Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Francoska revolucija je odprla poslednjo stopnjo splošne krize fevdalne družbe. Če je bil njen vpliv na vso Evropo in celo preko njenih meja tako ogromen, potem to ni bilo samo znak privlačnosti velikih idej, ki jih je revolucija vrgla med človeštvo, temveč tudi dokaz, da je bilo povsod pripravljeno tlo za sprejem revolucionarnih semen. Gibalne sile tega velikega revolucionarnega procesa so bile meščanstvo, kmetje, malomeščanstvo in proletariat, ki je delal šele prve samostojne korake. Glede na razredni sestav torej proces meščansko-demokratičnih revolucij ni mogel biti enoten. Nasprotja, o katerih smo že prej govorili, so v tej dobi le še bolj prišla do izraza. Kljub temu pa je bila objektivna naloga meščansko-demokratičnih revolucij teh časov samo ena: sprostiti produkcijske sile, ki so se v nedrih fevdalne družbe razvile do take stopnje, da jim je postal fevdalni sistem pretesen in osvoboditi pot za razvoj kapitalizma. Glede sovražnika so si bile revolucionarne sile edine. Fevdalni sistem je bil skupen glavni sovražnik. Diference so se pričele šele v pogledih na nov družbeni red. Toda prav tu je moglo zmagati samo meščanstvo, saj je edino ono moglo dati spontanemu revolucionarnemu gibanju ljudskih množic konkreten in realen cilj. Ono je držalo v rokah vodilne pozicije v gospodarstvu, zato je tudi postalo nosilec novega družbenega reda, kar nista mogla postati ne kmet, ne malomeščan, dasi sta bila njegova glavna revolucionarna opora, ne proletariat, ki je bil še nerazvit ter objektivno in subjektivno nesposoben, da bi postal voditelj revolucionarnega gibanja.
Pri nas je šel ta proces po drugi poti, čeprav nosi iste zunanje znake notranjega razkroja fevdalizma kakor v Franciji in ostali Evropi. Toda končal ni, v veličastni revolucionarni akciji, ki bi do temelja razrušila ostanke starega sistema, temveč je pod političnim pritiskom zastal, zadrževal razvoj slovenskega naroda ter naposled 1848. leta končal v prav klavrnem posnetku velike francoske revolucije.
V tej zvezi in v tem času je prišlo pomanjkanje dediščine slovenskega naroda iz fevdalne epohe posebno do izraza na gospodarskem, političnem in kulturnem področju.
Konec 18. stoletja so se tudi v socialno-ekonomski strukturi Avstrije pričele pojavljati močne spremembe. Tu je pričetek nekake prazgodovine avstrijskega kapitalizma. Reformacija in kmečke vojne niso ostale brez vpliva na nadaljnji razvoj fevdalizma. Potisnile so ga na višjo stopnjo ter na ta način ustvarile predpogoje za razvoj tistih družbenih sil, ki so ga pričeli kmetje v neuspelih kmečkih uporih.
Ta proces se je izrazil predvsem na ta način:
1. V večji centralizaciji fevdalne države pod vodstvom absolutističnega monarha, avstrijskega nadvojvode in cesarja,
2. v večji zaostritvi in prepletu socialnih nasprotij.
Sleherni boj z močnim sovražnikom zahteva centralizacije, bodisi da je to reakcija ali revolucija. Ko se je fevdalni sistem pričel razkrajati in je val meščansko-demokratične revolucije naglo naraščal, je notranji mehanizem gnal fevdalno državo k vse večji politični osredotočitvi. Zlasti se je to zgodilo po kmečkih vojnah, ko je bilo plemstvo silno oslabljeno. Ta proces je olajšalo posebno tudi dejstvo, da se je Avstrija pričela centralizirati zaradi zunanjega pritiska. Turki so nagnali plemstvo avstrijskih dežel, da se je že za cesarja Maksimilijana v začetku 15. stoletja prvič vdalo cesarjevim centralističnim stremljenjem. Po zlomu reformacijskega gibanja je centralizacija napredovala zelo hitro in absolutizem je triumfiral nad separatističnimi težnjami plemstva.
Absolutizem ni nov družbeni red, ne predstavlja likvidacije fevdalizma. Narobe, on skuša fevdalni sistem ščititi pred revolucionarnim naporom demokratičnih sil in ga ohraniti. Njegova reakcionarna vsebina se torej v tem ne spremeni. Zato posebno proti koncu brutalno duši tudi narodna gibanja, ki se pričenjajo pojavljati. Toda na drugi strani je absolutizem, kakor smo že govorili, s centralizacijo odprl pot gospodarskemu napredku in napravil gospodarsko in politično uslugo trgovskemu kapitalu. V svoji tedanji obliki je bil ta izrecno vezan na obstoj fevdalizma in je zato tudi postal gospodarska in politična opora absolutizma. S tem so bile odprte poti za razširjanje blagovnega gospodarstva, ki je kmalu doseglo tak obseg, da je pričelo lomiti meje fevdalne družbe in naposled izpodkopavati tudi temelje absolutizma samega. To pa je progresivna stran v sistemu absolutizma.
Tako so se tudi notranja nasprotja fevdalizma pomaknila na višjo stopnjo. Zmaga meščanstva je postala neposredno nujna. Osnovno nasprotje fevdalne družbe, dejstvo namreč, da se je fevdalni gospod kot formalni lastnik zemlje prisvajal produkt kmetovega individualnega dela, se je zaostrilo v dveh smereh in sicer kot nasprotje med podložnim kmetom in zemljiškim gospodom na eni ter kot nasprotje med mestom in zemljiškimi posestniki na drugi strani.
Značilna za to razdobje je sprememba v strukturi avstrijskega plemstva. Mnogo starega plemstva je popolnoma propadlo in celo izumrlo. Zato so bili v toku 16., 17. in 18. stoletja dvignjeni v plemiški stan novi ljudje. Pri tem je značilno, da je največ novopečenih plemičev izšlo – razen iz vojaških in uradniških – zlasti iz veletrgovskih, industrialnih in bančnih krogov. To poplemeniteno meščanstvo, najtesneje zvezano z absolutizmom, je zavzemalo tudi v naši zgodovini važno mesto (Valvasor, Zois) . V teh časih so si pridobili plemiški naslov tudi mnogi bogati ljubljanski meščani. V tem se jasno razodeva povezanost absolutističnih monarhov z trgovskim kapitalom. Novo plemstvo je bilo že zaradi svojega porekla neposredno zvezano s trgovino in obrtjo. Malokje so bili zato meščanski interesi tako prepleteni s fevdalnimi kot v Avstriji. Tako poplemčeno meščanstvo ali pomeščanjeno plemstvo je bila opora absolutističnih režimov v njihovem prvem razdobju. Pod pritiskom te plasti se je vršila vedno večja centralizacija, ki je kasneje sicer dušila razvoj nacionalnih gibanj v smeri ustvarjanja neodvisnih narodnih držav, v teh časih pa je vendarle igrala pozitivno vlogo. Lomila je fevdalni partikularizem in s tem postavljala temelje narodnemu zedinjenju.
Kakor smo ugotovili že v prejšnjem poglavju, je bil temelj za razvoj absolutizma položen v reformacijskih bojih. Krono je dobilo to prizadevanje 1720. leta s pragmatično sankcijo Karla VI., ki določa nedeljivost avstrijskih dežel, pravico prvorojenstva do prestola in žensko nasledstvo v primeru, če ne bi bilo moških dedičev. S tem je postala Avstrija močna državna zgradba, ki ni bila več odvisna od posameznih močnih grupacij plemstva. Živahna delavnost trgovskega kapitala za Karla VI. je bila uvod v nagel razvoj industrije od srede 18. stoletja dalje. Za njen napredek je bila potrebna še večja zožitev fevdalnih privilegijev. Razen tega je kapitalistični način proizvajanja zahteval dvig splošne kulture, da bi se mogel maksimalno izkoristiti tehnični napredek. Na tej družbeno-gospodarski podlagi se je razvijalo prosvetljenstvo in so nastale reforme Marije Terezije in Jožefa II.
Najtežji udarec je Marija Terezija zadala plemstvu z novo upravno razdelitvijo. Smoter, ki ga je pri tem sistematično zasledovala, je bil, zabrisati vse ostanke pokrajinskih avtonomij in vso oblast koncentrirati v svoji roki. Na Dunaju je osnovala “Direktorij za notranje zadeve” kot najvišjo upravno oblast, ki so ji bila podrejena v posameznih kronovinah deželna glavarstva oziroma guberniji. Največjega pomena je bila v tej zvezi ustanovitev okrožnih uradov (“kresij”), ki so smeli sprejemati tudi kmečke tožbe zoper njihove zemljiške gospode. S tem je patrimonialno sodstvo (sodstvo zemljiškega gospoda) dobilo prvi udarec. Plemstvo je bilo tako popolnoma odrinjeno od soodločanja pri izvrševanju državne oblasti in postalo skoraj samo še državno uradništvo. Temu se je pridružila “terezijanska davčna knjiga”, kataster, ki je ločil podložniško posest od gosposke in predpisal davke za vsako posebej, tako da zemljiški gospod ni več odrajtoval davkov za celotno “svojo” posest s podložnikovo vred. S tem se je precej zmanjšala možnost, da bi svoje davke neposredno vrgel na kmečka pleča. Tudi neke druge drobne reforme so nekoliko precizirale obveze podložnikov do fevdalne gospode in omogočile kmetu, da je bolj trdno razpolagal s svojo imovino. Vse te mere so bile predpogoj za razvoj kapitalistične industrije, za ustvaritev notranjega trga tej industriji, za koncentracijo materialnih proizvajalnih sredstev in nastanek potrebnega kadra mezdnih delavcev.
Jožef II. je šel še dalje v svojih reformah, od katerih so zlasti tri važne.
1. S podložniškim kazenskim patentom je dovolil kmetom priziv na kresije proti razsodbi zemljiškega gospoda. Patrimonialno pravo je dobilo nov udarec in država je mogla preko državnih sodišč uspešno regulirati razvoj fevdalnih odnošajev v korist novih tendenc.
2. S podložniškim in nevoljniškim patentom, ki je popolnoma odpravil nevoljništvo in olajšal gibanje ter izbiro poklica podložnikom, je dal kapitalističnim podjetjem mezdnega delavca.
