Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Zmagoviti reakciji, ki se je po marcu 1849. leta znova začutila trdno v sedlu, je naposled postala odveč celo “ustava”, ki jo je sama oktroirala. Že sama beseda “ustava” je smrdela po svobodi, po revoluciji, po ulični sodrgi. Še kot krpa papirja ji je bila nevarna, zategadelj jo je 1851. leta odpravila, češ da je v nasprotju z enotnostjo države in njenimi monarhističnimi na čeli. Dejstvo so sprejeli vsi: od nemško-madžarskih liberalnih pa do slovanskih narodnih voditeljev, ki so že od marca meseca spoznavali, kako zna biti reakcija “hvaležna”, z grenkimi občutki, vendar mirno na znanje. Vsak odpor je bil brezuspešen. Reakcija je čvrsto držala v rokah vajeti in kar je bilo pri tem najusodneje: kmet, ki mu je reakcija dala prav isto, kar mu je ponujala meščanska revolucija, namreč zemljiško odvezo s težkim bremenom odškodnine, ni kazal trenutno nobene posebne pripravljenosti, da bi podprl meščanske liberalce zoper obnovljeni absolutizem. Tako je reakciji uspelo, da je temeljito počistila z “demokratično nesnago”, “leta sramote”, kakor je oseminštirideseto leto imenoval pruski kralj Friderik Wilhelm četrti.
Komaj je reakcija spravila s sveta, kar je še ostalo kolikor toliko svobodnejšega po revolucionarnem letu, je postalo jasno, da so prazni vsi upi, ki so jih stavili avstrijski Slovani v svojega reakcionarnega zaveznika. Zmaga kontrarevolucije vendarle ni mogla zaustaviti kolesa zgodovine. Reakcionarne tendence konservativnih socialnih plasti pri slovanskih narodih so morale biti pregažene. Slovanski narodi so bili razočarani v notranji in zunanji politiki restavriranega avstrijskega absolutizma. Glavni notranji sovražnik so zopet postali slovanski narodi, čeprav je malo prej reakcija z njihovo pomočjo zmagala, a glavni zunanji sovražnik je zopet postala Rusija, četudi je ruska armada pregnala Košuta in skupaj s praškim rabljem Windischgratzom in “brescijskim psom” Haynauom vzpostavila “red in mir” za avstrijsko črno-rumeno reakcijo. To je tudi umljivo, kajti v osvobodilnih težnjah slovanskih narodov so se skrivale sicer slabotne kapitalistične tendence, ki po so mogle prej ali slej postati nevaren tekmec v boju za gospodarsko in politično hegemonijo v Avstriji. V tem boju se je reakcija morala opreti na nemško meščanstvo, če je hotela zadušiti sredobežne tendence avstrijskih narodov.
Leto 1848. predstavlja višek meščansko - demokratičnega revolucionarnega procesa v Avstriji. Poraz revolucije je vrgel nadaljnji razvoj meščanstva in kapitalizma na drugo pot. Dasi je bil ta razvoj še vedno glavna sila družbenega napredka, je vendarle izgubil neposredne revolucionarne oblike in prešel na pot postopnega prodiranja kapitalizma v fevdalne elemente. Z zemljiško odvezo je bilo fevdalno veleposestvo nujno vrženo na pot kapitalističnega razvoja, kajti fevdalizmu je bila izpodmaknjena glavna opora. Visoka odškodnina, ki so jo morali kmetje odplačevati, je ta proces pospešila in olajšala pretvorbo fevdalnega graščaka v kapitalističnega veleposestnika. Še vedno je seveda mnogo fevdalnih ostankov zadrževalo ta proces; stara aristokratska dekoracija je ostala, ostali so mnogi fevdalni odnosi; ostala je stara politična orientacija na pokrajinski separatizem; še vedno so bili veleposestniški krogi središče reakcije. Toda interesi industrijskega in agrarnega kapitala, interesi industrijskega meščanstva in agrarnega pomeščanjenega plemstva so se vedno bolj prepletali medseboj in kljub globokim nasprotjem med obema taboroma, je postajala vendarle usoda enega vedno bolj odvisna od usode drugega. Tak razvoj je seveda hegemonistične tendence nemškega meščanstva moral okrepiti. Obenem pa je postajalo vedno bolj jasno, da se Bachov sistem nikakor ne bo mogel dolgo držati, ker mu je revolucija 1848. leta dokončno izpodkopala korenine. Slovani torej 1848. leta niso dosegli svojega glavnega cilja: niso zlomili tendenc po gospodarski in politični hegemoniji nemškega meščanstva. Isti razlogi so vodili avstrijski absolutizem v vedno tesnejšo zvezo s Prusijo. Blok sicer še ni bil utrjen, toda strah pred slovansko hegemonijo v Avstriji, ki bi bila pod ruskim pokroviteljstvom, je gnal liberalno meščanstvo in tudi reakcionarne veleposestnike na stran Prusije.
Slovanski narodi so torej 1848. leta zamudili najvažnejši trenutek: takrat bi lahko izkoristili revolucionarno nasprotje med nemško liberalno buržoazijo in fevdalno-absolutističnim sistemom. Tak položaj se ni mogel več ponoviti, kajti pod pritiskom novih razmer je moral še Bachov režim s celo vrsto ukrepov očistiti pot kapitalističnemu razvoju, dokler ni tudi sam padel kot žrtev tega procesa. Nadaljnji razvoj kapitalizma torej ni bil več neobhodno zvezan z nujnostjo revolucionarnega zloma absolutizma. Ko se je po porazu avstrijske armade v Italiji 1859. leta moral Bachov režim posloviti, so torej Slovenci stali že pred bistveno spremenjenim grupiranjem socialnih sil v Avstriji.
V vladajočem nemškem taboru smo potemtakem imeli dve osnovni struji: liberalno industrijsko meščanstvo in veleposestnike, ki so bili tesno zvezani s cerkvijo, z visokim klerom. Ena najmočnejših opor tega tabora je bil birokratski aparat, ki ga je avstrijski kapitalizem v celoti podedoval od fevdalnega absolutizma. Po svoji socialni vlogi ta tabor ni bil enovit. Še vedno je bilo industrijsko meščanstvo progresiven faktor, a pol-fevdalni veleposestniki glavni steber reakcije. Toda nasprotje med tema dvema frakcijama se ni več reševalo v revolucionarnih spopadih, kjer bi liberalno meščanstvo zbiralo okoli sebe demokratične revolucionarne množice, ampak v glavnem že na parlamentarnih tleh in v okviru splošnih vsakdanjih političnih bojev. Oba tabora sta se zaporedoma menjavala v vladi. Socialno ekonomska struktura Avstrije je bila zrela za neomejeno oblast liberalnega meščanstva. Če so oblast večidel držali v rokah polfevdalni veleposestniški krogi, tedaj je bilo to posledica dejstva, da se je liberalno meščanstvo v nekem drugem pogledu počutilo povsem negotovo.
Ta druga nevarnost so bili delavci in kmetje. 1848. leta je postala “rdeča nevarnost” očitna in likvidacija revolucije v drugi polovici 1848. leta je šla v glavnem že v znaku boja proti tej “nevarnosti”. V petdesetih in šestdesetih letih je doživela Avstrija močan napredek v industriji, ki je okrepil tudi moč delavskega razreda. Prve demokratične svoboščine po zlomu Bachovega absolutizma so prinesle s seboj tudi prve poskuse samostojne delavske organizacije.
Na drugi strani je bila nevarnost kmečke agrarne revolucije. Zemljiška odveza z odškodnino je bila hud gospodarski udarec po kmetih in še v petdesetih letih so iz slovenskih krajev pošiljali kmetje deputacije na Dunaj k cesarju, da bi olajšal bremena, ki so bila noložena na kmeta v zvezi z odškodnino. Zemlje je dobil kmet samo manjši del, medtem ko so še vedno ogromni zemljiški kompleksi ostali veleposestnikom. Glad po zemlji torej pri kmetih ni bil potešen. Iz majhne zemlje, ki jo je kmet dobil, pa je moral sedaj odplačevati davke in odškodnino. Denar je bilo treba za vsako ceno dobiti, zato je kmet prodajal vse, kar se je dalo prodati. Prodal je zadnji rep iz hleva, lezel v kremplje oderuhom in v množicah propadal ter se proletariziral. To je bila perioda, v kateri je nastalo največ naših kočarjev. Tak je bil položaj pri nas in po vsej Avstriji. Fevdalnega graščaka in valpta so sedaj zamenjali oderuh, banka in eksekutor, eno izkoriščanje je sedaj nadomestilo drugo. Diferenciacija na vasi se je pričela še bolj poglabljati. Nasprotja med bogatimi z oderuškim kapitalom zvezanimi gruntarji in siromašno kmečko množico se je vedno bolj zaostrevalo. V teh množicah so se seveda tudi pod novimi pogoji pričele kopičiti revolucionarne energije, ki bi postale izredno važen in močan zaveznik tistega socialnega razreda, ki bi zahteve kmečkih množic najodločneje postavil.
Zaradi prepletenosti interesov industrijske in finančne buržoazije z interesi veleposestnikov je bilo nemogoče, da bi kapitalistično meščanstvo podprlo kmečke zahteve, saj jih ni moglo niti 1848. leta, ko ta prepletnost še ni bila tako velika. Razen tega je propadanje kmetov pospeševalo akumulacijo kapitalov, ki so bili potrebni mlademu – tudi slovenskemu – meščanstvu za razvoj velike industrijske produkcije. Tako se je nemško liberalno meščanstvo v Avstriji znašlo med dvema nevarnostima. Na eni strani je njegova pasivna politika utrjala pozicije veleposestnikov in agrarnega kapitala, na drugi strani pa bi njegov aktivni nastop proti polfevdalnim veleposestnikom sprožil revolucionarni val delavskih in kmečkih množic, ki bi pregazil tudi njega samega. Ni bilo nobenega dvoma, da bi se delavski in kmečki revolucionarni tok spojila v enotno reko z radikalnimi socialnimi zahtevami, ki jih meščanstvo ni bilo več sposobno reševati. Ni težko uganiti, da je smatralo meščanstvo od teh dveh nevarnosti veleposestnike vsekakor za manjše zlo od delavsko-kmečkega pritiska, zato pa je bilo nesposobno, da bi započelo kar koli odločnejšega proti absolutistično veleposestniški reakciji. Vlado je dobilo v roke v glavnem tedaj, kadar so tako vlado potrebovali Madžari in jo je držalo samo tako dolgo, dokler ga je reakcija pustila, da se je diskreditiralo s svojim terorističnim nastopom proti delavskim in kmečkim množicam ter proti zatiranim slovanskim narodom. S tako politiko je monarahistično-veleposestniška reakcija dosegla dvoje važnih uspehov, ki sta ji omogočila, da je bolj ali manj stalno držala vajeti v rokah vse do svetovne vojne. Prvič je uspela izolirati liberalno meščanstvo od kmečkih množic in jim dopovedati, da je ono njihov glavni sovražnik. Na tej osnovi je bil zgrajen tipični avstrijski klerikalizem. Kmet, ki ga je pustilo na cedilu meščanstvo, medtem ko je bil proletariat preslab, da bi mogel imeti prevladujoč vpliv nanj, kmet, ki mu je reakcija dala – dobro ali slabo – zemljiško odvezo in se mu kazala kot zaščitnik pred liberalnimi oderuhi, se kajpada ni imel zateči nikamor drugam kakor v naročje cerkve, ki je bila oporišče reakcionarnega sistema. Zveza avstrijskega monarhizma s cerkvijo je imela torej izredno velik socialni in politični pomen. Bila je glavni steber avstrijskega državnega sistema, ker je bila tisti vmesni člen, ki je vezal kmečke množice z reakcijo.
