Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Prevratni dnevi so mahoma preobrnili sliko tradicionalne slovenske potrpežljivosti, ki je bila značilna za narod, čigar politiko so vodili socialno konservativni elementi. Z razpadom avstro-ogrske monarhije se je končalo dobro tisočletje nemškega gospodstva nad slovenskim narodom. Kazalo je, da bo s tem vsaj deloma rešeno najvažnejše vprašanje nedovršene meščansko-demokratične revolucije na naših tleh – slovensko narodno vprašanje. Revolucionarno vrenje slovenskih ljudskih množic na predvečer razpada avstro-ogrske monarhije je nedvomno pokazalo, da so bile te množice pripravljene rešiti to vprašanje na revolucionarni način. Tem akcijam, ki so sedaj prihajale, je dajalo pečat predvsem delavsko-kmečko gibanje.
Dokler se je demokratično ljudsko gibanje na Slovenskem sukalo samo okrog čisto narodnih in socialno-reformnih zahtev, je konservativni element, ki je imel odločilen vpliv v “Narodnih svetih”, že z ozirom na lastno slabost in desorientiranost stal temu gibanju nevtralno nasproti in sicer s težnjo, da se mu v odločilnem trenutku postavi na čelo in mu da svoj pečat. To se je zgodilo šele tedaj, ko je bilo že povsem jasno, da bo avstroogrska monarhija morala razpasti. Ker je bila slovenska socialna demokracija nesposobna, da bi dajala smer spontanemu ljudskemu toku, je gornja politika tudi prodrla. “Narodni sveti” so bili edini politični organi, ki so zavestno usmerjali spontano široko ljudsko gibanje. Toda ti “Narodni sveti” so predstavljali stremljenja v socialnem oziru konservativnih meščanskih in veleposestniških elementov, zato je razumljivo, da so skušali tudi prevratnemu gibanju na naših tleh dati enostranski značaj, reducirati ga samo na reševanje slovenskega narodnega vprašanja v ožjem smislu. Toda ne glede na to je razdobje od avgusta 1918. leta do razpada Avstro-Ogrske v oktobru mesecu istega leta, ki predstavlja dozorevanje naše meščansko-demokratične revolucije, etapa progresivne vloge “Narodnih svetov”, ker so krepili splošno demokratično vrenje in pospeševali proces razpadanja avstro-ogrske monarhije.
Toda od narodne svobode, ki je bila oktobra meseca 1918. leta dosežena, so pričakovale slovenske ljudske množice, da bo rešila tudi njihova socialna vprašanja. Iz vseh virov socialnih nasprotij so vrele popolnoma jasno postavljene socialne zahteve. Glad po zemlji se je izrazila v burnih kmečkih akcijah za agrarno reformo, ki je postala osrednje vprašanje naših prevratnih dni. Samo tista stranka je v tem trenutku zares mogla računati na podporo kmečkih množic, ki bi se jasno in nedvoumno izjavila za radikalno rešitev agrarnega vprašanja. Take stranke pri Slovencih ni bilo, zato so se pojavili primeri, ko so hoteli kmetje to vprašanje rešiti lokalno, na svojo roko in na radikalen način. Nevarnost, da bi se iz takih posameznih primerov razraslo splošno gibanje, je postajalo vedno večja. Kmečko gibanje se je torej vedno bolj razvijalo v smeri ločitve od meščansko-veleposestniških vrhov. S samim tem se je jelo približevati delavstvu, pri katerem se je zlasti pod vplivom ruske revolucije prav tako in vedno bolj širilo bojevno razpoloženje. Nadaljnji razvoj tega gibanja in njegovo povezovanje s kmečkimi revolucionarnimi akcijami (kakršna je bila na primer v Vinici v Beli Krajini), bi utegnil tudi pri nas ustvariti položaj, pri katerem bi prišli v nevarnost materialni interesi konservativnih socialnih plasti. Dovolj je, če opozorimo samo na veleposestva, ki so prišla v nevarnost spričo kmečkega gibanja.
Vse velike spremembe, ki so nastale v bistvu narodnega vprašanja in v gibalnih silah narodno-osvobodilnega boja, o katerih smo govorili v predhodnih poglavjih, so prišle mahoma do izraza. Ob stran so bile potisnjene konservativne sile in stranke. Na ulicah je ta element izgubil vsako kontrolo nad postavljanjem zahtev. Vodstvo je torej prehajalo na delavsko gibanje, poleg katerega so se kot gibalne sile udejstvovale tudi kmečke in malomeščanske množice.
Spričo tega pa se je položaj “Narodnih svetov” popolnoma izpremenil. Postali so organi za likvidacijo tako zvane “narodne revolucije”. Konservativni element zdaj že ni bil več nevtralno razpoložen nasproti demokratičnemu kmečko-delavskemu gibanju, ampak je napravil vse, da bi mu zaprl pot nadaljnjega razvoja. Na eni prvih svojih sej 1918. leta je nova slovenska “narodna vlada” na predlog socialista Petejana sklenila, da ostanejo v veljavi vsi dotedanji avstrijski zakoni, s čimer je bila nova smer jasno deklarirana. Pričela se je etapa likvidacije “narodne revolucije”, ki je pripeljala najprej do pospešenega zedinjenja, potem pa je konservativni element prešel v protiofenzivo, ki je nato v vidovdanski ustavi 1921. leta praznovala svojo zmago. Osnovnih vprašanj torej, ki so ostala nerešena 1848. leta, tudi 1918. leto ni rešilo. Tudi dalje so še ostala ta vprašanja glavni teren, na katerem se razvija naša politika.
