Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Imperialistični pojavi, ki so se v odločilnejši meri pričeli kazati ob prelomu XIX. v XX. stoletje, so bistveno spremenili tudi položaj in politično življenje slovenskega naroda. Vsa nasprotja na slovenskem ozemlju – notranja in zunanja – so se zaostrila do one skrajnosti, ko postane njihova rešitev neposredno nujna.
Bistvo imperializma se da izraziti v petih točkah:
1.) Svobodno konkurenco so nadomestili monopoli. Razvoj kartelov, trustov, koncernov itd. je dosegel tako stopnjo, da vso veliko svetovno industrijo kontrolira peščica monopolističnih središč. Konkurenca je s tem dobila orjaške okvire, kajti nasproti si ne stoje več neštevilni posamezni proizvajalci, marveč gigantske monopolistične organizacije, ki imajo za seboj vso gospodarsko, politično in vojaško moč svoje države.
2.) Orjaška koncentracija kapitala, ki je značilna za monopolizem v gospodarstvu, je postala izhodišče finančnega kapitala, ki si je podredil industrijski in bančniški kapital ter dirigira industrijo, banke in vse gospodarsko življenje. Lastniki tega kapitala, tako zvana finančna oligarhija, so postali glavni činitelji v gospodarstvu in tudi v politiki.
3.) Finančnemu kapitalu so postali okviri posameznih držav preozki, da bi mogel razviti vso svojo aktivnost. Ne več izvoz blaga, marveč izvoz kapitala postaja značilnost tega razdobja. Ves svet postaja na ta način gospodarsko in politično vedno bolj povezan, zato pa postaja tudi vsak njegov del vedno bolj občutljiv za spremembe na katerem koli koncu sveta.
4.) Na tej podlagi se razvija silovit gospodarski boj posameznih monopolističnih skupin, za trge, za sfere gospodarskega vpliva in izvoz kapitala, za ležišča surovin itd.
5.) Vsa ta gospodarska nasprotja najdejo svoj izraz tudi v obliki političnih bojev. Boj za teritorialno razdelitev sveta je zato najbolj značilen znak imperializma. Toda svet je že razdeljen, zato je sleherno ped zemlje mogoče iztrgati samo iz tujih rok. Tako se po vseh vojnah in vseh spopadih vedno znova pojavlja težnja po novi razdelitvi sveta in prav to dejstvo silovito zaostruje mednarodni položaj in žene k novim vojnam. Tendence, ki izvirajo iz imperializma predstavljajo konec znanih gesel o svobodi narodov, ki jih je proglasilo meščanstvo v svoji mladi revolucionarni epohi. Imperializem je nemogoč brez narodnega zatiranja. Velike države zahodne Evrope, ki jim je meščanska revolucija dala obliko centralizirane narodne države, so s kolonijami dejansko postale mnogonacionalne.
V mednarodnem političnem življenju so se te imperialistične tendence zlasti jasno odražale v vedno trdnejšem dozorevanju dveh blokov, angleškega in nemškega, ki sta se morala prej ali slej spopasti za novo razdelitev sveta. Ker ni šlo več samo za izvažanje blaga, marveč na eni strani za izvoz kapitala, ki ga je bilo treba zaščititi, na drugi strani pa za neposredno vojno pripravo, za katero je bila potrebna utrditev nujnih strateških oporišč, je očividno, da so morale dobiti ostrejše oblike vse metode mednarodne politike, a v prvi vrsti, da se je moralo poostriti tudi narodno zatiranje v Evropi.
V zunanjepolitičnem oziru je tvorila Avstro-Ogrska nekako predstražo nemškega imperializma, ki se je v naši smeri razvijal pod geslom “Drang nach Osten” (prodiranje na vzhod). Preko Avstrije je gradila Nemčija svoj “nemški most” proti vzhodu in sicer v treh smereh: čez Češko in Galicijo (Podkarpatsko Ukrajino) proti Rusiji, preko Bosne in Srbije na Solun in dalje na Bagdad in Indijo, po slovenskem ozemlju na Trst in Jadransko morje.
“Gospodar Češke bo gospodar Evrope”, je dejal Bismarck in je s tem jasno označil prvo smer nemškega imperialističnega prodiranja. To se je razodevalo tudi iz svojevrstne politike, ki jo je Avstrija vodila v Galiciji. Cilj te politike je bil že tedaj, napraviti iz Galicije nekako ukrajinsko “nacionalno ognjišče”, ki naj bi na eni strani slabilo Poljake v njihovem boju za osamo svojitev, na drugi strani pa naj bi postalo privlačno središče za ruske Ukrajince. Galicija naj bi torej bila nekaka odskočna deska za pohod proti Rusiji.
Balkanske karte nemško-avstro-ogrskega bloka je odkrila nasilna avstrijska politika proti Srbiji. Že zgoraj smo omenili, da je 1878. leta smatral avstrijski zunanji minister grof Andrassy, da so z “berlinskim kongresom” Avstriji vrata na Solun odprta. Toda prenaglil se je. Narodno-osvobodilna akcija balkanskih narodov in ruski imperialistični interesi na Balkanu so ta vrata zapahnili. Zato je sem prešlo težišče avstro-ogrske zunanje politike. Šlo je za to, da se ta vrata odpro in da se osvobodi pot nemškemu prodiranju na Balkan. Vsa ogabna politika proti Srbiji, intrige v zvezi z Bolgarijo in potem aneksija Bosne in Hercegovine, sandžaška železnica itd., vse te akcije so izhajale iz istih tendenc. Boj balkanskih narodov za svojo svobodo je imel torej izrazito antiimperialistični značaj. Bil je zato vseskozi progresiven, četudi ga je poskušal z večjim ali manjšim uspehom izrabiti ruski imperializem kot svojo oporo proti Nemčiji in Avstro-Ogrski.
Tretja smer nemško-avstro-ogrske politike je označena z izrekom italijanskega politika Sonnina, da je Trst “najugodnejša luka za vso Nemčijo”. Trst je bil za Nemce vhod v Sredozemsko morje, oporišče njihove balkanske in levantske politike. Obenem je vzdrževal ravnotežje madžarski Reki, kjer se je madžarski imperializem včasih poskušal razvijati preveč samostojno in je ogražal tudi nemške pozicije v Bosni in Hercegovini ter na Balkanu sploh.
Ta stremljenja avstro-nemške zunanje politike, ki so se proti koncu XIX. stoletja pričela brutalno uveljavljati, so očitovala, da se nemško-avstro-ogrski blok pripravlja na silno obsežne zunanje-politične korake, na katere bi se moral pripraviti in jih pravilno oceniti sleherni narod v okviru avstro-ogrske monarhije, ki je hotel trdno zasidrati svojo nacionalno eksistenco.
Nemški imperializem se je v svojem prodiranju na Vzhod opiral predvsem na dve dejstvi: na notranjo neenotnost AvstroOgrske in na razcepljenost balkanskih narodov. Vsaka težnja po rešitvi narodnega vprašanja v Avstro-ogrski monarhiji na eni in združitvi balkanskih narodov v enoten antiimperialistični blok na drugi strani, je morala zadeti na najodločnejši odpor imperialistične Nemčije. Nemški imperializem je s tem postal neposreden sovražnik osvobojenja zatiranih narodov avstroogrske monarhije.
Stoprav sedaj je dobila ves pomen geopolitična lega Slovenije. Slovenski narod naseljuje ozemlje, čez katerega gre najbližja pot na Jadransko morje, na Trst. To sta v glavnem dve smeri: preko Koroške in preko Kranjske. Za Avstrijo je bila ta pot najboljši izhod na morje, če izvzamemo Reko, kjer so se poskušali vgnezditi Madžari. Razumljivo je potemtakem, da so bili raznarodovalni napori posebno močni zlasti pri Slovencih.
Nič manj važna ni bila Slovenija za Italijo. Bila je okno v srednjo Evropo za mladi italijanski imperializem, ki je videl na Jadranskem morju, na Balkanu in v srednji Evropi svojo bodočnost. Obvladati Trst z neposrednim ozadjem in s tem važno prometno in politično vozlišče srednje Evrope – to je bil glavni neposredni cilj Italije, zavoljo katerega je tudi šla v svetovno vojno. In prav posest Trsta z ozadjem je dala Italiji tisto vlogo v srednji Evropi in Podonavju, ki jo danes igra. Mnogi govore o “s travo poraščenem Trstu” kot o dokazu, da Italija nima bogve kako velikega interesa v Trstu. To je velika iluzija. Tudi “s travo poraščeni Trst” je še vedno najtrdnejša postojanka Italije v Srednji Evropi in Podonavju, zato je posest Trsta zanjo neprecenljive važnosti. Razširjevalci takih teorij pozabljajo, da je politični moment vselej močnejši od ekonomskega, in sicer zategadelj, ker je politika ravno “zgoščena ekonomika”. V politiki se izražajo splošne težnje družbeno - gospodarskega sistema, zato je lokalni gospodarski moment lahko samo podrejenega pomena. Tako je tudi s tržaškim primerom. Vsekakor je Trst eden najmočnejših stebrov italijanskega imperija.
Na drugi strani je slovensko ozemlje pomembno kot važen prehod na Balkan. Po prirodni utrdbi Alp in kraškega hribovja, ki tvorijo tako rekoč strateško mejo za ves Balkan, se odpira vzdolž Save pot v osrčje Balkana. Zlasti temu činitelju je treba pripisati, da so prišli Slovenci, na katere sicer srbska politika nikdar ni posebno resno računala, v področje raznih antantinih načrtov v svetovni vojni.
Če prištejemo vsem tem dejstvom še gospodarsko-politični značaj Slovenije, ki ga prav tako ne smemo podcenjevati (premog, svinec, les itd.), tedaj nam bo razumljiva izjava angleškega publicista Seatona Watsona o Slovencih, ki jo je dal še pred svetovno vojno:
“… Njihov (to je slovenski – Op. Sper.) glas ne more biti merodajen za kakršno koli rešitev vprašanja (to je jugoslovanskega – Op. Sper.) in važni strateški in geografski razlogi onemogočajo, da bi se mogli priključiti združeni jugoslovanski državi bližnje bodočnosti.”
