značilno, da se je kranjsko plemstvo protivilo Vergerijevim načrtom o neki jugoslovanski jezikovni mešanici ter zahtevalo, da se piše “kranjsko”. Kam pes taco moli, je jasno. Namen je bil ta, da se s “kranjsko” cerkveno protestantovsko literaturo okrepe pozicije decentralistično usmerjenega plemstva v boju proti absolutističnim tendencam monarha.
Slovenska mesta so se spočetka hitro poluteranila. Ljubljanski Klombnerjev krog zavzema v tem gibanju izredno važno mesto. Iz teh krogov je tudi izšla iniciativa za izdajanje slovenskih knjig. Ko pa se je protestantske akcije polastilo plemstvo, je ta v mestih oslabela in škof Hren, ki je nastopil z meščanskimi zahtevami, je imel lahko delo, da je pridobil mesta za zaveznika proti plemstvu.
Rezultat je bil torej takšen:
Meščanstvo je bilo slabotno, fevdalni plemiči so bili nesposobni za boj proti cesarju, ki je razpolagal s precejšnjo vojaško silo, kmetje pa so zapustili reformacijo tisti hip, ko so se je polastili plemiči. To je bil konec reformacije na Slovenskem in protireformacijske komisije so samo dokončale agonijo tega gibanja. Protireformacija je zmagala hitro in temeljito in ta uspeh je silno okrepil položaj avstrijskega monarha in še bolj omajal položaje separatistično usmerjenega plemstva. Svoj delež pa je dobil tudi del meščanstva, trgovski kapital, ki se je nanj oprl absolutistični monarh. Tudi to dejstvo nam odkriva nekatere važne vzroke hitrih uspehov protireformacije.
Zanimiva figura v tem pogledu je organizator in ideolog naše protireformacije, škof Tomaž Hren. Hren ni nadaljevalec fevdalne predreformacijske politike. Dr. J. Gruden ga takole označuje: “… Pri svojih cerkvenih ali političnih naredbah se je vedno ravnal po ukazih in navodilih, ki so mu dohajala iz graškega dvora, medtem ko graški nuncij in rimska kurija zanj nista imela toliko pomena. Značilno je, da Hren nikdar ni napravil zapovedanega obiska v Rimu (visitatio liminum) in da je v dobi svoje tridesetletne vlade le redko tja poslal zaukazano poročilo o stanju svoje škofije. V svojem boju proti luteranskemu plemstvu se je opiral predvsem na zastopstva mest in trgov, ki so dobila že pred njegovo vlado precej katoliško lice. Kot sin meščanskih staršev je z vnemo pospeševal tudi gmotne koristi meščanstva in se trudil, da mu ohrani staro pravico obrti in trgovine. Manj smisla je imel za potrebe in težnje kmečkega ljudstva. Tu so Hrena obvladovali še popolnoma nazori in predsodki njegove dobe …” (Dr. J. Gruden: “Zgodovina slovenskega naroda”, str. 871.)
Očitno je potemtakem, da je Hren v naši politični zgodovini bistveno nova etapa. Po poreklu je iz ljubljanske meščanske družine. Njegov oče je bil bogat hišni posestnik v Ljubljani in lastnik fužin pri Jesenicah. Bil je nekaj časa tudi ljubljanski župan in – kar je zlasti zanimivo – luteran. Že po značaju je Hren nova figura na škofovski stolici. Človek s trgovsko dušo, ki je v meščanskem bogastvu videl važen političen faktor. Zato se je odločno zavzel za interese meščanstva. Nekaj časa se je pečal tudi z mislijo, da bi ustanovil v Ljubljani neke vrste banko. Ker so v tem času delale pri nas kupčije samo tuje, zlasti italijanske banke, je bila v Hrenovem prizadevanju gotovo izražena težnja ljubljanskega meščanstva. V nekem svojem pismu nadvojvodi 1604. leta predstavlja celo vrsto zahtev v korist meščanov. S tako politiko je mogel računati na pomoč mest in jo je tudi dobil. V deželnem stanovskem zboru se je opiral na meščanske zastopnike proti plemstvu. Tudi izdajanje slovenskih knjig je izraz te nove miselnosti. Hren je bil potemtakem ideološko orodje absolutistične politike monarha, ki se je gospodarsko in politično oprl na trgovski kapital zoper separatistično plemstvo. Odtod tudi njegov odpor do Rima, do papeža, čigar oblast je nedvomno predstavljala veliko oviro državni centralizaciji. S svojo centralistično politiko je Tomaž Hren nedvomno slabil fevdalni partikularizem in na ta način znatno olajšal splošni gospodarski razvoj. V tem oziru bi ga mogli primerjati s francoskim kardinalom Richelieujem, ki je Francijo centraliziral in odprl pota trgovini in veliki