Marksistični filozofski materializem
1. Enotnost sveta in njegova materialnost
2. Filozofski in naravoslovni pojem materije
3. Gibanje kot način obstoja materije
4. Čas in prostor kot objektivni obliki obstoja materije
5. Zakonitost materialnega sveta
Izhodišče marksističnega filozofskega materializma je priznavanje materialnosti gibajočega in razvijajočega se sveta. Marksistični filozofski materializem izvaja enotnost sveta iz objektivne materialne resničnosti, ki obstoji izven nas. Materialni svet je obstajal in obstaja izven in neodvisno od kakršne koli zavesti in ne potrebuje za svoj obstoj prav nobenega razuma, zavesti ali svetovne volje. Materija je edini vir neskončno mnogolične stvarnosti.
To izhodiščno tezo marksističnega filozofskega materializma je v klasični obliki formuliral tovariš Stalin: “V nasprotju z idealizmom, ki ima svet za utelešenje ‚absolutne ideje‘, ‚svetovnega duha‘, ‚zavesti‘, izhaja Marxov filozofski materializem iz tega, da je svet po svoji naravi materialen, da predstavljajo mnogovrstni pojavi v svetu različne oblike gibajoče se materije, da predstavljata medsebojna zveza in medsebojna pogojna odvisnost pojavov, ki jo ugotavlja dialektična metoda, zakonitosti v razvoju gibajoče se materije, da se svet razvija po zakonih gibanja materije in da mu ni potreben noben ‚svetovni duh‘.”91
V borbi proti idealizmu je materializem vselej branil idejo o enotnosti materialnega sveta, jo razvijal in poglabljal hkrati s kopičenjem novih naravoslovnih ugotovitev. Najgloblje in najdosledneje pa se je ta ideja razvila v marksistično-leninistični filozofiji.
Velikansko revolucionarno vlogo pri dokazovanju materialne enotnosti sveta je imel nauk genialnega slovanskega učenjaka Nikolaja Kopernika – utemeljitelja heliocentričnega svetovnega sistema.92 Njegov nauk je zadal silovit udarec gospodujočemu religioznemu naziranju, da je svet razdeljen na dva različna dela: “zemljo” in “nebo”. Po religioznih pojmih je zemeljski svet materialni, čutni in hkrati s tem nečisti, grešni svet; vse na tem svetu minljivo in začasno: nebesni svet pa je “duhovni”, nadčutni svet, ki ni dostopen človeškemu zaznavanju.
Ko je Kopernik prištel Zemljo med planete in dokazal, da se Zemlja skupaj z ostalimi nebesnimi telesi vrti okrog Sonca, je s tem ustvaril pogoje,da se tudi Zemlja prišteje med nebesna telesa.Postavljati zemeljsko v nasprotje z nebesnim je postalo torej nesmiselno. Po Engelsovih besedah je Kopernik s svojim naukom prisilil teologijo, da je podala ostavko.
Idejo o enotnosti sveta je sijano utemeljil Galilei. Tovariš Stalin označuje Galileja kot znamenitega znanstvenika, ki je utiral znanosti nova pota. Galilei je zavrgel religiozne trditve, češ da se nebesna telesa po svojem bistvu razločujejo od Zemlje in vsega zemeljskega in da zato ni mogoče govoriti, da v vsem vesoljstvu obstoji ena in ista materija. Na podlagi svojega opazovanja Lune, na katere površini je odkril gore in doline, in na podlagi svojega opazovanja Sonca, na katerega površini je odkril tako imenovane pege, je Galilei dokazal, da nebesna telesa nikakor niso nekaj idealno specifičnega, kot so zatrjevali teologi, in da se torej v svoji osnovi v ničemer ne razločujejo od “grešne” in materialne Zemlje. S tem je Galilei premostil prepad, ki so ga izkopali teologi med “zemeljskim” in “nebesnim”.
Velik pomen za naravoslovno utemeljitev ideje o enotnosti sveta je imelo Newtonovo odkritje zakona o vesoljni gravitaciji . To odkritje je dokazalo, da so zakoni narave na Zemlji in na najoddaljenejših delih vesoljstva enotni, da so Zemlja in vsa nebesna telesa med seboj neločljivo povezani z enotnimi objektivnimi zakoni.
Marksistični filozofski materializem je zadal dokončni, smrtni udarec idealističnemu nauku, ki ni videl enotnosti sveta v njegovi materialnosti, ampak v njegovi “duhovnosti”. Idealisti mislijo, da je svet utelešenje “absolutne ideje”, “svetovnega duha”, “zavesti”. Po nauku marksistično-leninistične filozofije je vesoljstvo materialno, v svetu ne obstoji ničesar drugega razen gibajoče se materije. Na podlagi dvatisočletne prakse spoznavanja narave uči marksistični filozofski materializem, da razen materialnega sveta ni nobenega drugega sveta, da ne obstoji noben nadnaravni, nadprirodni, onostranski, nematerialni “duhovni svet”.