Celo glasniku angleškega imperializma, ki je imel ves interes na tem, da se oslabi pritisk nemškega imperializma v Srednji Evropi, se je torej zdela misel o osamosvojitvi Slovencev absurdna, kajti na slovenskem ozemlju se križajo toliki interesi velesil, da bi bilo nesmiselno pričakovati, da bodo veliki imperialisti žrtvovali svoje interese zavoljo samoodločbe nekega neznatnega, neznanega in “nezgodovinskega” naroda, ki je imel nesrečo, da se je naselil na tako eksponiranem ozemlju.
Zaostrila so se tudi vsa nacionalna nasprotja v Avstriji. Legitimni potomec nemškega liberalizma, nemški nacionalni šovinizem, ki je postal sedaj ideološka zastava imperializma, je vršil tudi funkcije narodnega zatiranja, ki jih ni mogla vršiti neposredno sama državna oblast. Dasi so v napornih bojih zatirani avstrijski narodi pridobili nekatere pravice, je bilo vendarle vedno očitneje, da ni mogoče računati na nobeno ustavno pot pri reševanju narodnega vprašanja v Avstriji. Narobe, germanizatorski napori avstro-ogrske monarhije so bili vedno močnejši in vztrajnejši. Dobili so moderne oblike, ki jih je prinašal s seboj nemški kapital. Gospodarska odvisnost pa je vedno najboljše sredstvo za odtegnitev celih ljudskih plasti od njihovega naroda. Nikdar prej ni imel zatirajoči narod toliko sredstev za raznarodovanje zatiranega naroda kakor v epohi imperializma; ta sredstva mu daje prav možnost izvoza kapitala. Splošne narodne konflikte so poglabljala socialna nasprotja. Tu so se križala nasprotja, ki so jih povzročali razni fevdalni preostanki, z nasprotji, ki so izhajala iz modernega kapitalizma. Poleg fevdalnih veleposestev, kolonatskega sistema, polfevdalnega zakupništva in ogromne zadolženosti, ki je od zemljiške odveze sem nepretrgoma naraščala, poleg fevdalnih privilegijev pri dobivanju služb, državno-upravnih mest in drugih družbenih položajev, smo imeli razna kapitalistična nasprotja, počenši od najnižje vrste oderuštva, socialnih nasprotij na vasi, visokih davkov in drugih dač, dolgotrajne agrarne krize in Škarij med industrijskimi ter poljedelskimi cenami pa do nasprotja med delom in kapitalom s tarifnimi boji, stavkami in velikimi strokovnimi akcijami. To je veljalo bolj ali manj za vse zatirane narode v avstroogrski monarhiji in tudi za Slovence.
Avstro-Ogrska je postala na ta način silno zamotan vozel imperialističnih, narodnih in socialnih nasprotij, ki so morala prej ali slej privesti do burnega razpleta. Tudi politične sile pri nemškem vladajočem narodu so se pregrupirale. Med reakcionarnimi veleposestniki in “liberalnim” meščanstvom, ki jih je združeval finančni kapital, so nastajale vedno tesnejše politične vezi v skupnem boju s tretjim faktorjem, ki je v tem razdobju pričel na široko razvijati svojo politično aktivnost. Ta faktor je bil proletariat. V središče svojega prizadevanja je postavil ta razred to, česar nemško liberalno meščanstvo v boju za svojo hegemonijo proti zatiranim narodom in proletariatu nikoli ni utegnilo postaviti: boj za demokracijo, boj za strmoglavljenje monarhistično-absolutistične reakcije. To vprašanje je bilo tesno zvezano z nacionalnim. Avstrijski primer zgovorno potrjuje, da narod, ki zatira druge, sam ne more biti svoboden. Sistem narodnega zatiranja je postal temelj avstro-ogrske monarhije. Da bi se ta sistem mogel vzdržati, je bilo potrebno vedno večje nasilje, ki je tlačilo tudi nemško ljudstvo, ker ga je oropalo demokratičnih pravic in dovoljevalo neovirano gospodarjenje veleposestniško-meščanskega bloka in monarhistične reakcije. Spričo tega je očitno, da je postalo gibanje avstrijskega delavstva priroden zaveznik zatiranih narodov in narobe, da so bila gibanja zatiranih narodov eno najvažnejših oporišč avstrijskega delavstva v njegovem demokratičnem boju.
Spričo takega položaja je jasno, da ni bila vsaka pridobitev zatiranih narodov avstro-ogrske monarhije samo izguba za hegemonijo nemškega meščanstva v Avstriji, ampak je pomenila tudi poslabšanje pozicij nemškega imperializma samega. Resnično svobodo – bodisi v obliki federativne Avstrije ali pa popolne državne samostojnosti – bi si mogli priboriti slovanski narodi v Avstriji samo tedaj, če bi zlomili nemško hegemonijo in pregradili pot nemškemu “Drangu nach Osten”. Ta boj pa je posegel do samih socialnih korenin nemškega imperializma, zato je bila naloga, ki je stala pred narodno-osvobodilnimi bojevniki, zopet izrazito revolucionarnega značaja. Samo po revolucionarni poti je bilo mogoče doseči osvobodilne cilje zatiranih narodov. Bila je potemtakem samo iluzija – in sicer zelo škodljiva iluzija – če je avstrijsko-slovanska politika računala na kakršno koli drugačno pot.
Toda za izvajanje revolucionarne narodno-osvobodilne politike staro slovensko vodstvo obeh kril ni bilo sposobno. Dosleden revolucionarni boj zatiranih narodov za osvoboditev je bil mogoč – kakor smo videli iz vsega našega dosedanjega raziskovanja – samo kot zaveznik tistih splošnih revolucionarnih tendenc, ki so stremele po zlomu monarhistično-absolutistične reakcije, opirajoče se na veleposestnike in nemško “liberalno” meščanstvo, a zlasti na njegove finančne vrhove. Nosilec takih tendenc je bil predvsem avstrijski proletariat, ki je v ogromnih demonstracijah, krvavih spopadih in v živi politični aktivnosti manifestiral zanje. Realizacija teh ciljev je predstavljala prvo etapo njegovega splošnega socialnega boja. Na tej prvi etapi naj bi bila rešena vprašanja, ki jih zadušena revolucija 1848. leta ni mogla rešiti in ki jih “liberalno” meščanstvo v imperialistični dobi niti ni hotelo niti ni moglo rešiti. Tako je v tem smislu tudi narodno vprašanje postalo sestavni del splošnega vprašanja o spopadu med meščanstvom in proletariatom.
Razumljivo je, da so se takemu reševanju morale upreti vse v socialnem pogledu reakcionarne sile v slovenskem narodnem gibanju, torej tako njegovo klerikalno veleposestniško kakor “liberalno” meščansko krilo. Revolucionarno reševanje narodnega vprašanja je nosilo v sebi nevarnost, da se revolucija ne bo zaustavila na vprašanjih nedovršene meščansko-demokratične revolucije, ampak bo prerasla v drugo etapo, ki bo izpodkopala socialne korenine obstoječe družbe. Ruska revolucija 1905. leta je ta strah potrdila. Nihče ni tako jasno označil te “nevarnosti” kakor Šuklje, ki je v svojem deželnozborskem govoru 1894. leta dejal:
“Da, socialni problem se diskutuje dandanes in za ideje se vnemajo široke mase, o katerih smo še pred desetimi leti sodili, da se bavi z njimi kvečjemu le tu in tam kak učen samotar. Ta nevarnost je evidentna, in mi, ki resno razmotrivamo take prikazni in vidimo, kaj se godi po širnem svetu, mi vsi bi morali pristopni biti jedni misli. Pustimo, gospoda moja, kar se da stare naše prepire in postavimo se po konci nasproti novim in nevarnim nazorom … Navzlic temu pa povdarjam, tako se mi vidi, da se bode v sedanjem času narodno vprašanje nekoliko vstran potisnilo (!) ter da se socialno vprašanje pojavlja čimdalje moč nejše. Pri nas morda še ne, ali kmalu, morda v 20 ali 25 letih – o številkah se ne more govoriti – gotovo pa bolj urno nego danes mislimo, razdeljeni bodemo le v dva tabora, eni, ki imajo kaj ter hočejo braniti svoje imetje in braniti staro našo kulturo, in drugi, ki nič nimajo, pa s pohlepno roko segajo po vsem. Jaz mislim, kar je zmernih in resnih elementov, bavimo se s tem vprašanjem in glejmo, da omiko branimo pred sovražnim navalom, v primeri s katerimi so bili navali krutih srednjeveških barbarov prava igrača. (Poslanec Hribar: To je res!) Tudi to je stvar, ki je moralno dosti pripomogla, da je prišlo do koalicije in ki bode vplivala, da se bode koalicija vzdrževala …” (Fr. Šuklje: “Iz mojih spominov”, Dod. II.)
Koalicija, o kateri govori Šuklje, je bila liberalno-meščanska in veleposestniška vlada, ki je nastopila po zlomu Taaffejevega režima in ki so jo podpirali tudi slovenski poslanci, četudi je bila izrazito velenemškega značaja. Jasno in vedno jasneje je postajalo, da slovenski socialni vrhovi zapuščajo slovensko narodno fronto, da bi obvarovali svoje socialne položaje, ki jih je ogrožal mogočni val ljudskega demokratičnega gibanja pod proletarskim vodstvom. Šuklje se je samo dosledno razvijal kot liberalec, če je 1895. leta branil Klunovo reakcionarno krilo pred mladimi krščanskimi socialisti takole:
“… Gospoda moja, versko mišljenje je pač eden najdragocenejših biserov. Goethe pravi nekod, da le oni narodi zmorejo v zgodovini, kateri imajo v sebi krepak verski čut. Tega stališča se držim tudi jaz in se ga moram držati zlasti v tej viharni dobi, ko socialistični naval maje fundament države in bolj in bolj gine respekt pred avtoriteto, pred to važno garancijo vsakega socialnega in državnega reda … Gospoda moja, naravnost rečem, krepka, konservativna, versko navdahnjena stranka je na Kranjskem in na Slovenskem sploh absolutno potrebna in če bi jo ne imeli, morali bi jo ustvariti, in sicer kot protiutež nasproti radikalizmu, ki se pojavlja …” (Fr. Šuklje: “Iz mojih spominov,” str. 68, I.)