Neugoden položaj slovenskih in tudi hrvaških konservativnih socialnih plasti, v katerem so bile zaradi razvijanja demokratičnega ljudskega gibanja, so uspešno izkoristili v Beogradu. Tako krfska deklaracija iz 1917. leta kakor sklepi ženevske konference iz 1918. leta, ki so bolj povdarjali načelo enakopravnosti treh narodov, so bili potisnjeni vstran spričo spoznanja beograjske vlade, ki jo je tedaj vodil Protić, da se zaradi težavnega položaja v “državi SHS” da sporazum doseči tudi brez podobnih popuščanj. Tako je prodrla centralistična smer, ki je zopet postavila narodno vprašanje v središče vsega notranjega političnega življenja v Jugoslaviji in postala izhodišče brezkončne vrste notranjih sporov in nasprotij.
Toda s tem se je položaj bistveno izpremenil tudi za samo slovensko meščanstvo. Medtem ko je nekdaj z ozirom na svojo gospodarsko moč sanjalo o nekaki vodilni poziciji v Jugoslaviji, so šli z zmago centralistične smeri v našem notranjem političnem življenju vsi podobni upi slovenskega in hrvaškega meščanstva dokončno po vodi. Zopet se je pokazalo, da je politični moment konec koncev močnejši od gospodarskega. Slovenija in Hrvatska sta imeli sicer naprednejše gospodarstvo in močnejše kapitale, toda zmagovala je srbska politična smer, ki je vztrajno delovala na tem, da bi se tudi gospodarska tehtnica nagnila na njeno stran, kar je naposled tudi dosegla. Beograd ni ostal samo politično središče, ampak je postal polagoma tudi vodilni gospodarski center in je tako na laž postavil hrvaški in slovenski finančni kapital, ki sta z zaupanjem pričakovala, da bo odločila njuna gospodarska moč.
Prvi, ki je bil v rezultatu takega razvoja vržen v opozicijo, je bila slovenska ljudska stranka. Njen odpor se je stopnjeval tako daleč, da je ob sprejemanju vidovdanske ustave njena parlamentarna delegacija demonstrativno zapustila parlament. Razlogi so po vsem tem, kar smo doslej povedali, dovolj jasni: prvič je pomenilo tako zedinjenje težak udarec gospodarskim interesom vodilni plasti SLS, ki je sestajala največ iz veleposestnikov in srednjega meščanskega elementa, navezanega v glavnem na agrarno produkcijo, drugič pa je morala SLS računati tudi s kmečkimi množicami, ki so jo no prevratu zapustile prav zaradi reakcionarne politike v agrarnem in narodnem vprašanju.
Zgodilo se je torej natanko to, kar so izkusili Slovenci že tolikokrat v zgodovini: vsako podpiranje reakcije je konec koncev na eni strani poslabšalo položaj slovenskega naroda, na drugi strani pa je nujno zadelo tudi nosilca reakcionarne politike samega.
V nasprotju z vodilnimi konservativnimi krogi v SLS pa je vršiček slovenskega finančnega kapitala, ki se je med svetovno vojno zlasti ob koncu avstro-ogrske monarhije zelo okrepil in ki je imel svoje pozicije predvsem v tradicionalni liberalni stranki, krepko vztrajal na centralističnih jugoslovanskih pozicijah. K takemu stališču sta ga gnala zlasti dva momenta. Prvič se je bal, da bi mu decentralizacija zaprla pot gospodarskega prodiranja proti vzhodu in jugovzhodu države, kjer se je imel srečati s hrvaško in srbsko gospodarsko konkurenco. Po izgubi Trsta in slovenskega Primorja sploh je dobilo to dejstvo še prav posebno važnost, kajti Slovenija je imela pristop k morju samo še čez Hrvatsko. To je bil eden važnih gospodarskih razlogov za integralno jugoslovansko in centralistično politiko vrhov našega finančnega kapitala in liberalne stranke.
Drugi moment je bil izrazito politične prirode. Sedanja centralistična in bivša liberalna stranka, ki so jo vojna in prevratna leta zelo razdejala, je mogla ostati politični faktor na Slovenskem samo tedaj, če je imela zaveznika izven Slovenije. Tega je dobila v desničarski srbski skupini bivše hrvaško-srbske koalicije s Svetozarjem Prebičevićem, ki je bila najtrdnejša opora centralističnih tendenc v prečanskih krajih, pa tudi meščansko šovinističnih in imperialističnih teženj, izvirajočih iz istih virov.
V tem gnezdu se je izleglo fašistično gibanje “Orjune”, ki je imelo precej važne funkcije: njegova naloga ni bila samo udarjati po vseh manifestacijah delavskega gibanja, marveč v prvi vrsti dušiti vsak pojav narodnih gibanj. To nalogo je izvršila “Orjuna” samo deloma in v zelo majhnem delokrogu. Zlomila se je prav na narodnih nasprotjih, na dejstvu torej, ki je doslej preprečevalo, da bi kakršna koli unitaristična, vsejugoslovanska formacija dobila korenine v množicah in da bi postala zares gibanje množic. Prav v tem dejstvu je novo potrdilo ugotovitve, da je narodno vprašanje v bistvu kmečko vprašanje. Vsi napori, da bi se zlomil odpor hrvaških in slovenskih ljudskih množic proti centralizmu, so bili zaman. Nasprotno, ta nasprotja so se poglabljala in vedno bolj krepila proticentralistične sile tudi pri meščanskem elementu. Tako je postajal vozel nasprotij, ki so izhajale iz narodnega vprašanja, vedno bolj zapleten in obenem glavni izvir antidemokratičnih sil in ukrepov.
Danes smo še preblizu vsem dogodkom, ki so se odigravali na teh vročih tleh, da bi se mogli in smeli spustiti v njihovo podrobno analizo, čeprav nas razmere, v katerih živimo, nujno silijo k takemu koraku. Grenki so občutki slehernega resničnega prijatelja neodvisnosti Jugoslavije in njenih narodov, če se ozre po rezultatu te politike, ki so danes pač tako nedvoumni, da pred njimi nihče več ne more zapirati oči. Saj je značilno, da je eden glavnih utemeljiteljev tega sistema, Svetozar Pribičević, razočaran nad svojim lastnim delom in priznavajoč napake svoje unitaristično-centralistične politike, umrl v izgnanstvu.