3. Z odloki, v katerih je olajšal prodajo kmečkih zemljišč in kmetovo razpolaganje s svojo nepremičnino, je pospešil proces razlaščevanja kmetov, ki je dal kapitalističnim tendencam prvotne kapitale in delavca brez imovine. Tudi možnost odkupa tlake je bila dovoljena z istim namenom.
Reforme takozvanih prosvetljenih cesarjev, ki so silno pospešile razvoj kapitalizma, torej niso prinesle olajšanja kmetu, kakor se često zatrjuje, marveč edinole meščanstvu. Bile so tudi uveljavljene z namenom, da se olajša pot kapitalističnemu razvoju. Dokaz za to ugotovitev je n. pr izjava ljubljanskega župana Christiana 1733. leta, torej precej prej, preden so padli glavni udarci po kmetu v zvezi z odkupninami in davki, da so znašali to leto dolgovi kranjskih kmetov 120.000 cekinov (Ivan Vrhovec: “Ljubljanski meščanje v preteklih stoletjih”). Če je ta številka vsaj približno pravilna, nam razodeva dokaj temno sliko gospodarskega položaja našega kmeta. To je tudi razumljivo. S povečanjem državnih dohodkov in drugih dajatev se je povečal in pospešil blagovni promet, kajti če je hotel dobiti denar za izpolnjevanje svojih neštetih obvez, je bil kmet prisiljen čim več in čim prej prodati. S tem pa je prišel v roke trgovskim oderuhom, ki so hiteli delati v svojo korist.
To potrjujejo tudi kmečki upori 17. in 18. stoletja. Razvili so se proti reformam, ki so prinašale kmetu velike davke na eni in denarne odkupnine za olajšave v fevdalnih odnošajih na drugi strani, kar je oboje spravljalo kmeta ob premoženje in zemljo. Kmetje so največkrat zahtevali v uporih popolno odpravo nekaterih najobčutnejših davkov. Že sami taki upori s svojimi demokratično-revolucionarnimi zahtevami nam pričajo, da so se reforme v korist meščanstva izvršile na kmečki račun, na račun slovenskega ljudstva, zato nas ne more presenetiti ali začuditi odpor slovenskega ljudstva proti kulturnim prizadevanjem prosvetljeno-absolutističnih režimov. Ljudstvo je sovražilo nemške šole, ki so mu bile tuje po jeziku in duhu, in cerkvene reforme, ki so skušale iz cerkve napraviti državnega policaja. Kakor je torej prosvetljeni absolutizem odprl pot družbenemu napredku, tako je poslabšal materialni položaj slovenskega kmečkega ljudstva.
Odpor slovenskih kmetov je bil to pot na višji stopnji kakor v 16. stoletju. V svojih nekdanjih uporih so imeli kmetje pred seboj različne lokalne sovražnike, niso pa videli pred seboj sistema samega kot glavnega sovražnika. Tachy, Thurn itd., posamezniki so vlekli nase kmečko mržnjo, ne cesar, ki je bil daleč in se ni mnogo o njem vedelo. Zato je bila tudi enotnost kmečkih stremljenj majhna.
Sedaj se je položaj spremenil. Država kot utelešenje fevdalnega sistema je bila pred očmi kmetov. Imeli so torej skupnega glavnega sovražnika in tudi to dejstvo je vzbujalo v slovenskem kmečkem ljudstvu zavest skupnosti interesov, ki je olajšala proces konstituiranja slovenskega naroda. Tako je torej centralizem prosvetljenega absolutizma sicer poslabšal materialni položaj slovenskega ljudstva, toda obenem vplival nanj v smeri večje notranje povezave in aktivizacije njegovih sil.
Druga stran tega nasprotja se je pokazala v razkroju cehovskega sistema.
V začetku XVIII. stoletja je bil proglašen Trst za svobodno luko, a na Dunaju je bila ustanovljena “Orientska kompanija” za pospeševanje prekomorske trgovine. Hiter razvoj Trsta je omogočil šele absolutizem in sicer od Karla VI. dalje. Avstrijsko meščanstvo je dobilo z njim okno v svet. In od tega trenutka dalje dobiva slovensko ozemlje za to meščanstvo izreden pomen.
S takimi in drugimi ukrepi, ki so zlasti omejili fevdalno samovoljo, je bila odprta nova doba za razvoj meščanstva tudi po naših mestih. Razvita trgovina je bila predpogoj za pojav modernega kapitalizma. Pri tem je ta razvoj trčil v dve oviri: v fevdalne odnose sploh in v cehovski sistem posebej. Cehovski sistem, ki je hotel drobno proizvodnjo konservirati in zapreti pot nadaljnjemu razvoju, je postal glavna ovira povečanja blagovne proizvodnje. Ljubljanski cehi so na primer ovirali razvoj trgovine in obrti na celem Kranjskem in celo v Primorju. Dolgotrajne pravde, ki so jih v tem oziru vodili za nedotakljivost svojih cehovskih pravic, so zgovorno potrdilo naših ugotovitev. Nadaljnji socialni razvoj je torej mogel iti samo v boju proti cehom. Pot je utiral veliki trgovski kapital, ki se je sam lotil produkcije. Z udeležbo Avstrije v prekomorski trgovini je dobil kapital moč, ki je pričela lomiti okvire fevdalno-cehovskega sistema.
Prvotno je kapital obstajal samo kot trgovski in oderuški, medtem ko sam produkcijski način ni bil kapitalističen. To se je zgodilo tedaj, ko se je v produkcijo pričelo uvajati mezdno delo.
Ta proces se pri nas ni vršil toliko v obliki nastajanja večjih kapitalističnih podjetij, manufaktur, kolikor v obliki oddajanja dela majhnim, nesamostojnim obrtnikom v okolici mest, ki so delali iz trgovčevega materiala in često tudi z njegovim orodjem. Večja podjetja so nastala zlasti v zvezi z gorenjsko in koroško kovinarsko industrijo in rudarstvom. Znan je na primer dolgotrajen boj gorenjskih železarn z ljubljanskimi cehi, ki se v njem izraža nasprotje, o katerem smo zgoraj govorili.
Hitrejši je bil razvoj v ostali Avstriji. Zlasti v drugi polovici 18. stoletja se pojavljajo precej številna kapitalistična podjetja. Kakšen je bil položaj delavstva v teh tovarnah drastično opisuje Krek v svojem “Socializmu”, kjer pravi:
“… Kmalu se je pokazalo, da se ne sme pustiti velikim podjetnikom neomejena svoboda. V najnežnejši mladosti so se že uporabljali otroci za tvorniško delo; da, celo sedemletni dečki in deklice so se za ubogo pičel zaslužek po ves dan mučili v tvorniških prostorih; večinoma so imeli ondi hrano in stanovanje. Vsi vprek so legli zvečer k počitku, večinoma po več v eni postelji … Jožef II. je posegel vmes. Dne 21. novembra 1786. je izdal najvišji odlok, v katerem tole določa: 1. Dečki morajo spati v tvornicah v drugih prostorih nego deklice. 2. Vsak otrok mora imeti svojo postelj, ki se mora vsak mesec osnažiti … 4. Če ni sile, se ne smejo otroci sprejemati pod 9. letom v delo. 5. Če pa se vendar sprejmo, morajo obiskovati večerno ali vsaj nedeljsko šolo …” (str. 77–78).
Če je bila to uradna odredba, potem si lahko predstavljamo, kakšna je bila – resnica! To dokazuje tudi odlok, ki je izšel mnogo kasneje, namreč 1842. leta in ki ga tudi citira dr. Krek v “Socializmu”. Med drugim se tu navajajo naslednje določbe: 1. Redno se smejo sprejemati v tvornice samo taki otroci, ki imajo najmanj 12 let; samo izjemoma se dovoljuje imeti pri delu otroke od 9. leta dalje; 2. Ponoči od 9. ure zvečer do 5. ure zjutraj ne sme delati noben delavec pod 16. letom; 3. od 9. do 12. leta smejo delati otroci kvečjemu po 10 ur, od 12.–16. leta kvečjemu po 12 ur. Med tem časom se jim mora dati vsaj ena ura počitka.
Navajamo samo določbe za otroško delo, kajti v obrambo odraslih pred izkoriščanjem ni nobenih odredb. Lahko si tedaj mislimo, kakšen je bil položaj teh.
Pod takimi pogoji so delali slovenski delavci v podjetjih ki so se polagoma množila tudi na naših tleh. Bila so večinoma ali skoro izključno v rokah nemških ali italijanskih kapitalistov. Zaradi večje produktivnosti in konkurenčne sposobnosti so taka podjetja naglo zadajala udarec za udarcem cehovskemu sistemu po mestih. To se je zgodilo tem laže, ker so taki podjetniki uživali vso pomoč in podporo absolutističnih režimov, posebno pa prosvetljenih monarhov Marije Terezije in Jožefa II.
Da bi se moglo pristopiti h kapitalističnemu sistemu v proizvajanju, je bila potrebna neka stopnja v koncentraciji produkcijskih sredstev ter obstoj osebno svobodnega mezdnega delavca. Prekomorska trgovina je bila nedvomno en vir za kopičenje kapitala, kajti od brezmejnega ropanja kolonialnih dežel je odpadel delež tudi na avstrijski trgovski kapital. Vendar to ni bilo dovolj. Drugo nujno sredstvo je bila razlastitev domačih obrtnikov in kmetov. Izganjanje kmetov z zemlje, nasilno prisvajanje skupne kmečke zemlje in uničevanje obrtnikov v cehih ter izven njih je postalo značilno za to razdobje. Najbrže v ta čas spada pregovor: “Bog ni dal enemu človeku vsega, ampak vsem vse.” S padcem cehovskih privilegijev je bil položaj cehov silno oslabljen, materialne razmere obrtnikov so se poslabšale, upanje pomočnikov, da bi kdaj postali samostojni mojstri, pa se je vedno bolj zmanjševalo. Tako so se mesta napolnila z ubeglimi in z zemlje izgnanimi kmeti, propadlimi obrtniki in pomočniki brez perspektiv, ki so vedno bolj postajali tip proletarca, kakršnega poznamo danes. Tako so bili na eni strani nakopičeni kapitali, sredstva za proizvajanje, s čimer je bil položen temelj kapitalističnemu proizvajanju, na drugi strani pa so nastali mezdni delavci, ki so imeli samo svoje roke in so bili prisiljeni svojo delovno silo prodajati na trgu. Ta razvoj imenujemo proces prvotne akumulacije. Pri nas se je vršila v po časnem tempu tam od XVI. stoletja naprej. Kakšen obseg je imel ta proces, nam ilustrira dejstvo, da je – po nezanesljivih podatkih – v začetku XIX. stoletja tretjina prebivalstva na Kranjskem živela od obrti. V naslednjih tridesetih letih je v zvezi z industrializacijo Avstrije vsa ta obrt propadla. Obseg te “žetve” je bil torej tako velik, da je menjala gospodarsko strukturo Kranjske. Podobno ali še huje je bilo v drugih slovenskih deželah.