Pod radikalizmom je razumel Šuklje krščanski socializem. Celo ta smer se je potemtakem zdela slovenski buržoaziji obeh smeri nevarna. Nič drugega ni torej preostalo, kakor da se voz slovenske narodne politike definitivno spelje na mirne tračnice oportunizma in prilagajanja monarhistični reakciji, ki se je pričela s “slogaštvom” in končala s Šušteršičevim avstrijakantstvom. Bistvo slogaštva je obstajalo ravno v tem, da se je klerikalno krilo prilagajalo monarhistični reakciji, a liberalno krilo v “imenu narodne enotnosti” zopet klerikalnemu. Tako je celokupno slovensko narodno gibanje postalo repek vladajoče dunajske reakcije.
Tak položaj seveda ni mogel dobiti trajnejših oblik. V obeh taborih se je dvignil upor proti politiki, ki je vodila slovenski narod v pogubo. Nove socialne sile so vstajale k političnemu življenju in terjale novo grupiranje političnih sil v slovenskem narodnem gibanju. Katere so bile te sile?
Resen političen činitelj je postajalo predvsem delavstvo, zlasti potem ko je bila 1896. leta ustanovljena “Jugoslovanska socialno demokratična stranka”, ki je postala organizator samostojne delavske politike nasproti ostalim strankam. Delavstvo ni moglo uspešno rešiti svojih neposrednih ciljev, strmoglavljenja monarhistično-absolutistične reakcije in vzpostavitve demokracije, ne da bi rešilo narodno vprašanje, ki je bilo glavno vprašanje avstro-ogrske monarhije in s katerim je bil v prvi vrsti zvezan obstoj monarhistične reakcije. Razumljivo je torej, da je narodno vprašanje postalo tudi središče socialno demokratične politike. Najsi ga je reševalo pravilno ali nepravilno, vsekakor je delavstvo nastopilo kot samostojen faktor v boju za osamosvojitev slovenskega naroda, ki je moral potegniti vse, ki so bili nezadovoljni s politiko obeh tradicionalnih slovenskih političnih strank, na novo pot v slovenski politiki.
Drugi upor se je izvršil v slovenski vasi. Kot rezultat socialne diferenciacije na vasi je nastala tanka plast – lahko bi rekli – vaškega meščanstva, gruntarjev, ki so bili pogosto zvezani tudi s trgovino, oderuštvom, industrijo itd. Ta plast je bila glavna opora konservativnih in liberalnih prvakov. Toda na drugi strani so bile množice majhnih in srednjih kmetov, ki so se morale žilavo boriti za svoj obstanek in ki so neprestano omahovale med popolno proletarizacijo in možnostjo, da se povzpno više na socialni lestvici. Za te plasti se slovensko veleposestniško-meščansko vodstvo nikoli ni brigalo. Krekove “Črne bukve” so šele odkrile njihov strahotni položaj. Od 1868. do 1892. leta je bilo prodano na Kranjskem 10.190 kmetij. Vknjiženi dolgovi so znašali 1890. leta samo na Kranjskem 60 milijonov goldinarjev. Ko so slovenski reakcionarni vrhovi bežali pred novimi socialnimi gibanji v naročje monarhističnih veleposestniških režimov in pustili na cedilu propadajoče kmečke plasti, so te množice same pričele iskati političnega izraza svojim socialnim težnjam. Tako je nastalo Krekovo krščansko-socialno gibanje, ki predstavlja ločitev kmečko-proletarskih množic od veleposestniških in meščanskih vrhov v konservativni klerikalni stranki. Če bi se ta proces izvršil do konca, bi imeli v Sloveniji bržčas novo kmečko stranko. Cela vrsta vzrokov, predvsem pa vpliv cerkve, je preprečila dovršitev tega razvoja, kar je gotovo negativno vplivalo na ves kasnejši razvoj slovenskega političnega življenja.
Novo gibanje je nastalo tudi med mestnim meščanstvom, ki je sprožilo upor v vrstah liberalne stranke. Breznačelnost in oportunizem liberalnega vodstva, ki je izhajala kakor smo videli iz socialne zagate, v katero je zabredlo slovensko meščanstvo, je vznemirilo malomeščanske množice. Ogroženi so bili vsi gospodarski in politični interesi teh plasti. Politika liberalnih vrhov je bila izrazito razredna, meščanska. Tavčar ni tajil, da je liberalna stranka za tiste, “ki imajo nekaj pod palcem”. Vse njeno nedemokratično bistvo se je pokazalo v zvezi z bojem za splošno volivno pravico, proti kateri so se slovenski liberalci dolgo časa in z vso vnemo borili. Strah pred socialnimi težnjami širokih ljudskih množic, a zlasti proletariata, je imel tudi tu glavno besedo. Leta 1894. je Šuklje v kranjskem deželnem zboru med drugim izjavil tudi naslednje:
“… Kultura je naposled zavisna predvsem od srednjega stanu. Delavci ne tvorijo kulture; kar je napredno, izvira večinoma iz srednjega stanu in to je stvar, ki mora tudi pri narodnem zastopu nekako razodevati se. Na Nemškem, Francoskem, v Švici, tam, koder imajo splošno volilno pravico, tam je srednji stan čisto drugačen faktor kakor pri nas. Vzemite krepki nemški srednji stan in videli bodete, to je druga potenca, in na Francoskem bodete našli na milijone malih kapitalistov, ker je ves veliki dolg domiciliran v deželi. Vsak boljši delavec skoraj ima svojo rento. Tam je splošna volilna pravica torej mnogo manj nevarna, kar so zadnje volitve posebno pokazale. V Avstriji pa imate razprostrane dežele brez srednjega stanu. V Galiciji ni pravega meščanstva, njegov surogat, tisti poljski žid, ne more nadomestiti srednjega stanu. Zato pa bi bila splošna volilna pravica v naši državi prava nevarnost.” (Fran Šuklje: “Iz mojih spominov”, str. 187, II.)
Ni dvoma, da je ta Šukljetova izjava edino pravilna objasnitev razlogov, ki so privedli do one reakcionarne in nedemokratične politike, ki so jo izvajali slovenski liberalci. Zato ima tudi dosledni demokrat Ivan Cankar tisočkrat prav, ko pravi v pismu bratu leta 1900. tole:
“… Liberalna stranka … je nevarna pravi svobodi bolj kot armada kaplanov-agitatorjev …”
Liberalizem v pravem pomenu besede je torej pri naših “liberalcih” izpuhtel v tistem trenutku, ko se je pojavil kot politični faktor njegov socialni tekmec, proletariat. Poslej med obema slovenskima strankama ni moglo biti več bistvene razlike v “reševanju” narodnega vprašanja. Kar je ostalo od liberalizma, to je nehote drastično opisal liberalni poslanec Ferjančič 1897. leta:
“Naš liberalizem obstoji prav za prav samo iz jedne točke in še ta je negativna: da se nečemo pokoriti nadvladi tistih, ki si nadevljejo ime katoliško-narodne stranke …” (Po dr. Iv. Prijatelju: “Janko Kersnik, njega delo in doba”, str. 590.)
Spričo take politike je nastal odpor pri radikalnejših malomeščanskih krogih, zlasti pri mladini. Ta je spoznala, da je liberalizem nesposoben, da bi rešil slovensko narodno vprašanje, zato se je približala proletariatu in poskušala skupaj z njim zmagovito dobojevati boj slovenskega naroda za osvoboditev. Tu je izhodišče mladinskih radikalnih gibanj v okviru liberalnega tabora od “mladoradikalov” do “preporodovcev”.
Tako so se z nastopom imperialistične dobe pregrupirale tudi gibalne sile slovenskega narodnega gibanja: vodstvo je pričelo prehajati na delavsko gibanje, okoli katerega so se zbirale kmečke množice, ki so postale poleg delavstva glavni nosilec slovenskega narodnega gibanja, in malomeščanstvo v mestih. Slovensko narodno vprašanje je postalo v zvezi s temi spremembami v bistvu in pretežno kmečko vprašanje, ki so ga mogle rešiti samo napredne socialne sile v revolucionarnem boju proti monarhistično-absolutistični reakciji in ob nevtralizaciji slovenskega liberalnega meščanstva.
Razumljivo je, da so vsa ta nasprotja morala ustvariti pri nas dokaj nemirno atmosfero. In res opazujemo vse od 90ih let preteklega stoletja do svetovne vojne neprestano naraščajočo politično aktivnost med našim narodom, ki ni več – kakor v prejšnjih desetletjih – zajemala samo vrhnjih plasti naroda, ampak se je – kakor 1848. leta – vedno bolj razprostranjevala na zaostalejše plasti kmečkega ljudstva. To nemirno ljudsko gibanje je razširilo in zaostrilo narodne boje. Prišlo je celo do krvavih spopadov (ljubljanske demonstracije 1908. leta), ki so se v večji ali manjši meri stopnjevali vse do svetovne vojne. Zlasti pod vplivom ruske revolucije 1905. leta, so dobili ti spopadi vedno večji obseg in ostrejše oblike. Pa tudi v vojnih časih so bila ta nasprotja izhodišče za celo vrsto uporov slovenskih vojakov v avstro-ogrski armadi.