obrti. Ta pozitivna stran v delovanju škofa Tomaža Hrena se čestokrat neopravičeno podcenjuje. Njegova politika sicer ni ničesar bistvenega spremenila v fevdalni družbi, nasprotno, branila je z najostrejšimi sredstvi in na najbrezobzirnejši način sistem, ki so ga revolucionarne sile hotele razgnati, toda s svojimi centralističnimi težnjami, ki so združevale razkosano, provincialno fevdalno družbo, odpira Hren vendarle novo razdobje v naši zgodovini. Korak naprej, ki je sicer silovito poslabšal položaj ljudstva, toda istočasno zbral in povezal sile, ki so mogle pripraviti v kasnejših dolgotrajnih bojih pogin fevdalni družbi. Za monarhom je stalo meščanstvo, ki je bilo njegova opora in njegov pogin, kajti prav meščanstvo je pozneje postalo nosilec gibanja, ki je izpodkopalo temelje absolutizma.
Za razvoj nacionalne ideje reformacija sama ni imela tal in naši protestantski pisatelji zavestnega čustva nacionalne pripadnosti ne izražajo. Toda prav tako je res, da je vsakdo, ki je hotel udariti po fevdalizmu, objektivno, četudi podzavestno že postavljal vprašanje samostojnega uveljavljanja slovenskega naroda, ki so ga tvorili skoro izključno tlačani. In v tem oziru dejansko lahko rečemo, da je reformacija prva slaba manifestacija slovenske narodne samobitnosti.
Če se je Trubar v slovenskih knjigah, ki jih je izdajal, podpisoval “rodoljub ilirski” in “prijatelj vseh Slovencev”, če zahteva, da se morajo verski obredi vršiti v slovenskem jeziku in nastopa proti latinščini, če Dalmatin izdaja prevod slovenske biblije “Iz ljubezni do domovine”, če je bil Bohorič ponosen na svoj rod in mu je zato dal črkopis – tedaj je v tem že podzavesten napor zatiranega ljudstva, da bi se afirmiralo. V tem je velika zasluga Trubarjevega dela.
Dokler se je Trubar naslanjal na slovenskega kmeta in meščana, tako dolgo je igral napredno vlogo v razvoju slovenskega naroda, kakor hitro pa se je zvezal s plemstvom, se je narodu odtujil in postal celo ovira v njegovi akciji. To se najbolje vidi v razmerju slovenskih protestantov do kmečkih uporov. Niso sicer tako odločno nastopili proti njim kakor Luther, ki je postal ideološki organizator boja proti kmečko-plebejski revoluciji, toda tudi oni so bili sovražniki kmečkih puntov in so navajali ideološke razloge proti njim. Trubar je n. pr. v sestavku o tem, kakšen naj bo odnos podložnikov do “višjih”, zapisal tudi tole: “Kedar pak ta gospoščina preveliko štivro, pravdo, činže, nove cole, aufšloge, tlake nalaga, terje inu bodo od hudih flegarjev, hlapcev, županov, valpetov inu beričov obrečeni, ovadeni inu oblegani, da nim bode tu nih po krivici vzetu, štrajfani, v ječo vrženi, od nih imejna, zemel inu blaga pahneni, pregnani za volo mitov & c., – tako silo inu krivico so ti verni dolžni volnu trpeti, nih tako nujo, revo, silo inu krivico pred sujo družino Bogu tožiti inu kratku nekar punte oli avštrije začenati oli sami sebe meščovati, koker so Kore, Datan, Abiron (Nu. 16), Absalon (2 Reg. 15) inu ti Vogri v tim 1508. lejtu inu ti Krajnci v tim 1515. inu ti Dolenci v tim 1573., ti Štajerji v tim 1528. bili sturili, oli so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni” (Dr. M. Rupel: “Slov. prot. pisci”, str. 133–134.) Očitno se torej Trubar postavlja v obrambo fevdalnega sistema pred kmeti in jih svari pred revolucionarno akcijo. Tudi glede svojega lastnega književnega delovanja se je v tem pogledu Trubar zavaroval pred oblastmi. V nemško pisanem predgovoru k prvem delu novega testamenta iz leta 1557. leta pravi, da ga je (predgovor) med drugim zato napisal v nemščini, ”… da bi oblasti in nadzorniki tiskarn, ki ne razumejo našega slovenskega jezika, dobili s tem jasno in resnično poročilo, da nismo niti sedaj niti prej (in tudi v bodoče ne bomo) dali ali hoteli tiskati lahkomiselnih, nekoristnih stvari ali kaj sanjarskega, puntarskega, schwenckfeldskega, prekrščevalskega, upornega ali sramotilnega …” (Istotam str. 23). To je zadnja etapa v razvoju našega protestantizma. Nič težkega ni bilo po vsem tem za slovenskega kmeta, če se je moral odrekati lutrovstva, saj to ni bila nikdar njegova lastna akcija.