Velik del cehovskega meščanstva je bil – zlasti izven Ljubljane – slovenskega porekla. Toda ker je bilo kot tako tesno zvezano s fevdalizmom in fevdalnim partikularizmom, ni moglo imeti nikakega pomena za razvoj slovenske narodne misli. Šele tedaj, ko je pričelo meščanstvo siliti preko cehovskih meja in je torej nujno zadelo ob fevdalni partikularizem, bi moglo postati važen činitelj osredotočitve slovenskega ljudstva. Toda tako daleč ni prišlo.
Že v začetku novega veka opažamo, da je bila patricijska plast meščanstva tujega porekla. S širokim razmahom trgovine za absolutizma pa je bilo slovensko meščanstvo še celo potisnjeno ob stran, kajti veliki trgovski kapital, ki je sedaj razganjal cehovski sistem, je bil zvezan pretežno s prekomorsko trgovino. Ta je bila povsem v nemških in italijanskih rokah.
Drugi važen moment smo že zgoraj omenili, namreč spremembo v sestavu plemstva. V Angliji so na primer veliki zemljiški zakupniki postali začetniki nove tipično kapitalistične meščanske plasti, ki si je osvojila vso oblast, a plemstvo pustila kot “okraske za vrhove”. V Avstriji pa se je novo plemstvo meščanskega porekla samo lotilo veletrgovine in industrije. Kapitalizem je bil tedaj že ob svojem rojstvu zvezan z nemštvom. Nasprotno pa je bilo slovensko cehovsko meščanstvo s takim razvojem vrženo na reakcionarne pozicije, v obrambo fevdalnega cehovstva in je z njim vred propadalo. Moderne kapitalistične tendence, ki so orale po cehovskih razvalinah, so kot naprednejše morale zmagati. Še v 18. stoletju je grof Barbo očital ljubljanskim meščanom, da niso ustanovili ne enega industrijskega podjetja, marveč da so vsa obstoječa podjetja ustanovljena od podjetnikov, ki so izven cehov. Očitno je potemtakem, da je to meščanstvo moralo ali povsem propasti ali pa je zdrknilo na najslabše gospodarske položaje ter se postopno germaniziralo. Druge poti ni bilo, kajti s cehi je bil zlomljen tudi fevdalni kozmopolitizem. Ideologija, ki je triumfirala na njegovih razvalinah, je mogla biti samo ideologija razreda, ki je postal dedič starega plemstva, a to je bilo nemško meščanstvo. Zato pač lahko govorimo, da Slovenci tja do leta 1848. še niso imeli svojega meščanstva.
Neposredne posledice takega razvoja za slovensko narodno prebujenje so se pokazale v dveh smereh. Prvič v veliki prepletenosti fevdalnih interesov s kapitalističnimi, ki je močno zadrževalo razvoj kapitalizma in demokratičnega gibanja v Avstriji. Drugič v kontinuiteti: nemško plemstvo – nemško meščanstvo, ki je že od vsega začetka silno oslabila materialne temelje za razvoj slovenskega narodnega prebujenja.
Na prvi pogled bi se zdelo, da se prvi moment ne tiče Slovencev samih. Dejansko pa je njegov vpliv na usodo slovenskega naroda eden najodločilnejših. Narodno-osvobodilna in zedinjevalna gibanja so bila najbolj uspešna tam, kjer so nastopala v zvezi z revolucionarno-demokratičnimi gibanji tako zvanih “vladajočih narodov”. Italijanski, poljski, madžarski, irski boj za osvoboditev in združitev je vzbudil simpatije in pomoč vsega demokratičnega sveta. Byron je šel sam darovat svoje življenje za osvoboditev grškega naroda. To dejstvo je umljivo, kajti revolucionarna meščansko-demokratična gibanja so bila pri vseh – tudi državno-pravno samostojnih narodih – istočasno proces konstituiranja naroda. Prvi korak revolucionarne demokracije je bil zato: priznanje narodom pravice do samoodločbe. Saj je leta 1790. francoski ustavodajni zbor sklenil, da se “francoski narod odreka vsaki osvajalni vojni in da ne bo nikdar ogrožal svobode kakega naroda …” (po Alb. Mathiezu: “Francoska revolucija”, str. 82).
Drugo vprašanje je seveda, kako dolgo in v kakšni obliki je meščanska demokracija resnično priznavala to pravico; dejstvo je le, da je na prvi etapi mogla postati najvažnejši zaveznik narodov, ki so stremeli po osvoboditvi in združitvi. Ni bilo torej vseeno, kakšen je bil razmah revolucionarno-demokratičnega gibanja v Avstriji, ki bi moglo postati zaveznik slovenskega naroda v njegovem narodnem prebujenju.
Ta slabost kapitalističnega razvoja je ovirajoče vplivala še v nekem drugem oziru. V zahodni Evropi so promet, trgovina in industrija gospodarsko in kulturno osredotočili narod v skupnem središču. V Avstriji pa razvoj kapitalističnega gospodarstva ni bil dovolj močan, da bi mogel premagati fevdalni partikularizem. Razvili so se pokrajinski centri, ki so ovirali združitev naroda. Ljubljana, Trst, Gradec in Celovec so dolgo časa tekmovali v prizadevanju, da bi grupirali del slovenskega ljudstva okoli sebe.
Drugi moment je mnogo globlje posegel v bodočnost slovenskega naroda. Če ga je slabost avstrijskega kapitalističnega razvoja praktično ovirala v njegovem razvoju, je dejstvo, da je nemško meščanstvo že ob začetku držalo v rokah vse vodilne in tudi večino podrejenih gospodarskih položajev, silno zožilo materialno podlago njegovega uspešnega razvoja.
Kakor je trgalo nemško meščanstvo kos za kosom produkcijskega in rezervnega fonda iz rok nemškega fevdalnega plemstva na naših tleh, kakor je torej sprejemalo njegovo gospodarsko dediščino, tako je sprejelo obenem tudi duhovno in politično izročilo, kar je postalo v novih razmerah izredno nevarno za obstoj slovenskega naroda. Gospodarska in kulturna zaostalost tlačenega naroda je namreč eden najboljših pomočnikov politike narodnega zatiranja in sicer pomočnik v dveh smereh: prvič olajšuje zatiranje podjarmljenega naroda, drugič pa daje zatirajočemu razredu možnost, da s pomočjo zaostalega podjarmljenega naroda zatira svoj lastni narod v socialnem oziru. To se je pokazalo leta 1848., ko je reakcija s pomočjo zaostalih slovanskih narodov zadušila napredne tendence v lastnem narodu.
Tu moramo iskati tudi vzroke slabosti in počasnosti slovenskega narodnega prebujenja. Čestokrat gledajo na prebujenje slovenskega naroda izključno le v luči rasti njegovega odpora proti narodnemu zatiranju. Tak pogled je enostranski in površen. Četudi je ta odpor važen, da, najvažnejši činitelj v prebujanju nekega naroda, je vendarle bolj merilo tega prebujanja, kakor pa njegova vsebina. Na narodno prebujenje je treba gledati kot rezultanto celotnega procesa notranje družbene rasti naroda, kot čisto opredeljen socialni proces notranjega povezovanja, premagovanja partikularizma, gospodarskega in kulturnega osredotočenja, skupnega duhovnega oblikovanja, ki je prihajalo do izraza na vseh področjih narodnega življenja. Ta proces je bil zvezan z zlomom fevdalizma in prodiranjem kapitalističnih elementov. Meščanstvo je bilo torej tisto, ki je – kakor smo videli v predhodnih izvajanjih – edino moglo dati ideji naroda konkretno vsebino. Ker Slovenci meščanstva nismo imeli, je očitno, da se je to dejstvo moralo negativno odraziti v razvoju slovenskega narodnega prebujenja.
Toda, ali to pomeni, da je bil razvoj slovenskega naroda sploh nemogoč? Dejstva sama nam pričajo o nasprotnem. Kadar govorimo o povezanosti meščanstva z narodnim prebujenjem, tedaj moramo to trditev razumeti samo v smislu procesa nastajanja kapitalizma. Ta pa se je “vsakodnevno in vsakourno” porajal iz drobne blagovne proizvodnje. Bilo bi torej povsem napačno, če bi trdili, da je bil kapitalistični razvoj značilen samo za nemštvo, ker je držalo v rokah vodilne gospodarske položaje. Razvoj kapitalizma je mogel biti na naših tleh samo eden in enoten ter je že od vsega začetka in vedno odločneje pritegoval v svoje sfere slovensko ljudstvo. Vprašanje, ali je bilo meščanstvo, malomeščanstvo ali kmet nosilec naših narodno buditeljskih teženj, je potemtakem prazno in brezpredmetno. Tako kmet kot drobni proizvajalec, kakor malomeščanski obrtnik in z obema zvezani slovenski inteligent, so bili v bistvu elementi, odkoder se je začel kapitalistični razvoj in iz katerih se je pod določenimi pogoji moglo razvijati moderno meščanstvo. Vse te plasti so bile potemtakem nosilec slovenskega narodnega prebujenja, četudi ta blok ni bil niti po socialnih niti po konkretnih gospodarskih stremljenjih povsem homogen. Gotovo je bila med konservativnim prosvetljencem Pohlinom, demokratičnim Linhartom in po revolucionarni rešitvi podložniškega vprašanja stremečimi kmeti velika razlika. Toda kot celoten tok so vse te grupacije vendarle izpodkopavale fevdalni sistem, utirale pot kapitalizmu in čistile tla za slovensko meščanstvo, a v tem je – na tej razvojni etapi – glavna vsebina narodnega vprašanja.