Na drugi strani pa je reakcija s tako politiko uspela najti oporo za svojo reakcionarno politiko tudi pri slovanskih narodih v Avstriji, ki so bežali pred gospodarskim pritiskom nemškega liberalnega meščanstva.
Položaj v vladajočem avstrijsko-nemškem taboru se je torej bistveno izpremenil. Oblast je bila sicer še vedno absolutistična, kljub nekateremu “demokratičnemu” dekoru, toda njeno bistvo se je spremenilo. Predrevolucijski absolutizem je bil gospodstvo fevdalne reakcije zoper meščanstvo in demokratične množice. Novi absolutizem pa je bil gospodstvo bloka veleposestnikov in liberalnega meščanstva, ki so se menjali na oblasti, proti vsem ostalim plastem ljudstva in zoper zatirane slovanske narode. Te najvažnejše spremembe politika avstrijskih slovanskih narodov ni upoštevala, zato se je morala znajti v čudni vlogi. V strahu pred liberalno buržoazijo in nemškim kapitalom so se Slovani vezali z reakcionarnim monarhistično-veleposestniškim taborom, a se pri tem niso zavedali, da utrjujejo s tem isti sistem proti sebi. Toda če površno pregledamo tedanjo družbeno gospodarsko strukturo slovenskega naroda in gibalne sile slovenskega narodnega boja, nam bo taka politika dokaj hitro postala razumljiva, kar pa seveda ne pomeni, da se da tudi opravičiti.
Po revoluciji se je tudi pri nas hitreje razvijala industrijska produkcija in druge oblike kapitalističnega gospodarstva. Ta razvoj je bil sicer počasnejši kakor v nekaterih drugih avstrijskih pokrajinah, razen tega je bil večinoma v nemških rokah, vendar je zelo močno vplival tudi na socialno-ekonomsko strukturo slovenskega naroda. 60-ta, 70-ta in 80-ta leta so značilna za nastajanje slovenskega kapitala, pri čemer so se okrepile tudi liberalno-meščanske tendence na slovenskih tleh. Nosilec teh tendenc je bila slovenska mala buržoazija, ki se je z velikimi težavami skušala gospodarsko afirmirati poleg nemškega kapitala in kot njegov gospodarski in politični nasprotnik. Oblike tega gospodarskega uveljavljanja so bile seveda zelo nizke: trgovina, oderuštvo, ki je v tem času postalo predvsem domena slovenskih kapitalistov, davčno zakupništvo, ki je pomagalo marsikateremu kapitalistu na noge, gospodarske zveze z nemškim kapitalom na naših tleh itd., to so bile temeljne oblike, v katerih je nastajal in se razvijal slovenski kapitalizem. Ta proces je pospeševal zlasti tudi težak gospodarski položaj slovenskih kmetov po revoluciji, v katerega so zabredli zavoljo odškodnine in velikih davkov in ki je tiral kmečke množice v oderuške roke in odvisnost od trgovcev in bankirjev. Tako se je vedno bolj krepil tudi socialni element, ki je v gospodarskem pogledu upiral oči k industrijski produkciji in modernim kapitalističnim gospodarskim oblikam. Z zadružništvom, ki se prične razvijati v tem obdobju, se že kaže težnja po osredotočitvi kapitala in izkoreninjenju najnižje oblike oderuštva, s ciljem, da bi se ustvarili predpogoji za razvoj slovenske industrije in industrijskega kapitala. Kljub parvenijskim oblikam in dejstvu, da je ta plast prav za prav gradila na plečih propadajočega kmeta in obrtnika, so vendarle te tendence v gospodarskem oziru nosile s seboj napredek in so zato nujno morale zadeti ob ovire, ki jih je temu razvoju postavljala monarhistično - veleposestniška reakcija na eni strani ter hegemonistične težnje nemškega liberalnega meščanstva na drugi strani. Ravno to omahovanje med polfevdalno reakcijo ter hegemonističnim in konkurenčnim nemškim liberalnim meščanstvom je bilo glavno in najbolj karakteristično dejstvo v razvoju slovenskega liberalizma.
V socialno-političnem oziru je bil ta meščanski liberalizem naslednik revolucionarno-demokratične smeri pred 1848. letom. Toda v tem razdobju je bil že nesposoben za revolucionarne nastope. O vzrokih tega pojava smo govorili že zgoraj. Delavstvo je postajalo političen faktor tudi pri nas, a težak položaj je tudi množice malih kmetov silil k radikalnim odločitvam. Pod takimi pogoji so tudi nasprotja med liberalnimi plastmi in konservativno Bleiweisovo strujo, ki je postala glavna opora monarhistično-veleposestniške reakcije v slovenskem narodnem gibanju, prešla iz revolucionarnih okvirov na področje dnevnih političnih bojev, ki pa so mobilizirala mnogo bolj številne množice, kakor jih je mogla mobilizirati revolucionarno-demokratična struja pred marčno revolucijo 1848. leta.
Tak splošen razvoj je seveda moral odločilno vplivati na nadaljnji razvoj slovenskega narodnega gibanja. Socialno-gospodarski napredek je pospešil konstituiranje slovenskega naroda. Pokrajinski separatizem je slabel in narodno gibanje je raslo v širino. Pričelo je pritegovati tudi vas, četudi se je narodni aktiv omejeval bolj na vrhnjo kmečko plast. Politična aktivnost na temelju gesel narodnega gibanja je torej močno oživela.
“Zedinjena Slovenija”, ki je ostala program narodnega gibanja, pa je bila še vedno dosegljiva samo na en način: kot rezultat revolucionarnega boja, v katerem bi si zatirani avstrijski narodi priborili pravico, da sami odločajo o obliki svojega državnega življenja. Dosegljiva je bila potemtakem samo kot rezultat meščansko-demokratične revolucije. Jasno je torej, da se je politična diferenciacija v narodnem gibanju tudi sedaj morala vršiti na vprašanju o poti za dosego narodnega cilja, ne pa o cilju samem. Zedinjena Slovenija je bila torej poizkusni kamen v naši notranji politiki.
To vprašanje je prišlo na dnevni red takoj po zlomu Bachovega absolutizma, ko so bile 1860. leta dane ljudstvu prve demokratične pravice. Prelom so prav za prav tvorile že Levstikove “Napake slovenskega pisanja”, ki so prinesle s seboj nekaj, česar je Slovencem manjkalo od Prešerna dalje: orožje ostre kritike. V slovenskih malenkostnih in slabo diferenciranih razmerah, kjer se je narodni boj sukal predvsem okoli jezikovnih in kulturnih vprašanj, so bile “Napake” izrazito načelno političnega značaja. Z njimi se je znova oglasila 1848.–49. leta pokopana demokratična misel. Namah je postal Levstik središče liberalne mladine, ki je kritično motrila konservativno Bleiweisovo vodstvo. Po letu 1860. se je ta diferenciacija naglo poglobila. Slovensko gibanje, ki je 1848. leta in pred njim res nastopalo kot gibanje, to je kot neorganiziran val s splošnim skupnim geslom “zedinjene Slovenije”, se sedaj že pojavlja kot izrazit blok dveh taborov, med katerima so bila občutna nasprotja, namreč blok konservativnih, na veleposestvo in cerkev naslonjenih plasti, ter liberalnega meščanstva in malomeščanstva. Med tema dvema taboroma, med konzervativnim staroslovenskim in liberalnim mladoslovenskim, se je torej moral izbojevati boj za prevlado v vodstvu slovenskega narodnega gibanja, pri čemer bi odločila smer, ki bi uspela pridobiti ljudske množice za svojo politiko.
Vojaški poraz v Italiji in finančni polom 1860. leta je močno oslabil politične in gospodarske pozicije absolutistične reakcije v Avstriji ter okrepil pritisk ljudskih množic od spodaj. Ogromne demonstracije po vseh delih države so bile najverodostojneši znak spremenjenih razmer. Sistem je moral najti izhod iz težavnega položaja. Prva etapa je bilo ministrstvo Rechberga-Goluchowskega, ki se je naslonilo na separatistične in federalistične veleposestnike in po njih tudi na konservativne plasti pri slovanskih narodih. Oktobrska diploma Goluchowskega iz leta 1860. predstavlja torej majhno popuščanje v tej smeri in konservativna vodstva slovanskih narodov so jo z veseljem pozdravila. Toda taka rešitev ni bila po volji niti Madžarom in še manj nemškemu in madžarskemu liberalnemu meščanstvu, a od teh je bila v tem trenutku v prvi vrsti odvisna trdnost avstrijske zgradbe. In tako je Goluchowski padel, a oktobrsko diplomo je že čez štiri mesece nadomestil meščansko-liberalni Schmerlingov februarski patent, ki je prinesel sicer nekaj več demokratičnih pravic, toda tudi močnejše centralistične tendence in večji nemški gospodarski pritisk. S februarskim patentom so se odprla vrata centralističnim tendencam nemške liberalne buržoazije, ki so imele varovati nemško gospodarsko in politično hegemonijo. Težišče se prenaša na Dunaj, deželni zbori pa so predani v roke veleposestnikom in industrijskemu ter trgovskemu meščanstvu. Eno kot drugo je bilo nemško. Tako se je liberalno meščanstvo politično oprlo na veleposestnike, kakor so se prej veleposestniki opirali na nemško meščanstvo proti slovanskim narodnim zahtevam.
Slovanski narodi so tako prvič začutili nad seboj bič nemške liberalno-meščanske oblasti in njih reakcija je bila silno žolčna. Nezadovoljni pa so bili tudi Madžari, toda njihovo nezadovoljstvo je prišlo do izraza drugače kakor pri slovanskih narodih. S stališča splošnega družbeno-gospodarskega napredka je bila liberalno-meščanska Rainer-Schmerlingova vlada gotovo progresivnejša od Rechberg-Goluchowskijeve vlade polfevdalnih veleposestnikov. V interese drugih narodov je trčila šele s svojimi težnjami po nemški politični in gospodarski hegemoniji v državi. Zato je umljivo, da so progresivnejši Madžari v boju proti takim tendencam oživeli svoj program iz leta 1848. in na tej progresivni podlagi začeli boj proti Schmerlingu ter ga tudi uspešno dokončali.
