Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Padec Napoleona I. je sicer rešil fevdalno-absolutistično reakcijo v Evropi ene nevarnosti., zato pa se je takoj pojavila druga, ki je še veliko bolj ogrožala obstoj gnilega sistema kakor pa bonapartizem. Ta novi sovražnik je bilo revolucionarno meščansko-demokratično gibanje. Napoleonov padec ga nikakor ni oslabil, ampak ga je celo okrepil. Narodne osvobodilne in zedinjevalne težnje so se zlile s plošnimi demokratičnimi tendencami, tako da so narodna gibanja kot taka postala neposredno nevarna fevdalnemu sistemu. Demokratično narodno osvobodilno in zedinjevalno vrenje je zajelo vso Evropo od Irske do Španije, od Italije in Balkana do srednje in vzhodne Evrope. Ta val je pretil zlomiti v protinapoleonskih vojnah oslabljeni in komaj rešeni sistem fevdalnega absolutizma, tem bolj, ker je skupna demokratična vsebina ta gibanja povezala v neko celoto in je revolucionarni izbruh v katerem koli koncu Evrope takoj odmeval po vsem kontinentu.
Kot jez zoper ta revolucionarni val je bila septembra 1815. leta v Parizu ustanovljena tako zvana “Sveta aliansa”. Njeno jedro so bile Avstrija, Rusija in Prusija, pridružile pa so se ji razen Anglije in Papeževe države vse evropske monarhije. “Sveta aliansa” je torej postala središče evropske reakcije, permanentna kontrarevolucija.
Toda tudi “Sveta aliansa” ni mogla zadušiti duhovnih tokov, ki so izhajali iz živih studencev novih družbeno-gospodarskih tendenc. Vrgla jih je sicer v globoko podzemlje in zgradila policijski aparat, ki mu v dotedanji zgodovini ni bilo primera, toda zmagovitega pohoda revolucionamo-demokratične in narodne misli ni mogla zaustaviti. Vse razdobje “Svete alinse“, v katerem se je zdelo, da reakcija neprestano zmaguje, je bilo dejansko samo predvečerje in priprava za revolucijo 1848. leta.
Leta 1812. je nova srbska vstaja proti Turkom sprožila splošno aktivnost na Balkanu. Takoj za tem so nastala velika revolucionarna gibanja v Španiji, Portugalski in v južnih italijanskih državicah. Leta 1815. je italijanska revolucionarno-demokratična organizacija karbonarjev poleg splošnih demokratičnih gesel prevzela v svoj program tudi zahtevo po zedinjeni Italiji, ki je našla silen odmev v Italiji in izven nje. Proti koncu 20. let 19. stoletja se je razvilo široko demokratično gibanje za zedinjenje Nemčije po vseh nemških deželah, spremljano z vztrajnimi nemiri in krvavimi spopadi ter terorističnimi akcijami. Podobni pojavi so se kazali tudi v poljskih deželah vseh treh držav (Rusije, Avstrije in Prusije) in izzivali glasen odmev sorodnih pojavov v Avstriji, zlasti med Madžari in nemškim liberalnim meščanstvom.
Ti nemiri so prestrašili “Sveto alianso”, ki je zato 1819. leta sklicala konferenco v Karlovih Varih, katere rezultat je bilo splošno povečanje terorja v Evropi. Zdelo se je, da je “Sveta zveza” praznovala novo zmago nad napredkom. Toda že naslednje leto je izbruhnila revolucija v Španiji, Portugalski, v Neaplju in na Siciliji. Vsepovsod je bila glavna zahteva demokratična ustava. To revolucionarno gibanje se je pričelo širiti v papeževo državo in v severno Italijo, kjer je bila zlasti v nevarnosti avstrijska Benečija.
Temu je sledil kongres v Opavi 1820. leta, ki se je nato januarja 1821. leta nadaljeval v Ljubljani. Rezultat opavskoljubljanskega kongresa je bil ta, da je bil sicer s pomočjo avstrijske intervencije napravljen “red” v Italiji, toda še isto leto je nastal revolucionarni požar na Balkanu, kjer so se dvignili Romuni in Grki. V naslednjih letih je nastalo kratkotrajno zatišje, toda že leta 1830. ga je porušila pariška vstaja, ki je pripeljala na prestol “meščanskega kralja” Ludvika Filipa. 1831. leta je bila ustanovljena “Mlada Italija”, ki je s svojim ilegalnim delom zlasti med avstrijskimi Italijani in s svojimi zvezami z avstrijskim demokratičnim gibanjem silno vznemirila avstrijsko reakcijo. S trudom postavljeni “mir in red” “Svete alianse” je šel po vodi.
Očitno se je torej pokazalo, da se je reakciji – s pomočjo notranje kontrarevolucije, ki je praznovala svojo zmago s thermidorskim pučem – sicer posrečilo zlomiti revolucionarno Francijo in restavrirati na njenih razvalinah za nekaj časa francosko monarhijo, toda revolucionarno-demokratičnega procesa samega, katerega zmaga je v tej ali oni obliki postajala sedaj že neposredna družbena nujnost, se “Sveti zvezi” ni posrečilo zadušiti.
Relativno najbolj “mirna” v tem razburkanem morju je spočetka ostala Avstrija. Metternich je spretno krmaril avstrijski brod in je nešteta njena notranja nasprotja izkoriščal tako, da je učinek enega paraliziral z učinkom drugega, razred z razredom, narod z narodom. Taka politika pa je imela svoje meje in do teh meja jo je brezobzirnost reakcije naglo gnala.
Metternichov režim se je opiral, kakor je značilno za absolutistične režime, na fevdalno plemstvo in velike finančnike. Prvo ga je podpiralo, ker ga je ta režim edini še mogel obraniti pred agrarno revolucijo, ki bi likvidirala njegovo fevdalno zemljiško posest, drugo pa je imelo gospodarsko korist od svojega mešetarjenja z režimom.
Tretja opora režima je bila birokracija, ki se je v Avstriji razvila v posebno kasto, kakršne razen v Rusiji ni bilo nikjer v Evropi. Ta birokracija je vedela samo za en cilj: vdana služba abosultizmu, od katerega je bil odvisen tudi njen položaj. Tako se je birokracija izločila kot poseben politični faktor, ki je zavzemal izredno važno mesto v boju proti narodnim in demokratičnim tedencam.
Četrti faktor, na katerega se je opiral režim, je bila cerkev. V zvezi z naraščanjem demokratičnih revolucionarnih gibanj se je visoki kler čutil prizadetega ne samo kot fevdalni element, marveč tudi zaradi položaja cerkve v družbi in poziciji visokega klera v hierarhični lestvici znotraj cerkve. Vsi materialni in duhovni privilegiji cerkve so bili ogroženi, zato je bila cerkev popolnoma v službi absolutizma.
Taka je bila razdelitev reakcionarnih sil. Na drugi strani pa so stanovitno rasle napredne sile.
V dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja so v avstrijsko produkcijo pričeli uvajati stroje na parni pogon, s čimer je bil položen temelj industrijski produkciji. Moč industrijskega meščanstva je rasla, toda kapitalistični razvoj je bil povsod oviran od starih cehovskih uredb in omejitev. Reakcija je nezaupljivo gledala na bogatitev neplemiškega in z absolutističnim sistemom nepovezanega elementa. Uvajanje novih strojev je smatrala za škodljivo novotarjenje, zato mu je delala vsakršne zapreke. Reslova usoda pri nas je tipičen primer te politike. Tako je industrijsko meščanstvo postalo glavni faktor opozicije proti absolutističnemu sistemu.
Istočasno se je pričel razvijati tudi proletariat. Politično še ni bil samostojen, marveč pod vplivom meščanstva in še bolj malomeščanskega radikalizma, ki si je nadeval razne socialistične podobe. Navzlic tej ideološki nesamostojnosti pa se je delavstvo pokazalo kot izredno važen faktor v revolucionarnem procesu. S svojim uporom v Šleziji in na Češkem je leta 1844. že napravilo nekak proletarski uvod v leto 1848.
V opozicionalnem taboru je bilo tudi malomeščanstvo. Zaradi relativne gospodarske zaostalosti Avstrije je bilo zelo številno in zato politično izredno važno. Kakor je gospodarsko neprestano viselo med možnostjo, da se povzpne med buržoazijo ali pa da dokončno propade in se proletarizira, tako je tudi v politiki neprestano omahovalo in vendar se je naposled vedno nagnilo k meščanstvu, kakor hitro je videlo, da to zmaguje.
Temu taboru so v glavnem pripadali tudi kmetje, ki niso bili enotna množica. Glavni problem je bila zemlja in na tem se je vršila diferenciacija na kmetih. Del večjih in srednjih kmetov, ki jim je uspelo, da so se že za prosvetljenstva ali za francoske okupacije več ali manj osamosvojili in odkupili, je bil bolj nagnjen k oprezni meščanski politiki, medtem ko so se majhni kmetje-podložniki, ki so se zavedali, da odkupnina pomeni njihov propad, nagibali k radikalni revolucionarni akciji in jo tudi izvajali v sporadičnih uporih.
Tako so tudi v Avstriji vztrajno dozorevale revolucionarne sile in cesar Franc I. se je vsaj v pogledu Metternicha zmotil, ko je – opozorjen, da se majejo temelji sistema – dejal: “Kakor mu drago, mene in Metternicha bo že zdržal” …
Revolucionarni dogodki 1830. leta v Parizu, ki so pripeljali na prestol “meščanskega kralja” Ludvika Filipa, so razburkali zlasti meščanstvo, kajti v nekem smislu je bila v tem meščanskem kraljestvu ustvarjena njegova Indija Koromandija. Zato se tudi v Avstriji zlasti po tem letu prične živa politična akcija meščanstva, ki predstavlja uvod v avstrijsko-nemško revolucijo 1848. leta.
V takem splošnem političnem in socialnem okviru se je razvijalo slovensko narodno gibanje.
Res je sicer, da je šla socialna diferenciacija pri Slovencih zaradi njihove zaostalosti zelo počasi, toda to nikakor ne pomeni, da novi socialni tokovi pri naprednejših avstrijskih narodih niso bistveno vplivali tudi na politično življenje zaostalih narodov. Prihod parnega stroja v Avstrijo je odmeval tudi v gospodarskem razvoju slovenskega ozemlja. Ustanovljena je bila cela vrsta podjetij s strojnim delom. Dr. Mal na primer navaja v “Zgodovini slovenskega naroda (str. 546), da so 1834. leta našteli samo na Štajerskem (nemškem in slovenskem) 309 tovarn in “manufaktur”, 3 menjalnice, 2 veletrgovini itd. Vsa obrtna podjetja so v tem času zaposlovala že 10.557 pomožnih delavcev, a obratni kapital je znašal skoro dva milijona goldinarjev. Podobno je bilo tudi na Kranjskem. Tudi gorenjske železarne so navzlic ostri konkurenci švedskega železa še vedno kazale tendenco napredovanja.
Večina te industrije je bila v tujih rokah, vendar je nastala tudi tanka plast slovenskega meščanstva. V teh desetletjih se je na primer nabralo veliko premoženje Kalistrov, ene prvih slovenskih kapitalističnih družin. Po pretežni večini pa mnogo številni. poskusi slovenskih meščanskih elementov, da bi se uveljavili na gospodarskem področju, niso uspeli. Gospodarski pritisk močnejšega nemškega meščanstva je bil prevelik. Zato je večina takih poskusov ali propadla ali pa prišla v odvisnost od nemškega kapitala. Razvoj slovenskega meščanstva je torej zadel ob nepremagljive težkoče.