Za to etapo v razvoju slovenskega naroda se je v naši literaturi že udomačila označba “narodni preporod”. Na čisto literarnem področju bi taka označba pač imela pravico do obstoja, kolikor izraža dejstvo, da je obdobje konec 18. in v začetku 19. stoletja obnovilo literarno tradicijo protestantizma po skoraj dvestoletnem presledku. V nekem zelo omejenem smislu bi nam označba “preporod” lahko služila tudi še toliko, kolikor je bila v tem razdobju obnovljena revolucionarna tradicija slovenskih kmetov iz 16. stoletja. Tudi češki preporod in italijanski “risorgimento” more imeti samo ta omejeni smisel. Za označitev velikega družbenega preloma med fevdalizmom in kapitalizmom, ki je tudi sprožil zmagoviti pohod nacionalne ideje, pa “preporod” ni točen izraz, in sicer iz dveh razlogov ne: prvič tvori ta etapa z našimi reformacijskimi boji celoto; obe sta izraz istega socialnega procesa; drugič pa to razdobje ni obnova neke stare veličine, temveč korak naprej v družbenem razvoju.
V predhodnih poglavjih smo trdili, da do kapitalizma zaman iščemo pojav, ki ga danes imenujemo narod ali nacionalna zavest. Plemenski razkosanosti stare neodvisne slovenske družbe je sledila fevdalna pokrajinska razkosanost in šele razkroj fevdalizma je omogočil tendence, ki so skušale premostiti to razcepljenost in združiti razčlenjena ljudstva v narode. Ne moremo tedaj govoriti o preporodu naroda in narodnega duha, marveč o njegovem nastanku, o njegovem prebujenju. Slovensko narodno prebujenje se pojavlja v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zato smo tudi označili zlasti ta čas za razdobje slovenskega narodnega prebujenja.
Že zgoraj smo govorili o družbenih silah in virih, ki je iz njih izšla narodna misel. Na raznih avstrijskih, nemških in italijanskih univerzah je študiralo relativno veliko slovenskih meščanskih sinov, tako, da je bila v tem času že večina slovenske inteligence meščanskega porekla. Toda nemška in italijanska kultura je oblikovala duha te inteligence. Razen tega je bila gospodarsko vezana na nemško plemstvo in meščanstvo. Tako je bila v 18. stoletju, ko je pričela nacionalna ideja svoj pohod v Evropi, večina slovenske inteligence potujčena in je ostala edina inteligenca, ki je imela stik z ljudstvom in ki je mogla izraziti njegove težnje – duhovščina. Kakor kasneje delavstvo ni moglo samo po sebi odkriti svoje družbene vloge, ampak je to storila meščanska inteligenca, v kateri so se zgostila ideološka nasprotja v družbi, še manj sta mogla kmet v svoji osamljenosti ter malomeščanski obrtnik in trgovec dati globlji ideološki izraz stremljenjem, ki so izhajala iz družbenega razvoja samega. To je mogel napraviti tedaj samo duhovnik, kakor je bil menih Marko Pohlin, ki je, živeč na Dunaju, kjer so našla svoj odmev idejna gibanja vzhoda in zahoda, ki je postalo ognjišče buditeljske ideje slovanskih narodov in zlasti Čehov in kjer je bil odmev francoske ravolucije najbolj mnogostranski, mogel povezati spontane težnje svojega ljudstva z velikimi duhovnimi tokovi svoje dobe, ki so preplavljali Evropo. To so mogli kasneje storiti evropsko naobraženi ljudje, kakor Zois, Linhart, Kopitar, Vodnik itd.
Pretežna udeležba duhovščine v vodstvu narodnih gibanj je značilna za zaostale narode. Duhovščina je imela monopol v kulturi samo v fevdalni družbi. Kjer je nastala močnejša nacionalna buržoazija, tam je kmalu nastal močan kader posvetne inteligence, ki je bila družbeno in gospodarsko povezana z meščanstvom in je zato tudi bolj ali manj točno, v bolj ali manj revolucionarni obliki izražal težnje tega meščanstva. Ta inteligenca je zavzela vodilno mesto v kulturi, od koder je izrinila duhovščino. Pri zaostalih narodih, kakor smo bili Slovenci, kjer se lastno gospodarsko in politično močno meščanstvo ni moglo razviti, je bila tudi inteligenca navezana na tuje meščanstvo in tuj državni aparat. Za stanje naše kulture v tem razdobju je značilno, kar piše ljubljanski škof 1631. leta: “Preprosto ljudstvo govori kranjsko narečje, ki je sorodno slovanskemu, oblasti rabijo nemški jezik, izobraženi ljudje pa govore večinoma italijanski …” Tako je bilo tudi kasneje. Slovenščina je bila “ljudski jezik”, nemščina pa jezik izobraženstva. Saj se je slovenščina kot občevalni jezik srednjih slojev udomačila šele v čitalniški dobi, v 60ih, 70ih letih. Samo duhovščina je torej občevala s slovenskim kmečkim ljudstvom v materinščini in mu v njegovem jeziku tolmačila dogajanja okoli njega. Odtod tudi njen dolgotrajen vpliv na množice slovenskega naroda. Podoben položaj je bil tudi pri Čehih in mnogih drugih narodih, ki so bili v takem položaju kakor Slovenci.
Fevdalna duhovščina, ki je imela kulturni monopol, je bila tako rekoč duh fevdalizma. V njej so se zrcalile težnje vladajoče plasti fevdalnega plemstva. Kolikor se je tudi med duhovščino vršila razredna diferenciacija, se je to ideološko izrazilo v obliki herezije. Primer imamo v reformaciji.
Vloga duhovščine v gibanju narodnega prebujenja je bila drugačna. Vsebina tega procesa je bila demokratična, meščanska, objektivno proti fevdalizmu usmerjena. Slovenska duhovščina je torej vršila globoko progresivno vlogo. To je obenem tudi znak poglobljene deferenciacije v cerkveni hierarhiji, katere vrhovi so še vedno stali v obrambi fevdalnega sistema. Da je postala duhovščina ideolog slovenskega narodnega gibanja se da razlagati tudi iz teh notranjih nasprotij v cerkveni hierarhiji, ki so odsev splošnega razkroja fevdalne družbe. Geslo “slovenska cerkev”, ki ga je postavil že Trubar, ni bilo prazna beseda niti sedaj, da, sedaj še manj. Vsa višja cerkvena mesta v naših deželah so bila v rokah nemške duhovščine. Razumljivo je, da je nacionalna ideja hitro našla ugodna tla v dušah nižje slovenske duhovščine.
Pri vsem tem pa je imelo duhovniško vodstvo tudi drugo, reakcionarno stran. Demokratičnost našega narodnega gibanja ni mogla biti globoka, kajti tudi nižja duhovščina je bila še preveč zvezana z visokimi cerkvenimi krogi in fevdalnim sistemom (ločitev cerkve od države), da bi mogla razumeti in izraziti spontane revolucionarne težnje kmečkega ljudstva. V tem oziru velja za naš primer isto, kar velja za druge narode v primerih, ko je fevdalno plemstvo stalo na čelu narodnih gibanj. Trenutna objektivna vloga je bila progresivna, kasneje, ko so zrasle druge, demokratične sile, pa je duhovniško vodstvo postalo ovira splošnega narodnega razvoja. Vodstvo fevdalcev in duhovščine v narodnem gibanju je slabilo njegovo revolucionarno vsebino, ali pa ga je celo popolnoma pognalo v naročje reakcije. Narodno gibanje, ki ga vodi revolucionarni razred, lahko mnogo šire in odločneje razvije svoje moči in narobe, narodno gibanje, ki mu stoji na čelu razred, ki je konservativen po svoji socialni vlogi, duši sprostitev maksimalnih revolucionarnih energij.
1848. leto je pri nas te ugotovitve jasno dokazalo. Zahteve po zedinjeni Sloveniji in osvoboditvi slovenskega naroda sploh, so šle paralelno s kmečkimi zahtevami po revolucionarni rešitvi vprašanja zemljiške odveze, toda niso se spojile v enoten tok z enotno vsebino. Duhovniško - veleposestniško - malomeščansko konservativno vodstvo slovenskega narodnega gibanja je v revolucionarnem odpravljanju fevdalnih odnosov videlo nevarnost za družbeni red. Ta strah je oslabil nacionalno-osvobodilni boj, ki bi mogel biti maksimalno uspešen samo tedaj, če bi imel revolucionarno vsebino kmečkih zahtev.
Kolikor je torej duhovščina razvijala buditeljsko ideologijo, vlivala v slovensko ljudstvo narodno zavest ter ga osredotočevalo, toliko je bilo njeno delo progresivno. Kolikor pa je nadaljevala fevdalno tradicijo kulturnega monopola cerkve ter zavirala revolucionarne tendence demokratičnih plasti, toliko je igrala reakcionarno vlogo, ki je močno zadrževala razvoj slovenskega naroda.
Rekli smo, da so se zavestne narodno-buditeljske misli pojavile pri Slovencih šele v drugi polovici 18. stoletja, ko je prosvetljeni absolutizem sprožil k poletu kapitalistične tendence. Te so postavile na dnevni red vprašanje o likvidaciji fevdalnih odnosov in z njimi vred tudi fevdalnega partikularizma, ki je oviral nacionalno koncentracijo. To dejstvo se je na eni strani razodelo v splošnih demokratičnih zahtevah, ki jih je kasneje v končni obliki postavila francoska revolucija, na drugi strani pa v težnji po narodnem zedinjenju. Seveda ta gesla v naših razmerah niso mogla priti do jasnega izraza, toda objektivna vloga tega procesa kot celote je vseskozi napredna. Tudi na našem primeru je torej potrjeno, da je proces nastajanja kapitalizma istočasno proces konstituiranja naroda. Na bazi kapitalističnih tendenc so se pojavila najrazličnejša duhovna gibanja od humanizma do prosvetljenstva in janzenizma, fiziokratizma in merkantilizma ter do francoskih enciklopedistov in demokratizma. Vsi ti pojavi so izvajali svoj vpliv na slovenske duhove. Vse te duhovne struje so izhajale iz dejstva, da je tako zvani “tretji stan” postal vpoštevanja vreden faktor. In ta tretji stan je zahteval odpravo vseh fevdalnih privilegijev in polno enakost, namreč juridično, formalno enakost pred zakonom. Narod je moral postati oblika, v kateri naj bi se ta enakost že na zunaj manifestirala. Odtod pa do revolucionarnega postavljanja narodnega vprašanja je samo en korak. Da bi se mogla izraziti enotnost naroda, je potrebno likvidirati vse privilegije po rojstvu. V imenu narodnega edinstva je torej ljudstvo moralo zlomiti fevdalni sistem. Tako se nam narodno vprašanje na mali pokaže kot sestavni del meščansko-demokratične revolucije. Slovenska buditeljska misel je spočetka nastala pod vplivom prosvetljenstva, oficialne ideologije absolutizma. Okrepil jo je janzenizem, ki je zagovarjal molitev v materinem jeziku. Pokazala se je v odporu proti nemškemu šolstvu, ki ga je uvajal k nam prosvetljeni obsolutizem, v odporu zoper napredujoče nemštvo. Pospeševali so jo splošni duhovni tokovi v tedanji Evropi, zlasti francoski enciklopedisti in češki preporoditelji. Omejevala se je spočetka na književni jezik, prešla na šolstvo in se s Zoisovim krogom povezala z demokratičnimi težnjami, ki so vrele iz ljudstva.