Drugače je bilo s slovanskimi narodi. Socialno konservativna vodstva teh narodov se niso bala samo nemške hegemonije, ampak predvsem hegemonije nemškega liberalnega meščanstva. Pri Madžarih je torej šlo za konkurenco, pri slovenskih narodnih gibanjih pa za konkurenco in nasprotje med industrijskim kapitalom in veleposestvom. S tem seveda ni rečeno, da tudi pri Madžarih to vprašanje ni igralo nobene vloge. Igralo jo je, toda bilo je podrejenega pomena, medtem ko je bilo pri slovanskih narodih s slabotnim liberalnim meščanstvom vodilni faktor v opredeljevanju njihove politike. Madžari so se borili proti Goluchowskemu in proti Schmerlingu, Slovani pa so se v boju proti Schmerlingu zatekli v naročje reakcionarnih veleposestnikov in proglasili reakcionarno oktobrsko diplomo Goluchowskega za svojo politično platformo. Tako se je v nekoliko spremenjenih razmerah ponovil položaj iz 1848. leta. Zaostalost, interesi reakcionarnih družbenih plasti so bili torej odločilni pri vseh socialnih in političnih prelomih, kjer so morali slovanski narodi zavzeti svoje jasno stališče.
Kljub temu pa je postal očiten tudi napredek, ki so ga slovanski narodi napravili od 1848. leta dalje. Pokazal se je v kvantitativni okrepitvi opozicije proti taki politiki. Iz Schmerlingovega parlamenta so se češki poslanci pod staročeškim konservativnim vodstvom demonstrativno odstranili in pričeli z zloglasno abstinenco, ki je bila po vsebini in obliki napačna, ker je na eni strani demobilizirala mase, na drugi strani pa nujno napravila iz češkega narodnega gibanja privesek monarhističnoveleposestniške reakcije. Zato pa so se proti Riegrovemu staročeškemu oportunizmu naglo utrdile liberalne in radikalnejše mladočeške struje, ki so izpodkopavale blok češkega narodnega gibanja s črno-rumeno reakcijo.
Tudi na Hrvaškem so na tej podlagi nastala globoka notranja nasprotja. Leta 1848. so Hrvati pod vodstvom svojega plemstva bežali pred madžarsko meščansko-demokratično revolucijo v naročje dunajsko fevdalno absolutistične reakcije. Leta 1861. pa so se, nasprotno, konservativni vrhovi hrvaškega narodnega gibanja iz strahu pred meščansko-liberalnimi centralističnimi težnjami iz Dunaja zatekli pod zaščito madžarskih veleposestnikov, za katerimi je seveda stala hegemonistična madžarska liberalna buržoazija. Taka politika, ki je odgovarjala interesom hrvaških veleposestnikov, ne pa hrvaškega naroda, je seveda morala zbuditi opozicijo. Hrvaško meščanstvo je bilo opreznejše in je stavilo neke predpogoje za pridružitev Madžarski, medtem ko je Starčević kot predstavnik hrvaškega kmeta, delavca in malega človeka sploh postavil revolucionarno zahtevo po neodvisni Hrvaški. Branil je torej najdoslednejšo demokratično smer, zato pa je dočakal, da so se hrvaški vrhovi oprli na Pešto in Dunaj, da bi zlomili njegovo akcijo, ki je ogrožala njihove ozke interese.
Isti proces se je vršil tudi pri Slovencih. Bleiweisovo konservativno vodstvo se je oklenilo monarhistično-veleposestniških avstrijskih krogov. Oktobrska diploma je postala platforma slovenske politike. Konservativni Slovenci se sicer za časa Schmerlingove vlade niso abstinirali kakor Cehi, toda še to so storili samo iz prevelike pokorščine nasproti avstrijskim režimom, ne pa morda iz pripravljenosti, da bodo dunajski parlament izkoristili kot tribuno za svoje narodne zahteve. Tako so svojo usodo definitivno povezali s črno-žolto reakcijo.
Mladoslovenske meščansko - liberalne tendence so skušale ubrati doslednejšo pot in so tudi dejansko predstavljale v celi vrsti vprašanj nosilca napredka na naših tleh. Toda ko so se slovenski liberalci znašli v položaju, da so imeli proletarsko “rdečo pošast” na levi, meščansko liberalno buržoazijo, ki jim je zapirala pot gospodarskega razvoja, pred seboj, pa monarhistično veleposestniško reakcijo na desni, so se raje odločili za to zadnjo možnost. Konec koncev je vendarle oktobrska diploma Goluchowskega bolj ščitila njihove interese kakor pa Schmerlingov februarski patent. Spričo dejstva namreč, da je bil liberalizem za vsako revolucionarno akcijo nesposoben, vsa glavna vprašanja slovenskega narodnega osvobojenja in zedinjenja pa so bila rešljiva samo na revolucionarni način, je to povsem razumljivo.
V okviru mladoslovenske frakcije slovenskega narodnega gibanja se je razvijalo tudi levo demokratično krilo, ki je predstavljalo težnje slovenskega kmeta, delavca in malega človeka sploh, ki je najdosledneje ščitilo interese slovenskega naroda. Njegov ideolog je bil Fr. Levstik. Kakor Starčević na Hrvaškem je bil Levstik pri Slovencih edini, ki je proti orientaciji na monarhistično-veleposestniško reakcijo postavil načelno in samostojno politiko, ki je izhajala iz sil slovenskega naroda samega in zato tudi dosledno vztrajal v boju za revolucionarno geslo zedinjene Slovenije. Socialno-zgodovinsko je torej Levstik neposreden nadaljevalec Prešernovega revolucionarno-demokratičnega izročila.
Ko so Slovenci v ustavni dobi po letu 1859. obnavljali svoj program iz leta 1848., so se potemtakem znašli v težkem položaju. Geslo “zedinjena Slovenija” je postalo v novih razmerah še veliko bolj nejasno in megleno, kakor je bilo 1848. leta. Ostali slovanski narodi (Čehi, Hrvati) so bili večinoma združeni v zgodovinskih pokrajinah, zato so se mogli sklicevati na zgodovinsko pravo. Slovenci pa so bili razkosani med pet ali šest kronovin in jim torej zgodovinsko pravo ni moglo služiti. Bilo bi tedaj naravno, da bi za podlago svojega boja vzeli prirodno pravo, prirodno pravico naroda do samoodločbe. Toda prirodno pravo je imelo v avstrijskih razmerah dejansko značaj revolucionarne zahteve. Če so se Slovenci hoteli združiti, tedaj je bilo treba udariti po sistemu fevdalnih kronovin in zgraditi svobodno zvezo svobodnih narodov. S tem pa ne bi bil strmoglavljen samo sistem polfevdalne monarhistične veleposestniške reakcije, ampak bi bila za vselej onemogočena tudi gospodarska in politična hegemonija nemškega liberalnega meščanstva. Ta cilj bi bilo potemtakem mogoče realizirati samo z revolucionarnarnimi sredstvi. Te poti pa ni niti hotela niti ni mogla ubrati nobena od frakcij slovenskega narodnega gibanja. Treba je bilo torej spremeniti program sam.
Ko je 1861. leta slovensko vodstvo predalo Schmerlingu peticijo s slovenskimi zahtevami, je v njej govorilo o drobnih jezikovnih zahtevah glede šol in uradov ter povdarjalo zvestobo slovenskega naroda nedeljivi Avstriji. Vprašanje zedinjene Slovenije pa je postavilo samo v obliki predloga, da bi bilo v administrativnem oziru praktičneje, če bi bile slovenske dežele združene v administrativno celoto. Najprej je torej zedinjena Slovenija reducirana na administrativno vprašanje in še kot taka označena za pesem oddaljene bodočnosti. Kot edina realna točka slovenskega programa so potemtakem ostale – če izvzamemo zvestobo do Avstrije – jezikovne in splošne kulturne zahteve. S tem pa je konservativno vodstvo slovenskega narodnega gibanja spravilo narodno gibanje na teren, kjer ga je hotelo imeti: daleč od demokratičnih in revolucionarnih tendenc in v tesni zvezi s polfevdalno reakcijo.
Luka Jeran je kot ideolog slovenskega konservatizma tudi teoretično utemeljil tako stališče. Bistvo narodnosti je bila zanj vera, kajti vsi zunanji znaki narodnosti, jezik, kultura, itd., obstoje naposled samo za to, da se more izrazit versko čustvo ljudstva. Bog je zmešal ljudem jezike, da bi omejil njihov napuh. Kdor torej zatira narodni jezik, slabi vero. Nasprotno pa zopet vse zahteve, ki presegajo okvire jezikovnih in kulturnih zahtev in ki slabe konservativni ter na katoliško cerkev oprti sistem, izpodkopujejo vero in so zato zmotne.
Razvoj političnih dogodkov pa je vendarle zahteval, da bi se slovenski program nekako konkretiziral. Julija 1865. leta je padel Schmerling. Monarhistična reakcija se je pripravljala za boj proti Prusiji in je hotela imeti zanesljivejšo oporo v vladi. Oblast je dobil eksponent konservativnega madžarskega plemstva Belcredi. Z njim je zopet oživela federalistična misel plemstva, kije bila pokopana z Goluchowskim. Novi ministrski predsednik je potisnil v stran liberalno meščanstvo in vladal oprt na cerkev in veleposestnike. Da bi pridobil slovanske narode, je ugodil nekaterim njihovim jezikovnim zahtevam. Ker je nekaj takih drobtinic dobila tudi Kranjska, se je slovensko konservativno vodstvo takoj postavilo za Belcredija. Njegova vlada je bila obenem vlada priprave za vojno proti Prusiji in je zato tudi s te strani žela simpatije pri konservativnih plasteh slovanskih narodov, ki so videli v tem dejstvu jamstvo, da se velenemške tendence ne bodo mogle realizirati.
Pod takimi pogoji se je septembra 1865. leta vršila v Mariboru konferenca slovenskih prvakov, kjer je bil sklenjen tako zvani “mariborski vseslovenski program”. Nastal je kot repek k Belcredijevi reakcionarni kronovinsko-federalistični politiki, naslanjajoč se na obstoječe fevdalne kronovine, ki so razkosavale slovenski narod. Da bi se Slovenci prilagodili tej politiki, so se v “mariborskem programu” prvaki oklenili – zgodovinskega prava. Staknili so nekje v zgodnjem novem veku neko “notranje-avstrijsko skupino”, ki naj bi družila vse kronovine, kjer prebivajo Slovenci. V kronovinah z narodnostno mešanim prebivalstvom naj bi bile narodnosti zakonsko zaščitene. Ustanovljene naj bi bile narodne kurije. S tem so prvaki iznašli kompromis med deželno in narodno avtonomijo ter se z njim tudi formalno poslovili od zedinjene Slovenije.