Toda za nas je važna ugotovitev, da so taki poskusi – izmed katerih nekateri celo uspešni – sploh bili. V tem dejstvu se nam namreč odkriva bistvo slovenskega narodnega vprašanja v tem razdobju. Kapitalistične tendence, ki so izhajale iz vrst slovenske male buržoazije so naletele na dve oviri: na zapreke, ki jih je postavljala fevdalno-absolutistična reakcija kapitalističnim težnjam sploh ter na nepremagljivi konkurenčni pritisk nemškega meščanstva. Izhod iz tega položaja je bil torej samo zlom absolutizma in politična osamosvojitev slovenskega ljudstva. Take politične zaključke je napravil prav majhen del nove slovenske male buržoazije, tiste namreč, ki je bila najneposredneje potegnjena v razvoj kapitalizma. Tvorila je levo revolucionarno-demokratično krilo v našem narodnem gibanju. Bila je seveda preslaba, ker tudi ni imela gospodarskih oporišč in mu nikoli ni mogla dati svojega pečata. Najbolj izrazit predstavnik tega krila je bil Andrej Smole.
Tej struji se je priključil velik del inteligence. Njen glavni sovražnik je bila nemška birokracija, ki je zapirala pot intelektualnemu življenju slovenskega naroda in gospodarsko izpodrivala slovensko inteligenco. V kolikor ta nemška birokracija ni zvesto služila nemškemu fevdalno-absolutističnemu režimu, je korakala vštric z nemškim meščanstvom in podpirala njegove hegemonistične tendence. Tudi to birokracijo je bilo torej mogoče zlomiti samo s strmoglavljenjem absolutizma in politično osamosvojitvijo Slovencev.
Po svojih socialnih tendencah je spadalo v ta tabor tudi revolucionarno kmečko krilo. Zemlja je bila geslo kmečkega gibanja. Imelo pa je pri tem istega sovražnika kakor kapitalistično malomeščanstvo in inteligenca: fevdalno-absolutistično reakcijo. Toda za nacionalni program slovenskega malomeščanstva bi se mogel navdušiti kmet šele tedaj, če bi bila v njem tudi zahteva po revolucionarni rešitvi fevdalnih odnosov na vasi, to je zahteva po zemljiški odvezi brez odškodnine. Kakor bomo kasneje videli se prav to pri nas ni zgodilo, zato je kmet tudi ostal pasiven nasproti narodnemu gibanju.
Radikalno demokratični smeri se je pridružilo tudi delavstvo. Ni bilo sicer številno, razen tega največ pod vplivom nemških revolucionarnih smeri, toda kot politični faktor se je v teh desetletjih že pričelo pojavljati in bi moglo postati važen zaveznik slovenskega narodnega gibanja.
Zavoljo splošne zaostalosti slovenskega naroda je bil revolucionarno-demokratični tabor šibek. V politični praksi ni nikdar predstavljal močnega gibanja, četudi je bil ideološko izredno močen. Ta tabor je dal slovenskemu narodu Franceta Prešerna, pri katerem so se obče demokratične težnje zlile v klasično umetniško obliko, po vsebini pa predstavljajo najbolj zrelo politično miselnost, ki jo moremo zaslediti pri Slovencih v tem razdobju. To levo krilo je bilo edino, ki je pri Slovencih vzdrževalo duhovno zvezo z demokratičnim tokom v Evropi, zato tudi najdemo pri Prešernu ideološko višino, ki je bila Bleiweisovemu krogu popolnoma nedostopna. Prešernova zveza z mladoheglovci je značilna za slovensko demokratično smer. Ta filozofska struja je predstavljala skrajno levo krilo nemškega meščansko-demokratičnega revolucionarnega gibanja. Ni slučaj, da se je Prešeren oklenil te miselnosti. Najtesneje je bil zvezan s slovenskim kmečkim ljudstvom, zato je v vseh njegovih nazorih prevladoval demokratični moment.
Nasproti temu demokratičnemu taboru je stala socialno konservativnejša in narodno oportunističnejša, toda močnejša skupina. Tvorilo jo je predvsem staro, z absolutizmom in fevdalnim sistemom zvezano meščanstvo, ki si je pridobilo večja ali manjša posestva s kmečkimi podložniki in je predstavljalo prav za prav zaostal tip meščanstva prosvetljene epohe, oprtega predvsem na trgovski in oderuški kapital. Razumljivo je, da tako meščanstvo ni imelo interesa na revolucionarnem zlomu fevdalnega sistema, še prav posebno pa se ni moglo ogreti za revolucionarno pot pri zemljiški odvezi, ki bi udarila tudi po njegovih gospodarskih interesih. Ta zaostala meščanska plast se je zato nagibala k legalnim reformam in h kompromisu z absolutističnim sistemom ter se je najodločnejše borila zoper vsakršne revolucionarne demokratične tendence v slovenskem narodnem gibanju. Najbolj izrazit predstavnik te struje je bil sam dr. Bleiweis. Vzporedno s to socialno skupino so šli ostanki slovenskega cehovskega malomeščanstva, ki so se trdovratno borili za ohranitev zadnjih privilegijev, ki so še ostali od cehovskega sistema, in proti obrtni svobodi. V nemški liberalni buržoaziji, ki jih je ekonomsko uničevala, so videli ti cehovski elementi glavnega sovražnika, zato je umljivo, da so iskali opore pri reakciji.
Tretji faktor v tem taboru je bil pretežni del slovenske duhovščine, ki se kot celota seveda ni mogla ogrevati za revolucionarno demokratične smeri, naperjene tudi proti privilegijam cerkve. Popolnoma enotna, kajpak, tudi duhovščina ni bila, toda pri redkih duhovnikih je demokratično prepričanje popolnoma prevladalo nad fevdalnimi interesi cerkve. Tak primer je morda Radovljičan Füster iz Prešernovega demokratičnega kroga, ki se je končno ponemčil, ker ga je odbijala slovenska zaostalost. Po svojem socialnem položaju je bila duhovščina itak najbolj povezana z ono konservativno meščansko-veleposestniško plastjo, ki je v svojem političnem delovanju težila h kompromisu s fevdalno-absolutističnim sistemom.
Tak bežen pogled na razdelitev socialnih in političnih sil slovenskega naroda, ki je bila od njih grupiranja in delovanja odvisna usoda slovenskega naroda na pragu 1848. leta, je bil potreben, če hočemo odkriti prava izhodišča slovenske praktične politike v tem obdobju.
Po Napoleonovem zlomu in padcu francoskih okupatorskih oblasti v Iliriji, avstrijska oblast ni mogla črtati vsega, kar so Francozi pustili, ker ni smela izzivati ljudskih množic, deloma pa tudi zato, ker so nekateri francoski ukrepi prijali francoskim oblastnikom. Zelo oprezno je likvidirala progresivne ukrepe, ki so mogli slabiti fevdalni sistem. Kot administrativno celoto je sicer avstrijski režim iz čisto političnih razlogov Ilirijo ohranil. Smatral jo je za dober protiutež Rusiji na Balkanu in za izhodišče avstrijske balkanske politike. Prav tako je bilo priznanih več jezikovnih pravic kakor pred francosko okupacijo. Toda v splošnem se je gospodarski položaj ilirskih dežel po reokupaciji poslabšal, kajti v eni točki je prišla avstrijskemu fevdalno-absolutističnemu režimu francoska okupacija zelo prav: uvedla je administrativni centralizem, ki ga je avstr. režim v celoti prevzel. Odprli so se novi viri davčnih in drugih obvez, ki so stalno rasle vzporedno s tem, kolikor je splošna kriza fevdalne družbe spravljala sistem v večne gospodarske težave. Zato je tudi vedno bolj rasel odpor ne le slovenskih kmečkih množic, ampak tudi tujih meščanskih plasti na našem ozemlju, ki je vzbudil pri nas živo politično aktivnost. Tako je avstrijska reokupacija Ilirije potisnila Slovence v neposreden političen boj, kjer je vodstvo dobila Kranjska kot najbolj slovenska pokrajina in kot središče bivše francoske Ilirije.
S tem je dobilo tudi narodno gibanje večji obseg. Stare ideologije: prosvetljenstvo, janzenizem, racionalizem, so odpovedale in postale reakcionarna ovira splošnega družbenega in narodnega razvoja. Književno in jezikovno področje je postalo preozko, da bi moglo zadovoljiti socialne sile, ki so delovale na strmoglavljenju absolutima kot sistema. Gospodarstvo, zemljiška odveza, državni sistem itd. – to so bila sedaj nova vprašanja, ki si jih je moralo postaviti narodno gibanje.
Tudi soseščina je vplivala na slovenski narodni boj v smislu radikalizacije in razširitve. Boji italijanskega naroda za osvoboditev in združitev so tako zelo odmevali v naših krajih, da sta policijski minister Sedlnitzky in za njim ljubljanski gubernij ponovno opozarjala deželo, naj se pazi “pred sploh škodljivimi vuki ino zapelovanjem družbe imenovane karbonarji, ktera je nekje na Laškem svojo spako počenjala …” (Dr. J. Mal: “Zgod. slov. nar.”, str. 298). V istem smislu so vplivale tudi revolucionarne demokratične tendence iz Nemčije, kar smo videli pri Prešernu. Ti vplivi so našli svoj odmev posebno v mestih, obenem so pa vzbujali spontano vrenje kmečkih množic. Policijska poročila iz teh časov vedo celo povedati o nekakih tajnih revolucionarnih organizacijah na naših tleh.
Tudi znotraj slovenskega narodnega gibanja so se zato vedno glasneje oglašale revolucionarne demokratične tendence, ki so oživele celokupno narodno buditeljsko delo. Zdelo se je, da bo demokratično levo krilo okrog Prešerna prevladalo. Delovanje te skupine je bilo zamišljeno precej širokopotezno in se ni omejilo zgolj na literarno področje. Obenem s “Čbelico” bi imel iziti tudi politični list “Slavinja” v redakciji Smoleta, ki je bil izrazit politični duh. Vlada “Slavinje” ni dovolila, ker se je bala strašila demokratizma. Zato pa je temeljito odigrala svojo vlogo “Čbelica”. Četudi jo je dušil teror “Svete alianse”, je s svojim bojem proti duhovnemu mračnjaštvu absolutizma in s svojim občeslovenskim značajem opravila izrazito politično delo. “Čbelica” in Prešernov krog sta za nekaj časa postala središče slovenskega narodnega gibanja v prvi vrsti po zaslugi Prešernovega genija, ki se je visoko povzpel nad slovensko zaostalost. “Duha tega pesnika – je dejal o Prešernu koroški nemški pesnik in publicist Rizzi 1849. leta – se cenzura ni mogla polastiti in najnedolžnejša pesem je protest proti nadzorovanju slovstva (in ne samo slovstva! Op. Sper.) po policiji, sleherna pesem je izjava svobodnega duha …” (J. Apih: “Slovenci in 1848. leto”, str. 233).
Tudi pri “Čbelici” niso vsi sodelavci pripadali Prešernovi smeri. Narobe, Prešeren stoji s svojim ožjim krogom močno osamljen v tem taboru. Toda celotna smer “Čbelice” je bila vendarle nasprotje nedemokratičnega prosvetljenstva v slovenskem narodnem gibanju in je bila zato glavni faktor njegovega napredka.
Metternichov strah pred narodnimi literaturami je imel potemtakem povsem realno osnovo. Narodna literatura, ki je duhovno povezovala razkosane narodne dele in s tem premagovala fevdalni partikularizem, je kajpak odtegovala podjarmljene narode absolutističnemu avstrijskemu pokroviteljstvu, lomila centralizem in uvrščala narodne tokove v splošna demokratična gibanja. Ker je bila na tej razvojni stopnji narodna literatura tako važna rezerva revolucionarne demokracije, rezerva, ki je vodila vedno nove bojne sile na bojišče zoper absolutizem, zato je naletela na tak strasten odpor absolutistične birokracije. Zategadelj pa je bila na drugi strani vsaka najmanjša pridobitev v tej smeri važen politični uspeh. Odtod si moremo razlagati revolucionarni vpliv Prešernove poezije.