Dr. France Kidrič, ki je pri nas najgloblje obdelal problem narodnega prebujenja, smatra naslednje tendence za ideološke znake narodnega prebujenja:
1. ) pritegnitev novih, posvetnih panog v književno obravnavo,
2. ) ustvaritev večje, ambiciozne literature v doslej zanemarjenem jeziku.
3. ) raba tega jezika v vsem javnem življenju, v šolah, v uradih itd.
4. ) negovanje jezika s ciljem, da se pobijejo predsodki o nesposobnosti jezika za literaturo in javno rabo.
5. ) regeneracija jezika z upoštevanjem tradicije in živega jezika ter kulturnih potreb.
6. ) zbiranje knjig in umetnin ter drugih dokumentov iz lastne in sorodnih narodov preteklosti in sodobnosti. (“Zgodovina slovenskega slovstva”.)
Te tendence so bile dejansko oni duhovni proces narodnega prebujenja, ki so ga sprožile velike – po osredotočenju stremeče – spremembe v socialno ekonomski strukturi družbe.
Vzporedno z raziskovanjem preteklosti naroda se pojavljajo pri prebujajočem se narodnem gibanju tudi raziskovanja o možnosti njegovega nadaljnjega razvoja. Pri nas se je tudi to prizadevanje pojavilo v Zoisovem krogu. Razviti je bilo treba narodni program. Pri naprednejših narodih se je ta že zgodaj razvil do revolucionarnih zahtev po lastni državnosti in demokraciji. Tako je bilo v zahodni Evropi. Pri nas so bile demokratične sile preslabe, da bi se mogel v njihovi sredi pojaviti tak program. Zato se je že programsko prizadevanje ideologov slovenskega prebujenja razblinilo v slabotnem omahovanju med panslavističnim sanjami in opurtunističnim priligajanjem režimski politiki.
Marko Pohlin je nekako ideološki uvod v slovensko narodno prebujenje. Narodna zavest se v Pohlinovem krogu prvič že popolnoma jasno očituje. Pohlin je bil goreč ideolog in propagator slovenskega narodnega prebujenja, kakršnega slovenski narod do tedaj ni imel. Toda njegova akcija je bila samo najneposrednejši izraz prosvetljenstva, zato je bila nedemokratična in v svojem bistvu konservativna. Prav s tem svojim konservatizmom je naletel Pohlin najprej na odpor pri mlajših janzenistih in kasneje pri Zoisovem krogu. Narodno buditeljska misel pri Pohlinu je bila še plitka, pokrajinska, na Kranjsko omejena. Pohlin je bil sovražnik demokratičnih gesel francoske revolucije in ni slučaj, da je v svojem književnem delu preziral tradicijo slovenske protestantske književnosti, ki se mu je očitno morala zdeti prerevolucionarna. Zato je Pohlin pač opravil važno progresivno delo za slovensko narodno prebujenje, toda stvar ljudskih množic njegova akcija ni mogla postati.
Globlje so šli janzenisti. Kot ideologija, ki je šla vzporedno z absolutističnim prosvetljenstvom, nam kaže tudi janzenizem dvojno lice: progresivno in reakcionarno. Četudi navezano na fevdalizem, izraža to gibanje istočasne meščanske težnje po skromnosti, varčnosti, po cenenosti cerkve, po treznosti duha in proti vsakemu praznoverju. Težili so po vzgoji in kulturi, ki naj pomaga ljudem v vsakdanjih gospodarskih potrebah, istočasno pa so bili nasprotni vsaki akciji in tudi umetnosti, ki bi omajala versko-konservativne temelje fevdalnega sistema. Sovražili so vse tendence, ki so prešle okvire ozkega reformatorskega prakticizma. Obstoji tedaj ozka povezanost med janzenističnimi pogledi in tedanjimi meščanskimi. In če je bil zmerni janzenist, ljubljanski nadškof Barbo, obenem član prostozidarske lože, tedaj se v tem dejstvu ni skrivalo nikako nasprotje. To je bila ideologija, ki je služila praksi prosvetljenega absolutizma.
V isti smeri je vplival janzenizem tudi na slovensko ljudstvo. Njegova glavna zasluga in pomen je nedvomno predvsem v tem, da je buditeljsko misel s slovensko knjigo zanesel v ljudske množice, da je z nadaljevanem protestantske književne tradicije oživel ljudski jezik ter posredno dvigal nove sile (kmeta, malomeščana) k političnemu življenju. V tem se je izražala ona miselnost epohe prosvetljenega absolutizma, ki sicer ni priznala gnilobe fevdalnega sistema, pač pa važnost novih kapitalističnih tendenc in jim zato ni delala ovir. Ta progresivna miselnost prevladuje v prvem razdobju janzenizma, nekako do začetka XIX. stoletja. Toda, kakor absolutizem, je bil janzenizem nasprotnik revolucionarne demokratične misli, ki bi mogla izpodkopati temelje fevdalnega absolutizma kot sistema. Čimbolj so se torej ostrila nasprotja v zvezi z napredovanjem kapitalističnega razvoja, tembolj je prevladovala pri janzenistih druga, reakcionarna stran, dokler ni v prvi polovici XIX. stoletja, potem ko je narodno buditeljsko poslanstvo prešlo na nove plasti zlasti posvetne inteligence, janzenizem postal vseskozi reakcionarna opora fevdalno absolutistične reakcije in ovira slovenskega narodnega razvoja.
Zoisov krog je napravil še korak dalje. Med tem ko so se janzenisti v glavnem zaustavili pred zgodovinskimi, fevdalnimi pokrajinskimi mejami, katerih rušitev bi pomenila udarec po fevdalizmu kot sistemu, je Zoisov krog – dasi nedosledno (na primer Zois sam je imel pred očmi – kakor Pohlin – le Kranjsko) razširjal svoje obzorje in narodno-buditeljsko delavnost preko kranjskih meja, na vse Slovence. In če govori Zois o “naših starih klasikih Trubarju in Bohoriču”, tedaj se v tem že kaže napredujoča zavest slovenske narodne samobitnosti, ki sega v zgodovino, da bi dokazala svojo pravico do obstoja. Na tej podlagi je ta krog vodil boj s Pohlinom.
Zois, po svojem socialnem položaju pol fevdalec pol industrijski in trgovski meščan, po pripovedovanju najbogatejši človek na Kranjskem, je bil ideološko razdvojen. Aktiven v slovenski buditeljski akciji in nerazpoložen nasproti cerkvenemu praznoverju, je bil istočasno nasprotnik revolucionarne misli in demokratizma. Jasno se v teh nazorih očituje ona trezna miselnost z absolutizmom zvezanega meščana, ki je sicer težila za tem, da se ljudstvo “prosvetli”, toda ki ji še ni prihajalo na um, da bi dala temu ljudstvu tudi politične pravice. To je tudi razumljivo. Kolikor je narodno gibanje dvigalo k politični aktivnosti kmečke množice, je postajalo nevarno sistemu, s katerim je bil tudi Zois sam zvezan, kajti on je bil hkrati zemljiški posestnik in industrialec, kar je značilno za meščanstvo te dobe. Tudi njegovo narodno buditeljsko misel preveva oni duh racionalizma, ki je sicer pripravljal temelje meščansko-demokratični misli, toda se še oklepal fevdalnega prosvetljenega absolutizma. V tem se je bistveno razlikoval od Linharta in Vodnika, ki sta s svojim delom v glavnem dala duška demokratični miselnosti, pri Linhartu naravnost v revolucionarni obliki. Ta razdvojenost je Zoisa na eni strani vezala z janzenisti, dasi je v 90ih letih 18. stoletja njegov krog postal nosilec buditeljske akcije in potisnil ob stran janzenistični krožek, na drugi strani pa z demokratičnim krožkom Linharta in Vodnika, ki mu je bil mecen in v mnogih ozirih celo mentor. Zanimivo je, da so se v Zoisovem krogu nahajali tudi nekateri nemški aristokrati kot aktivni sodelavci. To dejstvo priča, da je med separatističnimi težnjami fevdalcev in nerazvitim slovenskim narodnim gibanjem že tedaj obstojal nek stik, ki je kasneje nanesel slovenskemu narodu toliko škode. Ni dvoma, da je tudi ta moment vplival na Zoisovo orientacijo.
Prav v letih ko sta se z Vodnikom zaradi njegovih simpatij do Francozov močno oddaljila, so bile njegove vezi z janzenisti najtesnejše. Sam ni pisal. Morda mu je to onemogočala prav ta razdvojenost, izvirajoča iz socialno-ekonomske podlage, na kateri je rasel. Ni čudno, da je bil tudi v ocenjevanju francoske okupacije precej drugačnih misli kakor Vodnik.