Nekateri radi govore o tako zvani slovenski narodni revoluciji 1918. leta. Da, taka revolucija meščansko-demokratičnega značaja se je pri nas res začela razvijati, toda bila je likvidirana še preden je mogla izvršiti svoje glavne demokratične naloge, ki so ostale nerešene še od 1848. leta dalje. Potek te revolucije je povsem jasno dokazal, da je socialno konservativni element nesposoben, da bi rešil ta vprašanja. Albin Prepeluh ima torej prav, ko pravi v svojih “Pripombah k naši prevratni dobi” naslednje:
“… Manjkalo je, kar je za sodobno socialno revolucijo najbolj potrebno: resnično revolucionarne stranke, ki revolucijsko razpoloženje organizirano zgrabi in vodi.” (Str. 152.)
S položajem, kakršen je nastal po preobratu, je dobilo slovensko narodno vprašanje drugačne oblike. V stari Avstriji je šlo za združitev in osvoboditev naroda, ki je živel razbit po raznih kronovinah, toda v isti državi. Izjemo je tvorila samo Beneška Slovenija z okroglo 40.000 Slovenci, ki so 1860. leta s plebiscitom pripadli Italiji. Vprašanje združitve in osvoboditve slovenskega naroda je bilo torej vprašanje, ki ga je v glavnem mogla rešiti meščansko-demokratična revolucija v Avstro-Ogrski sami, ne da bi sicer poseglo v bistvo mednarodnega sistema. Razvoj v zadnjih letih svetovne vojne in pa prevratni dnevi so ta položaj bistveno izpremenili. Slovensko vprašanje, kakor narodno vprašanje v tem razdobju sploh, ni bilo več notranje državno vprašanje, marveč sestavni del celotnega imperialističnega sistema. Slovenci so bili z versajskim mirom razdeljeni med štiri države. Prolem njihove združitve je torej tesno zvezan z razvojem celotnega imperialističnega sistema, kajti od čim večje slabosti tega sistema je odvisno, koliko bodo Slovenci kljub svoji maloštevilnosti lahko odločali sami o sebi. To dejstvo dela iz slovenskih teženj po združitvi slovenskega naroda naravnega zaveznika vseh tistih progresivnih tokov v sodobni družbi, ki slabe imperializem sploh in branijo idejo bratstva narodov.
Sprememba pa je tudi še v nekem drugem vprašanju. Medtem ko je bilo treba gledati na slovensko vprašanje v avstroogrski monarhiji kot na enotno vprašanje, saj je imel zavzemati ves slovenski narod enotno stališče do svojega skupnega in neposrednega glavnega sovražnika, do monarhistične veleposestniške in meščanske reakcije, ki jo je podpiral nemški imperializem, se naloge posameznih delov slovenskega naroda po prevratu temeljito razlikujejo med seboj. Različen je glavni sovražnik, različen je položaj slovenskih narodnih gibanj z ozirom na mednarodni položaj in splošne smeri družbenega napredka. Če torej sedaj govorimo o slovenskem narodnem vprašanju, tedaj imamo pred seboj celotni problem razkosanega naroda in pa položaj posameznega narodnega dela v raznih državah.
Primorski Slovenci so po prevratu zavzeli analogno stališče kakor Slovenci v Jugoslaviji. Val socialno konservativnega nacionalizma je ob zlomu črno-žolte monarhije potegnil za seboj domala vse slovenske stranke v Primorju, tja do velikega dela socialnih demokratov. Tem nacionalističnim vrhovom so bile seveda socialne zahteve, ki so jih postavljale slovenske ljudske množice, nevarne, zato tudi niso našli skupnega jezika z ljudstvom, čigar bojevna akcija bi edina lahko zajamčila neodvisnost slovenskega naroda v Primorju. Nasprotno! Ko se je pojavila nevarnost socialnega prevrata brez meščanskega elementa in proti njemu, tedaj je tržaški “Narodni svet” napravil nekaj, kar je bilo glede na njegov sestav tudi pričakovati, da bo napravil: pohitel je zadušiti demokratično vrenje slovenskega delavsko-kmečkega ljudstva, ki je ogrožalo socialne položaje konservativnih socialnih plasti in je v tej svoji vnemi celo poklical na pomoč italijansko armado, da bi napravila red in mir. Ko je bila ta “patriotska” dolžnost opravljena in likvidirana edina sila, ki bi mogla izbojevati svobodo slovenskemu narodu in ko so prišli v Trst prvi italijanski vojaki, tedaj so se oči slovenskega meščanstva uprle v Paris in Versailles v naivnem pričakovanju, da bo antanta prelomila obveze, ki so bile dane Italiji z londonskim paktom, in da bo dala slovenskemu meščanstvu to, česar si samo ni znalo priboriti. Našo trditev potrjuje dr. B. Vošnjak, ki piše v svoji knjigi: “U borbi za ujedinjenu narodnu državu” med drugim:
“… Wilsonova demokratična načelnost in vera v njegovo moč je bila razlog, da smo tako dolgo odlagali rešitev jadranskega vprašanja. Z Italijo bi prišli pred jesenjo 1920. leta laže do sporazuma, ki bi bil neprimerno boljši od Rappalla …” (Str. 169.)
Medtem pa je rastel fašistični val, ki bi moral opozoriti slovensko politiko, da se zgrinja nad slovenskim narodom velika nevarnost. Toda, če je slovenska politika do rappallske pogodbe trdovratno upala na priključitev celega Primorja k Jugoslaviji ter zato odklanjala vsako zvezo s progresivnimi silami v Italiji, je po tej pogodbi izgubila glavo in je v svoji desorientaciji postala popolnoma nesposobna, da bi kar koli napravila v zaščito slovenskih narodnih interesov.