Pod takimi pogoji je postalo vedno bolj jasno, da se osamosvojitev slovenskega naroda da doseči samo kot rezultat revolucionarnega zloma absolutizma. To spoznanje je jasno izrazil Prešeren v svoji “Zdravljici”, kjer zahteva
de oblast
in z njo čast,
obilnost bodo naša last!
Doseči je bilo torej treba oblast, svojo politično samostojnost, če hočemo postati politični činitelj in če hočemo odpreti pot lastnemu gospodarskemu razvoju. Ni čudno, da je prav to kitico cenzura zaplenila. Za razliko od meglenih panslavističnih iluzij kaže Prešeren tu na konkreten politični cilj slovanskih narodov, ki je edini zares mogel zajamčiti Slovencem normalen razvoj in napredek. Sam družbeni in politični razvoj je potemtakem tiral Slovence v naročje meščansko-demokratične revolucije. To se je posebno jasno pokazalo ob pariškem meščanskem prevratu 1830. leta, ki je izredno močno učinkoval na politične razmere pri Slovencih. Sprožil je celo vrsto kmečkih nemirov ter močno oživil politično aktivnost v mestih. Vse to nam dokazuje, da so obstajale socialne sile, ki bi mogle postati nosilec revolucionarno demokratičnega gibanja, na katerega bi se moral nasloniti naš boj za narodno osvoboditev in združitev.
In vendar se to ni zgodilo. Slovenski narod je bil nebogljen zlasti v enem pogledu: v slabosti kapitalističnega elementa v mestih in prevladovanju konservativnega, cehovskega meščanstva, ki je preprečevalo notranje zedinjenje slovenskega narodnega gibanja in odpiralo fronto za prodiranje raznih tujih, nedemokratičnih, reakcionarnih vplivov v to gibanje. Na slovenskem ozemlju ni bilo velike industrije in tudi, kar je je bilo, ni bila koncentrirana v nekaterih glavnih točkah, ampak je bila razpršena po slovenskih pokrajinah. Tako se tudi ni razvil gospodarski center, ki bi postal obenem središče političnega boja. Kjer pa ni takega središča, je celokupna narodna borba razcepljena in neenotna. Največkrat odločajo lokalni vplivi in faktorji, kar je bilo pri nas še zlasti nevarno, ker je bila fevdalna razkosanost našega ozemlja tudi za Avstrijo izredna.
Na tej bazi sta se razvijali kot nasprotje Prešernu dve ideologiji, ki pa sta izhajali iz istega izhodišča: iz zaostalosti slovenskega naroda. To sta bila Bleiwisov konservatizem in ilirizem.
Bleiweisov konservatizem je predstavljal najbolj desno krilo v slovenskem narodnem gibanju. Že zgoraj smo govorili o socialni vsebini te smeri. Njena ideologa sta bila Luka Jeran in dr. Janez Bleiweis. Bistvo te politike je bilo: kompromis z absolutizmom, postopen legalen boj za posamezne narodne pravice. Vse kar je bilo na kakršen koli način zvezano z revolucionarno demokratično smerjo, se je zdelo Jeran-Bleiweisovi politiki nevarno, ker je izpodkopavalo sistem, ki je bila nanj ta politika vezana. Zategadelj je ta skupina postala v pravem pomenu besede vladna stranka, ki si je za svojo pomoč skušala od časa do časa priboriti kake drobtinice.
Ni slučaj, da je bila ta skupina najmočnejša na Kranjskem, medtem ko je na Štajerskem in Koroškem prevladoval ilirizem. Kranjska je bila čisto slovenska dežela in je zavoljo tega kot fevdalna kronovina do neke mere lahko branila interese zaostalega slovenskega meščanstva in veleposestnikov. Spričo tega je umljivo, da je tudi geslo zedinjene Slovenije ostalo za to skupino vedno le meglen cilj, za katerega se je že vnaprej vedelo, da ga ni moči doseči. V agrarnem vprašanju zemljiška odveza z odškodnino, v narodnem vprašanju legalen boj za posamezne narodne pravice in zvestoba Avstriji kot obrambi pred velenemškim liberalizmom, sicer pa podpora cerkvi in boj demokratičnim tendencam – to je bil program te politične smeri, ki si je priborila vodstvo v slovenskem narodnem gibanju. To je bil program, ki je dobil obliko v geslu: “Vse za vero, dom, cesarja!”
V tem je tudi skrivnost Bleiweisovega nenadnega pojava v vodstvu slovenskega narodnega gibanja, čeprav je bil ta popolnoma povprečen človek, ki ni znal niti dobro slovensko govoriti. Če je dejal Caf o Bleiweisu:
“… Dr. Bleiweis je strašljiv bedak – ravno prav za kmečke novine” … (dr. Fran Ilešič: Korespondenca dr. J. Muršca, ZSM., VII, str. 27),
je bil zato škof Slomšek o njem drugačnega mnenja:
“… Le po malem dobra trava raste, kjer ste Vi, tam se ni bati prekucij.” (dr. Josip Mal: Zgod. slov. nar. str. 777).
Tako si je torej Bleiweis priboril mesto voditelja slovenskega političnega boja. Znal je tako usmeriti slovensko narodno gibanje, da ga je iztrgal demokratičnemu krilu in ga speljal v vode, kjer ni bilo nevarnosti za tiste socialne plasti, ki niso bile zainteresirane na revolucionarnem zlomu absolutizma.
Tudi nasproti ilirizmu je bil ta krog sovražno razpoložen. Bleiweis je govoril o “luninem jeziku”, ki da ga hočejo ustvariti panslavistični in ilirski ideologi, a Slomšek je celo prepovedal duhovnikom, da bi se udejstvovali v tem gibanju, ker ga je smatral za prekucuškega. Vnetega ilirca Majarja je Slomšek celo zelo odločno preganjal zavoljo njegove ilirske aktivnosti. To pa konservativnih voditeljev ni oviralo, da si zlasti v razdobju politične aktivizacije pred 1848. letom ne bi izposodili nekaj fraz tudi iz panslavističnega in ilirskega slovarja ter da se ne bi 1848. leta, ko je bilo treba zadušiti demokratično revolucijo, znašli z ilirci na istih pozicijah.
Glavni boj Prešernovega kroga je bil usmerjen predvsem proti tej skupini, okoli katere so se zbrali vsi ostanki prosvetljenstva, janzenistov in mračnjakov, kajti ti so bili glavna ovira razmahu ljudskega demokratičnega narodnega gibanja. Abecedni boj je močno oslabil skrajno desne elemente, toda likvidirani so bili posamezni predstavniki, ne pa struja sama. Ko so pričele izhajati “Novice”, se je ta struja pomladila z Bleiweisom in se konstituirala kot vodilna stranka v slovenkem narodnem gibanju, medtem ko je bila demokratična smer znova potisnjena ob stran.
Zaradi družbeno-gospodarske zaostalosti se pri slovanskih narodih proces konstituiranja v narode še ni dovršil. Niso še postali stabilne nacionalne skupnosti, zato se tudi medsebojno še niso diferencirali. Na takih tleh so se mogle razširiti panslavistične in iliristične sanjarije tem bolj, ker je bila njen nosilec tenka zaostala meščanska plast, ki ni imela neposrednih stikov z ljudstvom in ni razumela njihovih revolucionarnih teženj. Take sanjarije so bile bolj beg pred nevarnostjo zmagovitega razvoja nemškega, madžarskega in italijanskega naroda, ki je postavljal zlasti nevarnost hegemonije nemške liberalne buržoazije, nemškega kapitala neposredno na dnevni red, kakor pa rezultat demokratičnega spoznanja o pravici naroda na samoodločbo. Realna politična opora proti tej nevarnosti pa je mogla biti samo fevdalno-absolutistična reakcija. In najsi so idealistični panslovanski ideologi še tako dopovedovali, da se naslanjajo samo na slovansko Rusijo, dejanjsko so se naslanjali na ruski absolutizem, ki je bil glavni steber reakcije v Evropi. Panslavizem je bil torej v svoji vodilni in konkretni obliki že od vsega začetka element reakcije.
To pa seveda ne velja za vse struje pri slovanskih narodih. Idejo slovanske vzajemnosti so različni ideologi različno tolmačili. Revolucionarno-demokratično krilo, ki je prav tako iskalo zaveznika proti agresivnosti nemške liberalistične buržoazije s hegemonističnimi tendencami je tolmačilo idejo panslavizma kot idejo političnega zavezništva slovanskih narodov, toda pri tem je na prvo mesto postavljalo demokratične principe in priznavanje individualnosti posameznih narodov. To misel je povedal Prešeren v pismu Vrazu 1840. leta:
“… V ostalem ne želim samo panslavizmu, ampak tudi panilirizmu, da bi čim najbolje uspeval; vendar pa mislim, da naj do žetve vse, kar je vzklilo, ostane, da bi gospod (to pan) ob sodnem dnevu mogel ločiti dobro od slabega”.
Še odločneje je izrazil to misel češki demokrat Havliček 1844. leta:
“… Nočem nobenih stikov z Rusi in Poljaki; ni me volja, da bi šele dokazoval, da Rusi in mutatis mutandis Poljaki niso naši bratje, kakor jih imenujemo, marveč dosti večji sovražniki in dosti nevarnejši za našo narodnost kakor pa Madžari in Nemci.” (Cit. po razpravi A. Poljanca: “Vloga slovanstva v preteklosti in sedanjosti”, Sodobnost 1938, št. 7–8, str. 327).
Toda tudi v tem vprašanju majhna in nerazvita demokratična skupina v našem narodnem gibanju ni mogla prodreti s svojimi nazori. Panslavizem se je naposled vendarle uveljavil v svoji najreakcionarnejši obliki in je 1848. leta privedel slovanske narode na čelo pohoda reakcije proti revoluciji.
Ilirizem je hrvaška oblika panslavizma, prikrojenega interesom zaostalega hrvaškega meščanstva in plemstva, ki je branilo svoje provincialne interese pred madžarskimi centralističnimi tendencami. Temu sovpadanju interesov je treba pripisati, da je vodstvo v hrvaškem ilirskem gibanju skoraj že od vsega začetka pripadalo plemstvu, ki je popolnoma potisnilo ob stran demokratične elemente. Priključitev slovenskega ozemlja ilirski akciji je očiten izraz hegemonističnih tendenc hrvaškega plemstva in meščanstva. Že v svoji klici je torej ta misel vsebovala nasprotja, ki so jo prej ali slej morala pokopati.
Že zgoraj smo dejali, da ni slučaj, če je bil ilirizem močan na Štajerskem in Koroškem, medtem ko je dobil na Kranjskem manj opore. Štajerski in koroški Slovenci so bili pod neposrednejšim in nevarnejšim nacionalnim pritiskom kakor pa kranjski. Medtem ko se je kranjsko malomeščanstvo skrivalo za kranjski fevdalni separatizem, je bilo to na Štajerskem in Koroškem nemogoče. Razvoj kapitalizma je bil tu spremljan z oživljeno akcijo nemškega nacionalizma, ki je ogražal pozicije slovenskega naroda sploh in gospodarske interese konservativnega slovenskega malomeščanstva še posebej. Usoda slovenskega naroda je v takih razmerah izgledala povsem brezupna. Malomeščan, ki ni zaupal revolucionarnim energijam svojega naroda in ni videl sile, ki bi mogla te energije osredotočiti, se je zato v svoji desorientiranosti obrnil k simpatičnim iluzijam o veličini ilirskega rodu, ki bo s svojo celotno močjo in oprt na ostale slovanske narode branil slovenski narodič pogina. Ilirizem je torej na naših tleh izrazita ideologija med demokracijo in konservatizmom omahujočega malomeščanstva.
