Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Da počiva povojna stabilizacija današnje družbe, ki je dobila svoj simbolični izraz v versajskem sistemu in weimarski demokraciji, na zelo trhlih nogah, to se je pokazalo že 1926. leta ob priliki generalnega štrajka v Angliji in 1927. leta ob priliki dunajskih krvavih dogodkov. Z gospodarsko krizo, ki je kakor nezadržan plaz planila v optimistično idilo konjunkture, za katero so mislili, da je nikdar ne bo konec, so bili tudi porušeni zadnji stebri varljive stabilizacije S tem pa se je slika imperialističnih odnosov bistveno izpremenila. Znano dejstvo je, da so prepiri, ki nastanejo ob delitvi dobička nedolžna otroška pravljica v primeri z gnusnostjo bojev, ki nastanejo kadar je treba deliti izgubo. Prav to se je zgodilo potem, ko je pričela kriza pustošiti po vsem svetu. Zaščitniki versajskega sistema so prišli v nasprotje sami s seboj, pokati so pričeli vsi jezovi v mednarodnih odnošajih, ki jih je mukoma zgradil versajski sistem, znotraj držav pa so se pričela silno nevarno zaostrevati socialna nasprotja. Vreti je pričelo tudi v kolonijah in na Kitajskem, a 1931. leta je Japonska zasedla Mandžurijo in tako kot prva od podpisnic washingtonskega dogovora, ki je bil najvažnejši dodatek versajskemu miru, pogazila geslo odprtih vrat na Kitajskem in medsebojnega nevmešavanja v kolonije in sfere gospodarskega ter političnega vpliva. Tako se je pričelo spreminjati razmerje mednarodnih političnih sil in svet je zaslutil, da se nahaja pred pomembnimi viharji.
V prejšnjem poglavju smo ugotovili, da je bila Francija v razdobju začasne stabilizacije po svetovni vojni središče reakcije. Ta njena vloga se je posebno izrazito pokazala 1928. leta, ko je pričela neposredno in aktivno organizirati vojaški udarec proti Rusiji. V tej smeri je bil zgrajen ves francoski vojaško-strateški načrt in nobena tajnost ni več danes, da je že podrobno izdelan ležal v predalih francoskega generalštaba. Načrt se je opiral predvsem na vojaško in politično brezpomembnost nemške republike.
Toda prav tu se je zgodilo nekaj, česar francoska oficialna politika ni predvidevala in ki je popolnoma sprevrglo vse njene načrte in vse razmerje evropskih političnih sil.
Socialna nasprotja so se med tem časom tako zaostrila, da so na najslabših točkah imperialističnega obroča, tam, kjer so se notranja družbena nasprotja najbolj prepletla, kakor na primer v Nemčiji, pričeli dozorevati pogoji za revolucionarno krizo. Treba je bilo potemtakem najti izhod iz položaja. Postalo je jasno, da je politični vihar, ki ga je gospodarska kriza samo sprožila, že prekoračil okvire ekonomske krize in spravil krizo celotnega družbenega sistema znova v akutni stadij. Gospodarska kriza sama je postala že podrejenega značaja, dasi je s svojo izredno globino in dolgotrajnostjo nepretrgano hranila nastajajoča nasprotja. Treba je bilo torej najti politične ukrepe, ki bi rešili obstoječi sistem pred pošastjo socialnega gibanja množic, ki so se borile proti temu, da bi se vsa bremena krize zvalila na njihova pleča. To funkcijo so opravili fašistični sistemi. Tako je tudi v Nemčiji zaradi razcepljenosti demokratičnih sil zmagal narodni socializem nad rastočim socialnim nemirom ljudskih množic.
Pustimo ob strani posledice, ki so nastale v družbenih odnosih z nastopom fašizma. Nas zanimajo predvsem spremembe, ki so v zvezi s tem nastale v mednarodnih odnosih, kolikor se tičejo torej narodnega vprašanja sploh, a slovenskega še posebej.