Leto 1920. je bilo za Italijo leto največjih socialnih pretresov, ki so imeli močan vpliv tudi na slovensko Primorje. Zveza slovenskega narodno-osvobodilnega gibanja s progresivnimi demokratičnimi tokovi v Italiji sami bi nedvomno mobilizirala slovenske množice za slovenske narodno-osvobodilne cilje, ker bi vzporedno rešila tudi celo vrsto socialnih vprašanj. Slovenski narod že pozna v zgodovini primer, ko ga je napredno gibanje tujega naroda rešilo pred še hujšim jarmom. To je bilo 1918. leta, ko je italijanska armada korakala proti Ljubljani in se je zdelo, da bo komaj priborjena mlada svoboda poteptana pod škornjem italijanske soldateske. Naivni ljudje pripisujejo rešitev akciji majorja Švabića. Toda dejanski rešitelj slovenskega naroda je bil tedaj predvsem – italijanski narod. Resnično demokratično ljudsko vrenje, v katerem se je Italija nahajala, ni moglo dopustiti, da bi italijanska armada nasilno dušila odpor majhnega naroda, ki se bori za svojo svobodo. Če je torej italijanski napad pri Logatcu izostal, tedaj se je to zgodilo predvsem zategadelj, ker se je italijanska vlada zavedala, da bi vsak poskus nasilnega zloma slovenskega odpora okrepil demokratični odpor italijanskega ljudstva samega. (Razen tega bi italijansko prodiranje prekoračilo določbe londonskega pakta.) Sodelovanje z naprednim italijanskim zaveznikom bi torej tudi kasneje slovenskemu narodu izredno koristilo. Toda socialno konservativno vodstvo slovenske politike v Italiji je bilo prav tako nesposobno za vsako resnično reševanje narodnega vprašanja kakor v Jugoslaviji, zato se ni naslonilo na napredne sile v Italiji sami in tako priborilo primorskim Slovencem svobodo, ampak je še dalje pogrevalo geslo o priključitvi Primorja Jugoslaviji, ki je uspavalo slovenske množice v Primorju in jih demobiliziralo.
Tako je slovenski nacionalizem visel med dvema nevarnostima: med demokratičnim ljudskim gibanjem in fašizmom. Prvi je pretil oslabiti nekatere materialne položaje konservativnih plasti, drugi pa streti sleherne svoboščine slovenskega naroda. V tem precepu je slovenska politika izgubila vsako orientacijo in nudila klavrno sliko popolne nemoči. Priključitev Jugoslaviji je postajala vedno bolj utopična zahteva in ko je naposled z zmago fašizma postala veleizdajalska, je naša politika v Italiji ostala na pesku. Fašizem je postopno strl najprej odpor proletariata, potem vse demokratične stranke in vzporedno s tem tudi slovensko narodno gibanje. Tako se je slepo upanje na avtomatično priključitev k Jugoslaviji pokazalo kot ovira za koncentracijo naprednih sil v boju za osvoboditev slovenskega naroda v Italiji. Naša politika v Italiji je bila nekaka “politika nevtralnosti” nasproti velikemu boju, ki so ga bile med seboj sile napredka in sile reakcije v Italiji. “Nevtralnost” pa se je dejansko izkazala kot posredna pomoč fašizmu. Končala je kajpada, kakor konča vsaka politika, ki se posredno ali neposredno veže z reakcijo – s popolnim krahom in novim poslabšanjem položaja slovenskega naroda.
Podoben je bil položaj na Koroškem. Koroške slovenske kmečke množice so pričakovale rešitev agrarnega vprašanja in druge socialne razbremenitve. Pričakovanja se jim niso izpolnila, saj so tudi v Jugoslaviji sami ta vprašanja prav tako ostala nerešena. Nič ni torej jamčilo koroškim Slovencem, ki so bili in so pretežno kmetje, da bodo v agrarni Jugoslaviji in pri jugoslovanskem centralizmu vsaj tako prodajali svoje produkte kot v industrijski Avstriji, če že agrarno vprašanje ostane nerešeno. Razen tega je bila Avstrija tedaj tudi mnogo bolj demokratična od Jugoslavije. V tem oziru je pač že France Levstik dobro označil odnos slovenskega – in tudi vsakega drugega – kmeta do narodnega vprašanja. Leta 1863. je pisal v “Napreju”:
“… Naš kmet narodnega potezanja zdaj še ne umeje toliko, da bi naglo privolil v to, kar sliši, da je narodnosti koristno; raje bi poslal sina, zlasti Gorenjec, morda celo v kako čisto nemško gimnazijo, ko bo čutil, da se mu v domačej deželi nareja kakršno koli napotje (podčrtal Sper.), in vendar je krepost slovanskega naroda v kmečkej krvi, iz katere so se nam porodili do zdaj že skoraj vsi narodni velikaši …”
Po vsem tem je očitno, da plebiscitni poraz 1920. leta ni poraz slovenskega naroda, marveč poraz slovenske oficialne politike v Jugoslaviji. Ni dvoma, da je bilo to glasovanje začetek vsega zla, ki je doletel našo narodno manjšino na Koroškem. Toda, ali se je čuditi ljudstvu, ki je imelo izbirati med dvema zloma, če je spričo dejstva, da so se kompromitirale vse slovenske stranke, poslušalo glasove koroških veleposestnikov, ki so jim šepetali v uho, da je Avstrija manjše zlo? “Naša” politika je bila vselej ali nemška ali avstrijska ali italijanska ali madžarska ali jugoslovanska, nikdar slovenska. Koroški kmetje so izbirali med avstrijsko in jugoslovansko politiko ter so se odločili za prvo, ki jim je obljubljala več gospodarskih prednosti in več demokracije. Podoben primer v naši zgodovini smo že imeli. Leta 1866. so se beneški Slovenci s plebiscitom izrekli za priključitev k Italiji navzlic temu, da so bili s tem odtrgani od večine slovenskega naroda. Beneški Slovenci so skoraj soglasno napravili ta korak, ker je bila Italija demokratičnejša in ker je konservativno vodstvo slovenskega narodnega gibanja pustilo na cedilu kmeta v najtežjih časih. Koroški plebiscit se je vršil sicer v povsem drugih okolnostih, toda je prav tako rezultat reakcionarne politike vodilnih slovenskih strank.