Ilirizem pri nas ni mogel postati ljudsko gibanje, ker je bil bolj ali manj sovražno razpoložen zlasti nasproti težnjam kmečkega ljudstva, da se osvobodi socialnih bremen. Hrvaški fevdalci, ki so stali na čelu tega gibanja, kajpak niso bili nagnjeni k podpiranju takih kmečkih zahtev, ki so bile naperjene proti njihovim lastnim gospodarskim položajem. V slovenskih deželah so bili opora ilirizma večji del malomeščanski inteligenti, ki se niso mogli priključiti demokratični smeri. Pri vsem tem pa je to gibanje imelo tudi svojo pozitivno stran, ki je ne smemo podcenjevati. Znatno je razširil narodno misel in tako posredno v ljudstvu krčil pot ideji slovenskega narodnega zedinjenja.
Prešernov krog je zelo odločno nastopal proti ilirski ideji. Ta odpor je izhajal iz celotne njegove demokratične usmerjenosti, kajti tisti, ki je zidal vso svojo politiko na akcijo ljudskih množic in za katerega so bili ideali svobode in človečnosti izhodišče narodnega boja, tisti se ni mogel navduševati za ideje, ki niso koreninile v ljudstvu, še več, ki so ljudstvo demobilizirale, ker so ga krmile z lažnivimi iluzijami. Malomeščanski oportunizem se je izgubil v panslavistične in ilirske sanjarije, ker se je bal svojih lastnih množic zaradi njihovih socialnih zahtev. Zato je iskal pomoči pri ruskem carju in hrvaških fevdalcih. Demokratični aktivist pa je moral izhajati iz svojega ljudstva, organizirati in mobilizirati njegove sile in se šele potem ozirati po zavezniku, ki bi mu bil enakopraven sobojevnik. Ta aktivistična vsebina Prešernovega prizadevanja se posebno jasno razodeva ob tehle besedah, ki jih je pisal Vrazu:
“… Bolje je zato po Homerjevih besedah biti zadnji pastir, kakor zapovedovati vsem mrtvim.”
Prešernov boj za slovenstvo je bil izredno oster. Stanka Vraza imenuje narobe-Katona, izdajalca slovenskih narodnih interesov. In v svojih “Zabavljicah” pravi:
“Čeh, Poljak in Ilir, Rus svoj ’zobraziti jezik,
njih le mogočni ga rod ima pravico pisat’;
Beli Hrovat, Rus’njak ne Slovak ne, s Slovenci ne drugi,
tem gre, Slave pesam, lajati, tace lizat’.”
Nihče ni pri nas tako jasno spoznal vsebinske nedemokratičnosti panslavizma in ilirizma ter njunega praktičnega oportunizma kakor Prešeren. In odtod tudi izhaja ostrina, s katero je nastopil zoper to gibanje. Zakaj, kdor koli je hotel odpreti svojemu narodu pot v bodočnost, je moral predvsem razbiti v lastnih vrstah vse, kar je oviralo maksimalno mobilizacijo vseh gibalnih sil naroda. V tem smislu je popolnoma pravilna dr. Lončarjeva označba Prešernove vloge v zgodovini slovenskega naroda, ko pravi:
“… To je Prešernovo slovenstvo in slovanstvo, ki je bistveni del občečloveškega ideala, ki je zanj žil in se boril! Prešeren je postal svetoven, ne, ker se je bil postavil v tako ostro nasprotje z drugimi narodi, zlasti germansko-romanskimi, kakor je to propovedoval slovanski evangelij Kollarjev, marveč zato, ker je kjub temu, da je izrastel iz pristnih domačih tal, združil svojo do najvišje mere dovršeno slovensko-slovansko individualnost z evropsko univerzalnostjo na podlagi kulturne enakopravnosti in svobode. To je njegov program, ki ga nam zapušča kot svojo dediščino, da z njim rešimo problem malega naroda, kakor ga je rešil zase on, naš največji kulturni delavec.” (“Bleiweis in njegova doba”, str. 67).
Trenja teh treh socialnih in političnih skupin so se zaradi slovenske zaostalosti in absolutističnega terorja odigravala na zelo omejenem področju, največ v okviru književnosti in jezikovnih ter splošnih kulturnih vprašanj. Navzlic temu pa ne more biti dvoma, da je vsebina teh trenj izrazito socialnega in političnega značaja. Ta doba je priborila slovenskemu narodu nekaj zelo važnih uspehov. Reakcija je z vsemi silami ovirala boj za enotnost slovenskega književnega jezika. V Gradcu in Celovcu so se na primer upirali, da bi štajerski in koroški Slovenci uporabljali kranjske šolske knjige, zavlačevali so rešitev abecednega vprašanja in podaljševali življenje dajnčici in metelčici, da bi preprečili enoten črkopis za Slovence, itd. Še na večje težave je naletela zahteva, naj se slovenščina vsaj deloma uvede v urade. Tako postopanje je za reakcijo povsem umljivo. Jezik je bil tisti zunanji izraz duhovne narodne enotnosti, ki se je prej ali slej morala manifestirati tudi v političnih zahtevah, na fronti političnih bojev, ki so slabili absolutistični sistem. Postavljanje umetnih zidov med narečja, krepitev lokalnega elementa – to je bila taktika, ki jo je reakcija uporabljala proti slovenskemu narodnemu gibanju. Pri tem ji je bila direktna opora nemško liberalno meščanstvo, ki je bilo sicer pristaš državnega centralizma, toda nasprotnik združevanja razkosanih narodov v celoto. Posredna rezerva te režimske politike pa je bila slabost kapitalističnega razvoja pri Slovencih samih, ki je zadrževala proces gospodarske in politične osredotočitve ter krepila tiste konservativne sile, ki so mogle postati oporišče vladine politike.
Leta 1843. so pričele izhajati “Novice”. To dejstvo je bilo vsekakor izredno važen uspeh slovenskega narodnega gibanja. Čeprav je bil “namen, cilj in konec” novega lista, kakor pravijo “Novice” same, “… poduk ino napelvanje kmetvavcov ino obertnikov ali rokodelcev si svoj stan kolikor mogoče zboljšati; ne pa dobička z njimi iskati, pa tudi ne kranjšine učiti ali krajnski jezik čistiti.”, je bila njihova objektivna vloga mnogo širša. Postale so organizacijsko središče vsega slovenskega narodnega gibanja. Ljubljana je pričela postajati center slovenske politične akcije, tako da je bil napravljen vsaj prvi korak k združitvi slovenskega naroda v njegovem političnem boju.
Z “Novicami” pa je konservativna Bleiweisova stranka dobila istočasno v roke tudi orožje za boj proti demokratični struji. “Novice” so šle po oportunistični poti najmanjšega odpora, izgubile so se v prakticizmu, v drobnih vsakdanjih vprašanjih slovenskega narodnega življenja, niso pa imele pred seboj programa, perspektive, jasnih ciljev. Njihova politična taktika je bila v tem, da si slovensko ljudstvo s pokornostjo izprosi posamezne drobtinice. Tako so “Novice” postavile temelj tako zvani slovenski “realni politiki”, to je politiki, ki se da plačati za svojo službo reakcionarnim sistemom in režimom z brezpomembnimi drotinicami.
Za Metternicha trdijo, da ni bil pristaš ponemčevalnih metod in s tem opravičujejo Bleiweisovo taktiko paktiranja z Metternichom. Toda v tem je bila ravno moč Metternichove politike, da je znal z narodnimi gibanji slabiti politični pritisk nemške liberalne buržoazije, a s tem meščanstvom zopet osvodilne težnje avstrijskih narodov. Zanašanje slovenske konservativne stranke v narodnem gibanju na Metternichove postopne reforme je torej nujno vodilo h krahu celotne slovenske politike. Očitno je, da je bilo mogoče slovensko vprašanje rešiti samo na revolucionarni način, to je v zvezi s celotnim meščansko demokratičnim revolucionarnim gibanjem v Avstriji, ki bi zlomil Metternichov sistem “Svete alianse”. Zgodovina dokazuje, da so se vse bistvene spremembe v družbenih sistemih izvršile na revolucionarni način. Ves družbeni položaj sili reakcionarne elemente, da z vsemi sredstvi branijo stari sistem in z njim svoj lastni položaj v družbi in nasprotno, ves socialni razvoj sili napredne elemente, da s silo odstranijo ovire, ki jim stoje na poti. Svobodo in združitev slovenskega naroda, ki bi predstavljala korak naprej v družbenem razvoju in silovit udarec fevdalno absolutističnemu sistemu, je bilo torej treba odkupiti s krvjo.
Toda revolucionarna sila bi moglo – kakor smo že zgoraj ugotovili – postati slovensko narodno gibanje samo tedaj, če bi se naslonilo na kmečke in delavske množice. Glede na razvoj kmečkega gibanja kot političnega faktorja so se izkristalizirale tri poti:
1.) Tam, kjer je dobil kmet zemljo iz rok revolucionarnega meščanstva- je postal njegov zaveznik in je z njim vred v revolucionarnem naskoku zlomil fevdalni sistem. V takih primerih je postalo kmečko gibanje sestavni del splošnega narodno-revolucionarnega toku. Tako je bilo v Franciji 1789. leta, podobno na Irskem, pa tudi v Srbiji, kjer se je srbski kmet obenem boril za narodno svobodo in proti turškim begom, za zemljo.
2.) Kjer se je kapitalizem naslonil na fevdalno absolutistični sistem, je bil kmet potisnjen v boj proti obema. Tu so se razvila močna samostojna kmečka gibanja. Tako je bilo v Rusiji, kjer se je izkristaliziral kmečki narodničeski in eserovski program v svojevrsten utopični socializem, ki je hotel preskočiti kapitalizem in je zato proglasil za svoje izhodišče zaostalo kmečko zadrugo, ruski “mir”. Podobno je bilo tudi na Hrvaškem. Tesna povezanost hrvaškega plemstva s hrvaškim meščanstvom je silila kmeta k ustvaritvi lastnega političnega gibanja.
3.) Drugače je bilo tam, kjer je kmet dobil zemljo iz rok absolutistične države, ki je bila v boju proti liberalni buržoaziji. Tu se je kmet desinteresiral na boju, ki ga je bílo meščanstvo, in je včasih celo postal zaveznik reakcije.
Tako je bilo pri nas. Revolucionarnega meščanskega elementa, ki bi podprl kmeta v njegovi zahtevi po zemljiški odvezi brez odškodnine, je bilo malo. Že zgoraj smo ugotovili, da je bila najznačilnejša poteza konservativne slovenske meščanske plasti v tem, da je imela velika posestva s podložnimi kmeti. In redki so bili med takimi polfevdalnimi meščani, ki bi na pritožbe, da kmetje ne izpolnjujejo svojih obvez, odvrnili kakor je dejal Andrej Smole:
“Ali bi bili osli, ko bi mi pridno delali brez plačila … Boga hvalimo, da so nam hoteli še toliko dati, saj jim nismo nič posodili …” (Dr. J. Mal: “Zgodovina slov. naroda”, str. 479).
Eden najodločnejših voditeljev slovenskega narodnega gibanja in ideolog slovenskega ilirizma, Matija Majar, je pisal na primer 1848. leta o zemljiški odvezi tole:
“… He, kaj je pa s plačevanjem? Upam, da ne bo nihče mislil, da seže svoboda tako daleč, da misli ali celo pravi: Juhej, zdaj smo sami svoji, zdaj vam ni nič treba plačevati; to bi bil tepec, če bi res tako mislil, in hudobnež, če bi o tem še druge podpihoval, da bi svojih dolžnosti, kakor zvestim podložnikom gre, ne spolnjevati, nič plačati? To je, da bi znorel! Prav je, nikar ne plačujte, če pa rečete, da nočete nič več plačevati, rečemo tudi mi; tudi mi vam ne plačamo več vašega ovsa in ječmena in sena …” (Cit. po J. Apihu: “Slovenci in 1848. leto”, str. 59).