Toda, četudi so te spremembe v gibalnih silah našega narodno osvobodilnega gibanja in ostrejši narodni boji naznanjali nove čase, vendarle nove politične grupacije še niso mogle dokončno spremeniti splošne politične smeri slovenskega narodnega boja. Vzroki tega dejstva leže v svojstvenosti razvoja glavnih dveh demokratičnih sil, ki sta bila nositelja novih političnih smeri, delavskega socialno-demokratičnega in Krekovega kmečko-proletarskega krščansko-socialnega gibanja.
Slovenska socialna demokracija je bila nedvomno prva, ki je gledala na narodno vprašanje kot na sestavni del boja za demokracijo, kot na vprašanje torej, ki ga je mogoče rešiti samo z bojem širokih ljudskih množic. Zato je zavrgla dualizem, trializem, deželne avtonomije itd. Te zasluge socialni demokraciji ni mogoče odrekati. Slovensko delavstvo se je torej prav s takim stališčem uveljavilo kot politični faktor v osvobodilnem boju slovenskega naroda. Taka vloga slovenskega delavstva je pritegnila k socialni demokraciji najnaprednejše slovenske duhove, ki so samo v delavstvu videli jamstvo, da bo slovenski narod nekoč svobodno zadihal. Tudi Ivana Cankarja je med drugimi to vprašanje pripeljalo v delavske vrste. Sam pravi:
“… V socialno demokracijo me je poleg teoretičnega spoznanja privedlo v prvi vrsti prepričanje, da bo naša narodna prihodnjost zagotovljena le tedaj, kadar bo uresničen narodnostni program socialno demokratične stranke: popolna narodna avtonomija z uzakonjenim varstvom manjšin …”
Toda svoje zgodovinske naloge, strnitve slovenskega ljudstva v trdno revolucionarno zvezo v skupnem boju za svojo narodno neodvisnost, slovensko delavstvo vendarle ni izpolnilo. Ni izpolnilo zato, ker je socialna demokracija v bistvenih vprašanjih zavzemala napačno stališče.
V ideološkem pogledu je bila raven naše socialne demokracije zelo nizka. Izhajala je pač iz naše splošne socialne zaostalosti. Zato je nosila praktična politika slovenske socialne demokracije pečat kratkovidnega prakticizma, a v vseh ostalih vprašanjih je bila popolnoma pod vplivom “avstro-marksizma”, to je Rennerjeve reformistične šole.
Že v prvem poglavju smo se pečali z avstro-marksističnim stališčem v narodnem vprašanju. Videli smo, da nosi pečat nemškega nacionalističnega vpliva. Narodno vprašanje je bilo za avstro-marksiste v glavnem kulturno vprašanje. V vseh drugih ozirih pa so smatrali, da to vprašanje zadeva zgolj meščanstvo, ne pa delovnih množic. Mehanično so na primer razlagali slabost narodno osvobodnilnih gibanj v Avstriji s slabostjo buržoazije. Renner je trdil, da se ne bo dotolkel do svoje samostojnosti in enkopravnosti noben narod, ki nima svoje krepke buržoazije ali plemstva. Take teorije so kajpada samo demobilizirale osvobodilna gibanja v Avstriji in utrjevala nemško-madžarsko hegemonijo. Pri tem so Renner in drugi ideologi te vrste pozabljali, da se je s pojavom proletariata položaj bistveno izpremenil. Odgovornost je odtlej prešla na proletariat in od njegove moči ter ideološke višine je postal odvisen razmah in sila narodnih osvobodilnih bojev. Če pa je proletariat hotel pridobiti kmeta kot zaveznika v tem splošnem socialnem boju, potem ni mogel več postavljati samo jezikovnih zahtev – marveč narodno vprašanje v celoti, to je kot kulturno, gospodarsko in politično vprašanje.
Povsem v skladu z napačnim teoretičnim izhodiščem je tudi taktika avstrijske socialne demokracije kot celote pri reševanju narodnega vprašanja. Kakor je v socialnem oziru ubrala reformistično pot, tako je bilo tudi v njeni narodni politiki. Neposredni cilj avstrijske socialne demokracije ni bil zlom avstroogrske monarhije kot sistema, zlom njenega državnega aparata in vseh njenih razrednih oporišč. Skratka, socialna demokracija ni bila revolucionarna stranka, temveč je zagovarjala počasno vraščanje kapitalizma v socializem. Isto stališče je značilno tudi za njeno taktiko pri reševanju narodnega vprašanja. Tudi tega ni pojmovala kot revolucionarno vprašanje, kot ogromno latentno revolucionarno energijo, ki je nakupičena zlasti v kmečkih množicah, temveč le kot vprašanje politike in kulture, ki se ga da regulirati na ustavni način. Na ta način je zabredla v dvojno nasprotje: 1. postala je objektivno in nehote oporišče sistema nacionalnega zatiranja nemškega imperializma, kar jo je oddaljevalo zlasti od malomeščanskih in kmečkih množic; 2. sama v sebi ni našla odpora proti prodiranju meščanskega nacionalizma in šovinizma. Namesto, da bi se v pravilnem spoznanju revolucionarnega bistva narodnega vprašanja kot celota postavila na čelo narodno-osvobodilnih gibanj in iztrgala vodstvo iz rok meščanstva, se je sama razvila v samostojne in med seboj slabo povezane nacionalne socialno demokratične stranke, ki so v mnogih pogledih postale privesek meščanskega nacionalizma. To se je kakor na dlani jasno pokazalo v svetovni vojni, kjer so avstrijske socialne demokracije druga za drugo capljale za meščanskimi nacionalističnimi programi.
Boj za splošno volilno pravico, v katerem je socialna demokracija zares mobilizirala velike ljudske množice, bi mogel imeti mnogo večji uspeh za zatirane narode avstro-ogrske monarhije, če bi splošna volilna pravica ne bila sama sebi cilj, ampak samo eno od sredstev za mobiliziranje množic. Toda bilo je vendarle tako, da je socialna demokracija smatrala splošno volilno pravico za edino pot k rešitvi vseh socialnih in narodnih nasprotij. Albin Prepeluh je na primer smatral, da je z volilno zmago socialne demokracije 1907. leta slovensko narodno vprašanje tako rekoč rešeno. Tega leta je pisal v “Naših zapiskih” med drugim:
“… Pomen te zmage tiči v tem, da bodo dosedanji brezplodni narodnostni boji zginili s parlamentarnega površja in da postane novi avstrijski parlament torišče kulturnih in gospodarskih bojev.”
Dva zaključka izhajata iz takih nazorov. Prvič, da je pot k rešitvi narodnega vprašanja avstrijski parlament. Drugič, da se je z likvidacijo narodnega vprašanja šele “očistil” teren za pravo socialno borbo. Tudi Prepeluh, ki je bil sicer izredno pod vplivom meščanskega nacionalizma, se torej tu kaže kot avstromarksistj narodno vprašanje smatra zgolj kot vprašanje meščanstva v tistem trenutku, ko se izpolnijo kulturne zahteve slovanskih narodov. Tembolj prihaja ta miselnost do izraza pri drugih socialno-demokratičnih ideologih, pri Etbinu Kristanu, dr. Tumi itd.
Koncepcija dr. Tume je kazala zares veliko širokopoteznost in daljnovidnost. Po letu 1907., ko se je na eni strani utrdil avstro-ogrski dualizem, in so se na drugi strani razbesneli zagrizeni narodni boji v monarhiji, je postajalo vedno bolj očitno, da je demokratizacija in federalizacija Avstrije od zgoraj prazna iluzija. In dr. Tuma je imel zelo prav, ko je v “Naših zapiskih” 1913. leta ugotavljal, da je Avstrija le na videz ustavna država, a v resnici reakcionarna absolutistična monarhija. Tedaj je pisal:
“… Preporod Avstrije iz nje same, po državni upravi in dinastiji je torej izključen … Boj absolutizmu, reakciji in fevdalizmu avstrijskemu!”
To je bila torej nova dr. Tumova pot k preosnovanju Avstrije v demokratično in federativno državo, v bistvu federacija podonavskih narodov, kateri naj bi se pridružila še federacija balkanskih narodov. V tem je bila v zametku nedvomno izražena misel meščansko-demokratične revolucije in antiimperialističnega bloka malih narodov v Podonavju in na Balkanu. Morda se do take progresivne misli ni dokopal ne en slovenski politik. V tem je Krek daleč zaostajal za dr. Tumo.
S takim stališčem je slovenska socialna demokracija napravila znaten korak naprej. Toda tudi ta koncepcija je imela bistveno napako, ki je preprečevala, da bi se s to idejo socialna demokracija mogla približati širokim ljudskim množicam. V njej so nepravilno ocenjevane gibalne sile narodnega vprašanja. Ker smatra ta koncepcija še vedno meščanstvo za glavnega nosilca narodnega vprašanja, zato ga tudi rešuje v meščanskem smislu. Za dr. Tumo, ki je učil slovensko meščanstvo, kakšen pomen ima zanj Trst kot veliki trgovski emporij srednje Evrope, je bilo narodno vprašanje bolj vprašanje gospodarske rentabilnosti, kakor pa vprašanje, ki naj bi politično mobiliziralo najširše ljudske množice v boju proti imperializmu kot sistemu, vprašanje torej, ki mu je mogel stati na čelu edinole proletariat. Zveza podonavskih narodov bi bila gotovo pozitivnejša državna formacija od razkropljenih majhnih državic, toda prej so vsi ti narodi morali dobiti popolno svobodo, pravico na samoodločbo do odcepitve, potem šele bi se mogli združiti kot enakopravni narodi. To svobodo pa je bilo mogoče doseči samo z revolucionarnim uničenjem reakcionarnega sistema avstro-ogrske monarhije. Za tako pot, kakor smo videli, meščanstvo ni bilo sposobno, kmečke množice pa je socialna demokracija podcenjevala.