Tako je bilo okrog pol milijona Slovencev odtrganih od poglavitnega dela slovenskega naroda in pojavilo se je vprašanje, kakšen naj bo odnos jugoslovanskih Slovencev do teh odcepljenih delov. Jasno je, da je sleherni Slovenec uverjen, da bo teh 500.000 Slovencev nekoč združenih z ostalim narodom v čvrsti slovenski skupnosti. Toda zopet nastane vprašanje: po kateri poti je mogoče doseči ta cilj?
Vse do zunanjepolitičnih sprememb, ki so nastale v Evropi po Hitlerjevem prihodu na oblast, se je vsa politika vodilnih slovenskih strank v Jugoslaviji omejevala na čisto platoničen program: upanje na priključitev k Jugoslaviji. To je bilo vse, toda bilo je toliko ko nič. Tudi tu je torej slovenska oficialna politika ubrala pot najmanjšega odpora. S tem je bila namreč vsa skrb za pol milijona Slovencev prenešena na razvoj zunanjepolitičnih dogodkov, ne pa na našo lastno aktivnost.
Politika, ki je slonela samo na upanju o priključitvi primorskih in koroških Slovencev k Jugoslaviji, je bila potemtakem iz več razlogov napačna.
Prvič je demobilizirala slovenske množice tako v Jugoslaviji, ki so čakale da bo zunanjepolitični razplet sam privedel do zedinjenja Slovencev, kakor v odrezanih predelih, kjer je bilo slovensko ljudstvo prepuščeno svoji lastni usodi in praznemu upu, da jih bo prišla Jugoslavija iskat. Tako si Slovenci niti na Primorskem niti na Koroškem niso ustvarili svojega lastnega programa in postavili svojih neposrednih ciljev.
Drugič je ta politika oropala slovensko ljudstvo njegovih naravnih naprednih in demokratičnih zaveznikov v Italiji in v Avstriji, kajti taka politika ni potrebovala nemških in italijanskih zaveznikov.
Tretjič Slovenci niti v Jugoslaviji še niso zadovoljivo rešili svojega vprašanja. Politika priključitve koroških in primorskih Slovencev je tedaj krepila prav tiste elemente v Jugoslaviji, ki so bili nosilci centralistične politike in največja ovira rešitve slovenskega vprašanja v državi.
Četrti moment je zunanjepolitični in najvažnejši. Ogledati si ga moramo nekoliko podrobneje, kajti tu bomo predvsem našli ključ k ocenjevanju našega vprašanja.
Ves povojni razvoj mednarodnih odnošajev je šel v duhu politike zmagovalcev svetovne vojne, zlasti Francije. Cela vrsta desničarskih vlad v Franciji je tesnila premagance v svetovni vojni, a obenem je bila organizator pohoda proti silam napredka. Središče reakcije je bila torej v prvi povojni periodi Francija kot glavna opora versajskega sistema. Slovenski narod, ki ga je versajski mir tako nesrečno razkosal, bi torej moral imeti vse razloge, da si poišče zaveznike na drugi strani, v vseh naprednih silah, ki so hotele likvidirati imperialistični mir povojne Evrope. To nikakor ne pomeni, da bi se morali Slovenci uvrstiti v revizionistični tabor, ki je bil že takrat zarodek sodobnih imperialističnih osi. Narobe, ravno trden blok antiimrialističnih sil bi onemogočil razvoj revizionizma do stopnje, ki jo imamo danes pred seboj, revizionizma, ki predstavlja v bistvu prerod imperializma bivših premagancev.
Narod, ki je torej gradil svojo politiko na versajski sistem in njegove nosilce, je moral doživeti polom. Resnična konstanta so bile samo demokratične antiimperialistične sile, kajti one so bile nosilec družbenega napredka, medtem ko je bil Versailles nosilec reakcije. Skupen sovražnik, imperializem, je torej zvezal kolonijalne narode, Kitajsko, poraženo Nemčijo, zatirane narode vsega sveta, delovne ljudske plasti in druge napredne in svobodoljubne elemente v enotno antiimperialistično verigo. Na te sile torej bi se morala opirati slovenska politika. Ne odvisnost od versajskega sistema in tudi ne priseganje na imperialistični revizionizem, ampak notranja slabitev imperialističnega sistema z bojem slovenskega naroda ob strani vseh naprednih demokratičnih sil – to bi moralo biti bistvo naše politike.
Taka politika bi na eni strani nedvomno oslabila pozicije imperializma, torej pozicije glavnega in trajnega sovražnika slovenskega naroda, na drugi strani pa bi onemogočila, da bi napake versajskega miru uporabljali revizionizmi in fašizmi kot hrano za obujanje in utrjanje imperialističnih tendenc v taboru premagancev. Eno kot drugo pa bi znatno koristilo interesom slovenskega naroda, ker bi mu dalo močne in trajne zaveznike v Evropi.
Po vsem tem nam postane jasno, da je bilo geslo o priključitvi Koroške in Primorja k Jugoslaviji nepravilno tudi glede na razmerje do središča reakcije. Prvič je bil to način imperialističnega “reševanja” narodnega vprašanja, ki je nujno vodil k novim zaostritvam imperialističnih nasprotij in k novi vojni; drugič pa je taka politika utrjala francoski imperialistični sistem, ki je bil glavna opora evropske reakcije.
To stališče pa seveda nikakor ne pomeni, da bi bilo treba koroške in primorske Slovence pustiti tam, kjer so bili. Nikakor ne. Vse gornje naše ugotovitve nas vodijo samo k sklepu, da je združitev slovenskega naroda stvar njega samega in njegovega boja na lastnem terenu in proti vsakokratnemu konkretnemu sovražniku. Z drugimi besedami: vsak del slovenskega naroda ima dolžnost, da se samostojno bori za svojo lastno svobodo na svoji lastni zemlji, pri čemer pa ima tudi pravico zahtevati pomoč od vsega slovenskega naroda. Sleherni uspeh katerega koli dela bo približal ves slovenski narod svojemu cilju, ki ga je postavil že 1848. leta: zedinjeni Sloveniji. Tak boj slovenskega naroda je, prvič, edini način aktivizacije vseh sil naroda, ki so potrebne, da bo nekoč osvobojeni narod znal braniti svojo svobodo, drugič pa resnično služi ciljem miru in bratstva narodov ter ne ustvarja ognjišča, iz katerega lahko vsak trenutek vzplamti vojni požar. To je tudi misija, ki jo ima slovenski narod v tem delu Evrope.