Tezo o materialni enotnosti sveta je razložil Engels v svoji knjigi “Anti-Dühring”. Ko kritizira Dühringa, ki je skušal dokazati, da nastaja pojem o enotnosti sveta baje po zaslugi združevalne sposobnosti mišljenja, pravi Engels, da je enotnost sveta v tem, da obstoji neodvisno od zavesti, ne pa v tem, da si jo predstavljamo. In ravno zato, ker predmeti obstojé neodvisno od mišljenja, ravno zato jih misel lahko odraža. Misel lahko pravilno poveže različne elemente zavesti v enoto samo tedaj, če je ta enota že prej objektivno obstajala. Misel – če ne strelja kozlov – ne more svojevoljno konstruirati zvez in enotnosti pojavov ter jih vsiljevati svetu. Engels je pisal, ko se je norčeval iz Düringa, da krtača za čevlje, če jo podredim enoti “sesalec”, zaradi tega še malo ne bo dobila mlečnih žlez.
Engels kritizira Dühringa, ki trdi, da obstoji enotnost sveta v njegovi bíti, v tem da svet obstoji – in ugovarja, da enotnost sveta ne obstoji v njegovi bíti, ampak v njegovi materialnosti, čeprav mora svet najprej obstajati, preden more bíti enoten; bít je nujen pogoj enotnosti sveta. Toda resnična enotnost sveta je v njegovi materialnosti. To Engels poudarja zaradi tega, ker ima pojem bíti lahko tudi idealistično vsebino. Idealisti priznavajo bít absolutne ideje, svetovnega duha, boga, neumrljive duše itd. Zato je Engels poudarjal, da enotnost sveta ni v njegovi bíti. “Resnična enotnost sveta je v njegovi materialnosti …”93
Engelsovo tezo o materialni enotnosti sveta je razvil dalje Lenin v knjigi “Materializem in empiriokriticizem” ter drugih spisih. Lenin je dejal, da lahko “razglasimo kot ‚enotne‘ samo tiste predmete, lastnosti pojave in dejavnosti, ki so enotni v objektivni resničnosti”.94 Ideja materialne enotnosti sveta, pripominja Lenin, ima globok ateistični smisel in je sovražna fideizmu, popovščini; Dühringovo pojmovanje enotnosti sveta pa je brez moči nasproti popovskim trditvam. Tista filozofija, ki izvaja enotnost sveta iz mišljenja, je brez moči nasproti mistiki in fideizmu. Popovščina priznava enotnost sveta kot cerkveno dogmo in oznanja, da je po božji zaslugi vse, kar obstoji, enotno in da je svet nedeljiv. Med Dühringovo trditvijo, ki izvaja enotnost sveta iz misli, in med cerkveno dogmo, po kateri ustvarja enotnost sveta bog – ni nobene načelne razlike. “Engels je pokazal na primeru Dühringa, da vsaka količkaj dosledna filozofija lahko izvaja enotnost sveta bodisi iz mišljenja – in je tedaj brez moči nasproti spiritualizmu in fideizmu … in argumenti take filozofije se nujno reducirajo na glumaške fraze – ali pa iz tiste objektivne realnosti, obstoječe izven nas, ki jo gnoseologija izdavna imenuje materijo in katero proučuje naravoslovje.”95
Ideja materialnosti sveta je razvita dalje v delih tovariša Stalina. V razpravi “Anarhizem ali socializem?” je tovariš Stalin pri utemeljevanju monizma materialistične teorije pisal, da je narava enotna, nedeljiva in po svojem bistvu materialna. Materija je edini vir in končni vzrok vseh naravnih procesov.
Pravilnost teze marksističnega filozofskega materializma, da je enotnost sveta v njegovi materialnosti, dokazujeta zgodovina razvoja človeškega znanja in sodobna znanost. Naravoslovje s svojim velikanskim dejanskim gradivom dejstev potrjuje, da so vsi neskončno mnogolični pojavi, ki jih opazujemo – od elektrona do Sonca, od bacila do najpopolnejšega proizvoda narave – človeka, različne oblike enotne, toda neskončno mnogolične materije.
Materialisti pred Marxom, ki so se borili proti idealizmu in religiji, so odločno zagovarjali materialno enotnost sveta. Toda razvojna stopnja znanosti tistega časa je porajala mehanično pojmovanje enotnosti sveta. Stari materilaisti so reducirali enotnost sveta na te ali one enostranske lastnosti materije in so na ta način oropali materialno enotnost njene mnogoličnosti.