Po vsem tem je jasno, da je sicer socialna demokracija zelo okrepila splošne narodno osvobodilne težnje ter zanje mobilizirala znatne ljudske množice, toda odločilnih uspehov v tem pogledu ni mogla priboriti, ker je podcenjevala revolucionarne energije kmečkega ljudstva in precenjevala vlogo meščanstva v narodnem boju. Glavna njena slabost pa je bila v tem, da se je zavoljo svojega reformističnega bistva ogibala revolucionarnega reševanja narodnega vprašanja, četudi je bilo po tej poti edino mogoče zajeziti val nemškega imperializma proti vzhodu in jugovzhodu.
Celo vrsto takih slabosti je s socialnimi demokrati delil tudi dr. Krek. Rasel je iz najnižjih plasti slovenskega kmečkega in proletarskega ljudstva, zato je bil njegov boj v prvi vrsti usmerjen proti tistim meščanskim in veleposestniškim vrhovom, ki jim je bil slovenski narodni boj sredstvo za okrepitev njihovih lastnih gospodarsko-političnih položajev. S svojo gospodarsko in zadružniško akcijo je poskušal iztrgati kmečke množice iz rok oderuhov, bank in špekulantov, kar se mu je v nekaterih pogledih tudi posrečilo. Krekovo zadružniško gibanje se močno in bistveno razlikuje od dr. Vošnjakovega. Vošnjakova akcija je imela namen, podpreti mlado liberalno meščanstvo, ustvariti kapital, ki bi slovenskemu meščanstvu omogočil večjo udeležbo v industriji. Neposredno na to prizadevanje in na pomoč češkega kapitala se je oprla kasneje ljubljanska liberalno-meščanska bančniška akcija (“Ljubljanska kreditna banka”). Na tej etapi je torej zadružništvo trgalo slovenskega kmeta iz krempljev nemškega kapitala in ga vrglo v nič kaj prijazen objem slovenskega liberalnega meščanstva.
Krekovo zadružništvo pa je šlo nasprotno, za tem, da bi iztrgalo kmeta iz rok slovenske buržoazije in ga osamosvojilo. Ta namen se seveda Kreku ni posrečil, ker se ni mogel posrečiti, razodeva pa demokratično vsebino kmečko-proletarskega krščansko socialnega gibanja.
Isti značaj ima tudi Krekovo narodno osvobodilno prizadevanje. Prav tu se nam slovensko vprašanje odkriva kot v bistvu kmečko vprašanje. Krščansko-socialno gibanje dr. Kreka je postavilo težišče boja slovenskega naroda na socialno razbremenitev slovenskega kmečko-proletarskega ljudstva, zato je tudi smatralo, da se boj za narodno svobodo ne da ločiti od boja za demokracijo, to je za vpliv širokih ljudskih množic na notranjo in zunanjo politiko države. To je povsem nova beseda v našem narodnem gibanju. Vse do Kreka so slovenski konservativni in liberalni prvaki sovražno odklanjali demokracijo, a se navduševali za narodno enakopravnost. Zato tudi niso mogli aktivizirati kmečkih množic za svojo politiko. Kakor hitro pa je narodni boj postal sestavni del splošnega demokratičnega boja v Avstriji, ki naj bi delavne množice predvsem socialno razbremenil, tedaj je narodni boj v Sloveniji postal okvir celokupnega socialnega boja slovenskega kmečkega ljudstva.
S tem je Krek dvignil slovenskega kmeta v politično silo, ki bi lahko bitsveno spremenila razmerje političnih sil v Sloveniji. Nadaljnji razvoj je bil odvisen od tega, komu se bo priključilo, kakšno splošno ideološko osnovo bo sprejelo to elementarno gibanje tlačenega ljudstva.
Življenje je pokazalo, da je bil Krek sicer iskren ljudski tribun, toda ne preveč daljnoviden politični ideolog. Četudi je boj kmečkega ljudstva za vsakdanji kruh pritegnil k političnemu življenju najbolj zaostale plasti slovenskega ljudstva, je bil politični in praktični gospodarski rezultat te akcije vendarle čisto drugačen, kakor je pričakoval Krek. Pokazalo se je namreč, da niti gospodarska niti socialna akcija, ki dobi obliko vsenarodnega gibanja, ne doseže trajnih rezultatov za nižje plasti ljudstva, če nima ta akcija tudi samostojnih daljnosežnejših političnih ciljev. Prav tega pa pri Kreku ni bilo, ali bolje, Krek ni bil dovolj odločen, da bi svoje politične cilje realiziral. Bil je toliko duhovnik in discipliniran ud cerkvene hierarhije, da je skušal v okviru oficialne konservativne in avstrijske cerkvene ideologije realizirati svoje demokratične načrte. Dasi je imela marsikatera posamezna Krekova ideja naravnost revolucionaren značaj, vendarle v celoti ni izstopil iz struge tiste katoliške politike, ki se je oklepala habsburške monarhije. Krek je sicer omajal fevdalno reakcionarno vodstvo katoliškega gibanja, toda je nehote v nemali meri pripomogel, da ga je nadomestilo modernejše meščansko-reakcionarno in veleposestniško vodstvo, ki je bilo prav tako daleč od ljudskih interesov. To se je pokazalo zlasti pri zadružniški in vsej gospodarsko organizacijski akciji. Dasi je Krek iskreno poskušal, da bi z njo osamosvojil kmeta pred oderuhi, bankami, veletrgovci in veleindustrijci, je dosegel nasprotno: da je prav z zadružništvom ustvaril močno gospodarsko oporišče agrarnemu kapitalu in veleposestniškim krogom ter slovenskemu finančnemu kapitalu sploh. Ti krogi so sedaj razpolagali s precej obsežnimi kapitali, (kasneje “Zadružna gospodarska banka”) in so si gospodarsko podredili vse članstvo zadružnega pokreta. Krek je sejal, Šušteršič je žel. Povojni razvoj zadružništva popolnoma potrjuje naše ugotovitve.
Krek je videl to nevarnost, ki je pretila speljati zadružništvo na čisto druga pota, kakor je on želel. Leta 1917. je v osebnem razgovoru dejal Albinu Prepeluhu:
“Zadružništvo ni za utilitariste, zanje se nisem pehal. Upam, da ga rešim nesreče …” (A. Prepeluh: “Pripombe k naši prevratni dobi”, str. 47.)
Če je točna dr. Tumova trditev v njegovih spominih, da mu je Krek, nejevoljen nad dr. Šušteršičevo politiko, nekoč dejal, da bi bil on gotovo socialni demokrat, če bi ne bil duhovnik, potem je očitno, da si je bil Krek na jasnem tudi o socialnem izhodišču nasprotij v katoliškem taboru. To potrjuje tudi izjava, ki jo je dal 1917. leta A. Prepeluhu:
“… Že leta 1895., najpozneje 1896., bi bil moral prelomiti s to stranko. Vidim, da ima premočno obeležje enega samega stanu. Zato sem vabil vanjo mlade, pametne posvetnjake; saj veste, tudi marksiste sem javno pozval, naj pridejo k nam. Za bodoče čase je stranka premalo demokratična, stanovske predpravice se bodo razsule ob svoji notranji nevzdržnosti.” (A. Prepeluh: “Pripombe k naši prevratni dobi”, str. 48.)
Toda vsaj na zunaj je bila celotnost katoliškega tabora ohranjena, dasi je bilo jasno, da bo prej ali slej moralo priti do razcepa. Praktično so odločali v katoliškem gibanju reakcionarni vrhovi, v množicah je prevladoval Krekov demokratični vpliv. Če je dr. Krek hotel izvesti svoj demokratični program, tedaj bi se moral z demokratičnim krilom odcepiti od reakcionarnih vrhov in se približati delavstvu. Tak korak bi imel nepregledne posledice za ves nadaljnji razvoj slovenskega naroda. Verjetno je, da bi v tem slučaju Slovenci ne prišli v ono žalostno vlogo, ki smo jo kasneje igrali v Jugoslaviji. Toda Krek tega ni storil, zato je imel zvezane roke v svoji politični akciji in je v imenu “enotnosti katoliškega gibanja” dopuščal, da so o usodi slovenskega naroda odločali nedemokratični in socialno reakcionarni krogi, ki so bili popolnoma nesposobni, da bi mogli pravilno postaviti vprašanje naše narodne osvoboditve.
V vsej politični delavnosti dr. Kreka sploh, a na področju narodnega vprašanja še posebej, lahko opazimo neko značilno omahovanje med reakcionarnimi vrhovi in demokratičnimi množicami, ki je paraliziralo vsako uspešno akcijo. Krek je gradil moralno stavbo, ki se mu je sproti podirala, ker je bila zidana na reakcionarnem realnem temelju. Odtod na eni strani idealiziranje fevdalizma, monarhije, državne avtoritete itd., a na drugi strani izredno ostre, da, revolucionarne obsodbe obstoječega sistema v avstro-ogrski monarhiji. Samo v tem okviru moremo razumeti oportunizem, ki je navzlic Krekovi iskrenosti in odločnosti prevladal v slovenski ljudski stranki.
Kakor socialni demokrati, je torej tudi Krek načelno odklanjal vsako revolucionarno reševanje narodnega vprašanja. S tem je zaprl pot svoji lastni demokratični politiki in ni mogel ubrati prav nobene druge poti, kakor tisto, po kateri so hodili že pred njim konservativni in liberalni prvaki. To svojo usodno napako je Krek tudi sam spoznal neposredno pred svojo smrtjo. Spomladi 1917. leta je dejal Prepeluhu:
“Zdi se mi potrebno, reči Vam: delajte na to, da bi se enkrat sešli pametni, res demokratično čuteči ljudje vseh struj na razgovor o vseh teh silno važnih rečeh. Jaz bom poleg. Če najdemo miselno edinost in skupnost vsaj v nekaterih poglavitnih točkah, po mojem mnenju je to mogoče, ustvarimo tako zelo potrebni blok slovenske umstvene, realistične demokracije. Kdor se bo čustveno pripravil za bodočnost – njegova bo!” (A. Prepeluh: “Pripombe k naši prevratni dobi”, str. 49.)