Iz vsega tega se da razbrati, da se je diferenciacija v našem narodnem gibanju pričela na temeljnem vprašanju fevdalne družbe, na vprašanju zemljiške odveze in demokracije. Francoska revolucija je odločilno vplivala na razvoj slovenske narodno buditeljske misli. Zgodovinski podatki, ki jih danes poznamo, nam sicer ne kažejo na mnogo neposrednih vezi slovenskega narodnega prebujenja s francosko revolucijo, kar pa nikakor ne pomeni, da je izostal njen vpliv. Predvsem sta francoska revolucija in slovensko narodno prebujenje prihajala iz istih socialnih izvirov in ko je 14. julij 1789. leta odmeval po vsem svetu, je imelo slovensko narodno prebujenje že za seboj kos svoje specifične poti, ki je odgovarjala zaostalim socialnim razmeram. Francoska revolucija je posegla v naše razmere zlasti na ta način, da je prenesla težišče narodnega gibanja na nejanzenistični posvetni kader, presekala prosvetljensko tradicijo in diferencirala Zoisov krog. Novo Linhartovo-Vodnikovo razdobje narodnega prebujenja že ni več v znaku prosvetljenstva, dasi nosi mnoge njegove znake. Medli narodni ideji prosvetljenstva se pridružuje tudi demokratična misel. Sedaj šele je narodna ideja zares postala stvar slovenskih množic. S tem je bila ustvarjena podlaga za tisti duhovni polet, ki je sledil po Linhartu in Vodniku in je dosegel svoj višek v Francetu Prešernu.
Dasi še slaboten po svojem originalnem ustvarjanju, je Zoisov krog vendarle prelom v slovenskem narodnem prebujenju, tembolj ker je postal aktiven na vseh področjih narodnega življenja. Pohlinov in janzenistični krog sta se v glavnem omejevala na nabožno in praktično literaturo, razen kolikor je Pohlin že posegal v folkloro. Zoisov krog se je skušal afirmirati vsestransko. Zanimivo je, da je bil – poleg jezikovnega – prvi teren narodno prebujajoče se slovenske inteligence – zgodovina. Mlado narodno gibanje je iskalo utemeljitve za svoj obstanek in delovanje v preteklosti, v tradiciji naroda. Zgodovina (Linhart) naj bi dokazala, da je tudi za slovenski narod mesto pod soncem. Iz takih pobud je bila obnovljena po Linhartovi iniciativi “akademija delovnih”, ki je bila to pot izrazito slovenskega značaja in ki je hotela tudi na znanstvenem področju pokazati na zvezo prebujajočega se naroda s kulturno tradicijo preteklosti. V poeziji (Vodnik) se ideologija tega kroga naslanja na kmeta in ga idealizira. Vodnikov “Zadovoljni Kranjc” je prva očitna manifestacija one demokratične misli, ki se je oprla na kmeta, skoraj izključno tvorečega slovenski narod, da bi mogla zahtevati enakopravnost za narod sam. Ko povdarja bogastvo slovenske zemlje in odkriva perspektive za “rudo in kupčijo”, tedaj se tu nedvomno že skriva čisto ekonomski faktor, spoznanje, da edino gospodarska moč lahko ohrani slovenski narod in narobe, da slovensko meščanstvo lahko računa na uspeh edino tedaj, če doseže slovensko ljudstvo neko stopnjo neodvisnosti. V dramatiki (Linhart) je demokratična misel izražena vprav na revolucionaren način. V ničemer ni slovenski kmet slabši od tujega plemiča, zato nam plemstvo ni potrebno – ta misel je rdeča nit v Linhartovem dramatičnem ustvarjanju. Linhart je sploh prvi, ki je več ali manj dosledno in zavestno postavil slovensko narodno buditeljsko akcijo na demokratično osnovo. S svojo zgodovino skuša osvetliti položaj Slovencev v njihovem mednarodnem okviru in obrača ostrino odkrito proti nemškemu zatiranju. V slovensko narodno gibanje je torej uvedel orožje ostre kritike, ki ga Pohlin in janzenisti še niso poznali. Zato je tudi postal ravno Linhart središče “protipohlinske” akcije, ki je bila v bistvu boj proti prosvetljenstvu v stari obliki, zoper povezovanje usode slovenskega naroda s fevdalizmom in za zvezo slovenskega narodnega gibanja s splošnim demokratičnim gibanjem v Evropi. S filologijo (Kumerdej, Kopitar) je dvignil Zoisov krog slovenski jezik na višino samostojnega književnega jezika, ki bi mogel zadovoljiti na vseh področjih. Važnost tega dela je že 1779. leta izrazil Blaž Kumerdej na seji slovenskih filologov v okviru “Akademije delovnih mož, ko je dejal:
“… Gospodje: prišel je ugoden trenutek, ko nimamo več vzroka, da bi se sramovali, ako govorimo kranjski. Vsakršen napor se upotreblja, da se pomakne ta skriti jezik iz svoje temote v svetlobo … Ne sme se prezreti, gospodje! mi, katerih število je narastlo že na 15 mož, smo se iz lastne marljivosti lotili dela, da svoj kranjski jezik spravimo v pravila ter ga popravimo, trudili smo se torej in iskali v kranjskem pravopisu povsod vzrok in osnovo, kjer so ravnali naši predniki na slepo srečo po svoji volji … Mi Kranjci potrebujemo komunikacije z drugimi narodi bolj kakor kateri koli drugi narod, ker nam to razni vzroki od dne do dne otežkočajo v našo veliko škodo in v decimiranje naroda. Kaj bi šele bilo, če bi imeli v pismu poseben alfabet, kakor smo ga imeli prej (glagolico)? Naša deželica je že tako majhna, da se ne more ponašati na svetu. Narod, iz katerega izhajamo je najbolj zaničevan v takozvanem olikanem svetuj le presijajna dela naših rodnih bratov Rusov morejo to zaničevanje nekoliko zadrževati …”
(Citirano po: Dr. Fr. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, str. 194–195).
Kumerdej se je vsaj spočetka precej omejeval na Kranjce in “kranjščino”. Jernej Kopitar je bil obsežnejši duh, ki je kmalu spoznal, da mora biti slovenski književni jezik enoten. V tem oziru je samo Korošec Gutsmann prišel do prav tako jasnega spoznanja. Zato je Kopitarjeva slovnica iz 1809. leta, ki se dviga nad pokrajinske predsodke, epohalno delo za narodno buditeljski proces. Prinesel je širša obzorja v slovensko narodno gibanje, ker je odločno pogledal preko kranjskih meja in dal znanstveno podlago za nadaljnji razvoj slovenskega jezika. V tem je bil Kopitar prirodno dopolnilo Vodnika, ki je dvigal slovensko kmečko govorico v umetno pesništvo in s tem praktično dokazal sposobnost slovenskega jezika tudi za izražanje najtanjših in najglobljih čustev. Toda Kopitar je bil slovenski poganjek nemške romantike in je zato že od vsega začetak nosil v sebi kal reakcionarnosti. Nikdar ni bil demokrat in to ga je v prvi vrsti na primer ločilo od Vodnika, kar se je za francoske okupacije tako jasno pokazalo. Nenavadne simpatije, ki jih je pokazala nemška romantika za slovanske ljudske literature niso bile sad demokratičnega spoznanja, da imajo narodi pravico do samoodločbe, temveč izraz reakcionarnih hrepenej po starih anacionalnih fevdalnih časih, ko še “ni bilo narodov, ampak samo podložniki”, kakor je dejal cesar Franc I.
Romantika seveda ni bila enotna in je zavzela dve smeri. Medtem ko je šel oficialni nemški del v reakcionarni smeri, ter postal steber politike “svete alianse”, je drugod, zlasti pri zatiranih narodih, dobila celo revolucionarno vsebino, V sklicevanju na slavno preteklost so podjarmjeni narodi utemeljevali svoje zahteve za prihodnost. V tej smeri je pri nas delal France Prešeren.
Kopitar ni šel v Prešernovi smeri. Vzporedno z nemško romantiko je zajadral v najhujšo reakcijo in postal ovira slovenskega narodnega razvoja.
Zoisov krog se je od čisto ideološkega dela spustil tudi k praktično-organizacijskemu prizadevanju. Šolstvo je bilo prvo področje takega praktičnega političnega udejstvovanja, kar je na splošno znak za večino narodov, ki so pričeli delati svoje prve korake v politični boj. Že 1773. leta je predložil Blaž Kumerdej dunajski vladi “Domoljuben načrt, kako bi se kranjsko prebivalstvo najuspešneje poučevalo v pisanju in čitanju”, v katerem je temeljna zahteva, da se naj v vseh šolah na slovenskih tleh poučuje v materinem slovenskem jeziku. Ta vloga predstavlja prvo zavedno politično manifestacijo slovenskega naroda. Kasneje je večji del prizadevanja za slovenske šole odpadel na Zoisov krog, ki je svoj vpliv zelo razširil po slovenskih deželah. In predvsem temu pripravljalnemu delu je zahvaliti, da je bila za francoske okupacije zahteva po slovenskih šolah vsaj toliko izpolnjena, kolikor je bila.
Svoj vrhunec je buditeljska delavnost Zoisovega kroga dosegla z ustanovitvijo “Ljubljanskih novic”, ki so izhajale štiri leta in opravile veliko delo. Dasi “Ljubljanske novice” po naslovu in vsebini niso bile politični list, je bilo že samo njihovo izhajanje velikega političnega pomena. Slovensko narodno idejo so ponesle “Ljubljanske novice” v ljudstvo. S tem so postale organizacijsko središče slovenskega narodnega gibanja. Vplivale so preko kranjskih meja in budile zavest slovenske enotnosti, ter na tak način pripravljale tla za duhovno zedinjenje slovenskega ljudstva.
Seveda, niti Zoisov krog kot celota, niti posamezni njegovi člani niso bili dosledni v svojem demokratičnem prizadevanju. Vodnikovo oportunistično nagibanje je znano. Politični nivo celotnega gibanja je bil nizek, saj je bila zaradi zaostalosti tudi obča politična aktivnost slaba. Slovenski narodni buditelji niti niso jasno vedeli, kaj hočejo. Niso čutili trdnih tal pod nogami. Toda pri vsem tem je vendarle prav ta kader položil ideološke temelje slovenskemu narodnemu prebujenju. O tem govore tudi praktični rezultati: narodna težnja je postala bojevitejša. Od nabožne in utilitarne literature je slovensko narodno gibanje prešlo k udejstvovanju na vseh področjih. Pričela se je tudi konkretna akcija za slovenske šole in za sprejem slovenskega jezika v urade. S časopisom je bilo ustvarjeno organizacijsko središče, ki je nosilo narodno misel v množice slovenskega naroda. Tako je bil ustvarjen temelj za politično akcijo, ki jo je vodil slovenski narod v naslednjem stoletju bolj ali manj uspešno in srečno.