Pod takimi pogoji je seveda razumljivo, da kmet ni šel s slovenskim narodnim gibanjem, ampak svojo pot. Narodno gibanje je s tem izgubilo svojo množično revolucionarno podlago. Ostala so samo mesta, ki so svojo zaostalost položila tudi v narodno gibanje. Množična opora gibanja je bilo tisto malomeščanstvo, o kateri je 1851. leta pisal neki ameriški organ revolucionarne demokracije naslednje:
“… Pokorno in ponižno do plazenja pod močno fevdalno ali monarhično vlado, se obrača k liberalizmu, kadar se dviga buržoazija; obsedajo ga močni demokratični napadi kakor hitro prevzame buržoazija oblast; predaja se bednemu strahu, kadar razred pod njo, proletariat, poskuša s samostojnim gibanjem …”
Od teh plasti je bila odvisna politika slovenskega narodnega gibanja. Tako je slovenski narod dočakal marčno revolucijo 1848. leta notranje razdvojen in nedozorel.
Medtem pa je postajalo očitno, da se v Avstriji pripravlja revolucija, ki jo bo sprožila najmanjša iskra. Februarja 1848. leta je ta iskra padla. Pariška februarska revolucija je vrgla v revolucionarni nemir vso Evropo, a zlasti je zlomila dva stebra “svete alianse”, avstrijski in pruski absolutizem. Tlačena revolucionarna energija se je sprostila in v mogočnem sunku zdrobila okove fevdalno absolutističnega sistema. Komaj 17 dni po pariški ustaji, 13. marca 1848. leta, je zajela revolucija Dunaj in za Dunajem Madžarsko in avstrijsko Benečijo. Metternich, krmar evropske reakcije, za katerega se je zdelo, da ga ni mogoče omajati, je sramotno pobegnil, a pruski kralj se je vdal zahtevam meščanskih revolucionarjev.
13. marca je torej s pomočjo delavcev in dijakov zmagalo meščanstvo, toda bilo je tako slabo, da ni moglo sestaviti niti svoje lastne vlade, ampak jo je prepustilo liberalnejši birokraciji, ki naj bi izvajala oblast “v njegovem imenu”. Res je revolucija na prvi mah dosegla, da so bila uveljavljena nekatera najosnovnejša demokratična načela: svoboda tiska in zborovanja, odprava cenzure, sklicanje parlamenta, delna oborožitev ljudstva itd., vendar niti ena revolucionarna pridobitev ni mogla biti trdna vse dotlej, dokler je še obstajal stari državni aparat, isti sistem birokracije, čeudi so se na vrhove pomaknili nekoliko liberalnejši elementi. Za njihovimi hrbti so že stale pripravljene nove reakcionarne ministrske garniture, ki so imele nastopiti potem, ko bo revolucija strta. Značilnost vseh vlad od 13. marca dalje je bila zategadelj v tem, da ni bila niti ena predstavnica revolucije, ampak da so vse delale pod neposrednim pritiskom revolucionarne ulice, a vse so obenem pripravljale protiudarec. Meščanstvo je resda organiziralo neko drugo, revolucionarno vlado, tako zvani “odbor za javno varnost”, ki je imel bdeti nad pridobitvami revolucije predvsem nasproti oficialni vladi. Toda taka oblika dvovladja se ni mogla dolgo držati. Ena od teh dveh vlad je morala ugonobiti drugo. V tem oziru je bila nestrpnost oficialne vlade prav neznanska, tako da je bila neposreden povod za izbruh aprilske vstaje – v prvi vrsti delavcev in študentov – ki je dosegla priznanje “Odbora za javno varnost” kot organa revolucije. “Odbor za javno varnost” pa tudi sedaj ni prevzel oblasti in v tem je bila ena največjih slabosti v marčni revoluciji. To oklevanje ni dalo reakciji samo časa, da se zbere in pripravi nov udarec, marveč je tudi demobiliziralo nestalne elemente, tiste, ki so omahovali med strahom pred avtoriteto absolutizma ter med strahom pred revolucionarno demokracijo. To niso bile samo omahljive malomeščanske množice, marveč tudi vsi slovanski narodi v Avstriji. Tako se je zgodilo, da so v revolucionarnem taboru še prej, preden je uspel razbiti stari državni aparat, notranja nasprotja narasla do take mere, da se je razcepil in da se je njegov desničarski del, prestrašen zavoljo perspektiv nadaljnjega razvoja revolucije, pridružil reakciji.
Na Dunaju so bile v revolucionarnem taboru tri osnovne smeri: meščanska, ki je našla svoj oborožen izraz v narodni gardi, malomeščanska revolucionarno demokratična z “akademsko legijo” ki je bila steber revolucije in proletarska, ki je odločala na barikadah in ki se je v teh bojih prvič v Avstriji manifestirala kot politični faktor. Po pariški junijski revoluciji, kjer je proletariat popolnoma samostojno in na barikadah nastopil proti meščanstvu, se je tudi v dunajskem revolucionarnem taboru precej spremenilo. Ob pariški vstaji se je moglo tudi avstrijsko meščanstvo prepričati, kam pelje dosleden razvoj revolucije. Tega dne je bila “odlomljena os politični akciji buržoazije”. Podvizala se je z likvidacijo revolucije in postavljanjem legaliziranih demokratičnih institucij. Težišče se je sedaj preneslo na parlament. Revolucija je dobila prvi udarec.
Na drugi strani je bilo treba rešiti zemljiško vprašanje. Kmetje so ga reševali sami na revolucionaren način, z orožjem v rokah. Toda meščanstvo kmetov tu ni podprlo. Preneslo je to vprašanje v parlament kot predmet dolgotrajnih diskusij, ki so končale s tem, da je bilo sicer podložništvo zares odpravljeno, toda zemljiška odveza je bila zvezana z velikimi odškodninami, ki so kmeta potisnile proč od revolucije ali ga vsaj nevtralizirale. Meščanstvo je pustilo kmeta na cedilu in ko je oktobra meseca ogrožena revolucija klicala kmete na pomoč, se ti niso odzvali. Vrnili so milo za drago. To je bil drugi udarec revoluciji.
Tretje in najtežje vprašanje je bilo razmerje slovanskih narodov do revolucije. Prvi uspeh marčne revolucije so enodušno pozdravili vsi narodi. Šele oklevanje dunajskega revolucionarnega centra je privedlo do tega, da so se latentna nasprotja pričela silo naglo pojavljati in so privedla do razcepitve avstrijskih narodov v revolucionarne in reakcionarne. Do definitivnega razkola je prišlo po dunajski majski vstaji, ki je zelo utrdila položaje nemškega liberalnega meščanstva. Strah, da bo ono sedaj odločalo v Avstriji in morda to državo celo združilo z nemškimi deželami, je pognal slovanske narode v tabor kontrarevolucije.
Meščansko-demokratična revolucija 1848. leta je imela rešiti dve glavni vprašanji: na znotraj je imela strmoglaviti fevdalni sistem v vseh njegovih oblikah, to je likvidirati fevdalne odnose, vzpostaviti demokracijo, zediniti nemški in osvoboditi ter zediniti vse ostale narode avstrijske monarhije, navzven pa je bila njena naloga, zlomiti do kraja sistem “svete alianse” in pomagati vsem zatiranim ljudstvom, da se rešijo jarma absolutizma. Zlom ruskega samodrštva je bil predvsem eden prvih vprašanj evropske demokratične revolucije.
V tej luči moramo ocenjevati tudi gibanje slovanskih narodov 1848. leta. Tu, v ognju revolucije, kjer se je bil boj med dvema družbenima sistemoma, med reakcijo in napredkom, tu so se šele v vsej globini pokazale posledice družbene zaostalosti slovanskih narodov. V tem boju je tudi panslavizem razkril svojo reakcionarno vsebino.
Nasprotje se je pokazalo takoj prve dni po revoluciji na Dunaju. Svojo vlado so postavili Madžari, svojo Čehi. Toda, medtem ko se je madžarska vlada postavila v oporo revoluciji, je bila češka plemenitaška provizorna vlada ustanovljena, da bi dušila demokratično gibanje in da bi bila neodvisna od revolucionarnega Dunaja.
Podobno je bilo s Hrvati. Marca meseca 1848. leta je voditelj madžarske revolucije Košut dal naslednje zahteve: osvoboditev vseh političnih jetnikov, 2. proglasitev enakosti vseh državljanov in odprava plemiških privilegijev, 3. odprava podložništva v vseh oblikah, 4. ustavna svoboda za vse avstrijske narode, 5. ljudsko zastopstvo in parlamentu odgovorna ter od avstrijske vlade neodvisna madžarska vlada, 6. ljudska armada itd. Madžari so sestavili delegacijo, ki je nesla te revolucionarne zahteve, za katere je bil pripravljen madžarski narod nastopiti z orožjem v roki, na Dunaj. Hrvatje niso hoteli iti s to delegacijo, ne zato, ker jim je dajala premalo, marveč ker je bila zanje preveč revolucionarna. Postavili so svoje lastne zahteve, ki so jih predložili cesarju: 1. celokupnost Hrvaške, 2. narodna hrvaška vlada, 3. stalni hrvaški tabor, 4. ukinitev vojne krajine, 5. hrvaški jezik v cerkev, kakor je že v sodstvu in v upravi, 6. ukinitev podložništva, 7. hrvaško vojsko.
Razlika med Košutovimi in hrvaškimi zahtevami je torej ogromna. V slednjih ni – razen nejasne zahteve po odpravi podložništva – niti enega demokratičnega gesla. Socialno konservativno aristokratsko vodstvo hrvaškega narodnega gibanja je dalo svoj pečat akciji hrvaškega naroda 1848. leta.
Ko so Madžari na revolucionarni način prišli marca 1848. leta do svoje vlade in samostojnosti, ter v vsem notranjem razvoju stopili na pot revolucije, so prišli v tako revolucionarno razpoloženi madžarski parlament hrvaški predstavniki in se pričeli sklicevati na določbe iz let 1536, 1765, 1790 in 1792, ki so dajale Hrvatom neke vrste državno samostojnost. Na temelju preživelih fevdalnih paragrafov so torej zahtevali od revolucionarnih Madžarov, naj spoštujejo hrvaško neodvisnost. Takšen, v tedanjih okoliščinah anahronističen nastop je mogel izzvati samo smeh revolucionarnih predstavnikov “tretjega stanu”, ki so ravno takrat poganjali še vse drugačne in trdnejše fevdalne paragrafe skozi okno. Istočasno pa je moral tak nastop vzbuditi pri teh poslancih tudi strah, kajti v podobi hrvaških predstavnikov je stala pred njimi živa fevdalna kontrarevolucija, permanentna nevarnost za revolucijo, ki jo je bilo treba uničiti, če niso hoteli biti sami zlomljeni. Noben revolucionarni narod ne more trpeti Vendéje v isti državi.
“Kdor dela revolucijo samo na pol, si sam koplje grob.” Revolucijo vstvarjamo s tem, “da uničujemo njeno nasprotje.” Tako je dejal francoski revolucionar in Robespierrov sodelavec Saint-Just.
Samo revolucionaren nastop, poteptanje vseh fevdalnih določb, demokratičen okvir – samo to je moglo imponirati revolucionarnim monžicam. Vse drugo je vzbujalo v njih strah za revolucionarne pridobitve in ta strah je znalo izkoristiti madžarsko liberalno meščanstvo za svoje ekonomske interese: čez Hrvaško je namreč peljala pot k morju. To pa je bil drugi faktor, zaradi katerega je bil madžarski nastop proti Hrvatom tako oster.