Pri “mariborskem programu” niso sodelovali samo konservativci, ampak tudi liberalci: dr. Vošnjak, dr. Razlag itd. Tu se je prvič popolnoma jasno pokazalo, da slovenskim liberalcem v praktični politiki ni prav nič drugega kazalo, kakor capljati za konservativnim Bleiweisom. Tudi zanje je veljalo, kar je veljalo za nemško meščanstvo: bili so nesposobni, da bi kar koli resnega napravili proti konservativnim desničarjem, ker je bila kmečka mizerija njihova zlata jama in ker so se bali revolucionarnih energij svojega lastnega ljudstva. Gospodarski pritisk nemškega meščanstva jih je gnal k obrambi in ker se niso mogli opreti na slovenske ljudske množice, so se oprli na konservativne desničarje in skupaj z njimi na polfevdalno monarhistično reakcijo. Razumljivo je tedaj, da so tudi 1865. leta hiteli skupaj s konservativci postavljati most do Belcredija. Nihče drug kakor liberalec dr. Vošnjak je zapisal v svojih “Spominih”:
“… Zedinjena Slovenija! To je tisti ideal, po katerem smo stremeli takrat in stremimo še tudi danes, saj človek mora imeti kak ideal, četudi ve, da ga ne doseže …” (str. 208).
Vse te načrte na zgodovinskem pravu je kakor papirnate hišice preobračal razvoj političnih dogodkov. Leta 1866. je Avstrija izgubila vojno proti Prusiji in Italiji. S tem porazom ni izgubila samo Benečije, ampak se je za vselej morala odreči svoji hegemoniji v Italiji in Nemčiji. Obvezala se je, da se ne bo vmešavala v notranje nemške razmere in v možnosti reorganizacije nemške zveze pod pruskim vodstvom. To leto je obenem datum nastanka nemškega imperija, ki je vedno bolj potiskal Avstrijo z evropskega odra.
V vojni 1866. leta je bila nedvomno vloga Avstrije izrazito reakcionarna, kajti namen vojne je bil, preprečiti zedinjenje Nemčije in Italije. Čeprav se je v obeh državah proces narodnega zedinjenja vršil od vrhov navzdol, je vendarle predstavljal napredek. Svojo pomoč reakciji so Slovenci naglo drago plačali. To, kar so hoteli preprečiti, namreč okrepitev Nemčije, se je sedaj še mnogo hitreje zgodilo. Strah pred pruskim pritiskom je gnal Slovence k spremembi svoje politične smeri. Drug za drugim so se začeli odrekati “mariborskega programa”. Znova je začelo zmagovati prirodno pravo:
“Pravega zagotovila in dejanskega napredka naše narodnosti ne bo – je pisal L. Svetec v “Novicah” – dokler vsi Slovenci ne bomo imeli enega deželnega zbora in skupne, na šemu zboru odgovorne deželne vlade. Ker pa tega po historičnem pravu doseči ne moremo, je moj sklep: dajmo historiji in njenim izročilom slovo in primimo se odločno narodne ideje!”
To je pisal Svetec oktobra 1866. leta, tedaj, ko je pod pritiskom poraza na fronti pričela nevarno naraščati politična aktivnost ljudskih množic. Toda take radikalne izjave so ostale samo na papirju. Še več. Svetec teh svojih člankov o zgodovinskem in prirodnem pravu niti ni mogel dokončati v “Novicah”, ker se jim je uprl Bleiweis s svojim konservativnim ožjim krogom. Toda eno je bilo gotovo: zgodovinsko pravo je doživelo polom, a prirodno pravo dejansko ni bilo sprejemljivo niti za konservativce niti za liberalce. Tako se je slovenska politika zopet znašla tam, kjer je bila: pri drobnih jezikovnih zahtevah.
Edini, ki je dosledno vztrajal na prirodnem pravu in že 1865. leta najodločneje kritiziral “mariborski program”, je bil France Levstik. Toda o tem kasneje.
Za svojo pomoč reakciji 1866. leta pa so bili slovanski narodi še huje kaznovani. Poraz je spravil vladajoči avstrijski sistem v težaven položaj v zunanji in notranji politiki. Avstrija se je znašla obkrožena od utrjene Prusije z ostalimi nemškimi vazalnimi državicami, mlade Italije in carske Rusije. Če je hotela ta oklep razbiti, je morala urediti svoje notranje odnose. Tu pa so po izgubljeni vojni oživela gibanja slovanskih narodov in Madžarov, ki so silila vladajoče kroge k odločitvi. Tako je bila znova obujena misel na dualizem, ki jo je že v Belcredijevem ministrstvu branil zunanji minister Beust. Bistvo dualizma je sporazum nemških vladajočih krogov z Madžari na račun slovanskih narodov. Razen tega je imela avstrijska reakcija za hrbtom še drugo misel, namreč da bi okrepila madžarske polfevdalne veleposestniške elemente in iztrgala iz rok madžarske demokracije glavno orožje: boj za madžarsko svobodo. Vsaj deloma se ji je oboje posrečilo. Madžarska je postala kasneje glavni steber avstrijske reakcije. Tudi sicer je bila dualistična zgradba premeteno zasnovana. Majhno avtonomijo so dobili tudi Poljaki, ki so dobil oblast nad gališkimi Ukrajinci, in Hrvati, katerim so bili prepuščeni Srbi. Tako so držali Nemci na vajetih Poljake, a Poljaki Ukrajince, Madžari Hrvate, a Hrvati Srbe; čisto po pravilu “deli in vladaj”, ki je bilo v Avstriji zares do skrajnosti izrabljeno. Z dualizmom se je torej zgodilo še nekaj mnogo slabšega od tistega, kar so 1848. leta Jelačićevi Slovani hoteli preprečiti. Razumljivo je, da je nemška in madžarska liberalna buržoazija dualizem z navdušenjem pozdravila, kajti gospodarska in politična hegemonija ji je bila sedaj zagotovljena.
Dualizem je dvignil viharen protest slovanskih narodov in tudi Italijanov, ki so se upravičeno bali, da bo prinesel s seboj poostren nemški odnosno madžarski pritisk z novimi metodami raznarodovanja. Za Slovence je bil dualizem še posebno hud udarec. Po izgubljeni vojni v Italiji 1866. leta je pripadlo Italiji okoli 40.000 Slovencev, z dualizmom pa je prišlo okoli 100.000 Slovencev pod madžarsko oblast. Pokrajinski razkosanosti se je torej pridružila še meddržavna razkosanost, ki je idejo zedinjene Slovenije še bolj potisnila v ozadje.
In vendar, ko je prišlo do glasovanja o Beustovem predlogu, je slovenska državnozborska delegacija pod vodstvom dr. Tomana in Svetca, ki sta še v diskusiji nastopala proti dualizmu, nenadoma glasovala za dualizem. Ta nastop je vzbudil ogorčenje slovenskih ljudskih množic. Razgalila se je vsa oportunistična vsebina slovenske politike. Navzlic temu pa ta nastop ni bil presenetljiv. Kaj naj bi konservativna slovenska politika ukrenila v položaju, v kakršnem je bila? Obljubljene so bile večje deželne avtonomije, če bo sprejet dualizem. Vsa slovenskopolitična linija od 1860. leta naprej pa ni bila nič drugega in spričo konservativnega vodstva niti ni mogla biti nič drugega kakor poganjanje za deželnimi avtonomijami, kajti zedinjena Slovenija je preveč spominjala na revolucijo. Ali je tedaj čudno, če sta se Svetec in dr. Toman spričo brezizglednosti zedinjene Slovenije predala pohlevni iluziji, da bo nagrada za dualizem – deželna avtonomija poleg gorenjske železnice, ki je nakaterim prvakom napolnila žep? Toda pritisk od spodaj proti taki politiki je bil tako močan, da je za Beustovo decembrsko ustavo glasovala samo še manjšina slovenskih poslancev.
Dualizem pomeni za Slovence prelom, kajti ves njihov politični boj je odslej dobil nove oblike in nove ostrine. Dobo do dualizma bi mogli imenovati čitalniško, kajti čitalnice in podobne organizacije so bile glavna oblika slovenskega narodnega gibanja. Že sama ta oblika kaže, da se je narodno gibanje omejevalo na mesta in “jaro gospodo” po trgih in administrativnih središčih. Narodno gibanje se je odigravalo v malenkostnih tipično malomeščanskih bojih za pravice jezika v šolah in uradih, za tega ali onega birokrata, za ta ali oni dogodek, za univerzo v Ljubljani itd. Dualizem je izzval k večji politični aktivnosti ljudske množice, kajti centralizem, gospodarski pritisk nemškega kapitala in breme davkov, odškodnine in drugih dajatev so budili v delovnih množicah odpor, ki je moral dobiti svoj politični izraz. Aktivizacija teh množic je potisnila v ospredje liberalnejše elemente, ki so pod pritiskom množic nastopali z radikalnejšimi gesli. Iz takega razpoloženja so izšli veliki tabori, ki so se vršili po vsej Sloveniji in zares mobilizirali desettisoče ljudskih množic. Prvič v svoji zgodovini je postalo slovensko narodno gibanje stvar tako širokih množic. Že ta priliv kmečkih množic sam po sebi je bil dokaz, da stoji slovensko vprašanje pred novo etapo v svojem razvoju. Taborska akcija je zopet oživela geslo zedinjene Slovenije. Stotisoči slovenskih kmečkih množic so vlili v to parolo vse svoje želje in pričakovanja ter ji tako vrnili njeno revolucionarno vsebino.
Doba taborov pomeni triumf slovenskega liberalizma. Četudi ne nosi ta akcija pečata izključno liberalistične prireditve, je vendarle z vsem svojim potekom ugotovila popoln polom politike konservativnega vodstva. Tabori so proklamirali novo orientacijo slovenske politike, ki je bila izzvana z dualizmom, orientacijo na bratstvo južnoslovanskih narodov v skupnem boju proti nemško-madžarskemu pritisku. To je bil nedvomno velik korak naprej v naši politiki, prvi poskus, da bi se slovensko narodno gibanje otreslo svojega reakcionarnega črno-žoltega “zaveznika”. In v tem je največji pomen taborov.
Toda na tej politični liniji slovenski liberalci niso mogli več vztrajati, kajti “… vsekakor se je buržoaziji bati neumnosti množic, dokler ostanejo konservativne, in bati se ji je uvidevnosti množic, brž ko postanejo revolucionarne”. Tabori so odkrili revolucionarno energijo, ki je bila nakopičena v slovenskih delovnih množicah, in globoko socialno vsebino njihove udeležbe v narodnem gibanju. Nadaljevanje taborske linije je torej nujno privedlo do položaja, v katerem bi se liberalci znašli na čelu revolucionarne akcije slovenskih množic. Toda era progresivnega liberalizma je bila v zatonu. Mednarodni dogodki so prav v tem času potisnili liberalizem na novo pot. Vsak poskus revolucionarne akcije ni bil samo tuj, marveč sovražen meščanskemu liberalizmu. Zato so tabori višek slovenskega liberalizma in obenem začetek njegovega poloma.
