Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Malo narodov bi bilo najti v Evropi, katerih nacionalni obstanek bi bil izpostavljen tako težkim zgodovinskim preizkušnjam kakor je bil slovenski narod. Ob zlomu avstro-ogrske monarhije 1918. leta se je zdelo, da bo Slovencem uspelo realizirati svoje narodne cilje. Zgodilo se je obratno: slovenski narod je bil ponovno in še usodneje razkosan. In še preden mu je uspelo vsaj znotraj Jugoslavije urediti svoj položaj kot enakopravnega naroda, se znova in z vso ostrino postavlja v današnjih dneh vprašanje njegove nadaljnje usode, njegovega obstanka.
Narodno vprašanje stoji danes bolj kot kdajkoli poprej v ospredju svetovne politike. Imperialistična sedanjost ni naklonjena načelu narodne samoodločbe. Zlasti usoda manjših narodov je postala zelo problematična, pri čemer je treba prištevati v to kategorijo “manjših” tudi narode, ki so mnogo večji od Slovencev. Pojem “malega” naroda se je razširil, saj se danes boje in borijo za svojo neodvisnost Španci, Čehi in drugi, ki ne spadajo med najmanjše narode v Evropi, da ne govorimo o stomiljonskih kolonijalnih narodih, ki trpe pod peto imperialističnega pritiska.
Problem majhnega naroda je bil nekoč problem takozvanih “nezgodovinskih narodov” znotraj posameznih držav. Danes, ko je ves svet pod direktorijem petih ali šestih velesil, ki kakor parazit žive od krvi mnogih majhnih in velikih narodov vsega sveta, je “problem majhnega naroda”, naš lastni narodni problem, sestavni del splošnega vprašanja o imperializmu in sistemu narodnega zatiranja. Naš slovenski problem je treba potemtakem danes obravnavati mnogo bolj v mednarodni povezanosti, kakor je bilo to nekdaj potrebno.
Narodno vprašanje postaja zaradi teh dejstev tem važnejše za splošni razvoj sodobne družbe. Korenine naroda so globoko zasidrane v družbenogospodarski strukturi današnje družbe, da bi jih le težko mogel zlomiti zunanji pritisk. Narod je trenutno lahko poražen in podjarmljen, toda s svojim bojem za svobodo in neodvisnost narodna gibanja ne slabe le svojega gospodarja samega, marveč celoten sistem imperializma. In ni dvoma: kolikor bolj bo notranji mehanizem gnal neke sodobne države k politični in vojaški agresivnosti, naperjeni proti neodvisnosti drugih narodov, toliko večja in odločilnejša bo vloga narodnega vprašanja v političnih bojih sedanjosti. Zgovorno to dokazujejo abesinski, španski, kitajski in češki primer, v katerih so dejansko angažirane sile reakcije in napredka vsega sveta. Te sile so v toliki meri povezane med seboj, da jih vsak poskus spremembe obstoječega položaja, v katerem koli delu sveta v večji ali manjši meri mobilizira.
Prav to dejstvo je za nas Slovence posebno važno. Slovensko vprašanje torej ni samo naše lokalno vprašanje, marveč je člen v verigi nasprotij, ki prepreza ves svet. Slovenski narod torej ni osamljen, marveč ima svoje zaveznike v celoti svetovnega družbenega dogajanja. Najti in nasloniti se na take zaveznike, znati pravilno oceniti vse posredne in neposredne rezerve, ki nam jih nudi današnje družbeno stanje, – to bi moralo biti osnovno načelo strategije in taktike slovenskega narodnega boja za popolno uresničenje njegovih ciljev.
Toda izvrševanje take naloge ni lahka stvar. Narod ni homogena celota temveč ga na znotraj razdvajajo družbena nasprotja. Očitno je, da imajo ta nasprotja odločilno besedo pri reševanju narodnega vprašanja. Posamezni razredni interesi pridejo često v nasprotje z interesi naroda kot celote. Razni socialni interesi izbirajo cesto narodu “zaveznika” med njegovimi dejanskimi sovražniki. Razredni in drugi interesi ne znajo pravilno ocenjevati rezerv, ki jih narodu nudi vsakokraten položaj v njegovem boju. O tem nam govori nedavni češki primer, kjer je del domače reakcije izdal interese svojega lastnega naroda.