Po naziranju dialektičnega materializma je svet enoten in hkrati neskončno mnogoličen. Enotnost sveta in njegova mnogoličnost sta notranje neločljivo povezana; enotnost materije obstoji samo v kakovostno mnogoličnih oblikah; vsa mnogoličnost sveta – so mnogolične oblike enotne materije.
Sodobna znanost potrjuje, da je svet enoten in da obstoji ta enotnost sveta v njegovi materialnosti. Proučevanje pojavov in lastnosti snovi, ki jih znanost odkriva z različnim eksperimentiranjem na naši Zemlji, je v primerjanju s tistimi pojavi na oddaljenih nebesnih telesih, ki so dostopna našemu proučevanju, potrdilo tezo, da se v naravi v enakih pogojih povsod razvijajo enaki pojavi.
Odkritje spektralne analize je pomenilo velik korak dalje v odkrivanju materialne enotnosti sveta. Spektralna analiza je omogočila povezati astronomijo s kemijo in fiziko ter proučevati fizikalne lastnosti in kemično sestavo Sonca, planetov, kometov in zvezd. Uporaba spektroskopa v astronomiji je omogočila ugotoviti, iz kakšnih snovi so sestavljena nebesna telesa. Gre namreč za to, da ima sleherna snov v posebnih toplotnih in drugih pogojih svoj značilni spekter. Svetloba, ki jo oddajajo sevajoči plini, je razklana v črtast spekter, vsaka črta ima določeno barvo in s tem določeno mesto v spektru. Značilna črta natrijevih hlapov je rumena. Če jo ogledamo natančneje, opazimo, da je sestavljena iz dveh črt, ki sta tesno druga ob drugi. V vodikovem spektru so najpomembnejše rdeča, zelena in modra črta. Včasih je teh linij zelo veliko; spekter železa jih ima n. pr. nekaj tisoč. Sleherni kemijski element daje le svoje, ostro določene linije, zato znanost po obliki spektra vselej lahko ugotovi, s kakšnimi atomi ima opravka. S proučevanjem sončnih in zvezdnih žarkov ter fotografiranjem spektrov ima znanost na ta način možnost, da proučuje sestav atmosfere Sonca, zvezd in njihovo temperaturo.
S spektroskopom je zanost ugotovila, da se spektri Sonca in zvezd popolnoma ujemajo s spektri snovi, ki jih proučujemo na Zemlji. Na ta način je bilo torej ugotovljeno, da Sonce, zvezde, meglenice, komete in ostala nebesna telesa sestavljajo isti kemični elementi, kakor jih poznamo na Zemlji.
Spektralna analiza nam je omogočila posebno natančno proučiti sestavo zunanje atmosfere Sonca. Pokazalo se je, da sestoji sončna atmosfera iz hlapov vodika in kisika, a tudi iz hlapov naslednjih kovin: železa, magnezija, natrija, kalija, kalcija in drugih. Spočetka niso odkrili na Soncu niti ene same snovi, ki bi je ne poznali že na Zemlji.
Toda pri natančenejšem raziskavanju so odkrili v sončni atmosferi snov, ki je dotlej še niso poznali na Zemlji, zato so ji dali ime helij (sončni). Nekoliko pozneje pa so našli helij tudi na Zemlji in danes ima precej važno vlogo v tehniki; s helijem polnijo zrakoplove in aerostate, ker je nekolikokrat lažji od zraka, hkrati pa je za razliko od vodika, ki so ga pred odkritjem helija uporabljali za polnjenje zrakoplovov, varen pred ognjem.
Celo na najbolj oddaljenih zvezdah niso odkrili elementov, ki bi jih ne bilo na Zemlji. Spektralna analiza nam kaže, da je kemijska sestava zvezd ista kakor sestava Sonca in Zemlje. Še več, včasih padejo iz vesoljstva na Zemljo kamni, ki jih imenujemo meteorite in ki predstavljajo drobce nebesnih teles. Analiza meteoritov je pokazala, da je glavna sestavina meteoritov železo. Tudi to nas prepričuje, da je snov vseh svetovnih teles enotna, da vsa telesa sestojé iz istih kemijskih elementov kakor Sonce in Zemlja.
Toda četudi bi ugotovili, da obstajajo izven nase Zemlje kakršni koli kemijski elementi, ki jih na Zemlji ni, bi to ne govorilo proti enotnosti materialnega sveta, ampak bi samo obogatilo nase znanje o materiji, ravno tako kakor se je naše znanje obogatilo z odkritjem helija.
Iz podatkov spektroskopije še ne smemo sklepati, da sta fizika in kemija nebesnih teles popolnoma istovetni z zemeljsko fiziko in kemijo. Gre namreč za to, da nam metoda spektralne analize omogoča, soditi samo o sestavi površine nebesnih teles.