Versajski mir je bil nedvomno sistem, ki je počival na zatiranju in zapostavljanju cele vrste narodov v korist peščice velesil, zmagovalcev v svetovni vojni. Zategadelj je tudi predstavljal stalno nevarnost za mir. Toda način, s katerim je bil ta sistem likvidiran, ni koristil niti utrjevanju miru niti omejitvi narodnega zatiranja. Versajski imperialistični sistem niso likvidirale demokratične in svobodoljubne sile, ki bi s tem uničile sistem narodnega zatiranja sploh, ampak revizionizem, ki začenja in vodi boj za novo razdelitev sveta ter za nov in še neznosnejši sistem narodnega zatiranja. Prvi uspehi so dali revizionizmu pogum in napravil je še korak dalje ter se pretvoril v odkriti pohlep po tuji zemlji. Tako je postal glavni sovražnik neodvisnosti majhnih narodov in najnevarnejše ognjišče nove vojne. Tako udejstvovanje revizionizma v mednarodnih odnošajih je nujna posledica reakcionarnega družbenega bistva današnjih njegovih nositeljev. Ne da se ločiti njihove zunanje politike od njihove notranje. Tako je ta sistem postal središče mednarodne reakcije. Te spremembe so bile torej tiste, ki so prekrižale vse načrte francoske reakcije in bistveno spremenile položaj Francije v Evropi in v svetu. S tem preobratom se je pričela vsestranska pregrupacija političnih sil v mednarodnem življenju. Okrog novega središča reakcije so se zbrale sile, ki hočejo spraviti vprašanje o novi razdelitvi sveta neposredno na dnevni red in na en ali drug način spremeniti svetovni zemljevid. Na drugi strani so sile, ki iz enega ali drugega razloga nočejo vojne in ki hočejo ohraniti status quo ali vsaj čim dlje zavleči obračunavanje, ki bo postalo neizogibno, če ne bo protipritiska. Med tema dvema blokoma je cela vrsta držav, ki se poskušajo z “nevtralno politiko” izogniti trenju med obema blokoma velesil, dasi je kajpada veliko vprašanje, če bo ta “nevtralnost” vzdržala pritisk topov in tankov.
Kakor smo videli, se je tudi mednarodna vloga Francije temeljito spremenila. Kot braniteljica versajskega sistema je bila središče reakcionarnih sil, a kot oporišče miru proti ognjišču vojne je postala zbirališče miroljubnih in svobodoljubnih sil.
Nevarnost, ki je nastala za Francijo spričo “avtoritarne” Nemčije, je prisilila francosko reakcijo, da je opustila svoj načrt akcije proti Sovjetski zvezi. Nasprotno, prišlo je celo do sklenitve francosko-sovjetskega pakta o medsebojni pomoči, ki je postal eden najmočnejših stebrov miru. Obenem pa se je spremenila tudi vloga “Društva narodov”. Dokler je služila versajskemu sistemu in pomagala vzdržati sistem narodnega zatiranja proti demokratičnemu pritisku svobodoljubnih progresivnih sil, je dejansko služila reakciji. Kakor hitro pa je postala opora v boju proti vojni nevarnosti, ki izhaja iz novega središča reakcije, in s tem tudi pregrada reakcionarnemu političnemu vplivu tega središča, je postala njena vloga progresivna. Dobro ali slabo, malo ali mnogo, vendar ona lahko služi kot oporišče državam in narodom, ki so v nevarnosti, da izgube svojo nezavisnost. Od prizadevanja demokratičnih in antiimperialističnih sil pa je odvisno, ali bo “Društvo narodov” postalo aktivnejši branilec interesov ogroženih narodov, kakor je danes, ko v njem še vedno prevladujejo reakcionarni elementi.
Kakor smo videli je bil doslej revizionistični tabor zmagovitejši od demokracije. Če bi gledali zgolj na kvantitativno moč obeh taborov, tedaj bi nam bil zadnji češkoslovaški poraz skoraj nerazumljiv. Kakor hitro pa pogledamo v družbeno ozadje teh dogodkov, tedaj nam bodo dogodki postali razumljivejši.