Oportunistična politika slovenskega konservativnega vodstva je našla doslednega in gorečega nasprotnika samo v Francetu Levstiku. V slovensko kulturno in politično življenje je vnesel Levstik duha ostre načelne kritike. “Kritika šele budi in kaže, kod je cesta v Atene”, to je bilo Levstikovo geslo. S tem geslom se je vrgla v boj proti konservatizmu Bleiweisovega vodstva demokratična struja, ki se je okrepljena v ognju 1848. leta pojavila v slovenskem političnem življenju. Notranja nasprotja so se zaostrila.
Značilnost Levstikove borbe je bila v tem, da se je boril z vso odločnostjo tako proti glavnemu sovražniku slovenskega naroda, kakor proti oportunizmu v lastnih vrstah, medtem ko so konservativni prvaki brezobzirno in grobo bili po domačih nasprotnikih, hkrati pa odpirali narodno fronto pritisku monarhistično-veleposestniške reakcije. Levstik se je zavedal, da je boj slovenskega naroda proti premočnemu sovražniku mogoč samo tedaj, če bo notranje močan. Njegove vrste pa je v prvi vrsti slabil ravno oportunizem. Konservativno vodstvo, svetovnonazorsko zvezano s cerkvijo, socialno-politično pa s polfevdalnim veleposestvom ter dinastijo, je bilo nesposobno, da bi realiziralo slovenski program. Zato je Levstik sem usmeril svoj glavni politični udarec. Boj, ki ga je pričel Levstik z “Napakami slovenskega pisanja” se je potem prenesel na konkreten teren, v čitalnice in slovensko politično časopisje, ter je z boji proti dualizmu in s tabori dosegel svoj višek.
Usmerjenost Levstikovega duha v življenjsko stvarnost nam razodeva Levstika kot bojevnika, ki utira pot napredku. Boj za napredek je vselej zvezan s poudarjanjem stvarnosti, zakaj iz nje izhaja. Samo reakcija se izgublja v abstrakcijah, za katerimi skriva resnično stanje stvari. Levstik je predstavnik in glasnik tistih meščansko-demokratičnih revolucionarnih tendenc, ki so bile potlačene v porazu revolucije 1848. leta in so se sedaj v novi obliki, oprte na kmečke in delavske množice, izrazile v Levstikovem prizadevanju. In v tem smislu tvori Levstikovo literarno in splošno politično delo enoto. Tu kakor tam teži za popolno osamosvojitvijo slovenskega naroda.
Z “Naprejem” je 1863. leta Levstik ustvaril Slovencem prvi načelni politični list in v njem obudil program iz 1848. leta. Zedinjena Slovenija in demokracija sta bili rdeča nit vse Levstikove politike. Pri tem je bilo glede na ti dve načeli njegovo delo v teoriji in praksi dosledno in vselej zvezano z interesi slovenskih ljudskih množic. V tem dejstvu se kaže neka dvojnost njegove miselnosti. Izhajajoč iz kmeta, ki se je pehal na politični oder, je Levstik istočasno izražal nazore, ki so bili svojstveni evropskemu liberalizmu. Utiral je torej pot slovenskemu meščanskemu liberalizmu. Saj je na primer v 60ih letih očital slovenskemu meščanstvu, da ni napredno, da se premalo oprijemlje industrije, da ne uvaja novih strojev itd. Z zaničevanjem govori o teh “meželjnih”, ki odirajo ljudstvo, toda niso v stanu, da bi napravili korak naprej v boju z nemškim kapitalom. Drugače tudi ni moglo biti. Kmečka demokratična misel se je mogla v tem času in naših razmerah utreti pot samo v okviru liberalizma. Tako se je zgodilo, da je bil nekaj časa Levstik voditelj in ideolog liberalne struje. Ko pa je razvoj potisnil liberalce k odkritemu paktiranju z reakcijo, tedaj se je Levstikova demokratična kmečka natura uprla. Razšel se je z liberalizmom. Po tem polomu mu je preostala samo ena pot, če je hotel ostati zvest svojim načelom, pot s proletariatom, ki se je tedaj pojavil na evropski in slovenski politični pozornici. Toda za to pot je bil Levstik tedaj nesposoben ker je bil preveč zvezan z duhom liberalizma. Pa tudi zaostale slovenske razmere ga niso mogle izpodbuditi, da bi se razvijal v to smer. Zato se je zagrenjen in bolan sam izločil iz slovenskega političnega življenja. Vsekakor pa predstavlja Levstik v razdobju po letu 1860. najbistrejšo politično glavo, vrhunec slovenske demokratične misli.
Z “Naprejem” je Levstik razvil ideološko osnovo za boj proti konservativcem na vsej fronti. Izhajal je pri tem iz spoznanja o samobitnosti slovenskega naroda. Istočasno, ko je udaril proti oportunizmu je zavrgel tudi vse iliristične in panslavistične sanjarije:
“Slovenci smo narod in zaradi književnega jezika se ne moremo, nečemo in tudi ne smemo iznebiti svoje narodnosti …” pravi v “Napreju” 1863. leta.
Prav zato torej, ker je bil Levstik resnično ljudski bojevnik, je moral izhajati iz nepotvorjenih ljudskih stremljenj, iz slovenstva in iz demokracije. Panslavizem je bil pri Levstiku redko ponavljajoča se bolezen, kadar je za trenutek podlegel paniki zavoljo udarcev, ki jih je dobil slovenski narod. V bistvu pa mu je bil panslavizem tuj. Sprejemal in razvijal je tezo jugoslovanskega bratstva, toda tudi to na demokratičen način: kot svobodno zvezo južnoslovanskih narodov v boju proti narodnemu zatiranju.
Spopadi med Levstikom in konservativnim vodstvom so se do dogodkov v zvezi z dualizmom 1867. leta vršili na posameznih manjših vprašanjih, dasi je bilo že tedaj jasno, da gre tu za dve politični smeri, med katerima je ležal nepremostljiv prepad. Levstik je zbiral okoli sebe mlade ljudi, ki so ga 1864. leta v zanosu imenovali “slovenskega Spartaka”. To leto je prvič prišlo do načelnejših nasprotij zaradi nemškega “Triglava”, ki so ga hoteli prvaki izdajati, toda formalnega razkola še ni bilo. Ko pa je naslednje leto pričel v “Celovcu” izhajati Einspielerjev “Slovenec”, okoli katerega so se zbrali demokratičnejši krogi, je priobčil Levstik v njem politične članke, ki so po načelnosti in ostrini svoje kritike popolnoma novo poglavje v naši politični zgodovini. Levstikov ugled se je v teh letih silno povečal. S svojim delom je ustvarjal idejne in teoretične predpogoje za razvoj svobodomiselne in demokratične stranke.
Leta 1866. sta Levstik in Stritar izdala Prešerna. To je bilo v času, ko se je notranji boj v slovenskem narodnem gibanju bližal svojemu višku. Ta akcija je bila skoraj demonstracija. Levstik je z njo odkrito manifestiral svojo voljo, nadaljevati Prešernovo demokratično linijo v boju slovenskega naroda za svobodo.
Do definitivnega spopada je prišlo šele za dualizma. Po polomu, ki ga je doživela Bleiweisova politika, se je liberalna opozicija močno okrepila, ker so jo podprle ljudske množice. Narodni boj se je zaostril tako v vrhovih kakor v množicah. V taki situaciji so liberalni “mladoslovenci” ustanovili “Slovenski narod”, ki je postal Levstikova tribuna za boj proti konservativcem. Njegovo prizadevanje je šlo sedaj odkrito v smeri razkola. Konservativcem očita, da so s svojo politiko demoralizirali slovensko ljudstvo.
“… Vsa koristolovska politika naših poslancev – piše v “Slovenskem narodu” –, katera samo njim daje koristi, narodu pa seka rano za rano, nas je ponižala pred samim seboj, nas je blamirala pred vsem svetom, nas je pahnila tik do brezna pogube …”
V drugem članku pravi :
“… Ali nas vlada more spoštovati, ko smo taki strahopetni zajci? … Kam pridemo s tem večnim trepetom, ki zavira vsako moško stopinjo naših voditeljev? V telo slovenske politike se je nabralo toliko gnoja, da mora tvor kmalu pokniti!”
To je bil odkrit poziv k razkolu, ki naj bi se izvršil v interesu slovenskega naroda. Tistim, ki so se razkola bali, je zapisal:
“… Ne bodi te strah sentimentalnega jadikovanja po zlati slogi, miru in spravi, po blagi edinosti; tega jadikovanja bomo slab kruh pekli …”
Taka politična taktika, usmerjena k razkolu, je bila tedaj edino pravilna. Priznavanje Bleiweisovega vodstva je tedaj pomenilo, držati roke navskriž.
“… Ko sila mine, mi se spet vzdignemo” – je pisal po Beustovi zmagi Luka Svetec in tako na drastičen način izrazil oportunizem konservativnega vodstva. Kdor se je torej hotel boriti z nasprotnikom, ki se je po sklenjenem dualizmu silno okrepil, je moral obračunati z oportunizmom na lastnih tleh.
“… Ali nas te tako bridke izkušnje še sedaj niso izučile”, – je pisal Levstik v “Slovenskem narodu” – da je tudi v politiki ravni, po trdnih načelih modro premišljeni pot najboljši, ter da od njega ni smeti kreniti, ne na desno, ne na levo? …”
Da bi našel za to svojo politiko oporišča v ljudskih množicah, je dal Levstik iniciativo za narodne tabore, na katerih naj bi slovensko ljudstvo manifestiralo za revolucionarno geslo zedinjene Slovenije in s tem podčrtalo svojo pripravljenost za odločno borbo. Tabori so se res spremenili v orjaško revolucionarno manifestacijo narodne misli, toda sadove Levstikovega prizadevanja so poželi liberalci.
Doba taborov je doba najodločnejše Levstikove obrambe zedinjene Slovenije nasproti konservativnim prvakom. Tudi ti so sicer govorili na taborih, toda obenem so se jih bali. Praktično so že davno likvidirali z geslom zedinjene Slovenije ter so se definitivno oklenili deželne avtonomije. Toda Levstik se je zmotil, če je računal, da bodo njegovi liberalni zavezniki doslednejši. Tabori so okrepili njihove pozicije. Ko pa so stali na čelu slovenskega narodnega gibanja in je bilo treba zahteve, ki so jih postavili tabori, realizirati, se je razgalila vsa njihova oportunistična natura. Ko je bilo treba prevzeti odgovornost za odločen nastop, ko so množice manifestirale svojo pripravljenost za boj v krvavih spopadih z nemškutarji in celo orožniki, tedaj so se zbali in se pričeli bližati konservativnim vrhovom ter jeli oznanjati zloglasno slogo in sporazum.