V tej izjavi se nedvomno kaže Krekova težnja, da bi prelomil z reakcionarno cokljo, ki je zadrževala njegov demokratični boj in da bi se tesneje zvezal z delavskim gibanjem. Toda bilo je prepozno. Prepozno zanj, ker mu je smrt onemogočila realizacijo teh načrtov, prepozno za slovenski narod, ki se je znašel na predvečer zloma avstro-ogrske monarhije brez revolucionarnega vodstva, ki bi edino moglo v revolucionarnih časih pripeljati slovenski narod k zmagi in svobodi.
Krekov primer nam očitno razodeva, da je v narodnem boju vsa demokratična iskrenost zaman, če ni zvezana z odločno pripravljenostjo k boju zoper reakcionarne elemente v lastnem taboru, ki se iz strahu za lastne položaje ogibljejo odkritega spopada zatiranega naroda s svojim zatiralcem.
Slabost na obeh straneh, v delavskem in kmečkem taboru, je torej onemogočila, da bi se ta dva tabora zlila v skupnem demokratičnem boju za osvoboditev slovenskega naroda. Zato je v vodstvu slovenske praktične politike tudi v tem času odločala nedemokratična smer.
To dejstvo je bilo usodnega pomena pri dogodkih, ki so se z izredno naglico vrstili do svetovne vojne.
S padcem Taaffeja je postal tradicionalni boj za vlado med liberalno buržoazijo in konservativnimi veleposestniki bolj ali manj podrejenega značaja. V prvo vrsto so stopili imperialistični interesi avstro-ogrske monarhije. Vsi režimi brez izjeme so zasledovali te cilje in so jim podredili tudi vso notranjo politiko monarhije. Popuščanje slovanskim narodom je pomenilo slabitev pozicij nemškega imperializma. Z 90imi leti prihaja Avstro-Ogrska takorekoč v kronično politično krizo, spremljano z neprestanimi spopadi in demonstracijami za narodne in demokratične pravice. Razni režimi so večinoma vladali brez parlamenta in z zloglasnim § 14. Narodno vprašanje je postajalo vedno bolj nerazvezljiv vozel. Razpad avstro-ogrske monarhije je postal neposredna socialna in politična nujnost.
Toda misel na razbitje Avstrije ni bila nikjer pri avstrijskih narodih globlje zasidrana. Tudi socialna demokracija je zavzemala stališče, da jo je treba ohraniti. Najnaprednejši duhovi so si bodočo Avstrijo predstavljali kot federacijo svobodnih narodov. Vzroki te privezanosti slovanskih narodov na Avstrijo so dokaj umljivi. Oni izhajajo iz strahu, da bi se razdrobljeni majhni narodi ne mogli upirati nemškemu, italijanskemu in ruskemu imperializmu, ki jih je obkrožal. Že tedaj je bil strah pred “Anschlussom” zelo realen. Leta 1907. je na primer pisal dr. Tuma v svoji brošurici “Der österreichisch-ungarische Ausgleich”:
“Z razpadom Avstro-Ogrske bo postala priključitev Avstrije Nemčiji prirodno dejstvo – najprej carinska zveza in gospodarska enotnost, potem politična odvisnost in spojitev …” (Str. 24.)
Iz strahu pred nemškim pritiskom je izviral načrt, napraviti iz Avstrije slovansko pregrado nemškemu prodiranju. Tudi Masaryk pravi, da je šele leta 1907. prišel do prepričanja, da je razpad Avstrije predpogoj osvoboditve češkega naroda. Orientacija na ohranitev avstro-ogrske monarhije je bila tudi temelj vse slovenske politike, počenši od reakcionarne desnice do socialne demokracije. Trst je bil ena najvažnejših postavk v tej naši politiki. In prav na veliko važnost, ki jo je imelo to mesto za Avstro-Ogrsko, so se opirali slovenski politiki, ko so prepričevali nemško-avstrijske režime, da bo Trst šele tedaj dobil ves svoj pomen, kadar bo last njegovega ozadja, Slovenije. Predstavljali so si torej Slovenijo kot avtonomno enoto s Trstom, na katerega bi bila navezana vsa podonavska federacija. V takem položaju bi seveda v gospodarskem oziru Slovenija dobila zavidanja vredno pozicijo. Gospodarski razvoj, ki je okrepil slovensko meščanstvo, je te bleščeče iluzije še bolj utrjal. Leta 1908. je na primer Šuklje govoril v deželnem zboru čisto nov jezik:
“… Mislim, da občutite vsi kakor jaz, da kranjska dežela stoji pred preobraženjem svojega gospodarskega in duševnega razvoja … Če dodam še koristi naše zemljepisne lege, okolnosti, da vsajeni med dva velika kulturna naroda, med Nemce in Italijane, tvorimo obenem zaledje Adrije ter ležimo ob cesti narodov, ki drži iz Hamburga čez Trst v Orient in Sueški prekop – potem sprevidimo, da je ura bila, ko se mora Kranjska dvigniti iz svoje nezakrivljene zaostalosti ter stopiti z naprednejšimi sosednimi deželami v isto vrsto …” (Fr. Šuklje: “Iz mojih spominov”, str. 146, III.)
Tudi dr. Tuma je z zanosom govoril o cilju, da mora biti Trst priključen Sloveniji:
“… To so veliki cilji Avstrije; pa so tudi naši veliki cilji. In boj za te velike cilje prenoviti mora celo našo socialno, politično in narodno življenje, mora dvigniti Slovence s stopnje najrevnejšega naroda v Avstriji na najodločilnejše mesto …”
Toda slovenska politika je bila tako kratkovidna, da je prepričevala nemško buržoazijo z argumenti, ki se jih je ta najbolj bala. Prav Trst je bil največja potreba nemško-avstrijskega imperializma, zato bi moralo biti razumljivo, da bodo prav Slovenci zadnji, katerim bi nemški imperializem popustil v njihovi zahtevi po narodni avtonomiji. Samo revolucionarni zlom avstrijsko-nemškega imperializma bi omogočil realizacijo slovenskih tendenc. Ta pa je bil nujno zvezan z razrušitvijo avstroogrske monarhije. Šele tedaj, ko bi bila ta imperialistična stavba zlomljena, bi bila mogoča federacija resnično svobodnih narodov v Podonavju.
Tu je bila glavna slabost slovenske proavstrijske politike. Kakor hitro je odklanjala revolucionarno pot v reševanju narodnega vprašanja, je njena težnja po ohranitvi avstrijske države postala oporišče nemškega imperializma.
Škodljivost te smeri se je zlasti jasno pokazala ob aneksiji Bosne in Hercegovine 1908. leta. Vse slovenske stranke – samo socialna demokracija je bila deloma izjema – so pozdravile aneksijo Bosne in Hercegovine. Smatrale so, da nove avstrijske aneksije na Balkanu slabe nemško-madžarsko hegemonijo, ker priključujejo Avstriji vedno več Slovanov, s čimer se – po njihovem mnenju – približuje avtomatičen zlom te hegemonije. Kasneje se je ta naivna in kratkovidna iluzija pojavila tudi med svetovno vojno, češ zmaga centralnih sil bo pritegnila v Avstrijo več slovanskega elementa, tako da bo Avstrija konec koncev avtomatično dobila slovanski značaj, dualizem bo razbit, a federalizmu bo pot odprta. Taka politična linija je seve demobilizirala množice, kakor vsaka politika, ki računa na avtomatičen razvoj in podcenjuje subjektivni moment, žive človeške sile, ki v določenih materialnih okoliščinah ustvarjajo zgodovino. Avstrijski imperializem je z aneksijo Bosne in Hercegovine in z vsako nadaljnjo pridobitvijo dobival vedno večje apetite. Aneksija Bosne in Hercegovine bi postala vzrok razkroja avstro-madžarske hegemonije samo tedaj, če bi sprožila enodušen revolucionarni odpor vseh zatiranih narodov z zahtevo, da se hrvaškemu in srbskemu narodu v Bosni in Hercegovini prizna pravica na samoodločbo in sicer v taki meri, da se bosansko-hercegovsko ljudstvo lahko tudi popolnoma odcepi od monarhije.
Slovenska politika v zvezi z aneksijo Bosne in Hercegovine, ki je najbolj škodovala slovenskemu narodu samemu, je kričeč primer, kam zabrede narodno gibanje, če v njem odločajo socialno reakcionarni elementi. V ozadju take slovenske politike so bili tudi drugi argumenti, ki so jih postavljali gospodarski interesi slovenskega meščanstva, ozirajočega se proti “deviškemu” jugu. Misel, da naj bi bili Slovenci “Kulturträgerji” in gospodarski kolonizatorji slovanskega Balkana, je bila novopečenemu slovenskemu industrijskemu in trgovskemu meščanstvu močno simpatična, zato je v obliki “jugoslovanstva” tudi postala osrednja točka liberalnega programa. Celo Krek se je navduševal nad njo, češ po končani vojni bo dobila slovenska podjetnost na Balkanu obširno področje za gospodarsko udejstvovanje. V zametku se tu že kažejo tendence po slovenski gospodarski hegemoniji v bodoči “jugoslovanski državi” s Trstom, ki bi dvignil Slovence na položaj vodilnega naroda na jugu.