Če se pa sedaj v tej luči ozremo na politiko, ki so jo v tem pogledu vodili naši politični vrhovi, bomo morali ugotoviti, da predstavlja dosledno nadaljevanje politike prevratnih dni. Ker se je naš konservativni vodilni element bal odločnega boja, v katerem bi sodelovale najširše množice slovenskega naroda, kakor tudi zavezništva resnično demokratičnih sil, mu ni preostala druga pot, kakor naslonitev na reakcijo, na versajski sistem. Zopet se je torej ponovila stara napaka naše nacionalne politike. Bili smo zvezani z Versaillesom in smo z njem vred doživeli polom, kajti družbena konstanta, o kateri smo govorili zgoraj, je nujno morala podreti začasno reakcionarno zgradbo. Razlika je pri tem samo ta, da je tokrat na razvalinah Versaillesa zatriumfiral imperialistični revizionizem, ki je poslal nove oblake nad slovenski narod, medtem ko bi zmaga demokratičnih in antiimperialističnih sil nad Versaillesom odprla pot svobodnemu razvoju slovenskega naroda ter ga za vselej osvobodila nevarnosti za njegov obstanek.
Nepravilna politična usmerjenost jugoslovanskih Slovencev je neposredno potegnila na napačne tračnice tudi slovensko politiko onstran jugoslovanskih meja. Po razpustu vseh slovenskih strank v Italiji sta pri primorskih Slovencih prevladali dve temeljni struji. Prva je zagovarjala in praktično izvajala sodelovanje z italijansko demokratično opozicijo, ker je videla v boju proti fašizmu pot k osvoboditvi slovenskega naroda. Ta struja se ni zanašala na priključitev Primorja k Jugoslaviji, ker je smatrala, da mora slovenska politika v Italiji vzeti kurs na samostojno rešitev slovenskega vprašanja v tej državi, tem bolj, ker bi taka rešitev pozitivno vplivala tudi na položaj Slovencev v Jugoslaviji in Avstriji.
Druga struja pa je v nasprotju s prvo vso svojo politiko zidala v smeri priključitve Primorja k Jugoslaviji. Cela vrsta mladih in iskrenih žrtev je padla za ta smoter. In vendar je taka politika, kakor smo videli v predhodnih izvajanjih, napravila slabo uslugo interesom slovenskega naroda kot celote. Kakor hitro se narodno-osvobodilna politika ne opira na ljudske množice, nujno postane plen enega ali drugega imperializma. Tako je bilo s tako politiko primorskih Slovencev. Tem ni koristila, pač pa je v Jugoslaviji utrjala prav tiste politične sile, ki so bile najbolj nasprotne narodnim zahtevam Slovencev v tej državi. Tako se je pojavila značilna neprijaznost slovenskega ljudstva v Jugoslaviji do “Primorcev”. Kako tudi ne, saj je v rezultatu tako zvane “jugoslovanske politike” v Primorju primorska emigracija postala ena najtrdnejših opor raznih centralističnih režimov v Sloveniji. Te vrste politika torej ni samo prepuščala “reševanje” slovenskega vprašanja bodočim imperialističnim obračunavanjem, ampak je sejala razdor tudi v vrste slovenskega naroda samega.
Po zunanjepolitičnih spremembah je kajpada pri Primorcih nastopilo razočaranje. Spoznanje je prišlo prepozno. Reakcija še ni nobenega naroda osvobodila in vezanje narodnega boja primorskih Slovencev z jugoslovansko reakcijo je moralo privesti do poraza.
Politika koroških Slovencev se je na zunaj precej razlikovala od slovenske primorske politike, vsebina pa nam razodeva podobna izhodišča. Kar je bilo slovenskega delavstva na Koroškem se je udejstvovalo v skupnih organizacijah z nemškim delavstvom. Slovenskega meščanstva na Koroškem ni. Malomeščansko vodstvo, ki je tako ostalo na čelu slovenske narodne stranke in ki je uživalo vso moralno podporo slovenske oficialne politike, je bilo seveda nesposobno, da bi ubralo v svoji politiki pot samostojne akcije za osvoboditev slovenskega naroda na Koroškem in v zvezi z vsemi progresivnimi silami v Avstriji. Prepuščajoče rešitev koroško-slovenskega vprašanja zunanjepolitičnim faktorjem, ne slovenskemu ljudstvu samemu, je imelo vodstvo slovenske stranke na Koroškem v notranje-avstrijskem političnem razvoju na izbiro samo eno pot: tradicionalno slovensko “realno politiko”. Povezalo je usodo Slovencev z eno najbolj reakcionarnih avstrijskih strank, s krščansko-socialno stranko in se skušalo prilagajati raznim režimom, dokler ni končno z njimi vred pretrpelo popolen poraz. Posledice tega poraza so tem hujše, ker je reakcionarna politika zadržala slovensko ljudstvo na Koroškem v precejšnjem mračnjaštvu, ki je najboljši zaveznik reakcije. Koroški del slovenskega naroda ima danes le drobno progresivno jedro, ki s težavo prenaša močni raznarodovalni pritisk.