Zanimivo je na primer, da je bila madžarska magnatska zbornica pripravljena ugoditi nekaterim hrvaškim zahtevam, medtem ko jih je spodnja zbornica v celoti odbila. Magnati so iskali pri hrvaški reakciji zaveznika proti svojemu lastnemu narodu, proti revoluciji. Prav imajo torej tisti zgodovinarji, ki trdijo, da je bila ena največjih napak madžarske revolucije, da ni pravočasno in odločno razbila hrvaške reakcije, ki je stala na čelu hrvaškega narodnega gibanja.
Podobno je bilo s Čehi. Na češkem ozemlju se je že zgodaj razvila industrija, toda bila je večidel v nemških rokah. Čehi sami so bili po ogromni večini poljedelci. Industrijskega meščanstva ni bilo. Zato pa je vstajal zaostali češki malomeščan pod vodstvom fevdalnega plemstva proti modernemu nemškemu industrijskemu meščanstvu. Pri tem se je naslanjal na panslavistično ideologijo, ki ni stremela nič manj ko po tem, da bi napravila iz Avstrije slovansko državo pod pokroviteljstvom ruskega carizma. Praktično je to pomenilo, napraviti iz Avstrije nov steber reakcije v Evropi ter zadušiti napredek, čigar nosilca sta bila v tistem trenutku nemški in madžarski narod. To bi bila zmaga zaostalosti nad napredkom.
Skoraj simboličen pomen ima primerjava med ustoličenjem hrvaškega bana Jelačića, ki se je vršilo dne 4. junija 1848. leta in revolucionarnim bojem nemškega naroda. Hrvaški zgodovinar dr. R. Horvat z zanosom opisuje Jelačićev prihod v Zagreb:
“Pred njim je grof Albert Umgent nosil bansko zastavo, a Bornemisa bansko žezlo … Patriarh Rajačić se je vozil v isti kočiji z Mirkom Ožegovićem, škofom senjskim, a škof Šrot v isti kočiji s pakraškim vladiko Kragujevićem. Jelačić sam je jahal na belem konju, oblečen v blestečo narodno obleko, kakršne ni pred njim nosil še noben ban. Rdeč plašč, bela surka in modre hlače, na glavi pa rdeča čepica z ilirskim grbom! Okrog bana je jahalo njegovo spremstvo: sami velikaši, plemiči in vojaški dostojanstveniki …” (“Najnovije doba hrv. povjesti”, str. 124).
Taka je bila hrvaška narodna “revolucija”. Nekaj dni prej pa so dunajske množice na barikadah krvavele, umirale in se bíle s takim junaštvom in požrtovalnostjo, kakor jo pozna zgodovina samo v tistih velikih časih, ko neustrašeni ljudje pozabijo na svoje osebne interese in žrtvujejo svoje življenje, da bi služili iedalom napredka in lepše bodočnosti človeštva. Tam fevdalni patriotizem s škofi, grofi in velikaši, tu revolucija, napredek, vstajenje zaničevanih množic, polet duha. Jasno je, da se je med tema dvema svetovoma moralo nasprotje vedno bolj poglabljati, da je tu moral prej ali slej odločiti revolucionarni spopad.
Logika socialnih bojev, ki v odločilnih trenutkih ne dopuščajo nobene srede, ampak samo reakcijo in napredek, je tirala slovanske narode s tako politično usmerjenostjo v naročje fevdalno-absolutističnim krogom, ki so pripravljali kontrarevolucionarni udarec. Ta čudna zveza je morala zbuditi vest tudi pri slovanskih narodih. Na predvečer Jelačićevega pohoda proti madžarski revoluciji je na primer pisal ilirski in Jelačićev ideolog Kukuljević: bojevali se bomo za dinastijo, ako pristane na to, da se prizna Slovanom prvenstvo v državi; bojevali se bomo za enotnost in celotnost monarhije, če bo v njej vladala narodna enakopravnost, če bodo izpolnjene slovanske zahteve in če se zavržejo misli na priključitev Avstrije k Nemčiji.
Toda tudi te izjave so bile bolj platoničnega značaja. Vojak Jelačić ni čakal, da se ta ako in če reši v pozitivnem smislu, ampak je udaril preko Drave proti Madžarom, skupaj z zagrizenim reakcionarjem knezom Windischgratzom, ki je komaj nekaj mesecev prej streljal s topovi na slovanski kongres v Pragi in ki je dejal, da se človek šele pri baronu začne. Ni čudno, da so dunajske množice, ki so zvedele, da nastopajo slovanske čete proti madžarski revoluciji, za Latourjem hotele linčati tudi češkega voditelja Riegra, katerega je menda samo slučaj rešil pogina.
Zveza Windischgratza in Jelačića je zmagala nad revolucijo. Po zmagi se je seveda zgodilo, kar je bilo pričakovati: kar so dobili Madžari za kazen, to so dobili Slovani za nagrado. In prav za prav niti to ni točno, kajti tako Nemci kakor Madžari so v teh bojih mobilizirali sile, ki so bile sicer trenutno premagane, toda s katerimi je morala reakcija računati in je tudi računala. Deset let kasneje so prav te sile zlomile Bachovo reakcijo in tedaj se je 1848. leto slovanskim narodom drugič maščevalo.
V istem okviru se je razvijala tudi slovenska politika 1848. leta. Marca meseca 1848. leta so se vse tri temeljne struje v našem narodnem gibanju, konservativna Bleiweisova, ilirska in revolucionarno-demokratična, našle pred čisto novimi, toda čisto konkretnimi nalogami. Nastopil je trenutek, ko je bilo slovensko vprašanje neposredno mogoče rešiti. Treba je bilo torej predvsem odgovoriti na dvoje vprašanj: kaj hočemo in kako, po kakšni poti naj dosežemo svoj cilj?
Marčna revolucija je vzvalovila široke ljudske plasti, ki so pričele pritiskati na konservativno vodstvo. Te množice, zlasti mestna mladina, so iskale konkretno revolucionarno geslo, ki naj bi nadomestilo splošne platonične želje o pravicah slovenskega jezika. Vse želje so pričele dobivati stvarnejše otipljivejše oblike. Ime “domovina” ni več označevalo fevdalne rojstne dežele, marveč domovino naroda, ozemlje, ki pripada narodu, težnjo po samostojnem gospodarskem in političnem razvoju in celo po lastni državni obliki. Kar čez noč so bile za hip odstranjene panslavistične in iliristične iluzije in zdrav narodni nagon je diktiral edino pravilno in zares ljudsko geslo zedinjene Slovenije. To dejstvo je značilno: ilirske, jugoslovanske in vseslovanske iluzije se v naši zgodovini pojavljajo vselej po porazih in v trenutkih politične desorientacije in sicer pri tistih plasteh, ki so bežale pred demokratičnim pritiskom množic. Kadar pa je prišlo v burnem poletu do izraza čustvovanja slovenskih ljudskih množic, tedaj so gesla rasla iz slovenstva, iz samobitnosti slovenskega naroda.
Pod pritiskom množic je bil tudi Bleiweisov krog prisiljen zavzeti radikalnejše pozicije. Sprejel je revolucionarno parolo zedinjene Slovenije, a geslo “Vse za vero, dom in cesarja” je bilo nekoliko pomlajeno v: “Vse za vero, dom in narodnost”. Toda zedinjeno Slovenijo je bilo mogoče doseči samo na revolucionarni način. Treba je bilo nasilno razbiti državni in birokratski stroj, ki ga dunajska revolucija ni uničila do kraja. Slovensko narodno gibanje bi moralo torej poglobiti meščansko demokratično revolucijo, ki se je pričela na Dunaju, če je hotelo realizirati svoje revolucionarno geslo. Toda po vsej svoji socialni vsebini je bilo Bleiweisovo vodstvo pravo nasprotje revoluciji. Trenutna radikalizacija tega vodstva je bila samo rezultat revolucionarnega pritiska odspod, toda že po prvih njegovih ukrepih je bilo jasno, da bo stvar slovenskega naroda speljalo na napačne, na reakcionarne tračnice. Že zgoraj smo ugotovili, da so se v Bleiweisovi struji manifestirale težnje konservativnega s fevdalizmom zvezanega meščanstva, cerkvenih krogov ter cehovskega malomeščanstva. Udeležba teh plasti v slovenskem narodnem gibanju pa ni bila toliko rezultat nasprotja do fevdalnega sistema, kolikor nasprotja do nemške liberalne buržoazije. ki si je postopno osvajala gospodarske pozicije v slovenskih deželah, izpodkopavala cerkvene privilegije ter dušila razvoj domačih kapitalističnih elementov. Tudi pri nas imamo torej isti primer kakor na Češkem: zaostalost se skuša konservirati in duši napredek, a v tem prizadevanju se postavlja na čelo narodnega boja.
Razumljivo je, da je tako vodstvo moralo izločiti iz gesla “zedinjena Slovenija” vso njegovo revolucionarno vsebino. Za Bleiweisov krog je bila zedinjena Slovenija administrativna edinica v sklopu Avstrije, ne svobodna domovina slovenskega naroda. Taka zahteva je bila seveda zrela za reševanje v kranjskem deželnem zboru, kjer so sklepali o njej nemški plemenitaši. Tako je bil revolucionarni problem zedinjene Slovenije mahoma degradiran na pohlevno administrativno vprašanje, ki se ga je dalo rešiti v parlamentu in deželnem zboru. Bleiweis se je torej tudi tu dosledno izognil vsakemu poskusu revolucionarnega reševanja slovenskega vprašanja.
To pa seveda nikakor ne pomeni, da je dunajska revolucija že od vsega začetka in v celoti naletela na negativen sprejem pri teh plasteh. Nikakor ne, kajti v kolikor je odpravila najneposrednejši pritisk absolutističnega sistema in osvobodila roke za politično akcijo teh slovenskih krogov, je bila tudi tu pozitivno sprejeta. Aprila meseca 1848. leta se je Bleiweis gotovo iskreno zahvalil revolucionarnemu Dunaju za njegovo revolucionarno junaštvo, ki je prineslo plodove tudi Slovencem. Revolucija je bila torej enodušna. Toda ko je ležal absolutizem na tleh, razbit in opljuvan, tedaj so se pričele oglašati nove tendence, ki so bile doslej v ozadju. To so bili radikalno-demokratični in celo republikanski tokovi, kmečka revolucionarna akcija in celo proletarski socializem. Revolucija ne more obstati na pol poti. Razvijati se mora do kraja in popolnoma uničiti ostanke starega režima ali pa bo sama zlomljena. Toda tako daleč Bleiweisovo konservativno vodstvo ni moglo več iti, kajti izpodkopalo bi socialne temelje prav tistih plasti, katerih izraz je bilo. Ubralo je takozvano “srednjo pot”, ki so jo formulirali 22. marca 1848. leta “Novice” takole:
“Močna samostojna Avstrija pod vladarstvom našega dobrega ustavnega cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere in varstva naše narodnosti nam bodo tri zvezde, ki nas bodo vodile v vsem našem dejanju.”
To je program, ki je povsem odgovarjal slovenski zaostalosti. Res so ga dopolnjevale v raznih peticijah in resolucijah na cesarja in vlado razne konkretne zahteve po demokratičnih svoboščinah, včasih celo precej radikalne, toda to ni važno za bistvo slovenske politike. Važno je, kako so hoteli doseči zahteve, ki so jih postavili. Ta kako pa je dobil najtočnejšo formulacijo v gornji izjavi “Novic”. Ne revolucionarna akcija, temveč Avstrija, dinastija, katolicizem in narodni reformizem – to je bila pot oficielnega vodstva slovenskega narodnega gibanja. Jasno je, da po tej poti slovenskega vprašanja ni bilo mogoče rešiti. Toda še nekaj drugega je izhajalo iz takega stališča. Tisti, ki so proglašali to smer za srednjo pot med revolucijo in reakcijo so se usodno motili, zakaj v revoluciji ni srednje poti. Zgodilo se je točno to, kar smo zgoraj ugotovili za slovanske narode sploh. V boju proti revoluciji so postali tudi Slovenci zavezniki in opora kontrarevolucije, fevdalno-absolutistične reakcije.