Fašizem je skrajna konsekvenca kapitalizma. Če je tako, tedaj je popolnoma jasno, da sta se v češkem primeru Anglija in Francija znašli na pozicijah resnične ljudske demokracije, ki se obrača tudi proti gospodstvu finančne oligarhije. V takem položaju se seveda angleški konservativci in francoski reakcionarji niso počutili posebno udobno, saj so oni sami predstavniki iste finančne oligarhije. Česar so se ti krogi najbolj bali, bi bil zlom avtoritarnega sistema v Nemčiji, ki bi utegnil izpodnesti temelje tudi angleški in francoski reakciji. Zato je morala Čehoslovaška pasti, navzlic temu, da se je s tem silno poslabšal mednarodno-politični in strateški položaj Francije in Anglije. Ti primeri nam znova dokazujejo, da reakcija ni dober branilec mednarodnih interesov svojega naroda in demokracije. Pokazalo se je, da so živeli v veliki iluziji tisti, ki so mislili, da se bodo zahodno-evropske države zaradi svojega demokratičnega ustroja samega postavile v obrambo malih narodov in svojega lastnega naroda pred agresivnostjo tako zvanih “avtoritarnih držav”. Politika družbenih razredov, ki so določali angleško in francosko politično smer, se ne ravna po interesih obeh narodov in demokracije, marveč po materialnih interesih teh plasti. Zato imajo prav tisti, ki pravijo, da se je okoli lažnjivega pacifizma, ki popušča agresorjem, zbrala vsa evropska in svetovna reakcija. Toda Chamberlain ni Anglija, kakor Bonnet in Deladier nista Francija. Nihče od teh ne predstavlja one družbene konstante, o kateri smo govorili v predhodnih poglavjih. Konstanta je samo družbeni napredek. Triumf napredka pred 1848. letom je bil najbliže tedaj, ko se je zdelo, da je reakcija najbolj trdna. Tudi danes sta francoski in angleški narod še vedno trdni opori miru in neodvisnosti malih narodov, kajti razvoj sam vsak dan bolj dokazuje škodljivost reakcionarne politike za interese naroda in vsiljuje obema narodoma pot, ki objektivno krepi antiimperialistične in demokratične sile. Od aktivnosti demokratičnega ljudskega gibanja je potemtakem odvisno, ali bo prej ali kasneje likvidirana monakovska politika. Toda ta likvidacija je prav tako nujna, kakor je nujen družbeni napredek. Narodi, ki bi torej vezali svojo usodo na reakcijo, ker trenutno zmaguje, bodo prej ali slej do živeli polom. To nam potrjuje cela vrsta zgodovinskih primerov, a v prvi vrsti razdobje “Svete alianse” in 1848. leto, o katerem smo govorili v prejšnjih poglavjih.
Nenadoma je stopil na dnevni red zopet problem slovanskih narodov. Sprememba mednarodnega položaja jih je znova vrgla v skupni tabor, ker jih ogroža isti sovražnik. Spričo takega položaja se je znova osvežila ideja o slovanski vzajemnosti. To pot je njena vloga bistveno drugačna, kakor pa je bila 1848. leta in kasneje, kajti sedaj se pojavlja kot zaveznik v boju proti središču reakcije. Položaj se je torej spremenil za 180°. Po dolgotrajni mračnjaški in nazadnjaški vlogi slovanskih narodov, sili danes sam položaj slovanske narode v tabor demokracije in napredka.
Poleg slovanskih narodov je še cela vrsta drugih malih narodov, ki se bore za svojo neodvisnost proti isti nevarnosti, a interesi vseh teh narodov so zopet tesno povezani z interesi kolonijalnih in polkolonijalnih narodov, ki vstajajo proti tendencam o novi delitvi sveta in za svojo neodvisnost. Tako so vsi antiimperialistični in demokratični elementi vsega sveta tako povezani med seboj, da je poraz katerega koli člena poraz za celoten demokratični tabor. Tu, v teh okvirih bi moral iskati resnične zaveznike tudi slovenski narod, ki mu edini morejo zajamčiti obstanek sredi viharnega nemira današnjega sveta.
Slovenski narod se nahaja v enem najbolj nevarnih odsekov mednarodnih nasprotij. Geopolitični in strateški važnosti slovenskega ozemlja, o čemer smo že prej govorili in ki imata v današnjih prilikah še posebno važen pomen, se pridružuje tudi njen gospodarski značaj. Kljub njeni neobsežnosti bi predstavljala za nekatere velesile, ki trpe na pomanjkanju sirovin, važno gospodarsko izhodišče tem bolj, ker se od Slovenije odpira pot v bogate hrvaške žitnice in k bosenskim rudnim bogastvom. Bolj kakor kdaj koli poprej je postala zategadelj Slovenija – kakor cela Jugoslavija – predmet načrtov pri zelenih mizah imperialističnih velesil.