Najvažnejša je pač za usodo vsega slovenskega naroda politika, ki so jo vodili Slovenci v Jugoslaviji. Po usahnitvi spontanega demokratičnega ljudskega gibanja v prvih letih po svetovni vojni, se je vloga delavskega gibanja v Jugoslaviji kot političnega činitelja močno zmanjšala. Njegov napačni odnos do narodnega vprašanja, ki ga je prinesel kot avstromarksistično dediščino tudi še v novo državo, ga je za dalj časa izoliral od kmečkih množic. Vse delavske stranke so se postavile na stališče narodnega edinstva, čeprav je množično gibanje na Hrvaškem in tudi v Sloveniji praktično dokazovalo, da so Hrvatje, Slovenci in Srbi trije samonikli narodi, katerih bratsko sožitje bo mogoče doseči samo tedaj, če bo v politični ureditvi države zajamčen svoboden razvoj slehernega naroda. Tako se je zgodilo, da so v slovenskem kmečkem gibanju, ki je bilo jedro narodnega gibanja na Slovenskem, zopet postale trdnejše pozicije konservativnega elementa, na Hrvaškem pa se je v obliki HSS razvilo mogočno samostojno kmečko gibanje kot glavni nosilec hrvaške narodne misli, ki je postala centralni problem vsega notranje-političnega življenja Jugoslavije.
Odnos do hrvaškega vprašanja je postal na ta način preizkusni kamen za vse politične ideologije, skupine in režime v državi. Toda edina resnična sila, ki bi to vprašanje dejansko in na progresiven način mogla rešiti, je bilo demokratično ljudsko gibanje. Reakcionarna “slovaška rešitev” narodnega vprašanja je bila v tem razdobju praktično nemogoča. Vsaka resnična rešitev hrvaškega vprašanja bi bila torej zvezana z nekaterimi socialnimi pretresi, ki so vzbujali strah pri konservativnih elementih. Rešitev hrvaškega vprašanja, ki bi ga izvedlo hrvaško ljudstvo samo in s pomočjo naprednih in demokratičnih sil vseh narodov v Jugoslaviji, je moralo naleteti na odpor ne le centralističnih teženj, marveč jugoslovanskih reakcionarnih sil sploh. V tej luči moramo torej ocenjevati tudi slovensko politiko v tem razdobju.
Kakor smo videli, sta se po prevratu pri nas izkristalizirali dve osnovni smeri glede na notranje-politični razvoj v Jugoslaviji. Pri tem mislimo samo na obe vodilni slovenski stranki in ne jemljemo v obzir ostalih naprednih faktorjev, ki se še niso znali odločilno uveljaviti v našem političnem življenju. Odgovornost za politiko slovenskega naroda je torej še vedno ležala na obeh tradicionalnih slovenskih strankah.
Jugoslovanska smer se je dokončno oklenila centralizma, ker je samo z njegovo pomočjo lahko postala realna politična sila v Sloveniji in je samo tako lahko koristila gospodarskim interesom slovenskega finančnega kapitala. Zato najdemo to stranko v vseh najbolj centralističnih režimih.
Oficielni nositelj slovenske smeri je bila slovenska ljudska stranka. Že prevratni dnevi so pokazali, da so njeni vrhovi zaradi svoje socialne konservativnosti popolnoma nesposobni, da bi mogli voditi odločen boj za rešitev slovenskega vprašanja. Zopet je torej konservativno vodstvo zajahalo starega pegaza slovenske politike “realno politiko”, točno po vzorcu naše avstrijske politike. Bistvo te “realne politike” je bilo v tem, da je bolj ali manj spretno izkoriščala vlogo Slovencev kot jezička na tehtnici med Srbi in Hrvati. Ta politika je resda prinesla vrhnjim socialnim plastem slovenskega naroda neke malenkostne koristi, toda bila je brezperspektivna, kajti po tej poti slovensko vprašanje ne more biti nikoli rešeno, in reakcionarna, kajti objektivno je postala oporišče centralizma. Ni samo poslabševala položaja Hrvatov, ampak tudi Slovencev samih. Streli 20. junija 1928. leta bi bili nemogoči brez te politike in izključen bi bil tudi marsikakšen kasnejši reakcionarni ukrep.
6. januarja 1929. leta je ta politika, kakor je bilo pričakovati, doživela polom, ki je slovenski narod skoraj povsem izločil kot samostojno politično silo iz življenja Jugoslavije in napravil iz njega dodatek politike centralizma. Drugi rezultat take politike pa je bila večja zaostritev srbsko-hrvaškega nasprotja in vedno večja izolacija slovenskega naroda od srbskega in hrvaškega naroda.
Značilno je torej, da kažeta kljub različnim izhodiščem obe vodilni smeri našega političnega življenja v razdobju pred 6. januarjem 1929. leta iste rezultate: utrjevanje centralizma.
To dejstvo nam postane umljivo, če se le bežno ozremo v družbeno-gospodarsko strukturo obeh strank. Vojna, zlasti pa prva leta po prevratu so naše meščanstvo gospodarsko zelo okrepila. Razvil se je tudi slovenski finančni kapital, ki je postal odločujoč v industrijski pa tudi v agrarni produkciji. Tako sta se prav za prav obe stranki znašli pod istim klobukom. Čeprav je bil poleg cerkvenega vpliva v SLS močan neposreden vpliv veleposestva in srednjih meščanskih plasti, je v vseh važnejših vprašanjih odločal interes finančnega kapitala. Drugače ni moglo biti, kajti pokazalo se je, da vsaka srednja pot vodi k skrajnosti, da objektivno postane oporišče tistih skrajnosti, ki imajo pred seboj jasne smotre. Odtod si tudi lahko razlagamo značilno omahovanje te stranke. Kadar je bila v opoziciji, je laže zagovarjala zahteve svojih demokratičnih množic, od časa do časa celo v zelo radikalni obliki, kadar je bila pa v vladi, tedaj je bil odločilen pritisk finančnega kapitala.