Poglejmo si sedaj konkretni položaj, v katerem se je znašlo slovensko narodno gibanje. Če je hotelo postati resnično gibanje množic, tedaj bi se moralo nasloniti na gibanje slovenskih kmečkih in proletarskih množic. Dejansko pa je bil položaj drugačen.
Leta 1848. se je prvič pojavilo na ljubljanskih ulicah slovensko delavstvo, poleg ljubljanskih dijakov in ižanskih kmetov edino, ki je v središču slovenskega političnega življenja hotelo aktivno podpreti dunajsko revolucijo. Ta majhen nastop delavstva in preplah pred okoliškimi kmeti je bil zadosten, da je pognal ljubljanskemu konservativnemu meščanu strah v kosti. Lastnina je bila v nevarnosti. To meščanstvo se ni zganilo 13. marca, da bi podprlo dunajsko revolucijo, zdaj pa je na mah padla parola: narodna straža! In v štiriindvajsetih urah je bila na nogah slovenska narodna straža pod pokroviteljstvom vodstva slovenskega narodnega gibanja. Kakšna ironija! Na Dunaju se je – vsaj spočetka – narodna straža na barikadah borila za svobodo in demokracijo proti reakcionarni soldateski, pri nas se je dva dni pretepala z ljudskimi množicami, ki so želele revolucionarne akcije in grobo zadušila njihov odpor. Podobno je bilo po drugih mestih. Povsod je bila ustanovljena narodna straža, kakor pravijo “Novice”, da bi si meščani z njo “… v tako nevarnem času svoje življenje in premoženje ohranili”.
Tak je bil prvi korak vodstva slovenskega narodnega gibanja v “revoluciji”: udarilo je po svojem lastnem ljudstvu, ki je hotelo do tal zrušiti stavbo tiranije in gladu, medtem ko je ostal birokratski državni aparat absolutističnega sistema na naših tleh nedotaknjen.
Podobno je bilo s kmečko akcijo. Razumljivo je, da se je kmet po marčni revoluciji čutil na pragu izpolnitve svojih zahtev po zemlji brez odškodnine. Spontana revolucionarna akcija kmetov, ki so prenehali izpolnjevati fevdalne obveze, se je širila po vsej Sloveniji. “Pravica je zdaj zmagala in ljudstvo vam (namreč fevdalnim tiranom, op. Sper.) je moralo svojo svobodo s krvjo plačati; čemu hočete sedaj še odkupnino?” piše nek anonimen slovenski letak. Jasno je, da bi ta velika kmečka revolucionarna energija dala slovenskemu narodnemu gibanju toliko udarno silo, da bi mogel slovenski narod stopiti ob nemškega in madžarskega kot enakopraven revolucionarni faktor. Toda v tem primeru bi moralo narodno gibanje prevzeti kmečke revolicioname zahteve v svoj program. Zgodilo se je nasprotno. “Novice” in vodstvo slovenskega narodnega gibanja sta nastopila odločno proti kmečkim zahtevani, za brezpogojno odškodnino, in celo graška Slovenija je izdala letak na kmečke množice, kjer jih skuša prepričati o potrebi plačanja “pravične odškodnine”. Povsem v skladu s takim stališčem je, da je doktor Bleiweis prenesel rešitev tega vprašanja v kranjski deželni zbor, ki je bil v ogromni večini sestavljen iz fevdalnih veleposestnikov. To je po nastopu narodne straže proti ljubljanskim demonstracijam že drugi korak narodnega vodstva proti revoluciji, na pot legalnega delovanja v kompromisu z reakcijo. Razumljivo je, da kmet ni hotel niti slišati o takem reševanju in se sploh ni udeležil volitev v kranjski deželni zbor, ker je že vnaprej vedel, komu v korist bo odločilo plemstvo.
Kmečki odgovor na tako stališče je prišel kmalu. V nekem pismu od 17. julija 1848. leta poroča dr. Caf o shodu, ki ga je imel v Poljčanah dr. Kočevar pred 600 do 700 kmeti in pravi:
“… On je dobro govoril in posebno iskal domorodni duh v ljudeh buditi, kar mu pak ni steklo, ker je ljudstvo ropotalo le zavoljo davkov, desetine in desetega peneza! …” (Dr. Fr. Ilešič: “Koresp. dr. Jos. Muršca”. ZSM., VII., str. 28–29).
Neki kmečki poslanski kandidat za celjski okraj pa je na shodu takole formiral svoj program (po Apihu: “Slovenci in 1848. leto”, str. 149).
“… Jeden Bog, jeden cesar, jedna vera, nobena tlaka, nobena desetina, tudi od put, jajc in sira ne. Sicer pa naj ostane vse po starem …”
Pravo stališče kmetov je izrazil poslanec A. Černe v dunajskem državnem zboru v avgustu 1848. leta, kjer je dejal o vprašanju odškodnine med drugim tudi tole:
“… Tu gre za daljši obstoj ali pogin sistema fevdalizma in kaste aristokratske. Aristokracija in absolutizem sta bila nasilnika duhu in imetju človeškemu; duha sta tlačila, imetje pa plenila; skupaj sta ukovala tudi telo v spone sužnosti; katera teh kast in teh sistemov je podlejša? Ali so imeli dunajčanje pravico podreti birokracijo? Zakaj gre graščinam odškodnina? Imajo li zanjo pravno podlago? Jaz mislim, da odškodnine ne smemo nikakor privoliti; mi stojimo na načelu svobode, ravnopravnosti in bratstva, zato se ne smemo pečati z vprašanjem, ali gre grajščinam odškodnina ali ne; kajti prišli bi v protislovje s svojim principom, s katerim se odškodnina ne ujema. Res je, da se ne smemo dotekniti imetja, a tukaj nas mora voditi najstrožja pravičnost. Mislim si pravičnega sodnika na prestolu pravice: pred njim stoji aristokracija in poleg nje podložniki. Aristokracija bo zahtevala odškodovanje, podložnik pa poreče: Moj nasprotnik me je tlačil doslej na duhu in telesu in mi plenil imetje, jaz zahtevam, da mi to povrne …” (po J. Apihu: “Slovenci in 1848. leto”, str. 186).
Toda taki poslanci iz slovenskega narodnega tabora so bili silno redki. Sam Bleiweis je bil odločen nasprotnik kmečkih zahtev. Tako se ta dva tokova, kmečki in narodni, tudi v tem odločilnem trenutku nista mogla spojiti. Politika konservativnega vodstva je torej uspela izolirati slovensko narodno gibanje od osnovnih slovenskih množic in ga v glavnem omejiti samo na malomeščanstvo po mestih.
Medtem pa je postajal slovenskemu konservativnemu malomeščanskemu elementu vedno nevarnejši njegov stari sovražnik: liberalna nemška buržoazija. Ta nevarnost je dobila svoj zgoščeni izraz v geslu: zedinjena Nemčija.
Ni dvoma, združitev Avstrije z nemškimi deželami v nacionalno enoto bi silovito omajala položaje zaostalega malomeščanstva slovanskih narodov in tudi teh narodov samih, toda to prav nič ne spremeni na dejstvu, da je bila s splošnega družbenogospodarskega zrelišča ta združitev progresivna. Vprašanje torej tu ni obstajalo v tem, da se prepreči združitev nemškega naroda, ampak v tem, kako naj se v novih okoliščinah dosežejo cilji slovenskega naroda. Toda, da bi mogel postaviti slovenski narod vprašanje na tak način, bi moral biti sam v revoluciji. V tem primeru bi lahko vodil boj na dve fronti: proti absolutistični reakciji in proti hegemonističnim tendencam nemškega meščanstva. Konservativno slovensko vodstvo pa ni bilo sposobno za tak boj. Ogroženo od nemške liberalne buržoazije, ki je rabila Slovenijo že zaradi Trsta, in izolirano od svojih lastnih ljudskih nmožic, se je to vodstvo na čelu narodnega gibanja vrglo v naročje reakcije, kajti ta je ostala edini možni realni zaveznik. Pokazalo se je torej, da tretje poti ni. Ali z ljudstvom v revolucijo ali brez ljudstva v reakcijo, – to je bila železna alternativa, ki je stala pred slovenskim političnim vodstvom. Kakor hitro je nastopilo proti revolucionarnim zahtevam svojega lastnega ljudstva, se je že odločilo za drugo pot in položilo usodo slovenskega naroda v naročje reakcije. “Ne poslušajte šuntarjev!” “Tam so naša srca, kjer je naš cesar!” Taka so bila gesla “Novic” 1848. leta. Da bo rezultat take politike lahko samo strahovit poraz naroda, to se je pokazalo po oktroirani marčni ustavi iz 1849. leta. Tudi za Slovence namreč velja, da so dobili to za nagrado, kar so dobili revolucionarni Madžari in Nemci za kazen: restavracijo absolutizma, s terorjem, duhovnim mračnjaštvom, narodnim zatiranjem, absolutističnim centralizmom, jarmom birokratskega aparata ter gospodarskim izžemanjem. In celo v gospodarskem oziru je bilo slovensko konservativno meščanstvo in malomeščanstvo bito, kajti obrtna svoboda ni bila odpravljena in cehovski privilegiji niso bili obnovljeni. Zato pa se je v desetih letih Bachovih huzarjev in pod njegovo zaščito silno okrepilo prav tisto velenemško liberalno meščanstvo, proti kateremu so se Slovenci vezali z reakcijo. In prav to meščanstvo je 1861. leta prišlo potem s Schmerlingom na oblast in 1867. leta sklenilo z liberalnimi Madžari – dualizem. Takšen je bil končni rezultat zadušene revolucije. Glavnega poraza torej 1848. leta niso doživeli nemško-madžarskoitalijanski revolucijonarji, marveč slovanski narodi in z njimi Slovenci, in sicer poraz, ki so si ga sami priskrbeli.
Za označitev politične vloge avstrijskih narodov sta potemtakem važna dva momenta: mednarodni politični in notranjepolitični, to je razmerje do središča reakcije v tedanji Evropi in odnos do meščansko-demokratičnih revolucionarnih sil znotraj Avstrije. Oba ta dva momenta sta bila tesno povezana med seboj. Edino slovansko gibanje v tem času, ki je zavzelo progresivno stališče, je bilo poljsko, četudi je na čelu gibanja stalo plemstvo.Toda poljsko gibanje je imelo svojega glavnega sovražnika v caristični fevdalno-absolutistični Rusiji in v tem je objektivna progresivnost poljskega gibanja, ki ga je tudi znotraj Avstrije delala za zaveznika nemško-madžarske revolucije in nasprotnika reakcionarnega panslavizma. To, kar je igralo na Poljskem trenutno podrejeno vlogo, namreč vodstvo fevdalnih elementov, je zavzelo pri ostalih avstrijskih slovanskih narodih odločilno mesto, kajti tu se je bilo treba – kakor smo že ugotovili – po zlomu absolutizma boriti za svobodo slovanskih narodov na dve fronti: proti ostankom absolutistične reakcije in proti hegemonističnim tendencam nemške liberalne buržoazije. Tak boj pa bi mogla voditi samo poglobljena demokratična revolucija pri slovanskih narodih z zares demokratičnim vodstvom. Za označbo “demokratičnosti” slovenskega vodstva pa naj navedem nekaj primerov:
1861. leta je pisal škof Slomšek, ki je poleg Bleiweisa in Jerana najbolj vidna figura slovenskega vodstva:
“Kako neprijetno je sedeti med ateisti in demokrati in jim biti trn v očesu, si lahko predstavljaš …” (Murščcova koresp., ZSM. VI., str. 156).