To umazano breznačelnost je Levstik napadel v svojem satiričnem listu “Pavlihi”. Prinesel je karikaturo liberalnega prvaka Zarnika med dvema stoloma, ki je izredno jasno podčrtala brezprincipnost slovenskega liberalizma. A v satirični pesnitvi “Molčimo” pravi:
“Vse kar se po Kranjski deželi godi,
Molčimo!
Ker k zmagi najprvo potreba je sloge,
Molčimo!
Naj v prsih nam bridko srce krvavi,
Molčimo!
Če staro ošabnost in puhli ves red
Z molčanjem pohlevnim utrdimo spet
Potlej kričimo!! …”
Levstik se je torej bal, da bi oportunizem slovenskih liberalcev ponovno utrdil vodstvo konservativnih prvakov. Točno to se je kasneje tudi zgodilo. Toda na to načelno kritiko so liberalci roka v roki s konservativci odgovorili s silovito gonjo proti njemu. Boj ima globoko socialno vsebino. V njem je stopil slovenski meščanski liberalizem prvič na samostojne noge in se z Levstikom otresel kmečko-demokratičnega pritiska od spodaj. Z Levstikom vred pa se je otresel tudi – zedinjene Slovenije, ki je poslej pač ostala tisto, za kar jo je proglasil Vošnjak: tolažilni ideal, ki zanj veš, da ga nikoli ne dosežeš.
Ni slučaj, da je prišlo do tega preloma ravno 1870. leta. Gotovo obstoji organska vez med temi boji in splošnim socialnopolitičnim razvojem v Evropi. Konec 60ih let je pričela občutno rasti delavska politična aktivnost v Evropi. Revolucionarna I. Internacionala, ki je bila 1864. leta ustanovljena v Londonu, je vnašala v spontano delavsko vrenje duha razredne zavesti in orientacijo na samostojno delavsko politiko. Tako se je pred liberalno meščansko Evropo z vso ostrino pojavilo “socialno vprašanje”.
“… Silno in vedno silneje – je pisal Stritar 1875. leta – trka na duri ,socialno vprašanje', strah sedanjosti in bližnje prihodnjosti …”
Po zlomu francoske armade v vojni proti Prusiji je nastala spomladi 1871. leta revolucija pariških delavcev; to je bila prva proletarska diktatura v zgodovini, ki se je vzdržala na oblasti okoli 70 dni. Revolucija je bila zlomljena, toda navzlic temu predstavlja mejnik v razvoju evropske zgodovine. Revolucionarni dogodki so prestrašili liberalno in monarhističnoreakcionarno Evropo, ki je poslej morala napeti vse sile, da je obvarovala “sveto privatno lastnino”. Vsaka revolucionarna akcija je bila sovražna njenemu obstoju, ker je nujno pretresla temelje, na katerih je bila zgrajena liberalno-meščanska Evropa. Liberalno meščanstvo je s tem prenehalo biti nosilec napredka.
Val teh družbenih sprememb je prišel tudi k nam. Že v sredi 60ih let se pojavljajo pri nas delavske organizacije in 1870. leta jih “Novice” že ostro napadajo. Nepovoljno se izraža o njih tudi “Slovenski narod”. V taborski akciji so poleg kmetov nastopali tudi slovenski delavci in prav ta nevšečna kmečkodelavska družba je silila liberalce k slogi in opuščanju revolucionarnega gesla zedinjene Slovenije. Zato predstavlja Levstikov zlom hkrati začetek pregrupacije gibalnih sil slovenskega narodnega gibanja.
Z nemško-francosko vojno 1870. leta se je vloga Avstrije bistveno izpremenila. Če je prej še del avstrijske reakcije gojil idejo maščevanja nasproti Prusiji, je sedaj, po pruski zmagi, ta ideja izgubila vsako oporišče. Nasprotno, zamenjala jo je politika vse tesnejšega zavezništva, toda zavezništva pod pruskim vodstvom. Položaj se je torej obrnil: Avstrija je izgubila svoj dominantni položaj v srednji Evropi in postala nemška predstraža na vhodu. Avstrijska “ječa narodov” je postala most za prodiranje nemških teženj proti vzhodu in kolikor globlje se je Nemčija pomikala v imperializem, tem tesnejša je morala biti avstrijsko-nemška zveza. Vzdržanje nemške hegemonije v Avstriji je bil tedaj problem, na katerem je bila zainteresirana tudi Nemčija. To je Bismarck tudi jasno povedal:
“… Avstrijski Nemec upravičeno stremi po političnem vodstvu in bo čuval interese germanstva na vzhodu, če bo kot vmesni člen med germanstvom in slovanstvom preprečil njun medsebojni spopad …” (Po R. Charmatz: Oesterreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907 – II., str. 65.)
Velenemške tendence so se okrepile in z njimi liberalno meščanstvo. Od 1867. leta dalje pa do Taaffeja so imeli nemški liberalci s kratkimi presledki v rokah vlado in nobena veleposestniška vlada se ni mogla dalj časa obdržati. Vse te vlade so se trudile, da bi z vsemi sredstvi utrdile nemško hegemonijo, zato jih spremljajo germanizacija, pritisk nemškega kapitala, absolutizem in gospodarsko izžemanje zatiranih narodov. Liberalni voditelj Plener je to stremljenje tudi “teoretično” objasnil:
“… Zahteva absolutne enakopravnosti je zmota, ker v življenju posameznika in narodov ni absolutne enakosti, in nenemške narodnosti v Avstriji morajo sprejeti v interesu avstrijske države neko mero, ne rečem podrejenosti, ampak priznanja izvršivših se nacionalnih dejstev.” (Po dr. J. Prijatelj: “J. Kersnik, njega delo in doba”, str. 105.)
Jasno je bilo, da se s prusko zmago pričenja novo razdobje avstrijske zgodovine. Avstrija je pričela segati po Balkanu. Ko se je 1878. leta zunanji minister Andrassy vrnil z berlinskega kongresa, na katerem je Avstrija dobila pravico do okupiranja Bosne in Hercegovine, je dejal cesarju Francu Jožefu I., da so sedaj Avstriji vrata na Solun odprta. Isto leto je bila Bosna in Hercegovina okupirana. Naslednje leto je bil dogovorjen med Avstrijo in Nemčijo pakt o medsebojni pomoči proti Rusiji, a 1882. leta je bila v vsej tišini sklenjena “trozveza” Nemčija–Avstrija–Italija, ki je bila naperjena proti Angliji in Franciji.
Vsi ti dogodki so morali poučiti slovanske narode, da je era, v kateri je liberalno meščanstvo oznanjalo idejo nacionalnih držav, dokončno minila. Avstrijska liberalna buržoazija je v bloku z veleposestniki postala glavni sovražnik svobode zatiranih narodov in je z okupacijo Bosne odkrito prešla k politiki narodnega zatiranja. Politika slovanskih narodov je torej zopet zamudila čas. Sovražnik je postal močnejši in nasilnejši.
Ta nova dunajska politika je seveda zbudila odpor pri zatiranih narodih, v katerem so že sodelovale množice delavcev in kmetov, četudi so stale še pod političnim vplivom in vodstvom liberalizma. Tak je bil zlasti položaj na Češkem, kjer so liberalni “mladočehi” stali na čelu velike ljudske akcije, dokler se niso ustrašili lastnih množic in sklenili kompromis z isto reakcijo, s katero so bili povezani konservativni “staročehi”.
Podobno je bilo pri nas. Nevarnosti, ki je nastala po pruski zmagi, so se slovenski voditelji dobro zavedali. Toda, kako najti pot iz stiske? Nobena od obeh vodilnih frakcij slovenskega narodnega gibanja ni mogla odgovoriti na to vprašanje. Zato pa so se znova razširile panslavistične sanjarije in iluzije o južnoslovanski skupnosti. 1870. leta je bil v Ljubljani slovensko-hrvaški kongres, kjer je bil sklenjen tako zvani “ljubljanski južnoslovanski program”, toda razen splošne manifestacije južnoslovanskega bratstva ni bilo ukrenjeno nič konkretnega. Najsi bo zedinjena Slovenija ali južnoslovanska skupnost – vselej se je kolo ustavilo ob glavnem vprašanju: kako, po kakšni poti je mogoče doseči ta cilj?
Odgovor so dali 1875. leta balkanski narodi. V Bosni in Hercegovini ter nato v Bolgariji je prišlo do revolucionarne vstaje proti turškemu gospodstvu, v katero sta se vmešali tudi Srbija in Črna gora, tako da se je znašel v revolucionarnem ognju ves Balkan. Ta boj je bil nedvomno progresiven, ker je na eni strani rušil gnili turški fevdalni sistem, na drugi strani pa zapiral pot osvajalnim težnjam Nemčije in Avstro-Ogrske proti Balkanu. Avstrijski Slovani, med njimi tudi Slovenci, so obsipali ta boj s platoničnimi simpatijami, toda ko je Avstrija 1878. leta zasedla Bosno in Hercegovino, se ni dvignila niti ena roka slovenskega vodilnega politika k protestu. Nasprotno, okupacijo so pozdravili, češ zdaj nas bo več Slovanov v Avstriji. Očitno je potemtakem, da rešitev slovenskega narodnega vprašanja na revolucionarni način v nobenem slučaju ni prišla v poštev niti za liberalno še manj seveda za konservativno frakcijo našega narodnega gibanja, čeprav je bila to sploh edina pot. Spričo tega je jasno, da je obema slovenskima političnima frakcijama, konservativcem in liberalcem, preostala samo oportunistična linija tako zvane “realne politike”, drobtinčarstva. Konservativci so se spojili s skrajno reakcionarno avstrijsko državnopravno stranko, ki je branila interese veleposestnikov in cerkve ter zagrizeno sovražila vsak napredek. Liberalci pa so omahovali sem in tja, toda v bistvenih vprašanjih so obviseli na repu konservativcev. Glavno vprašanje pri Slovencih je bilo narodno vprašanje, a prav v tem vprašanju ni bilo razlike med liberalci in konservativci. Oboji so bredli po enakem oportunizmu. Pod takimi pogoji se seveda liberalizem v slovenskih množicah ni mogel ukoreniniti. Kramarstvu v gospodarstvu je odgovarjalo kramarstvo v politiki, parvenijska lakomnost, požrešnost in brezobzirnost v gospodarstvu, ki je izolirala liberalno meščanstvo od delovnega ljudstva, je dobila politični izraz v obliki parvenijske zagrizenosti, ozkosti obzorij, nizkotnosti, pritlikavosti in politikanstvu. To meščanstvo je dalo politike nizke ravni in v svoji zaostalosti in nizkogrudnosti je poteptalo celo ljudi, ki so njemu samemu odpirali obzorja. Dr. Tuma je bil v svojem začetnem političnem delovanju morda najbolj daljnosežen ideolog tega meščanstva, ki pa ga je odvrglo, ker je prestopil njegova obzorja in ker je zahteval od njega, naj se bori za svoje lastne interese. Dvajset let dejanskega slogaštva je prineslo zato Slovencem samo poraze in ponižanja.