Kot religiozno gibanje je reformacija izginila, kot socialno gibanje pa se je v novih oblikah nadaljevala v dolgotrajnih bojih slovenskega ljudstva v naslednjih stoletjih. Reformacija je pripravljala tla za bodoče boje na širši osnovi in večji ideološki višini. S svojim literarnim delom je prispevala delež k notranji osredotočitvi slovenskega ljudstva in lomila fevdalni partikularizem, zlasti v duševnosti našega ljudstva. Reformacije ni mogoče preceniti, kajti skupaj s kmečkimi punti je dvignila slovensko ljudstvo – razkosano in idejno zlomjeno v tolikih stoletjih fevdalnega gospodstva – v samostojen politični faktor, dokazala je, da je slovensko ljudstvo sposobno tudi za boljšo usodo od tlačanske, dala mu je literarni jezik, ki je postal važno sredstvo za oblikovanje enotnega duhovnega lika slovenskega naroda in mu z vsem tem ustvarila idejno središče, ki se je okoli njega zbiralo slovensko ljudstvo in ga je usposobilo za težke boje na prelomu iz fevdalizma v kapitalizem. Protestantska književna akcija je šele omogočila, da je prišla beseda majhnega tlačanskega ljudstva z neznatno plastjo izobraženstva, ki si je z muko utrla pot k osebni svobodi, v knjigo in z njo našla pot v duše ljudstva, ga budila h kulturi, mu vlivala ponos in ga obujala k zavestnemu narodnemu življenju. Protestantska knjiga je odigrala vlogo idejnega organizatorja slovenskega naroda. V tem smislu torej lahko trdimo brez pretiravanja, da so reformacija in kmečki upori položili temeljni kamen slovenskemu narodu.
Po svoji splošni družbeni vlogi so bili kmečki punti in reformacija dva tokova istega družbenega procesa: razkroja fevdalizma in pripravljanja tal za novi meščanski družbeni red. Toda medtem ko je reformacija – kolikor jo vzamemo kot celoten pojav ne glede na različne sekte – odraz tega procesa v glavah meščanstva, so kmečko-plebejski punti dejanje širokih demokratičnih plasti, tlačanskih kmetov in mestnih plebejcev, ki so nekaki predhodniki današnjega delavstva. Oba ta procesa sta močno delovala drug na drugega. Meščanski reformaciji je šele široko gibanje demokratičnih ljudskih plasti dalo zamah zgodovinskega in socialnega preloma. Vsajena v množice je šele reformacijska ideja postala živa sila, ki je preobračala družbeni red. In narobe, reformacijska ideja, po svoje tolmačena in pojmovana, je mogla dati razpršeni kmečki revolucionarni ideji neko osrednjo zbiralno točko in dvigniti obzorje kmečkih množic nad fevdalni partikularizem. Treba je samo primerjati ideološki nivo naših kmečkih uporov konec 15. stoletja in v začetku 16. stoletja (že Matija Gubec), pa bomo videli, kako globok je bil vpliv reformacije na revolucionarno vrenje kmetov in plebejcev. Med tema dvema tokovoma je bilo ostro notranje nasprotje: kal nasprotja, ki pretresa današnjo družbo. Mahoma so se pojavila vprašanja lastnine, enakosti, deleža pri oblasti itd. V teh vprašanjih si oba tokova nista mogla biti edina.