Vprašanje nemške srednje Evrope je problem, ki je že od nekdaj usodnega pomena za Slovence. V tem je bilo tudi eno od osrednjih vprašanj avstro-ogrske monarhije. Kakor je bila nemška srednja Evropa neobhoden predpogoj uspešnega prodiranja nemškega imperializma, tako je predstavljal ta nemški smoter za slovanske narode glavno nacionalno nevarnost, ker jim je pretila presekati vsako možnost samostojnega razvoja. Tem bolj velja to za Slovence, ki vežejo srednjo Evropo z morjem. Upravičeno je zategadelj pisal dr. B. Vošnjak o nemški težnji pred vojno in za časa vojne, da si podredi srednjo Evropo, kot o največji nevarnosti za Slovence:
“Jasno je, da pomeni ustvaritev srednje Evrope narodno smrt Slovencev, kajti srednja Evropa bo uničila slovenski nacionalizem med Dravo in Jadranskim morjem …” (“U borbi za ujedinjenu nacionalnu državu”, str. 210.)
Ta problem danes znova vstaja pred nami, aktualnejši in nevarnejši, kakor kdaj koli poprej, tem bolj, ker se na istem terenu udejstvujejo tudi “naravne težnje” našega južnega soseda.
V tej nevarnosti se nekateri tolažijo z nasprotji, ki bi na našem teritoriju utegnila nastati med obema velesilama ob naših mejah. Prazna iluzija! Nikaka imperialistična nasprotja ne morejo biti tako velika, da se ne bi dala odstraniti, če diktirajo to važnejši interesi utrditve celotnega sistema imperializma, ki je v nevarnosti zaradi rastoče aktivnosti demokratičnih sil.
Novi položaj torej zahteva temeljit pretres vprašanj, ki se tičejo položaja slovenskega naroda v sodobnem svetu. Če se ob tej priliki ozremo nazaj v zgodovino našega narodnega vprašanja, bomo morali ugotoviti, da smo morali vedno bolj razširjati teren našega raziskovanja. Medtem ko je slovensko vprašanje v svojih prvih začetkih skoro izključno notranje avstrijsko vprašanje in je dobivalo mednarodni pomen le v toliko, kolikor je bilo sestavni del vprašanja meščansko-demokratične revolucije v Evropi sploh, se nam danes kaže kot pretežno mednarodno vprašanje, ki ga niti v Jugoslaviji, niti v Italiji, niti v Avstriji ne moremo reševati izolirano, ampak samo v skladu s splošno konstelacijo sil napredka in reakcije v mednarodnem evropskem in celo svetovnem obsegu. Zakaj četudi nam mora biti osvoboditev in združitev vseh Slovencev smoter, ki ga nikoli ne bomo opustili, moramo vendarle naš narodni boj spraviti v sklad z najplemenitejšimi težnjami človeštva po miru, po demokraciji, po svobodi in blagostanju. Če bi poskušali reševati naše vprašanje izolirano in v nasprotju s temi težnjami, bi storili veliko napako, kajti uničili bi sami sebe. Največ nepopravljive škode lahko prinese nekemu narodu samo iluzija, da bo dobil svojo svobodo kot dar za pomoč neki reakcionarni in antičlovečanski akciji. Pričujoče poglavje torej ni samo zato skoraj izključno zunanjepolitično, ker so nam naša notranjepolitična vprašanja še preveč blizu, da bi smeli razpravljati o njih, marveč predvsem zato, ker je danes – kakor smo zgoraj videli – treba gledati na naše narodno vprašanje v prvi vrsti v luči mednarodnih odnošajev. Da, še več, s tega stališča moramo ocenjevati tudi naš položaj v sami Jugolsaviji, kajti ne glede na razlike v načinih in sredstvih boja posameznih delov našega naroda, je vendarle slovensko vprašanje eno in enotno, problem razkosanega in neosvobojenega naroda, ki prav zaradi tega sega direktno ali indirektno na vsa področja mednarodnega življenja. Če gledamo s tega stališča, se nas neposredno tiče prav tako špansko vprašanje kakor borbe kitajskega naroda za svojo svobodo in neodvisnost. Daljnosežnost in uspešnost sodobne strategije in taktike našega narodnega boja zavisi predvsem od tega, ali bomo znali izkoristiti vse, tudi najmanjše rezerve, tudi najnestalnejšega zaveznika zato, da bomo učvrstili naše pozicije in oslabili sovražnikove.