Važen zgodovinski intermezzo na naših tleh, ki je utrdil pridobitve narodnega prebujenja, je bila francoska okupacija slovenskih dežel. Ta je sicer izzvala odpor velikega dela slovenskih množic, vendar v splošnem ni ostala brez progresivnih vplivov.
Napoleon je ustanovil Ilirijo iz politično-gospodarskih in vojaško-strateških razlogov. Prvič je hotel zadati udarec Angliji s tem, da je zaprl Avstriji pot do morja. Ilirija naj bi, drugič, postala francosko oporišče na Balkanu na eni strani proti Avstriji in nemškim deželam, na drugi strani pa za izvajanje pritiska na turški imperij, čigar delitev je z vstajami balkanskih narodov neposredno stopila na dnevni red. Istočasno je hotel Napoleon zlasti oslabiti ruske težnje proti Carigradu, ki so se opirale na revolucionarna gibanja balkanskih narodov proti Turčiji. Spopad z Rusijo je postal neizbežen in Ilirija naj bi bila odskočna deska za napad proti Rusiji, kar se je kasneje tudi zgodilo. Tretjič je z Ilirijo držal Napoleon v rokah vse alpske prehode iz srednje Evrope proti Jadranu, kar je bilo prvovrstnega vojaško-strateškega pomena. Skratka, namen ustanovitve ilirskih provinc je bil, da si ustvari bazo za “vzhodno politiko”, proti Balkanu, Levanti, Aziji.
Nikakih revolucionarnih namenov ni potemtakem imel Napoleon. Edini cilj njegovih osvajalnih pohodov je bil, prisiliti Evropo, da bi se “rekonstuirala” po francoski podobi in da bi mogla služiti francoski buržoaziji. Svoboda trgovine in obrti pod Napoleonovim vodstvom, ki bi iz Francije napravila središče evropskega gospodarstva, plenitev kontinenta v korist francoskega kapitala, ki si je s tem pomagal na noge, omajanje angleške gospodarske in politične moči, – to so bili temeljni cilji Napoleonovega imperializma. Potemtakem je očitno, da Napoleon ni nosil ne narodne svobode ne demokracije, ampak novo izkoriščanje in plenjenje okupiranih dežel, razen tega se jih je posluževal za nabiranje topovske hrane pri svojih osvajalnih načrtih.
Razumljivo je, da je pod takimi pogoji bonapartizem moral biti sovražnik vsakega revolucionarnega odpravljanja fevdalnih odnosov. Ideje francoske revolucije so bile samo fasada, včasih pa je še ta odpadla. Zato je francoska oblast tudi v naših krajih v bistvu pustila fevdalne odnošaje nedotaknjene, zlasti kar se kmetov tiče. Rezultat je bil tak, da so kmetje poleg fevdalnih dajatev morali plačevati še nove davke okupatorskim oblastem. Pritisk je bil zlasti močan, dokler so se razpisovale kontribucije. Ni čudno, da so se pod takimi pogoji naši kmetje upirali z orožjem v roki. Značilno je, da je največ uporov nastalo na ta način, da so se kmetje branili izpolnjevati fevdalne obveze. Ti upori torej niso bili reakcionarnega značaja, četudi so imeli čestokrat avstrofilski videz. Najbolj prav je pač imel oni tajni agent francoske vlade v ilirskih provincah, ki je dejal, da ljudstvo ni zadovoljno s Francozi, toda tudi za Avstrijo ne žaluje. V bistvu je bila vsebina teh bojev demokratična, usmerjena proti fevdalnim odnosom in s ciljem, rešiti vprašanje zemljiške odveze na revolucionarni način. Saj se tudi po padcu Napoleona ti kmečki upori niso polegli, ampak so se pod avstrijsko oblastjo vztrajno nadaljevali in z istimi cilji. Marsikje so seveda agentje avstrijske vlade uspeli takim akcijam dati avstrofilsko ostrino. Toda celotne demokratične smeri teh bojev niso mogli izmaličiti. Napoleon je uteleševal v sebi posebne vrste rešitev vprašanja zemljiške odveze, tiste namreč, ki naj bi jo obuboženi kmet plačal z lastnimi žulji, z odškodnino. Zato je nacionalni odpor dobil globoko socialno vsebino. Nagonsko se je zanašal slovenski kmet, da bo po zlomu Napoleona tudi v sami Avstriji prevladala revolucionarna demokratična misel, ki bo rešila zemljiško vprašanje brez odloga in brez odškodnine. Obenem s Francozi so se hoteli slovenski kmetje otresti tudi nemških fevdalnih gospodov. Skratka: protifrancoski odpor slovenskih kmetov je izzvala reakcionarna vsebina bonapartističnega osvajanja samega, prav tako kakor je vzbudila dolgotrajen oborožen odpor španskega in drugih narodov.
Toda sam po sebi je bil bonapartizem gotovo naprednejša družbena oblika od gnilega avstrijskega fevdalizma. Francoska okupacija je tedaj morala okrepiti one družbene sile, ki so slabile fevdalizem. V prvi vrsti so se ojačili položaji meščanstva in malomeščanstva. Likvidacija vseh cehovskih privilegijev in svoboda trgovine ter obrti je zadala nov silovit udarec cehovskim ostankom ter osvobodila pot kapitalističnemu razvoju. Z odpravo vseh predpisov o nedeljivosti kmečkih posestev, ki je napravila iz zemlje predmet svobodne kapitalistične špekulacije, se je sicer poslabšal položaj slovenskega kmeta, toda meščanu je bila olajšana pot h kapitalističnemu bogastvu, slovenščina in slovenska kultura sicer nista dobili tistega mesta, ki so ji ga želeli priboriti slovenski narodni buditelji, toda tudi v tem oziru je bil napravljen važen korak naprej. Meščanska plast je čutila olajšanje in zato je Vodnikova “Ilirija oživljena” iskren čustveni izliv teh slojev. Slovenskemu inteligenčnemu malomeščanu je bila vendarle odprta perspektiva, da bo postopno izrinil nemškega birokrata iz svoje zemlje. Gospodarska svoboda je pospešila proces gospodarskega povezovanja, s čimer je bila pospešena tudi likvidacija fevdalnega partikularizma, ki je oviral razvoj političnega in duhovnega zedinjenja slovenskega naroda. Največji pomen francoske Ilirije je potemtakem predvsem v tem, da je okrepila osredotočujoče težnje v slovenskem narodu in s tem utrdila pridobitve narodnega prebujenja.
Toda ne samo to. Dvignila je slovensko narodno-buditeljsko akcijo na višjo stopnjo: iz skoraj izključno književnokulturnih okvirov jo je prenesla na politično področje. Franvoska okupacija je močno omajala vero v nedotakljivost fevdalnega sistema in Avstrije ter na ta način neposredno postavila Slovence pred vprašanje lastne državnosti. In dasi slovenska politika v tem času še ni mogla dati narodnega programa v tej smeri, se je problem zedinjene Slovenije vendarle očitno postavil. To dokazujejo vsa naslednja desetletja, ko se je prav za prav ves naš političen boj vršil v znamenju ilirizma. Šele kot neposreden plod ilirizma se je pojavila ideja o zedinjeni Sloveniji.
In še eno važno posledico je imela francoska okupacija: gospodarsko je ojačila slovenski meščanski element. Velik del kapitalističnih družin na slovenskih tleh ima svoje gospodarsko poreklo v teh časih vojnih homatij, verižništva, legalnega in nelegalnega plenjenja na debelo in začasne trgovske konjunkture v zvezi s celinsko zaporo, ko se je ves trgovski promet iz Turčije vršil preko naših tal. Bilo bi pretirano trditi, da so Slovenci s tem dobili svojo buržoazijo, vsekakor pa je ta proces okrepil kapitalistične tendence na naših tleh in olajšal razvoj slovenske narodne misli.
Pod vplivom oživljenja slovenskega narodnega gibanja v francoski Iliriji so se okrepile buditeljske težnje tudi v avstrijskem delu slovanskih pokrajin, tem bolj, ker je avstrijska vlada iz strahu pred Napoleonom postala nekoliko bolj popustljiva nasproti težnjam avstrijskih nenemških narodov. Kakor v sami Iliriji, je bila tudi tu glavno intelektualno gibalo narodnega gibanja mladina, ki ji je francoska okupacija odkrila perspektive bodočega razvoja slovenskega naroda. Zato tudi važnost Primica in njegovega “Slovenskega društva”, ki ga je 1810. leta ustanovil v Gradcu, ni toliko v njegovem znanstvenem delu, kolikor v popularizaciji buditeljskih gesel. Ob tem času se je menda prvič uporabljala beseda Slovenija kot ime za skupno domovino Slovencev. To je nova potrditev ugotovitve, da je prav francoska okupacija neposredno sprožila politično akcijo slovenskih narodnih buditeljev.
Zanimivo je, da se je približno ob tem času, po Kidriču vsaj 1812. leta, Jernej Kopitar že odkrito pridružil reakciji. Slovensko narodno gibanje je v tej dobi že prekoračilo one meje, ki jih je antidemokratična romantika še mogla prenesti. Objektivno je že postalo sestavni del splošnega demokratičnega gibanja.
Seveda, vse to so bili šele prvi koraki narodnega gibanja na področje političnega boja. Daleč iz okvira čisto kulturnih in jezikovnih problemov ideologi slovenskega narodnega prebujenja še niso šli. Zlasti so se ogibali najbolj perečega vprašanja fevdalne družbe, namreč zemljiške odveze. Značilno je, da je večina ideologov slovenskega narodnega prebujenja negativno sprejela francosko revolucijo, dasi je bilo zlasti med mladino mnogo njenih prijateljev. Demokratični moment potemtakem še ni zavestno dozorel v glavah slovenskih voditeljev kot vodilen element, ampak je še vedno obstajal zgolj v objektivnem pomenu narodnega gibanja.
S prvimi pojavi kapitalizma prihajajo tudi prve zavestne germanizatorske težnje in poskusi. Znano je, da sta njihova začetnika Marija Terezija in Jožef II., ki sta sicer na gospodarskem in socialnem področju uvedla marsikatero napredno reformo.