Medtem pa je preživljalo slovensko kmetiško in delavsko ljudstvo težke čase. “Grozovito socialno vprašanje” je res z vso ostrino trkalo na vrata. Gospodarski krizi 1873. leta je sledila konjunktura, ki je silno okrepila gospodarsko aktivnost meščanstva. Položaj kmetov pa se ni popravil. Ameriško žito, ki je pričelo preplavljati Evropo, je potisnilo zlasti srednjeevropsko agrarno produkcijo v težak položaj. Bedo kmečkih slojev so izrabili tuji in domači oderuhi. Denar so posojali s 30–50% letnih obresti, ter poleg tega pobirali še postranske obresti v poljskih pridelkih. 1875. leta je napisal Kersnik v “Slovenskem narodu” članek, kjer pravi, da prihaja po 20 dražbenih zadev na dan. A 1879. leta je pisal “Slovenski narod”, da ni zemlje v Evropi, ki bi bila tako v rokah oderuhov kakor so slovenske dežele. Pridružile so se še specifične oblike narodnega zatiranja s prodiranjem tujega kapitala, ki je izžemal zemljo, z davki in drugimi državnimi dajatvami, z dragim birokratskim aparatom itd. Zato je na primer 80% vseh dražb na Štajerskem odpadlo na Slovence.
Ta beda kmečkega ljudstva, ki ga je v desetih in desetih tisočih pognala v Ameriko, v Nemčijo in v Severno Afriko, po vsem svetu, pa je obenem postala izhodišče za obogatitev “jare gospode”, slovenskih “kraljev na Betajnovi”, slovenskega meščanstva. Šele v tej dobi so Slovenci na račun propadlih kmečkih množic pričeli dobivati moderno buržoazijo. Pod geslom “svoji k svojim”, ki ga je dalo konservativno liberalno vodstvo slovenskega narodnega gibanja, so se stekali prigarani groši kmeta in malega človeka v roke domačemu odeli' 163ruhu, ki je bil včasih veleposestnik, včasih advokat, včasih tudi trgovec ali gruntar. Na dražbah so slovenska posestva zlasti na Štajerskem prihajala včasih v nemške roke, velikokrat pa so se jih polastili domači “kralji na Betajnovi”.
Da bi moglo uspešneje konkurirati z nemškim kapitalom, je prešlo slovensko liberalno meščanstvo k modernejšim oblikam eksploatacije. Pod Vošnjakovim vodstvom je pričelo organizirati hranilnice in posojilnice, ki so zbirale kapital za gospodarsko aktivnost liberalnega meščanstva. “Če umejo nasprotniki delati kapitale iz naše beračije – je pisal 1883. leta A. Koder v “Slovenskem narodu” – zakaj bi jih mi ne mogli.” To je bilo torej pravo ozadje zadružne akcije na prvi etapi, ki se bistveno razlikuje od kasnejše Krekove.
Tretji vir slovenskega kapitala je bilo davčno zakupništvo. V svojem delu “Iz mojih spominov” pravi o tem Fr. Šuklje:
“… Suho dejstvo je bilo, da so skoraj vsa velika premoženja, ki so se v siromašni deželi bila nakupičila v slovenskih rokah, nastala več ali manj iz “iblajtarstva”. Naši slovenski kapitalisti so bili davčni zakupniki. Imena Kalister, Goriup, Hozhevar in dolga vrsta drugih potrjujejo istinitost te trditve. Interes takih zakupnikov se seveda ni mogel strinjati niti z interesom deželnega zaklada niti s koristmi konsumentov …” (Str. 147, II.)
Narodna ideja je torej postala samo še sredstvo za gospodarsko okrepitev slovenskega meščanstva. Odtod slogaštvo, breznačelnost, politikantstvo, ki je tako značilno za teh dvajset let po utrditvi dualizma, ko konservativno-liberalno vodstvo ni imelo resnega nasprotnika. Na to dejstvo je mislil A. Tomšič, urednik “Slovenskega naroda”, ko je 1869. leta pisal Levstiku:
“… Ako govorimo o naši stranki, je to velika iluzija, kajti naše stranke ni, kakor sploh na Slovenskem ni nobene stranke, pa tudi nobene celote, ampak pri najboljih ljudeh nekoliko meglenih želj, pri drugih pa lumparija ali apatija! … Bolje je, da nas tepe tujec ali potujčenec, kakor da bi domači lumpje molzli izstradano narodno kravo …” (Po J. Logar: “Levstik v boju s prvaki”, Levstikov zbornik, str. 225.)
V “Dunajskih sonetih”, ki predstavljajo najborbenejši del Stritarjevega udejstvovanja, je pesnik s pekočo satiro ožigosal vlogo narodnih prvakov, ko pravi ljudstvu:
“Kako ti z blagom gospodari
Ta zarod samopriden in nesramen,
Ki prid le in dobiček mu je mari!
Ti prosiš kruha, – on ti daje kamen!
Kaj te še dosti ne slepari?
Bog te odreši tega zlega – amen.”
In dalje:
“Ko vrže vlada kako jim “koncesijo”
Huj! zbirajo okoli nje se kavke
ter tiho v lepi složnosti dele si jo
In ljudstvo! Kake imaš ti opravke?
Ti stradaš, moliš, hodiš za procesijo,
Ti vpiješ Slava! – ter plačuješ davke!”
Iz tega koristoslovstva izhaja oportunizem:
“Oj, vi politiki visoki, slavni!
Kako izborno posel svoj umejete!
V sklepavnji na prsih gumbe štejete:
Pójmo – ne pójmo – pójmo v zbor državni.”
In dalje:
“Ti praznouho zajčje trepetunstvo!
Beseda krepka ti iz ust ne pade,
Predevaš sklepe, kakor mačka mlade,
Prokleto ti vsestransko omahunstvo.”
V “Dunajskih sonetih” se je Stritar povzpel do svojega viška. Že v naslednjih letih je pod vplivom “grozovitega socialnega vprašanja” ta bojevitost skopnela kakor spomladanski sneg in Stritar je pristal v varnem zavetju oportunizma liberalnih prvakov.
1877. leta celo “Slovenec” ogorčeno piše o koristolovcih v slovenskem narodnem gibanju:
“… Tem ljudem je edinole za “kšeft”, za zaslužek … Nobene idealnosti, nobene žrtve, nobenega domoljubja ne poznajo, izdali bi domovino, zatajili svojo narodnost, zatajili očeta in mater, zatajili celo vero, vse za denar …”
In tudi sodobnik Šuklje piše v “Spominih”:
“… Posebno se je moglo očitati temu gibanju (narodnemu, op. Sper.), da je poleg njega vendar po vsej Sloveniji, zlasti na Notranjskem in Dolenjskem, bujno cvetelo oderuštvo. Pač se je s ponosom poudarjala narodna zavednost kremenitih Notranjcev, ali dejstvo je bilo, da so najglasnejši “narodni” klicarji v narodni borbi prepogostoma bili izsesovalci onih rojakov, ki so jih hoteli rešiti tujega jarma …” (Str. 19, III.)
Očitno je potemtakem, da liberalno meščanstvo ni imelo več pravice nastopati v imenu slovenskega naroda, kajti njegovi interesi so prišli v nasprotje z interesi narodne celote. Vsa njegova praktična politika je bila oportunistična in je ščitila njegove razredne interese, ideološko pa se je izgubljala v neki novi obliki reakcionarnega panslavizma. Tega se je oprijemal preplašeni malomeščan, ki se je znašel pred ogromnim socialnim gibanjem v Evropi in ki mu je to gibanje z ognjenimi barvami pričaralo v fantaziji pošast krvave revolucije. Slovanstvo, slovanska zaostalost naj bi rešila Slovence pred to socialno nevarnostjo.
“Gospoda več ne bodi ne trpina,
človeštvo ena bode naj družina,
rešitelj svetu bode naj Slovan!”
je pel ideolog tega pansklavizma, Josip Stritar.
Boj, ki se je sedaj odigraval v slovenskih političnih vrhovih, torej ni več izhajal iz temeljnega vprašanja, kako, po kakšni poti doseči neodvisnost slovenskega naroda in zedinjeno Slovenijo, ki je bila deifinitivno pokopana, ampak se je bil samo zavoljo ozkih interesov obeh vodilnih političnih strank, od katerih so pri liberalni prišli do izraza predvsem interesi mlade industrijske in trgovske buržoazije, pri konservativni pa veleposestvo, vaška buržoazija in cerkev.
Šukljetu so zelo – in upravičeno – zamerili zavoljo njegove elastične politike na Kranjskem. Toda v bistvu je šel le do zadnje konsekvence, ki je preostala slovenskemu liberalizmu. Breznačelni oportunizem slovenskega liberalizma je dobil svojo končno obliko, ko je Šuklje pričel snovati svojo vladno stranko. To je bila spričo politične smeri slovenskega liberalizma edina možnost, da postane politični faktor. Saj se v bistvu tudi “radikalna” struja Tavčarja in Hribarja ni razlikovala od Šukljeta, dasi je nekaj časa bíla boj proti Šukljetu. Osamljena, kot je bila – zlasti potem, ko je volivni sistem postopno zajemal vedno širše plasti ljudstva – je tudi radikalna grupa padla na Šukljetovo linijo, ko se je za nekaj drobtinic zvezala z nemškimi veleposestniki v deželnem zboru. To je bil naraven konec liberalizma, kakor je nekoliko prej tudi konservativna struja končala v skrajno reakcionarni državnopravni stranki, ki je imela v svojem programu med drugim tudi enotnost države in nedotakljivost kronovin. Zedinjena Slovenija je bila torej pri obeh frakcijah dokončno položena “ad acta”. Nekdanji liberalni voditelj Šuklje je bil torej zelo iskren – in to ga je vedno odlikovalo nasproti “pobeljenim grobovom”, ki so skrivali svoje resnične nazore, – ko je zapisal v svojih “Spominih” tole priznanje:
“… S tako zvano “narodno avtonomijo” se namreč nikoli nisem mogel sprijazniti, ker se je nisem mogel predstaviti v praksi. Ni mi bilo mogoče konkretizirati tega pojma v avstrijski državnosti, vsled tega sem od nekdaj zagovarjal deželno avtonomijo, združeno s posebnim zakonom o varstvu manjšin …” (Str. 196.)
Šuklje točno označuje oportunizem slovenske politike:
“… Ker večjih uspehov (t. j. v državnem zboru na Dunaju – op. Sper.) nismo mogli doseči, smo se tembolj poprijeli narodnega “drobiža”, ter zlasti pri uradniških imenovanjih skušali pomnožiti vrste narodnih uradnikov …” (Str. 151.)