Toda za zmago kmečko-plebejskega toku ni bilo ne objektivnih ne subjektivnih pogojev. Da so ostali pri nas plebejski predstavniki v prvih vrstah ali celo na čelu kmečkih puntov (“krofasti krojač iz Radovljice”, Klander, Šterc, rudarji in fužinarji) ni slučaj. Edino ti so poleg meščanstva vsaj do neke mere mogli premagati fevdalni partikularizem in združiti kmečke množice v večja revolucionarna gibanja. Pa tudi ta plebejska plast je bila tenka in nesposobna, da bi zmagovito odigrala vlogo voditelja demokratičnih množic za njihove cilje. Mathiez (“Franc, revol. I, slov. prev. str. 23) n. pr. piše o vlogi delavcev in kmetov v francoski revoluciji naslednje: “… Delavci in kmetje, sposobni le za kratke upore, kadar je jarem postal pretežak, niso vedeli, kako bi se dal družbeni red spremeniti …” Prav tako je bilo tudi pri nas. Meščanstvo se je ustrašilo kmečko-plebejske revolucionarne akcije ter je ostalo ob strani, zato so kmečki upori ostali brez socialnega voditelja in so se razkropili po krvavih spontanih akcijah brez jasnega cilja.
Položaj kmetov se je pri nas poslabšal posebno v 15. in 16. stoletju. Sprememba je nastala, kakor smo že ugotovili v zvezi z naraščanjem obtoka kovinskega denarja. Temu se je pridružilo trpljenje slovenskega ljudstva najprej zaradi vojska med Habsburžani in celjskimi grofi, ter podobnih spopadov, potem pa zaradi stalnih turških napadov, ki so zaustavili skoro vso gospodarsko udejstvovanje. Kako pereč je bil turški problem za Slovence in kako vseljudski je bil odpor proti tem barbarskim roparjem, se vidi že po tem, da se z njimi peča največ naše narodne umetnosti teh stoletij. V teh bojih so se rodili v fantaziji ljudstva, ki je trepetalo pred strašno šibo Turkov, junaki naše epike, kralj Matjaž, kraljevič Marko, itd.
Zgodovinska zasluga slovenskega naroda je, da je bil eden od najvažnejših jezov, ki so zaustavljali pritisk Turkov proti Evropi. Če jih danes neki zapadno-evropski rasistični ideologi imenujejo “zgodovinski gnoj”, tedaj pozabljajo, da so Slovenci s svojimi telesi tristo let branili tisto kulturo, s katero se oni danes ponašajo. Vsekakor je bila ta misija mnogo bolj človečanska in napredna od one, ki so jo tedaj vršili njihovi ideološki in socialni predniki, ono nemško plemstvo, ki je z utrjenih gradov opazovalo iztrebljanje slovenskega tlačanskega ljudstva in si prisvajalo na tak način izpraznjeno zemljo. Ko so po taborih branili slovenski tlačani svoje življenje in evropsko kulturo, so nemški cesarji in njih plemstvo zasledovali z vojnimi pohodi svoje lastne dinastične in razredne cilje. Za Turki so plenile po slovenski zemlji najemniške horde Habsburžanov, Celjanov, Madžarov, Hrvatov in Benečanov. Vsi ti pohodi pa so napravili teren za dobičkonosne kupčije tujih trgovcev in bankirjev. Takšna je bila vloga tujih “kulturträgerjev” na naših tleh.