Na teh temeljih je bilo torej grajeno naše predvojno meščansko jugoslovanstvo. Pritisk nemškega, italijanskega in madžarskega imperializma je silil slovensko meščanstvo k orientaciji proti Balkanu, da bi tu našlo politično oporo in področje gospodarskega udejstvovanja. Kakor smo videli te tendence nikoli niso prekoračile avstrijskih okvirjev in sicer iz več razlogov. Prvič bi samo velika Avstrija zajamčila Trstu in z njim vsej Sloveniji hiter gospodarski razvoj. S tem bi dala slovenskemu narodu priviligirano stališče v novi jugoslovanski državi. Drugič bi bila iz te kombinacije izločena politična moč Srbije, ki bi bila že zaradi svoje državne tradicije nevaren tekmec. V tem oziru pač ni samo slučaj ali avstrijakantska vnema, če je 1908. leta vsa naša oficialna politika udarjala po Srbiji, ki je protestirala zaradi aneksije Bosne in Hercegovine, in če je 1912. leta Šušteršič nastopal proti temu, da bi se Srbiji dovolil dohod do morja. Slovenskemu agrarnemu kapitalu so bili avstrijski okviri še mnogo bolj potrebni kakor liberalnemu meščanstvu. Jugoslavija izven Avstrije in s staro Srbijo bi bila pretežno agrarna država in bi torej poslabšala položaj za slovenski agrarni kapital. Razumljivo je tedaj, da je bil ta del slovenskega meščanstva najtrdnejši avstrijakantski steber. Tako so torej razredni interesi obeh naših buržoaznih skupin speljali slovensko politiko na pota, kjer je morala doživeti katastrofo. Namesto, da bi slovenski narod iskal zaveznika pri balkanskih narodih, ki so se upirali nemškemu imperializmu, ter se borili proti vsemu, kar bi krepilo Avstrijo in slabilo balkanske narode, se je naivno veselil nad osvajalno politiko Avstrije, češ hvala bogu, vedno več Slovanov nas je v Avstriji. Medtem pa je rasla moč nemškoavstrijskega imperializma, ki je vedno bolj zoževal pravice zatiranih narodov. Iluzije o neki jugoslovanski skupnosti v okviru Avstrije so vedno bolj kopnele. Jasno je postajalo, da je tudi “jugoslovansko vprašanje” izrazito revolucionarnega značaja. Rešiti bi ga torej mogla samo resnična revolucionarna sila, ki bi dvignila najširše ljudske množice k odločnemu odporu. Taka sila je bil objektivno edino proletariat, subjektivno pa tudi ta ni bil zrel za izpolnitev take odgovorne naloge. Vzroke teh slabosti smo ugotovili že zgoraj.
Navzlic temu pa je socialna demokracija vnesla novega duha tudi v to vprašanje. Jugoslovanska misel sama po sebi je bila v tem času nedvomno progresiven pojav, ker je ovirala prodiranje nemškega imperializma na Balkan. Združevala je balkanske slovanske narode v antiimperialistični blok, ki bi se mogel uspešno boriti za svojo neodvisnost. Ta misel je bila zlasti jasno izražena na balkanski socialistični konferenci v Beogradu, kjer je bila predstavljena tudi slovenska socialna demokracija. Konferenca je dala geslo: za združitev balkanskih narodov v neodvisni balkanski federaciji. To je bila revolucionarna zahteva, pa hkrati edina pravilna pot, da bi se zajezili tuji imperialistični vplivi in da bi se zajamčila svoboda majhnih narodov v tem vnetljivem delu Evrope.
V teh naporih seveda slovenska socialna demokracija ni bila dosledna. Avstro-marksistični vplivi so v njej vendarle prevladovali in onemogočali, da bi mogla ta stranka postati voditelj slovenskega narodnega gibanja. Na tako zvani “tivolski konferenci” 1909. leta se je stranka postavila na integralno jugoslovansko stališče, za popolno jezikovno in kulturno stopitev južnoslovanskih narodov. Tako stališče je rezultat logičnega sklepa iz napačne opredelitve narodnega vprašanja kot kulturnega vprašanja, kar smo ugotovili že v prvem poglavju. S tem stališčem se je socialna demokracija izolirala od glavnega nosilca narodnega gibanja, od kmečkih množic, ki so zavoljo tega sledile meščanskim strankam.
Kljub temu pa je objektivna vloga delavstva tako vplivala na razvoj našega narodnega gibanja, da so vse mladinske narodno-revolucionarne struje, ki so nastajale zlasti znotraj svobodomiselnega tabora, stale pod vplivom delavskega gibanja. To mladinsko gibanje, ki je dobilo svoj najbolj izdelani ideološki lik v “Preporodu”, se je uprlo oportunistični narodni politiki liberalnega vodstva, ker je spoznalo, da je osvoboditev južnoslovanskih narodov mogoča samo kot rezultat revolucionarnega zloma avstro-ogrske monarhije. To stremljenje ni bilo enotno. Del mladine je težil samo k politični združitvi s Srbi in Hrvati, medtem ko so zopet drugi branili integralno jugoslovansko smer, ki je potem po svetovni vojni močno škodovala položaju slovenskega naroda. V predvojnih letih pa je to mladinsko gibanje kot celota predstavljalo nedvomno progresivno strujo, ker je s svojo težnjo po združitvi majhnih narodov na Balkanu slabilo celoten imperialistični sistem, s katerim je bila zvezana vsa socialna reakcija. Prav to zadnje dejstvo nam tudi pojasnjuje tesno povezanost mladinskih struj z delavskim gibanjem, ki je imelo v svojem socialnem boju pred seboj istega sovražnika.
Tudi v tem razdobju je bil slovenski umetnik tisti, ki je najgloblje in najpravilneje doumel bistvo slovenskega vprašanja. To je bil Ivan Cankar. Razumel je, da bo mogel slovenski narod spričo nemškega imperialističnega pritiska obstati samo v tesni zvezi z ostalimi južnoslovanskimi narodi. Toda istočasno je odklanjal integralno jugoslovanstvo, ker se je zavedal, da je taka ideologija lahko samo pretveza za hegemonijo enega teh narodov nad ostalimi.
“… Kakor ste videli, – je dejal v svojem govoru “Slovenci in Jugoslovani” 1913. leta – sem smatral jugoslovanski problem za to kar je: namreč za izključno političen problem … Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem oziru zame sploh ne eksistira …”
Potem nadaljuje:
“… Ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov – in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride – tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi …”
V nasprotju z vsemi socialno-demokratičnimi teorijami o “kulturni avtonomiji” in z oportunizmom vseh ostalih slovenskih strank, je Cankar jasno in odločno zavzel edino pravilno stališče: za združitev južnoslovanskih narodov v federativno državo, ki naj postane jez imperialističnega pritiska na Balkanu.
S svojim govorom 1913. leta je Cankar pri socialni demokraciji v precejšnji meri prodrl. Ni slučaj, da so avstrijske oblasti zlasti po tem Cankarjevem govoru pričele odločneje preganjati socialno-demokratično gibanje na Slovenskem. Cankar mu je dal revolucionaren program boja za osvoboditev slovenskega naroda, okoli katerega bi slovenska socialna demokracija mogla zbrati najširše množice. S tem je bil storjen važen korak naprej v smeri uveljavljenja delavskega gibanja kot voditelja slovenskega narodno-osvobodilnega boja. V tem pa je bila ravno največja nevarnost za sistem nemško-madžarske hegemonije nad slovanskimi narodi v avstro-ogrski monarhiji in za sistem imperializma sploh.
Cankar je govoril svoj govor tako rekoč na pragu svetovne vojne. Ta pa je mahoma postavila Slovence pred nova, toda odločilnejša vprašanja. Ko je pod Beogradom zagrmel prvi strel, je nastopil čas, ko se je morala slovenska politika brezpogojno jasno opredeliti: za ali proti Avstriji. Avstrijska tradicija je bila tako močna, da so bila potrebna cela tri leta, da se je pojavil prvi resen dvom v zmago centralnih sil in da je pognala korenine misel na možnost popolnega zloma avstro-ogrske monarhije. Obe slovenski stranki sta se ob izbruhu vojne nedvomno čisto zavestno opredelili za Avstrijo in proti antanti. V tem oziru je bil pri Slovencih povsem drugačen položaj kakor na primer pri Čehih. Zopet so se pojavile pred našim meščanstvom sanje o nekem specifičnem poslanstvu Slovencev v okviru avstroogrske monarhije. Z zmago centralnih sil bi Trst nedvomno ogromno pridobil na važnosti in z njim seveda tudi vse slovensko ozemlje. Samostojna Jugoslavija bi kajpada ne mogla nuditi niti približno takih gospodarskih izgledov. Da je bila ta misel zares ukoreninjena, nam izpričujejo izjave naših vodilnih politikov, na primer Šukljeta, Šušteršiča itd. Slovenski politiki so se kajpak dobro zavedali, da so vsi ti načrti brezupni, če nimajo zanje političnih jamstev. Zato pa se je v tem času še bolj okrepila misel na Jugoslavijo v okviru avstro-ogrske monarhije, torej na nekak trializem, pri čemer bi Slovenija igrala v tej tretji, jugoslovanski edinici vodilno vlogo.
Za opredeljevanje Slovencev do Avstrije so bili seveda važni tudi drugi razlogi, v prvi vrsti na primer verski. Vatikan je vse do zadnjega držal roke na avstro-ogrski monarhiji. Razumljivo je, da so se tudi slovenski cerkveni krogi trudili ohraniti avstroogrsko monarhijo kot steber katolicizma, dokler se je največ dalo. V novi jugoslovanski državi v okviru monarhije bi pripadalo vodstvo katolicizmu. Pravoslavja so se ti krogi bali. Misel na Jugoslavijo, kjer bi imelo pravoslavje vodilno vlogo, je bila zanje nesprejemljiva. Če prištejemo sem še odpor veleposestnikov proti Jugoslaviji, ki bi bila pretežno agrarna – a ti veleposestniki so igrali važno vlogo v Šušteršičevi politiki – potem nam mora biti razumljivo, da je stal domala ves naš meščanski tabor odločno za Avstrijo. Samo redke izjeme med mladino, zlasti s “preporodovskih” krogov, se je od vsega začetka opredelila proti Avstriji in se navduševala za zmago antante.