Na drugem mestu:
“… Mi hočemo ostati avstrijski Slovenci, ne da bi prišli pod nemško zvezo ali pa k hrvatstvu, svoje prošnje (!) bomo predložili ob primernem času …” )Dr. J. Mal: “Zgodovina slovenskega naroda”, str. 777).
Davorin Trstenjak:
“Bojim se vsega hudega, posebno zdaj, kjer presvitli Cesar naš, ko čujem so se oddaljili iz Dunaja zavoljo silovladarstva dunajskih republikancev … Skoz ukinutje dvojnih zbornic je proletariatu steza odperta, inu naša pretresavanja nikdar ne pridejo do cilja. Kaj bo z’ ubogimi Slovenci?” (Murščcova koresp., ZSM. VII., str. 3).
To je pisal Trstenjak maja 1848. leta, potem ko je majska vstaja likvidirala oktroirano ustavo in odpravila reakcionarno ustanovo dveh zbornic.
Po dunajskih oktobrskih revolucionarnih dogodkih je ta nedemokratična linija dobila svojo oficielno formulacijo v novih pravilih “Slovenskega društva”.
“… Namen slovenskega društva je, izobraziti slovenski jezik, dvigniti slovensko narodnost in jo harmonično podrediti ideji ustanovnega avstrijskega cesarstva ter tako varovati pravice slovenskega naroda na zakonit način.”
Vse vezi z revolucijo so torej pretrgane. Razumljivo je, da je tako vodstvo moralo privesti slovenski narod v naročje reakcije. Udeležba pri pohodu reakcije proti revoluciji je 1848. leta ena najtemnejših točk v naši zgodovini in nobenega razloga nimamo, da bi zamerili ostrim napadom nemško-madžarskih revolucionarjev 1848. leta na slovenske narode, kajti … “niti ena dežela, ki je v revolucionarnem stanju in je zapletena v zunanjo vojno, ne more trpeti Vendéje v svojem srcu”. Nemško-madžarska revolucija ni ogrožala svobode slovenskih narodov, ogrožala jih je njihova lastna zaostalost. Nihče ni tako dosledno postavil vprašanja zedinjene Slovenije, kakor nemška revolucionarna levica. “Neue Rheinische Zeitung” so smatrale svobodo slovanskih narodov za predpogoj nemške svobode, a nemška revolucionarna levica je v dunajskem drž. zboru odločneje zahtevala zedinjeno Slovenijo, kakor Palackyjev “Slovanski klub”, ki je izhajal iz fevdalnega zgodovinskega prava. Hegemonistične tendence so bile svojstvene samo nemški liberalni buržoaziji, toda čvrsto revolucionarno zavezništvo slovenskega naroda z nemškimi ljudskimi množicami bi paraliziralo te hegemonistične naklepe. Šele zavezništvo slovenskega naroda z osovraženo reakcijo je omogočilo nemški hegemonistični buržoaziji, da je mobilizirala nemške in madžarske množice proti slovanskim narodom. Glavni sovražnik slovenskega naroda se torej ni nahajal na revolucionarnem Dunaju, kakor je pravilno pisal slovenski poslanec Ambrož, marveč doma na lastni zemlji, v obliki ostankov fevdalne reakcije, v birokratizmu in v vseh oporiščih tega sistema, torej tudi v oportunizmu Bleiweisove smeri.
Socialno-ekonomsko izhodišče take politike se nam odkriva posebno jasno v nezadovoljstvu slovenskega narodnega vodstva in našega malomeščanstva sploh s proglasitvijo obrtne svobode, ki je bila predpogoj vsakega nadaljnega uspešnega razvoja gospodarstva. Slovenski zaostali meščanski element se je bal pritiska tujega kapitla in likvidacije zadnjih cehovskih privilegigijev, ki so še ostali. Tudi tu se torej kaže reakcionarna tendenca, da bi se konservirali socialni odnosi, ki so bili zapisani smrti. Na takih temeljih je bila zgrajena slovenska politika 1848. leta.
Iz vseh dosedanjih naših izvajanj smo videli, da so bili nagibi tanke plasti odločilni za usodo slovenskega naroda. Toda bilo bi napačno, če ne bi videli tudi pozitivnih revolucionarnodemokratičnih tokov v našem gibanju 1848. leta. O njih smo govorili na več mestih. Prišli so do izraza v spontanih revolucionarnih naporih naših kmečkih in proletarskih množic, pa tudi kot radikalna in celo republikanska struja v okviru slovenskega narodnega gibanja. To je bilo nadaljevanje Prešernove smeri. Ta struja je iskala in našla kontakte z nemško revolucionarno demokracijo, obsojala Jelačićevo akcijo, ki se je celo z orožjem v rokah borila proti njej. Toda bila je tako slaba, da ni ustvarila nobenega ideologa večjega stila, ki bi mogel uspešno nastopiti proti katastrofalni politiki Bleiweisovega kroga in postati voditelj množičnega gibanja. Ta revolucionarno-demokratična smer se nam kaže samo v odlomkih, komaj kot klica neke revolucionarne ideologije. To je naraven izraz naše zaostalosti. Pravijo, da ima vsak narod vlado, kakršno zasluži. V našem primeru se je to vsekakor potrdilo in zato nosi ves slovenski narod odgovornost za politiko svojega vodstva 1848. leta.
“… Narodu in ženski – je dejal nemški revolucionarni ideolog po letu 1848. – nikdar ne oprostimo ure, ko nista stala na straži in jima je lahko prvi pustolovec storil silo.”
Po zlomu revolucije zmagovita reakcija ni delala nobene razlike med nemškimi in madžarskimi ter zavezniškimi slovanskimi narodnimi gibanji. Preganjala je ene kakor druge. Nastopilo je streznjenje, obenem s tem pa tudi demoralizacija in panika.
“… Večina je oterpnjena, pohlevna – piše M. Cigale Murščcu sredi 1849. leta – to je od birokracije in duhovščine (nota bene kranjske duhovščine, ktera se bistveno od drugih loči) s takim duhom navdana, ki jih za hlev pripravne stori. Ako bi Ljubljančani (t. j. Bleiweisov krog –op. Sper.) ministrovali, bi sedanji naši g. g. ministri, ki z narodovo voljo tako vganjajo, na najskrajniši levici sedeli …” (Murščceva koresp. – ZSL VII., str. 97).
Tako je nepravilna politika ubila v narodu tudi to, kar je pri njem nazvažnejše, to je njegovo pripravljenost za boj. S tem je bila odprta pot zloglasni slovenski hlapčevski politiki, ki je dala slovenskemu narodu kot celoti značilni negativni pečat neborbenosti, malenkostnega politikantstva in duhovnega mračnjaštva, ki je prevladoval vse dotlej, dokler niso dozorele nove socialne sile, ki so pričele postavljati narodno vprašanje na nov način.
Slovensko narodno prebujenje ni dalo ideologov in voditeljev takega formata, kakor na primer pri Italijanih, Nemcih, Poljakih in celo pri Čehih. Bleiweis ni bil narodov ideolog, ni bil duh širokih obzorij, ni odkrival narodu perspektiv njegove bodočnosti. Bil je njegov vsakdanji politični vodnik, predstavnik stranke konservativne družbene plasti, v čigar osebnosti se je utelesil ves nesrečni položaj slovenskega naroda, njegova socialna zaostalost, mračnjaštvo, njegova zlomljena duhovna krila na eni in njegova mlada in zato nejasna težnja po svobodi, po neoviranem razvoju na drugi strani. Še celo Prešeren, vrh naše epohe narodnega prebujenja, je zrasel iz naših tal samo v kolikor je odražal splošno socialno vrenje v slovenskem, zlasti kmečkem ljudstvu, kar mu daje značaj globoko ljudskega in narodnega slovenskega pesnika. Toda obenem je v svoji umetniški intuiciji bolj kot neposredni politični voditelji slovenskega naroda razumel revolucionarne tokove sodobne Evrope in jih je tudi izrazil v svojem umetniškem ustvarjanju. To daje njegovemu delu ideološko višino, za katero daleč zaostaja tedanja stopnja našega narodnega prebujenja, višino, ki je sicer dvignila Prešerna v vrsto velikih evropskih duhov, toda na slovenskih tleh ni našla trdnega oporišča.
Socialna struktura slovenske družbe nam jasno odkriva vzroke tega dejstva. Iz kmečkega partikularizma in cehovskomeščanskega konservatizma se ni mogel roditi Slovencem ideolog širokih obzorij. Velike ideje, ki so prodirale iz tujine, so bile v naši zaostali slovenski stvarnosti mahoma degradirane ali pa sploh niso našle dovzetnih tal. Slovenci nismo imeli modernega industrijskega meščanstva, ki bi bilo s svojimi gospodarskimi in socialnimi težnjami vzvod napredka in osredotočitve narodnih sil. Na tej podlagi je zavest narodne skupnosti pri drugih narodih lahko dobila jasne ideološke oblike, na tej podlagi so se pričeli razvijati sveži duhovni tokovi, ki so pri teh narodih idejno oplodili plejade velikih mislecev in narodnih voditeljev. Pri Slovencih pa je splošna zaostalost zavrla razvoj v tej smeri.
Primer naše lastne zgodovinske usode potrjuje ugotovitev, da so na tej stopnji narodna gibanja mogla doseči resnične rezultate samo tedaj, če so bila oprta na temeljne ljudske plasti in če so bile zaveznik splošnega demokratičnega revolucionarnega toku. Narodno gibanje in pravico do samoodločbe moramo ločiti od posameznih reakcionarnih strank v narodnem gibanju. Rezultat narodnega boja je pozitiven samo tedaj, če se bije v njem boj na dve fronti: proti tujemu zatiralcu in proti reakcionarnim in protidemokratičnim silam v lastnih narodnih vrstah, ki so ob prvi priložnosti pripravljene izdati interese naroda. Zaradi zaostalosti slovenskega naroda pa se niso razvile ravno tiste demokratične sile, ki bi mogle ta boj dovršiti. Tako je postala voditelj slovenskega narodnega gibanja plast konservativnega meščanstva in malomeščanstva, veleposestnikov in klera, ki je skušala ubrati neko “srednjo pot” med revolucijo in reakcijo, toda pri tem je nujno prijadrala v zavezništvo z reakcijo. Ta je spretno izrabljala nasprotje med velenemškim Frankfurtom in slovanskimi narodi. Čeprav je bil Frankfurt komedija, se ga je reakcija vendarle bala, kajti njegova zmaga bi bila definitivna zmaga liberalnega meščanstva. Zato je izrabljala Frankfurt proti Slovanom, a Slovane zopet proti Frankfurtu: dosledno nadaljevanje Metternichove politične taktike. In tako se je zgodilo, da je reakcija s pomočjo Slovanov zadušila demokratične svoboščine in velenemške tendence, a s pomočjo velenemcev narodne pravice slovanskih narodov. Takšen je bil rezultat bojev 1848–49. leta.
Malokaj se malim narodom v zgodovini tako maščuje, kakor njihova udeležba na strani reakcije. Tako je tudi vloga slovenskega naroda 1848. leta kakor mora ležala na vsem našem narodnem razvoju. Vse od 1848. leta dalje smo ostali “topovska krma” reakcije.
Tak položaj je za nas Slovence postal skoraj naše stalno zgodovinsko svojstvo, o čemer bomo v naslednjih izvajanjih še večkrat govorili. V boju za svojo samostojnost so bili Slovenci neprenehoma pehani v naročje reakcije, v kateri so gledali svojega zaveznika, ker se je zdelo, da napredek nosi nov jarem. Prišli smo prepozno v zgodovinsko areno in skozi tisočletja nismo mogli dohiteti drugih narodov in nadomestiti zamudo.
Leto 1848. mora biti zategadelj zlasti današnjim slovenskim rodovom, ki stoje v marsičem pred sličnim položajem, glasen memento.