Tudi glede rezultatov take politike Šuklje nehote očitno priznava:
”… Osovraženi smo bili in prezirani, naravnost zaničevani, sleherna vlada nas je imela le za nadlogo, nobena za podporo, celo naše delo v centralnem parlamentu je obstojalo v tožbah in jadikovanju zaradi neizvršene narodne enakopravnosti. Boj za jezik, v njem se je izčrpala naša politika, pri tem pa smo popolnoma prezirali, da se s čudovito naglico razširja gospodarski propad našega ljudstva ter da je njegovo osiromašenje mnogo nevarnejši sovražnik slovenskemu narodu, nego “Laibacher Tagblatt”, Dežman in Schrey in vsi birokratje počenši od Kalteneggerja doli do zadnjega nemškutarskega davčnega praktikanta.” (Istotam, str. 123.)
Šuklje je s tem zgrabil problem na pravem koncu. Ves jezikovni in kulturni boj je zaman pri vsakem narodu, tembolj pa pri narodu, ki je zaostal in gospodarsko slaboten, če ta boj ne izhaja iz temeljne zahteve: iz zahteve po neodvisnosti naroda in njegovega zedinjenja s pravico do svoje lastne države. Toda tak boj bi mogla voditi samo revolucionarna demokratična stranka. Te pa pri Slovencih ni bilo, ker je slovensko meščanstvo zaradi slovenske zaostalosti postalo družbeno-gospodarski in politični faktor šele tedaj, ko je po svoji splošni družbeni vlogi že postalo reakcionarno.
Toda revolucionarne energije, ki so se razvijale v nedrih slovenskega delovnega ljudstva so morali priti in so tudi prišle do izraza. Pojavile so se v obliki demokratične opozicije v obeh taborih in razmaha delavskega gibanja. Masarykovci, radikalna mladina in “preporodovci” v svbodomiselnem, Krek in krščanski socialisti v konservativnem taboru ter mlada socialna demokracija, to so novi pojavi, ki so oznanjevali tudi novo postavljanje narodnega vprašanja. In na pragu našega stoletja je bilo sem prenešeno težišče in bistvo našega narodnega gibanja.
Kakšen je bil torej splošni politični položaj Slovencev v svetu in v Avstriji po revoluciji 1848. leta?
Reakcija se je predvsem zbirala okoli veleposestniško-monarhističnih vladajočih krogov carske Rusije in cesarske Avstrije.
Tem reakcionarnim silam je bila nevarna vsaka progresivnejša akcija, torej tudi osvobodilni boj katerega koli naroda, ker je kot meščansko-demokratično gibanje že po svoji prirodi rušilo ostanke fevdalne družbe. Okoli tega reakcionarnega središča se je zbralo vse, kar je bilo na en ali drug način vezano na preživeli fevdalni sistem (plemstvo, visoka cerkvena hierarhija, monarhi različnih stopenj, mračnjaki vseh vrst, oderuhi itd.).
Na drugi strani je bila visoko kapitalistično razvita Anglija, ki je bila po svojem socialno ekonomskem sistemu že preveč vezana na narodno zatiranje kolonij in Irske, da bi se mogla vnemati za osvobodilno gibanje zatiranih evropskih narodov. Poleg nje je bila Francija, ki je 1848. leta postala republika zato, da je kmalu postala plen avanturistične politike Napoleona III., ki je sistematično gazil načela narodnih pravic, kakor jih je postavila francoska revolucija. Dušil je narodno osvobodilna gibanja v Italiji, v Mehiki in drugod.
V politiki teh dveh držav se je jasno odražalo novo stališče meščanstva do narodnega vprašanja. Kakor na vseh področjih se tudi tu vidi, da je postajal kapitalizem že reakcionarna sila, torej ovira svobodnega razvoja narodov in njihovega boja za osvoboditev.
Na tretji strani pa so bili dolgotrajni krvavi in nekrvavi napori nemškega, irskega, italijanskega in poljskega naroda za zedinjenje in osvoboditev, ki so priklenili nase vse progresivne sile in so bili središče progresa. Kakor na dlani se vidi v teh bojih sprememba v razvoju tedanje družbe. Medtem ko meščanstvo kot celota zapušča revolucionarne vrste narodno-osvobodilnih gibanj, se kaže vedno ožja zveza med njimi in med jedva se pojavljajočim delavskim gibanjem. Poljski narodni revolucionar in legendarni junak Dombrovski pade 1871. leta na pariških barikadah ob strani pariških delavcev. Dasi po svojem družbenem bistvu meščansko-demokratično, se torej narodno osvobodilno gibanje zopet naslanja na progresivne tokove v družbeni strukturi.
Podobno razdelitev sil imamo tudi znotraj Avstrije. Po zlomu revolucije 1848. leta je fevdalna reakcija znova prevladala. Toda njena moč kljub temu ni bila več ista kakor nekdaj. Poleg nje se je dvignilo liberalno meščanstvo, ki je prevzelo vodstvo v gospodarstvu. Prva desetletja druge polovice XIX. stoletja so v Avstriji značilna po tem, da je bila glavna vsebina političnega boja borba med fevdalnimi veleposestniki, ki jih je revolucija oslabila, in nemškim liberalnim meščanstvom, ki ga je revolucija okrepila, za pozicije v državnem aparatu, za delež pri oblasti.
Ta boj pa je imel nekatere specifične črte, ki izhajajo prav iz mnogonacionalnega značaja Avstrije. V eni točki sta se dva razreda, kakor smo že preje videli, vendarle ujemala: da sta oba čutila v narodnih gibanjih zatiranih avstrijskih narodov sovražnika. Polfevdalni veleposestniki in vsa z njimi zvezana reakcija je videla v teh gibanjih nevarnost za svojo oblast in oporo liberalno-meščanskih stremljenj. Liberalno nemško meščanstvo pa je v njih videlo tekmece v boju za gospodarsko in politično hegemonijo v državi in pa nevarnost za notranji trg, za vire surovin in delovnih ter vojaških sil.
Ko se je proti koncu XIX. stoletja pojavil v Avstriji tudi delavski razred kot samostojen politični faktor, se je nasprotje med obema vladajočima nemškima grupacijama na eni in zatiranimi narodi na drugi strani tembolj zaostrilo.
Na katere zaveznike in kakšne posredne ali neposredne rezerve je tedaj moglo računati slovensko narodno gibanje v Avstriji in izven nje?
Očitno je, da Slovenci tudi v tej dobi niso mogli ničesar pričakovati niti od carske Rusije, niti od avstrijske monarhije, ki sta stali na čelu reakcije. Tako panslavizem, ki se je opiral na Rusijo, kakor avstrijakantstvo, ki je vzdrževalo reakcijo v srednji Evropi, sta bili dve objektivno reakcionarni ideologiji, ki sta pač samo utrjevali pozicije reakcije in nanašali s tem največjo škodo narodnim gibanjem.
Videli smo dalje, da je bil tudi nemški meščanski liberalizem sovražnik narodnih gibanj zatiranih avstrijskih narodov, ker je postal obenem tudi socialno reakcionaren. Samo z revolucionarnim bojem na dve fronti, proti veleposestniški reakciji in nemškemu liberalizmu, toda izkoriščujoč nasprotje med obema, bi si torej Slovenci mogli izbojevati svobodo. Zaveznik, na katerega bi Slovenci v tem času lahko računali, je bilo avstrijsko delavsko gibanje in demokratično stremljenje ljudskih množic vseh narodov v Avstriji. Kolikor več demokracije, toliko več narodne svobode! To je eden od temeljnih načel resnično ljudske politike.
S tem, da so sodelovali z reakcijo, so Slovenci ovirali razvoj družbenih produktivnih sil v Avstriji, s čimer so zavirali svoj lastni razvoj in s tem slabili svojo lastno odporno moč. Drobtinčarska, kramarska politika, ki so jo vodili Slovenci v teh časih, je globoko demoralizirala široke plasti slovenskega ljudstva, a v prvi vrsti slovensko inteligenco in mestne sloje sploh. In če danes tarnajo nad negibnostjo in mrtvilom slovenske inteligence, če s prstom kažejo na take zoprne lastnosti, svojstvene Slovencem, kakor je na primer hlapčevstvo, neborbenost, hitra resignacija v boju itd., tedaj je vse to v veliki meri prav posledica te tako zvane “realne” politike.
Pri “realni” politiki je kajpak moral trpeti tudi že itak siromašni narodni program. Od gesla “Zedinjena Slovenija v okviru Avstrije” je naša politika v teh časih prešla k principu kronovinske avtonomije, da bi se na ta način kolikor mogoče približala fevdalno reakcionarnemu taboru. In to je ostalo bistvo slovenske politike vse do svetovne vojne.
Tudi tedaj so v opravičevanje svoje “realne” politike prvaki skušali navajati argument naše številčne inferiornosti, toda če kje, tedaj prav gotovo tam, kjer je treba izbirati med napredkom in reakcijo, številčna inferiornost ne igra prav nobene vloge. Narobe, socialno progresivni pokreti so bili vselej v zgodovini zavezniki zatiranih narodov. Tu lahko zlasti citiramo dr. Beneša, ki je nedvoumno povedal, v čem leži “skrivnost” uspeha v borbi naroda za svobodo:
“… Narodu nikoli ne škodujejo dejanja, ki izvirajo iz smelosti, moralične moči in poštenosti, iz neposrednosti in značajne politike in katerih edini cilj je služba narodu, celo tedaj ne, če ne dosežejo nobenega otipljivega, takojšnjega uspeha …”
Za tako politiko pa je bila treba resnično demokratične revolucionarne stranke. Toda isti družbeni razvoj, ki je potisnil evropsko meščanstvo v tabor narodnega zatiranja, se je izvršil tudi pri nas.
V Jurčičevega “Tugomerja” je vstavil France Levstik tudi tele krepke besede:
Trd bodi, neizprosen, mož jeklen,
kadar braniti je časti in pravdo
narodu in jeziku svojemu!
Bivši liberalni voditelj Šuklje pa pravi v svojih “Spominih”:
“… Suho dejstvo je, da poslanec kaj večjega doseže le kot pristaš vladne stranke … radi tega sem kot star izkušen parlamentarec uverjen, da mora biti končni cilj vsake opozicije, postati prej ali slej del vladne stranke …” (Str. 7.)
Med prvo in drugo izjavo ležita dve, tri desetletja razvoja slovenskega liberalizma, v katerih je popolnoma izgubil svojo progresivnost, se popolnoma diskreditiral v ljudskih množicah in postal nesposoben, da bi vodil slovenski narodni boj. Prav tako torej, kakor je pred njim doživela polom politika konservativnih vrhov. Nove sile so se morale pojaviti, da bi se mogel zmagovito dobojevati boj slovenskega naroda. Če je bila prva etapa diferenciacije slovenskega narodnega gibanja etapa odcepitve meščanskih liberalcev od konservativnega vodečega tabora, je predstavljala druga etapa oddaljevanje delavsko-kmečkega elementa od meščansko-veleposestniškega vodstva v obeh strankah, kar je sprožilo silen zamah demokratičnega gibanja na pragu v naše stoletje. Sem je prešlo težišče našega narodnega gibanja, ki stopa s tem v svoje drugo razdobje.