Germanizacija se je vršila predvsem v treh smereh: 1. z gospodarskim prodiranjem na slovensko ozemlje, ki je spravljalo cele ljudske plasti v odvisnost od nemškega kapitala; 2. po državnem aparatu, ki je za absolutizma postal izredno številen in je izvajal silovit pritisk na množice; 3. po šolstvu in drugih kulturnih institucijah, ki niso samo širile nemški jezik, ampak tudi nemškega duha. V precejšni meri je ostrine tega germanizatorskega pritiska odbilo prizadevanje slovenskih narodnih buditeljev od Pohlina do Vodnika. Povsem odkloniti te nevarnosti pa slovenski gibanje ni moglo, kajti to bi se moglo zgoditi samo z revolucionarnim bojem za narodno osamosvojitev, za kar pa slovensko narodno gibanje še ni bilo zrelo.
Dokler ni bilo neposredne socialno-gospodarske potrebe, ni bilo zavestnih germanizatorskih naporov. Drugačen pa je postal položaj, ko so jezik, narodna kultura in narodna ideja postali sredstvo v socialnih bojih, bodisi sredstvo meščansko-demokratične revolucije, bodisi nevarnost za hegemonijo vladajočega naroda. V prvem slučaju je zadet izključno fevdalni sistem, drugi moment pa je izredno važen tudi za meščanstvo. Tlačeni narodi se v takih primerih znajdejo pred dvojnim sovražnikom.
Kje je izhodišče teh teženj?
Če govorimo konkretno o avstrijski stvarnosti, bomo morali ugotoviti, da so izhajale te tendence iz stremljenj mladega nemškega meščanstva, ki je imelo najugodnejšo pozicijo v državi, da si ustvari notranji trg in sicer tako, da istočasno zaščiti svojo gospodarsko hegemonijo. Kakor smo že ugotovili, se Avstrija ni centralizirala kot nacionalna država, marveč kot nacionalno heterogen kolos pod zunanjim pritiskom. V razdobje narodnih gibanj je torej prišla kot centralizirana država, za katero so narodna gibanja že predstavljala veliko nevarnost. Zgodnja centralizacija Avstrije je torej napravila iz nje sistem nacionalnega zatiranja, še preden je francoska revolucija proklamirala pravico narodov do samoodločbe. Nemško meščanstvo je že v 18. stoletju in prej dobilo na slovenskem ozemlju take gospodarske položaje, da bi ga vsako narodno gibanje ogrožalo v njegovih interesih. Razen tega je bil tu Trst, okno v svet. Ni se potemtakem čuditi, da nemško-avstrijsko meščanstvo nikdar ni utegnilo proklamirati pravic slehernega naroda do samoodločbe, kar je na primer napravilo francosko, italijansko in celo madžarsko, in da je vneto podpiralo fevdalno-absolutističen pritisk na gibanje zatiranih narodov.
Važno mesto so v tem boju zavzemali jezik, tradicije, narodna kultura itd. Ti faktorji so zavirali nemške meščanske centralizatorske in hegemonistične tendence. Razumljivo je potemtakem, da se je nemško meščanstvo, če je hotelo zadržati svojo hegemonistično pozicijo, moralo truditi, da bi zavrlo razvoj nenemških avstrijskih narodov ne samo na gospodarskem, marveč tudi na političnem in kulturnem področju. Zato se prosvetljeni absolutizem ni zadovoljil z novo kolonizacijo nemških kmetov na narodnostvo zaključenih področjih, temveč je pričel sistematično raznarodovalno akcijo s šolami, z uradi in drugimi sredstvi.
Ta primer znova potrjuje, kar smo ugotovili že v začetku, namreč, da leži bistvo narodnega zatiranja na socialnem in gospodarskem področju in da je torej nemogoča vsaka drugačna rešitev narodnega vprašanja od one, ki daje narodu popolno gospodarsko in z njo tudi popolno politično in kulturno svobodo.
Če resumiramo gornja izvajanja, tedaj bomo ugotovili dokaj nekomplicirano razdelitev družbenih sil v obdobju našega narodnega prebujenja. Gibalne sile našega narodnega gibanja so bile kmečke množice s tenko plastjo inteligence, zlasti duhovništva, ki je bila ozko povezana s kmeti, maloštevilno in nerazvito, največ obrtniško delavstvo po mestih, ter slabotno malomeščanstvo, obrtniki in mali trgovci, ki so imeli sicer po mestih med slovenskim prebivalstvom vodilen vpliv, toda je bila zaradi njihovih cehovskih pozicij njih družbena vloga tako skromna, da so tudi v slovenskem narodnem gibanju prej predstavljali reakcijo kakor pa napredek. Manjkal je torej socialni voditelj, ki bi to latentno, a večje samostojne akcije nesposobno revolucionarno energijo usmeril jasnemu cilju nasproti in v takem boju skoval nerazrušljivo narodno edinstvo. Kakor smo prej videli, je bilo sposobno za tako vlogo v tem času edinole meščanstvo, a tega slovensko ljudstvo ni imelo.
Nemško meščanstvo je imelo v obrambi svoje gospodarske in politične nadvlade nasproti Slovencem vse prednosti nedvomno zase. V čem so obstajale te prednosti?
Prvič je bilo gospodarsko neprimerno močnejše od Slovencev. Nemci in Italijani so držali v rokah vso večjo trgovino, bili so največji zakupniki, prevzeli so fevdalne fužine in jih postopno spremenili v kapitalistična podjetja itd. Vse to je bilo tem laže, ker se je rekrutiralo nemško meščanstvo – v kolikor ni izšlo iz vrst mestnih patricij, bogatih trgovcev in obrtnikov – neposredno iz tabora nemških fevdalcev. Cvetelo je oderuštvo, ki je bilo zlasti spočetka največ v nemških rokah. Tako je nemško meščanstvo na naših tleh naglo bogatelo. Slovensko ljudstvo pa je ostalo revno, gospodarsko slabotno, nesposobno, da bi se spustilo v gospodarsko tekmovanje z njegovimi utrjenimi položaji. Z zlomom cehovskega sistema so slovenski majhni obrtniki in trgovci prišli povsem pod vpliv nemškega meščanstva. Minilo je precej časa, da so se pričo nemškega gospodarskega in političnega pritiska mogle razviti pri Slovencih gospodarske sile, ki so postale resnejši nasprotnik nemške gospodarske hegemonije.
Druga prednost, ki jo je imelo nemško meščanstvo in ki je bila zlasti važna za razvoj slovenskega naroda, je podpora, ki jo je nemško meščanstvo že od vsega začetka dobivalo od države. Vsa notranja politika države je utrjala pozicije nemškega meščanstva in ovirala samostojni gospodarski razvoj nenemških pokrajin. Velik delež v tem pogledu odpade tudi na upravni aparat v slovenskih deželah. Bil je izključno nemški in je seveda tudi služil potrebam nemškega plemstva in meščanstva. Toda obenem je bil tudi kot samostojen faktor do skrajnosti zaitnresiran, braniti nemško hegemonijo.
Tretja prednost nemškega meščanstva je bila – da se tako izrazimo – prednost v času. Ob sistematični državni podpori se je nemško meščanstvo gospodarsko dvignilo in pričelo z industrijalizacijo v prvi vrsti nemških dežel ob času, ko pri nas komaj lahko govorimo o prvih pojavih industrije. S tem si je nemško meščanstvo ustvarilo močne gospodarske temelje, odkoder je lahko prodiralo ob pomoči političnih oblasti v ostale pokrajine. Ni čudno po vsem tem, da je bila vse do svetovne vojne naša gospodarska dejavnost v odvisnosti od nemškega kapitala.
Taka gospodarska potlačenost kajpada ni mogla pospeševati gospodarskega povezovanja in osredotočenja slovenskih pokrajin. Zadrževala je obračun s fevdalnim sistemom in s tem poganjala slovensko ljudstvo v reakcionarni tabor. Tu imamo nov dokaz, da je narodno zatiranje ena največjih ovir splošnega družbenega napredka.
Kakor je bilo slovensko ljudstvo gospodarsko razcepljeno, tako je bilo tudi kulturno razkosano in razdrobljeno. Treba je samo primerjati revno kulturno imetje našega ljudstva s Francijo enciklopedistov in Nemčijo klasične filozofije, da nam postane jasen težek položaj, v katerem se je nahajal slovenski narod ob prelomu iz fevdalizma v kapitalizem.
Deleža fevdalne družbe v obogatitvi takozvanega “kulturnega fonda” naroda ne smemo podcenjevati. Narodi, ki so izšli iz fevdalizma z bogato kulturno tradicijo, so stopili v burne vihre meščansko-demokratičnih revolucij s trdno hrbtenico. Nasprotno pa so se narodi, ki so – kakor na primer Slovenci – svojo zgodovino pričeli šele z nastopom kapitalistične epohe, takorekoč golih rok znašli pred velikim prelomom v družbi. Sleherna doba v razvoju naroda mora navezati na miselno in kulturno bogastvo minulih razdobij. Meščanski prevrat v Evropi je prinesel s seboj tako velike spremembe v gospodarstvu in ideologiji, da jih zaostala slovenska sredina še ni mogla akceptirati. V tem je eden važnih vzrokov reakcionarnega postopanja slovenskega naroda 1848. leta.
Napore slovenskega naroda je slabila tudi dolgotrajna provincialna razcepljenost. V tem oziru je nemško meščanstvo korakalo skupaj z nemško fevdalno reakcijo. Kakor je sicer težilo po čim večji centralizaciji v vsedržavnem merilu, tako se je odločno nagnilo k fevdalnim provincialnim zahtevam, kadar je bilo treba preprečiti združitev slovenskega naroda, ker bi to pomenilo oslabitev gospodarskih in političnih pozicij nemškega meščanstva na slovenski zemlji.
Tudi vprašanje književnega jezika je igralo važno vlogo. Drugi narodi so ga večinoma že prinesli s seboj iz kasne fevdalne epohe. Razvijal se je v zvezi z razvojem trgovine in elementov kapitalistične ekonomike v nedrih fevdalne družbe. Pri nas takih pojavov večjega obsega še ni bilo. Protestantska in poreformacijska literatura še ni ustvarila enotnega književnega jezika, ker nove socialne sile slovenske družbe še niso mogle premagati fevdalnega partikularizma. Razvijanje dialektov v književnosti je kajpada utrjalo pokrajinske posebnosti in oviralo enotno politično akcijo slovenskega ljudstva.
Razvoj slovenskega naroda je moral torej premagovati trojen pritisk: politični, gospodarski in duhovni. Ni tedaj čudno, če naše narodno prebujenje ni zavzelo tako mogočnih oblik kakor na primer v Italiji, na Poljskem, Irskem itd.