Na podlagi takih in podobnih dejstev se čestokrat pojavlja mnenje, da so “narodni interesi” zgolj fikcija in da je narodna ideja dejansko le pretveza za mnogo manj “idealne” materialne interese “gornjih desettisočev”.
Avtorji takih “teorij” so spregledali dejstvo, da se narodna gibanja – prav zato, ker so torišča raznih, često nasprotnih si družbenih sil – ne dajo meriti enostransko zgolj po razmerju ene socialne skupine do nacionalnega vprašanja, marveč da jih je treba zajeti v njihovi celoti, v njih gibanju, v vsakokratnem konkretnem položaju in z ozirom na vse ljudske plasti, ki sodelujejo v tem boju. Bili so n. pr. časi, ko je meščanstvo na čelu narodnih gibanj pokazalo čudeže revolucionarne energije, in prišli so drugi, ko je meščanstvo skočilo v hrbet svojemu lastnemu narodu, ker so prišli njegovi razredni interesi v nasprotje z interesi naroda kot celote. Toda to nikakor ni dokaz, da je z meščanskimi interesi že hkrati za vselej izčrpana vsa vsebina narodnega vprašanja. Narobe, zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja tem odločnejši in revolucionarnejši značaj in da so dosegala tem večje uspehe, kolikor tesneje so bila naslonjena na široke ljudske plasti kmetov in delavcev ter z njimi na napredne tokove v družbi. Vsa velika revolucionarna narodna gibanja devetnajstega stoletja so bila hkrati naslonjena na revolucionarna gibanja proti fevdalizmu.
Ta dejstva nam razkrivajo veliko povezanost narodnega vprašanja s celotnim družbenim problemom, s socialnimi procesi, ki se odigravajo v današnji družbi. Kdor koli torej hoče osvetliti te procese, kdor koli išče izhoda iz položaja, v katerem je družba, se ne more izogniti narodnemu vprašanju. Nimajo torej prav tisti “socialni reformatorji”, ki bi radi reformirali družbo mimo narodnega vprašanja in ne da bi se naslonili na ono latentno energijo, ki počiva v narodno osvobodilnih tendencah zatiranih narodov. Na videz radikalno podcenjevanje narodnega vprašanja se nam največkrat razodene kot oportunistična tendenca, ki samo demobilizira ljudske množice.
Očitno je potemtakem, da je treba pri analizi narodnega vprašanja razlikovati njegovo socialno bistvo, gibalne sile in socialnega voditelja na posameznih etapah družbenega razvoja. Od medsebojnega razmerja teh faktorjev v vsakokratni stvarnosti so v prvi vrsti odvisne oblike narodnega boja.
Proučevanje teh dejstev nam bo odkrilo tudi izhodišča posebnosti našega narodnega gibanja. Narodno vprašanje je vselej tvorilo osrednje vprašanje slovenske politike. Toda nikdar ni slovensko narodno gibanje zavzelo onih širokopoteznih revolucionarnih oblik, ki smo jih navajeni opazovati pri mnogih drugih narodih. Ostali smo v glavnem pri najnižjih bojevnih oblikah. Naše slovensko meščanstvo, ki je ta boj vodilo, je stopilo prepozno v zgodovinsko areno, da bi mu ono še moglo dati revolucionarni značaj. Pojavilo se je tedaj, ko so njegovi interesi že prišli v nasprotje z interesi slovenskega naroda kot celote. Jasno je, da v takih okolnostih ni bila mogoča nobena na daljšo perspektivo preračunana narodna akcija vse dotlej, dokler se ni pojavil nov socialni faktor, ki je mogel organizirati in voditi slovenske narodne boje, in da se je naša narodna politika vse dotlej mogla izživljati samo v trenutnih akcijah za neposredne, zelo omejene cilje.
Na slovensko narodno vprašanje je torej treba gledati z dveh zrelišč: v njegovi mednarodni povezanosti na eni in v razmerju s stopnjo razvoja njegovih notranjih gibalnih sil na drugi strani.