Socialna demokracija vse do 1917. leta, ko se je pripravljala na stockholmsko konferenco, ni dala jasnih izjav o svojem stališču. Pač pa so stališča nekaterih vodilnih posameznikov dokaz, da je bila tudi ta stranka smatrala, da je treba avstro-ogrsko monarhijo ohraniti, četudi v neki drugačni obliki. Eden od voditeljev te stranke, dr. Tuma, je govoril ob začetku svetovne vojne:
“… Pričakujem zmago centralnih sil in sicer z dvojnega stališča, prvič bo ta zmaga neznansko dvignila gospodarstvo slovenskega naroda in socialno-demokratično stranko, ker postane Trst eden največjih trgovinskih emporijev in se v njem nujno ustvari bogata slovenska srednja industrija in trgovina in pomnoži na tisoče in tisoče slovenski proletariat. Drugič bo zmaga centralnih sil na korist zedinjene Slovenije, ker računam, da zasede Avstrija tudi vojaško tako važno Beneško Slovenijo in da se tako združijo vsi Slovenci pod eno vlado … Tudi se ne bojim prevlasti nemškega šovinizma, ker bo po skupni zmagi gotovo nastopila tekma med dinastijama Hohenzollerncev in Habsburžanov in se bo zadnja morala proti Hohenzollernski nemški premoči opirati na slovanski element v Avstriji.” (Dr. H. Tuma: “Iz mojega življenja”, str. 338 in 339.)
Tako stališče je bilo prirodno nadaljevanje avstro-marksistične reformistične narodne politike. Rešitve je pričakovala od zgoraj. Za temi blestečimi argumenti dr. Tume so se skrivali povsem nedvoumni “social-šovinistični” nazori, ki so služili v oporo nemškemu imperializmu. Čas in razvoj sta prihranila Slovencem razočaranje, ki bi ga doživeli, če bi centralne sile zmagale. Povsem jasno je, da vse podobne kalkulacije slovenskih politikov niso bile nič drugega, kakor naivna iluzija, ki se je morala razbliniti kakor milni mehurček. Zmaga centralnih sil bi nedvomno prinesla s seboj silovit plaz nemškega šovinizma, ki bi strl pod seboj še one pravice slovenskega naroda, ki jih je imel. V prvi vrsti velja to seveda za Trst. Res je, da bi pridobil na gospodarski važnosti, toda to ne bi šlo v korist slovenskega naroda, ampak v njegovo škodo, kajti vzporedno z gospodarskim razvojem na našem ozemlju bi šla oživljena akcija potujčevanja. Slovenci torej niso imeli pričakovati od zmage centralnih sil ničesar drugega, kakor da bo postal nacionalni jarem še težji.
Politika slovenskega naroda bi morala biti potemtakem že od vsega začetka preračunana na poraz avstro-ogrske monarhije, na njen notranji revolucionarni zlom, ki bi omogočil zatiranim narodom, da sami odločajo o svojem položaju po vojni, ne pa, da so o tem odločale mirovne konference imperialističnih velesil. To pa nikakor ne pomeni, da bi se moral slovenski narod zavzemati za zmago antante. Narobe, trezen pogled na možnosti, ki jih je Slovencem prinašala zmaga antante, je moral spoznati, da tudi tu nimajo pričakovati ničesar dobrega. Italija je šla v vojno zategadelj, da si “prisluži” del slovenskega ozemlja s Trstom. Nesmisleno bi bilo pričakovati, da bodo velesile odrekle Italiji to kupnino iz golih simpatij za slovenski narod. Najmanj torej, kar je imel slovenski narod pričakovati od antantne zmage, je bilo novo razkosanje slovenskega ozemlja.
Nekateri navajajo Srbijo kot argument za slovensko podporo antanti. Ni dvoma, da je bila Srbija napadena dežela, narod, ki si ni niti najmanje želel vojne. Razumljivo je, da so bile vse slovenske simpatije na strani naroda, ki je branil svojo neodvisnost. Toda Srbija je prenehala biti argument v tistem trenutku, ko je iz srbskega problema nastala imperialistična svetovna vojna, v kateri je bila Srbija le še podrejenega pomena, a na mizi imperialistov se je razkosavalo naše narodno telo. Samo tista politika bi bila torej pravilna, ki bi izhajala iz lastnih moči slovenskega naroda in bi se opirala na vse tiste progresivne sile, ki so v Avstriji sami stremele po revolucionarnem zlomu monarhije od znotraj. Če bi se ob koncu svetovne vojne znašel slovenski narod pred zeleno mizo mirovnih pogajanj kot revolucionaren narod, ki si je s svojim lastnim orožjem priboril svobodo, bi bil zlomljen marsikak pakt, ki je bil sklenjen na naš račun. Kot svoboden narod bi se potem lahko pogajali z ostalimi južnoslovanskimi narodi o načinu našega skupnega državnega življenja.
Velikokrat se pri nas navaja češki primer. Tolmačijo ga kot izključno delo Masarykovega “narodnega sveta” pri antantnih vladah. Tako razumevanje češkoslovaškega boja je popolnoma napačno. Prvič je bil položaj Čehov povsem drugačen kakor naš, kajti ustvaritev češkoslovaške države kot protinemške bariere v srednji Evropi je bila v interesu zapadnih velesil, medtem ko je londonski pakt glede našega ozemlja te velesile izrecno vezal nasproti Italiji. Drugič pa je bilo težišče Masarykovega prizadevanja revolucionarno delo med češkim in slovaškim ljudstvom doma, na fronti in v tujini. Češko ljudstvo je neštetokrat in z orožjem v roki manifestiralo, da hoče samostojno češko državo, in je s svojim upornim bojem razbijalo tudi antantne načrte s češko zemljo.
“Tudi najboljšo pravico – je zapisal T. G. Masaryk v svoji “Svetovni revoluciji” – morajo braniti aktivni ljudje, ako nočejo, da ostane samo na papirju.” (Str. 44.)
In na drugem mestu:
“… Jasna glava, poznanje stvari, odločna volja, nobenega strahu pred smrtjo – to je ogromna sila.” (Str. 37.)
Teh lastnosti slovenska politika v svetovni vojni ni imela. V inozemstvu je obstajal “Jugoslovanski odbor”, toda ta ni bil niti približno podoben Masarykovemu “Narodnemu svetu”. Pri Slovencih ni imel nikake opore, če izvzamemo nekaj poedincev iz liberalnega tabora. Njegovo delo, kolikor se je tikalo Slovencev, je obstajalo v glavnem v posedanjih po predsobah zunanjih ministrstev zapadnih velesil. Kolikor je dobil ob koncu vojne svoj pomen, mu ga je dalo šele naraščajoče narodno gibanje doma.
Tako je šla slovenska politika avtomatično, brezglavo in pasivno za tokom svetovne vojne. Do 1917. leta je stala neomajno za Avstrijo. Leta 1917. se je pričela opažati trudnost od vojne tudi pri centralnih silah. Razen tega je ruska revolucija vplivala na razpoloženje armade. Precizni stroj pruskega militarizma je pričel pokati in vera v zmago centralnih sil je jela omahovati. V ljudskih množicah je pričelo nemirno vreti. Vse ljudsko nezadovoljstvo se je zlilo v en sam val narodnega gibanja. V takih okolnostih je nastala majniška deklaracija. Izsililo jo je torej gibanje ljudskih množic, toda na sebi nosi še vse znake stare politične orientacije. Dasi zahteva zedinjenje južnih Slovanov, zadržuje avstrijski okvir in habsburško dinastijo. V tem okviru se je potem razvijala slovenska politika vse do razsula fronte centralnih sil. Vzporedno z razpadanjem fronte pa je raslo nezadovoljstvo proti Avstriji sploh. Misel na popolno neodvisnost slovenskega naroda se je vedno bolj utrjala. Zgodovinsko dejstvo, da je Avstrija postala ovira družbenega napredka in svobodnega razvoja njenih narodov ter da je mogoče rešiti njena notranja nasprotja samo na en način, namreč z razbitjem avstro-ogrske monarhije, je v konkretni obliki dozorelo v zavesti slovenskih ljudskih množic. Spričo pritiska ljudskih množic odspod, ki so hotele obenem z Avstrijo likvidirati tudi ostala vprašanja nerešene meščansko demokratične revolucije, so prišli v nevarnost interesi slovenskega meščanstva, ki bi se utegnilo znajti izolirano od tega revolucionarnega potoka če ne bi preorientiralo svoje politike. Ko so se pričeli na fronti vojaški upori, je bilo že povsem jasno, da slovensko ljudstvo z obema rokama glasuje proti Avstriji. Poslej je bilo vsako reševanje monarhjie že zelo nevarno početje za reševalca, kar je Šušteršič temeljito poizkusil na svoji koži. Treba je bilo pograbiti ljudski tok in se mu postaviti na čelo, ali pa biti strt pod njegovim elementarnim pritiskom.
V obeh glavnih slovenskih strankah so dobile premoč “radikalnejše struje”. Pri liberalcih nekdanji “mladoradikal” dr. Žerjav, pri SLS dr. Korošec. Nacionalistični val je pograbil tudi socialno demokracijo. Tako je prišlo do narodnega sveta, s čigar imenom so zvezani najbolj usodni trenutki v življenju slovenskega naroda neposredno po vojni. Z razpadom Avstrije je bilo treba računati že kot z dejstvom. Šlo je za to, da slovenski narod v teh burnih časih maksimalno okrepi svoje pozicije.
Toda bilo je prepozno. Slovenska pasivnost za časa vojne se je maščevala. Slovenska usoda se je sedaj kovala brez Slovencev in proti njihovi volji. Iz svetovne vojne vihre je izšel slovenski narod bolj razkosan, kakor je bil kdaj koli poprej. Kje torej leži krivda? Gotovo ne na ljudstvu, ki je prinašalo ogromne žrtve na oltar svoje svobode in ki je svoje hrepenenje po svobodi dokumentiralo na ljubljanskem gradu, na Suhem bajarju, na fronti, kjer je v tišini padel marsikateri upornik, v Judenburgu, v Murauu, v Radgoni, v Kotoru, na koroški fronti itd. Po našem bežnem pogledu na gibalne sile našega narodnega boja je jasno, da tudi to pot leži odgovornost na tistih, ki so našo narodno bodočnost vezali na obstoj reakcije, ki nima bodočnosti.