V takem položaju je kmet segel po samoobrambi in pričel skrivati denar, kajti če so mu odvzeli zemljo, skritega denarja mu niso mogli odvzeti. Kmetje so prodajali svoje produkte za vsako ceno, zato so cene padale. S tem pa je prišel fevdalni veleposestnik v škripce. Uvoženo blago je bilo drago, poljedelski pridelki ceneni, odtod besno iskanje denarja pri kmetih, rastoči davki, brezobzirno izkoriščanje, poskus prenašanja vseh bremen krize na kmeta itd. Ta pritisk pa je samo okrepil kmečki upor. Fevdalni sistem je zabredel v brezizhodno situacijo. Prišel je v nasprotje s samim seboj: razširjal je škarje med poljedelskimi in industrijskimi (kolonijalno blago in izdelki obrti) cenami, s čimer je izpodkopaval tla zemljiški gospodi, a krepil meščanstvo. Na tej osnovi so se razvneli kmečki upori, ki so jih turški napadi politično in vojaško-tehnično pripravili. Kakor so na eni strani izvežbali kmečke množice v rabi orožja, tako so temeljito diskreditirali državni aparat. Vera v nedotakljivost sistema je bila porušena in ustvarjena so bila tla za revolucionarni boj slovenskih kmetov. Zahteve, ki so jih postavljali uporniki, pričajo, da so bili ti upori vsaj spočetka povečini spontane akcije z neposrednimi gospodarskimi zahtevami, ki največkrat niso segale preko okvirov fevdalne družbe. Že geslo “za staro pravdo” nam kaže, da si kmet v svoji zavesti ni mogel ustvariti slike bodoče družbe, novega družabnega reda, temveč si je želel vrnitve onih starih časov, ko fevdalni pritisk še ni bil tako neznosen. Toda taka je bila le zunanja oblika te akcije, njena vsebina pa je bila globoko revolucionarna. Kmetje so hoteli oblast, svoje predstavništvo, torej demokracijo, odpravo carin, torej svobodno trgovino, osvoboditev tlake, desetine in vseh dajatev, torej odpravo fevdalnega razmerja. V Gubčevi vstaji so te zahteve tudi jasno izrazili. Od čisto gospodarskih so tako prešli k velikim političnim zahtevam, ki so bile kasneje tudi izhodišče francoske revolucije. V teh kmečkih puntih imamo torej prvi zarodek meščansko demokratične revolucije.
Ljudska umetnost, zlasti pesmi in bajke o kralju Matjažu in kraljeviču Marku najgloblje odkrivajo stremljenja in hrepenenja slovenskega ljudstva v tem obdobju. Tu je izražen program boja za pravico in kruh. V mitični obliki je v njih dan program demokratične revolucije: demokracija, svoboda, enakost pred zakonom. In Če pravi pesem, da je imel kralj Matjaž na krnskem gradu noč in dan odprta vrata, kjer je vsakdo dobil pomoč in pravico, tedaj je v pesmi izražen zarodek načel, ki jih je deklarirala francoska revolucija. Ljudstvo se je tudi zavedalo, da bo potreben krvav boj za te pravice. Zadnji boj bo na Sorškem polju:”
kjer trivršna smreka rase
mir bo sklenjen v Sorškem polji,
trije kralji zlate čase
ustanovijo, vse bo bolji.
Potreben bo torej oborožen boj, upor, ki bo priboril zahteve, ki jih predstavlja ljudstvo. Te pesmi nam torej odkrivajo vso globino nakopičene revolucionarne energije v slovenskem ljudstvu.
Slovenski kmet je sprejel najplemenitejše lastnosti viteštva v svojo narodno pesem. Viteštvo je postavil v službo ljudstva, dal mu je demokratično vsebino. Kralj Matjaž in kraljevič Marko sta po zunanjosti in običajih fevdalna viteza, toda po vsebini sta zaščitnika in prvoboritelja ljudstva. V tem izražanju se očitno kaže težnja po voditelju, ki bi zbral razkropljene moči tlačanskega kmečkega ljudstva, mu dal jasen cilj in ga povedel v poslednji boj za zmago. Kmet je nagonsko čutil, da sam ni sposoben za ustvarjanje nove družbe in da mora ideolog priti nekje od zunaj. Tako je v viteza vlil svojega duha, svoje želje in svoje zahteve: pravica, enakost pred zakonom, odprava fevdalnega razmerja in zaščita pred Turki, klativitezi in razbojniki. Mitični junaki in vitezi naših ljudskih pesmi, kralj Matjaž itd. so potemtakem revolucionarne figure, v katerih je izražen revolucionarni program našega kmečkega ljudstva.