Napravili bi greh pred svojim lastnim narodom, če bi opozarjali samo na slabe strani našega narodnega boja, če bi odkrivali narodu samo mizerijo njegove oficialne politike, ne videli bi pa onih neštetih progresivnih naporov, ki jih je polna zgodovina našega narodnega boja pa tudi povojna leta slovenskega naroda. Napredni, naši oficialni politiki nasprotni tok, ki je izhajal iz živih sil slovenskega naroda, ni sicer našel v tem razdobju močnih zavestnih zagovornikov, zato pa je tem močneje prihajal do izraza v spontanem pritisku množic. Če opazujemo povojna leta našega političnega življenja, bomo videli zanimiv pojav, da se je slovensko ljudstvo po preteku krajšega časa obrnilo proti vsem političnim kombinacijam naše oficialne politike, ki je utrjevala položaje centralizma, in nekajkrat celo prisililo nosilce te politike k umiku. To se je zgodilo ob prevratu, ko je zapustilo vrste SLS, ker se je ta kompromitirala s svojo politiko ob razsulu Avstrije in ob zedinjenju. To se je pokazalo v burnem protestu proti reakcionarni politiki takratnih Pribičevićevih opor v Sloveniji, ki se je razvil celo v širokopotezno ljudsko antifašistično akcijo proti “Orjuni”. Pokazalo se je 1928. leta, ko je s svojimi enodušnimi simpatijami za ubite hrvaške voditelje slovensko ljudstvo manifestiralo svojo pripravljenost za skupen boj s Hrvati. Pokazalo se je naposled 1929./30. leta, ko je moral pod pritiskom množic predstavnik največje slovenske stranke izstopiti iz vlade, in v vseh naslednjih letih. Preblizu smo še vsem tem vprašanjem in v še boleče rane bi posegli, če bi se spuščali v podrobnejšo analizo. Bodočnost bo prinesla izčrpnejše ocene. Toda pri vsem tem lahko ugotovimo, da je zdrav instinkt slovenskega ljudstva kot fino čuteč instrument pravilno spoznaval večjo ali manjšo škodljivost oficialne politike in to svoje spoznanje tudi izrazil v spontani nezadovoljnosti.
Toda ta nezadovoljnost se je kazala največkrat samo v pasivni obliki, ni pa dobila ideološkega izraza in bojevnih organizacijskih oblik. Odkod to, kateri faktorji so preprečevali razvoj v tej smeri? V odgovoru na to vprašanje se moramo vrniti nazaj na socialno strukturo našega naroda in na gibalne sile, ki so tvorile naše narodno gibanje.
Že prej smo ugotovili, da sta obe slovenski stranki predstavljali v glavnem interese meščanskega elementa in da so ti interesi prišli v nasprotje z interesi boja, ki ga je bil slovenski narod za svoje smotre. Če naj bi torej slovenski narod ubral borbene poti v svojem prizadevanju za rešitev narodnega vprašanja, tedaj bi moralo preiti vodstvo tega boja na druge sile.
Slovensko delavstvo je v tej smeri pač napravilo prve korake, v splošnem se pa ni znalo povezati s svojim najbližjim zaveznikom – s slovenskim kmečkim ljudstvom. Bremenili so ga še ostanki stare avstro-marksistične šole. Še vedno so v precejšnji meri veljale zanj besede, ki jih je izrekel 1918. leta I. Cankar:
“Socialna demokracija na Slovenskem je tudi po slabotnih začetkih svoje politične organizacije ostala, kar je bila: zveza strokovnih organizacij in v idejnih načelih nekakšna verska sekta. Stranka ni videla naroda, narod ni videl stranke. Na čisto osamljenih, daleč ločenih krajih slovenske domovine so se v svoje organizacije zbirali industrijski delavci, ki so se brigali za svojo pravično krušno stvar in se niso zanimali za prav nič drugega. To nikakor ni obsodba teh socialistov iz polpretekle dobe, nasprotno: iz vsega svojega srca, iz svojega toplega prepričanja so dali vso svojo moč, ves svoj intelekt podjarmljenemu, zasužnjenemu delavcu, in prav nič ni čudno, če jim je bila v tistih časih poglavitna in prav za prav edina skrb, da potom organizacije pribore delavcu boljši kos kruha. In delavec bo za zmirom hvaležen tem svojim prvim evangelistom, ki so brez pomisleka tvegali zanj preganjanje in svobodo …” (“Očiščenje in pomlajenje”.)
Z izredno jasnostjo odkriva Cankar v tem odstavku sektantsko ozkogrudnost slovenskega delavskega gibanja, ki je v prvi vrsti onemogočala, da bi delavstvo našlo pot do srca slovenskega kmečkega ljudstva. Ista ozkogrudnost je tudi v razdobju, o katerem govorimo, onemogočala delavstvu, da bi postalo to, kar zahteva od njega Cankar v “Očiščenju in pomlajenju”: “poklicani voditelj in glasnik v boju za narodovo odrešenje in vstajenje.”
Zapiranje delavske politike v ozek krog samo delavskih zahtev je torej izločilo delavstvo kot voditelja celotnega narodnega gibanja in seveda v končnem rezultatu škodovalo tudi njemu samemu. Omahovanje kmečkih in malomeščanskih množic bo moglo delavstvo rešiti v prid napredku samo tedaj, če se bo samo znalo uveljaviti kot dovolj samostojen in cilja zavedajoč se činitelj.
Vsi ti momenti v celoti so torej vplivali, da v poprevratnih letih Slovenci nismo prišli do nekega jasnega in na daljše razdobje preračunanega bojevnega strateškega načrta, ki bi vse pozitivne in napredne sile slovenskega naroda usmeril po isti strugi in s tem podesetoril njegovo moč. Konservativne grupacije, ki so stale in ki stoje na čelu slovenske politike, takega programa niso mogle izdelati, ker bi z njim prišle v nasprotje s svojimi lastnimi gospodarskimi in političnimi interesi, napredne sile pa so bile še preslabe.
Take so bile slabosti v našem narodnem boju v razdobju tako zvane začasne kapitalistične stabilizacije in te slabosti so v nemajhni meri povzročile, da smo se v letih po 6. januarju 1929. leta znašli tako nepripravljeni, da bi odbili udarce, ki so tako hitro prihajali drug za drugim in ki ogrožajo naš narodni obstoj sploh.