Kasneje bomo govorili o socialno ekonomskih vzrokih slovenskih posebnosti v nacionalnem razvoju, toda že tu je treba ugotoviti, da je bila ena največjih slabosti našega narodnega gibanja, ki ga je zavirala v njegovem razvoju v globino in širino, njegova izredna ideološka plitvost. Zaman iščemo v našem narodnem boju perspektiv, kakih elementov politične strategije in taktike. Ta pojav ni slučajen. Svoje korenine ima v slovenski družbi. Kasneje bomo o tem podrobneje govorili. Toda v tem trenutku smo v položaju, ko pomeni breznačrtnost in kratkovidnost v boju slovenskega naroda lahko njegov pogin. Problem slovenskega naroda je izredno kompliciran. Njegovi štirje deli v štirih raznih državah žive v presečišču evropskih nasprotij. Na njegovih mejah sta dva velika imperija – šele v začetku realizacije svojih velikih zunanjepolitičnih načrtov, ki naj bi popolnoma spremenili podobo sveta – usmerjena proti jugu in jugovzhodu in očividno mera trpljenja slovenskega naroda še ni zvrhana. Danes zlasti je torej treba odkriti one osnovne tokove v današnji družbi, od katerih bo odvisna bodočnost slovenskega naroda in jih razlikovati od trenutnih formacij, katerih precenjevanje lahko zelo škodljivo vpliva na postojanke slovenskega naroda v današnjem svetu.
V svojem delu “Svetovna vojna in naša revolucija” je dal dr. Beneš naslednjo zelo pravilno izjavo, ki se nanaša prav na to dejstvo:
“Če hočejo naši vodilni politiki uspešno voditi našo državo v prihodnosti, tedaj ne smejo pravilno ocenjevati samo splošnih razvojnih linij evropskega sveta, marveč morajo pravilno videti tudi trenutne konstelacije interesov evropskih držav in zlasti naših sosedov. In v okviru teh interesnih konstelacij je treba dobro razlikovati, kaj je trenutna konjunktura in kaj internacionalna konstanta. Potem se mora tudi v prihodnosti ravnati smer naše zunanje politike …” (Podčrtal Sper.).
Slovenci nimamo svoje lastne države, kakor jo imajo Čehi, toda to nikakor ne pomeni, da slovenski politiki ni treba računati z istimi činitelji, s katerimi morajo računati narodi s svojo lastno državnostjo. Narobe, prav radi tega dejstva je naš narodni obstoj tem bolj občutljiv ne le za spremembe v naši soseščini, temveč tudi za spremembe v evropskem in celo svetovnem merilu.
Pri tem pa ne gre samo za imperijalistične konstelacije, ki so le trenutnega pomena, kakor na znotraj ne gre le za trenutne strankarske kombinacije, marveč v obeh slučajih za one družbene “konstante”, na tleh katerih se ravno odigravajo burni dogodki sedanjosti.
Prav zato pa je potrebno, da podvržemo kritičnemu pregledu razvoj slovenskega narodnega vprašanja na posameznih stopnjah slovenske družbe, vso našo dosedanjo politiko ter da na podlagi rezultatov take teoretične analize gradimo perspektivo za sedanjost in bodočnost.
Pričujoče delo ima namen doprinesti delež k temu prizadevanju. Avtor nikakor nima pretenzij, da bi bilo to delo izčrpna obravnava našega narodnega vprašanja. Narobe, zaveda se, da je to delo samo nepopolen uvod v raziskovanje tega vprašanja, napravljen na podlagi zelo omejenega materiala, pri čemer je ostala cela vrsta problemov samo površno in hipotetično obdelanih. Če hočemo torej Slovenci svoje politično prizadevanje graditi na teoretičnih spoznanjih a ne zgolj na politikantskem empirizmu, tedaj bi bilo potrebno, da bi vsi ti komaj dotaknjeni problemi doživeli izčrpnejšo obravnavo, ki bi nam omogočila izgraditev pravilne politične smeri v boju za naše narodne cilje.