Vztrajno se ponavljajoči kmečki upori so dokaz, da se je sem preselilo težišče revolucionarne energije slovenskega ljudstva. Ono je bilo v teh časih nosilec družbenega napredka na našem ozemlju in četudi je bilo premagano, je ta boj vendarle rodil plodove, ki so dali oživljajočih sokov ljudstvu, za katerega se je zdelo, da ga je zgodovina obsodila na smrt. Kmečki punti so bili sredotežen činitelj. Izpopolnila jih je slovenska protestantska knjiga. Slovenska misel je živela obe naslednji stoletji v globoko uklesanem spominu na burno stoletje skupnega boja zoper fevdalno gospodo, kajti nič ne more tesneje povezati ljudi medseboj kot skupen poraz in skupno upanje v končno zmago.
Brez pretiravanja tedaj lahko trdimo, da so reformacija in kmečki upori položili temelj slovenskem narodu. V teh bojih je bila spočeta prva slabotna iskra zavesti slovenske skupnosti, ki je potem v 19. stoletju tako burno prodrla na površje. Revolucionarni nastopi, tudi če se končajo s porazom, so vselej dokaz žive sile naroda. Narod, ki molče trpi zatiranje, je obsojen na pogin. Reformacija in kmečki punti so dokazali, da živa sila slovenskega ljudstva ni bila strta in svoj prihod v zgodovino je najavil slovenski narod z najveličastnejšo revolucionarno akcijo, ki je nista mogla ubiti v glavah in srcih Slovencev ne zatiranje, ne čas. V tem je sila revolucionarne tradicije.
Tudi kmečki upori so prinesli konkretne koristi predvsem – monarhu. Plemstvo je zmagalo proti kmetom, toda njega samega je upognil – monarh. Kmečki upori so silili k centralizaciji, ta pa je prinašala samo korist habsburškemu nadvojvodu. Toda hočeš ali nočeš, v to kislo jabolko je plemstvo moralo ugrizniti. In v tem znaku potekajo naslednja stoletja slovenske zgodovine.
Troje temeljnih vprašanj se je torej postavljalo pred Slovence v fevdalnem razdobju naše zgodovine:
1. razmerje do germanskega fevdalizma sploh,
2. reformacija,
3. boj med monarhom, ki je težil k absolutizmu, in decentralistično usmerjenim plemstvom.
Prvo vprašanje zadeva predvsem zgodnjo etapo v razvoju nemškega fevdalizma. Rešeno je bilo v dolgotrajnih bojih, v katerih se je slovensko ljudstvo – ne odbijajoč pridobitev zahodne evropske hulture – poskušalo politično in kulturno osamosvojiti pod vodstvom domačega plemstva. Ta boj je sicer končal s porazom, toda je vendarle zajamčil obstoj slovenskemu ljudstvu za ves srednji vek.
Drugo vprašanje, reformacija, je našla Slovence že razcepljene glede na glavno vprašanje: na razmerje do fevdalizma. Meščanstvo (trgovci in obrtniki) je predstavljalo luthrovsko desnico in se je končno tudi povezalo s plemstvom. Ideologija kmečko-plebejskih množic pa se je izrazila v celi vrsti sekt, ki so postale pravo ljudsko gibanje. Višek je doseglo to gibanje v kmečkih uporih, ki so trajali skoraj tri stoletja. V tem gibanju se izraža naša demokratična revolucija. Uspeti ni mogla, ker ji je manjkal socialni voditelj in jasnost cilja, toda notranje je povezala slovensko ljudstvo in mu odprla pot v zgodovino.
Tretje vprašanje, vprašanje boja med absolutističnim monarhom in plemstvom je neposredno zadevalo meščanstvo. Kmet ga je doživljal v obliki neprestanih vojnih pohodov, ki so mu pustošili polja in poslabševali njegov gospodarski položaj. Trgovski meščan podpira absolutistične težnje monarha, da bi okrepil svoje lastne politične in gospodarske pozicije v razmerju s plemstvom, ter da bi se gospodarsko okrepil na račun propadajočega kmeta in cehovskega obrtnika. Taki politiki se kmet upira v neštetih uporih v toku 17. in 18. stoletja. Izhod iz krize fevdalizma, ki ga je monarh iskal v absolutizmu ob pomoči trgovskega kapitala, je torej slovenski kmet nagonsko iskal v demokratični revoluciji.