V luči teh novih mednarodnih odnošajev se tudi vprašanje primorskih in koroških Slovencev postavlja drugače. Na jugoslovanski del Slovencev je padla zdaj bolj kakor kdaj koli poprej naloga, da postane matica, zbirališče vseh sil slovenskega naroda v boju za zahteve, ki je postavilo že 1848. leto. Danes pač lahko tudi primorski in koroški Slovenci z večjimi simpatijami gledajo na Jugoslavijo, ki bi bila tudi zanje najuspešnejša obramba narodnega obstanka.
Mednarodna vloga Jugoslavije se je namreč v novih okolnostih bistveno spremenila. Ta sprememba obstoji v tem, da danes Jugoslavija v obrambi svoje neodvisnosti brani mir ter na tak način predstavlja važno prepreko prodiranju političnega vpliva reakcionarnega središča in realiziranju njegovih imperialističnih načrtov, medtem ko je bila prej opora versajskega sistema. Vse to pa je seveda odvisno predvsem od njene subjektivne pripravljenosti, vršiti tako poslanstvo v tem delu Evrope.
Razumljivo je potemtakem, da taka Jugoslavija predstavlja za Slovence v bratski zvezi s Hrvati in Srbi najvažnejšo oporo v boju za svoj nacionalni obstanek, ki ga ogrožajo novi mednarodno-politični tokovi. V veliki meri pa je to seveda odvisno od tega, kakšen bo položaj Slovencev v sami Jugoslaviji. Čudno razpoloženje, ki je zajelo zlasti slovenske kmečke množice ob priključitvi Avstrije k Nemčiji, je glasen memento, da slaba politika lahko požene slovensko ljudstvo v naročje reakcije, ne da bi se tega samo zavedalo.
Največjo napako pa bi seveda napravili, če bi pričakovali, da bo razplet mednarodnih dogodkov avtomatično rešil naše vprašanje. Vsi ti mednarodni momenti, ki smo jih omenili so lahko samo okvir, v katerem se mora razvijati naša samostojna akcija na lastnih tleh. To je treba zlasti podčrtati spričo tega, da so pri nas zlasti v inteligenčnih krogih zelo utrjene iluzije, da se da slovensko vprašanje v celoti rešiti enostavno na ta način, če poučimo odločujoče politične faktorje v Evropi o naših težnjah in potrebah. Pri tem navajajo kot primer Masarykovo delovanje za časa svetovne vojne. Tem odgovarja sam dr. Beneš, ko zavrača tiste, ki so trdili, da je Masarykovo zmago omogočila mednarodna politična konstelacija:
“… Da, konstelacija! Toda konstelacija naposled tudi ni delo slučaja. In razen tega so imeli tudi drugi to konstelacijo, pa niso vedeli, kaj naj začno z njo. Treba je prav tako vedeti, katere sile in kateri činitelji ustvarjajo konstelacijo, to je, treba jo je pravilno pojmiti in razložiti, uporabiti in izkoristiti, skratka svojo stvar poznati in moči opraviti svoje delo …” (“Svetovna vojna in naša revolucija”, nem. prev., str. 727.)
Če hočemo torej pravilno izkoristiti objektivne pogoje in zaveznike, je potrebno, da do skrajnosti razvijamo tudi vse svoje lastne sile. Pot nam kažejo nauki, ki nam jih daje naša lastna preteklost.
Ni dvoma, da so čas in razmere, v katerih danes živimo, največja preizkušnja v obrambi našega narodnega obstoja. Velika alternativa stoji pred nami: ali z reakcijo ali z napredkom. Ne bomo se spuščali v podrobnejšo analizo te alternative, toda vsakdo, ki je pazljivo zasledoval razvoj mednarodnih dogodkov, o katerem smo govorili v začetku tega poglavja, bo sam napravil potrebne zaključke. Vsaka druga pot vodi slovenski narod v nacionalno katastrofo.