Svet ni samo enoten, ampak je tudi mnogoličen in predstavlja enotnost v mnogoličnosti. Dognanja o enotni kemijski sestavi vesoljnih nebesnih teles, čeprav samo nihove površine, odločno pobijajo idealistične in religiozne predstave o nematerialnem značaju vesoljstva in posebnem položaju naše Zemlje v vesoljstvu – ter potrjujejo, da je svet enoten in da je enotnost sveta v njegovi materialnosti.
Materija je substanca, osnova, bistvo vseh predmetov in stvari. V filozofiji označujemo z izrazom substanca (iz latinske besede “substantia‹ – bistvo, podstat) tisto, kar obstoji večno pri vseh spremembah sveta; to je nespremenliiva osnova spreminjajočih se pojavov. Idealisti označujejo kot substanco sveta mistično absolutno idejo, svetovnega duha (Hegel) ali občutke (Berkeley, Mach). Resnična substanca pa je večno gibajoča in spreminjajoča se materija. Materija je nespremenljiva samo v toliko, da večno obstoji in se večno spreminja, in sicer se spreminja na tak način, da nikjer in nikoli ne izginja brez sledu ter nikjer in nikoli ne nastaja iz nič.
Svet ni samo materialen, ampak tudi neskončno mnogoličen. Atomi in elektroni, zvezde in planeti, tekočine in minerali, rastline in živali, človek in človeška družba, vsi ti pojavi predstavljajo materijo v različnih oblikah in na različnih stopnjah razvoja. Kljub vsej kakovostni mnogoličnosti materialnih predmetov in pojavov pa imajo vsi ti pojavi nekaj skupnega: vi obstajajo objektivno, izven in neodvisno od subjekta, od zavesti. Ravno ta skupna lastnost tvori vsebino filozofskega pojma materije. “… edina ‚lastnost' materije, na priznanje katere je vezan filozofski materializem, je njena lastnost, da je objektivna realnost, da obstoji izven naše zavesti.”96
Filozofski pojem materije je njen najsplošnejši pojem. Ker je filozofski pojem materije posplošenje lastnosti vseh konkretno-čutnih objektov, izraža ta pojem skupno, splošno lastnost vseh posameznih objektov – da so objektivna realnost, da obstojé neodvisno od človeka. Beseda “materija”, pravi Engels, je okrajšava, v kateri različne, s čutili dojete stvari povzemamo po njihovih skupnih lastnostih.
Klasično definicijo pojma materije je podal Lenin v knjigi “Materializem in empiriokriticizem”: “Materija je filozofska kategorija za označitev objektivne realnosti, ki je dana človeku v njegovih občutkih, katero naši občutki posnemajo, fotografirajo, odražajo, ki pa obstoji neodvisno od njih.”97
“Materija je to, kar s svojim učinkovanjem na naša čutila povzroča občutek; materija je objektivna realnost, ki nam je dana v občutku.”98
Ta klasična definicija vsebuje zelo važne gnoseološke postavke: prvič, da je izhodišče materija, objektivna realnost, ki obstoji neodvisno od naše zavesti; drugič, da določena objektivna realnost, v nasprotju s Kantovo “stvarjo samo na sebi” in Heglovo abstraktno bitjo, ni ločena z nepremostljivim prepadom od človeka, ampak se zrcali v njegovih občutkih. Ena izmed važnih marksističnih tez je zveza spoznatnega s spoznavajočim.
Ko Lenin trdi, da je materija objektivna realnost, postavlja filozofski materializem nasproti subjektivnemu idealizmu, ki meni, da realno obstoji samo naša zavest, medtem ko materialni svet, narava obstoji le v zavesti subjekta.
Ko Lenin trdi, da je materija objektivna realnost, ki deluje na naša čutila in se odraža v naši zavesti, postavlja filozofski materializem nasproti objektivnemu idealizmu, ki presoja objektivno realnost kot nekaj nematerialnega in misli, da je resniona realnost dostopna samo razumu, ne pa cutom, kati, ker je nematerialna, ne more delovati na cutila.
Ko Lenin trdi, da je materija objektivna realnost, ki se odraža v naših občutkih, postavlja filozofski materializem nasproti agnosticizmu, ki sicer dopušča objektivni obstoj materije, vendar pa taji možnost njene spoznatnosti.
Dialektični materializem razločuje med filozofskim pojmom materije in naravoslovnimi predstavami o njeni zgradbi, o teh ali onih fizikalnih, kemijskih in drugih njenih lastnostih. Ker je filozofski pojem materije le najširši pojem za oznako objektivne realne resničnosti, zato nam ta pojem odgovarja le na vprašanje o odnosu med materijo in zavestjo.
Filozofska definicija materije ne vključuje oznake njenih fizikalnih, kemijskih, bioloških in podobnih lastnosti. Ko filozofski ali gnoseoloski pojem materije ugotavlja prvotnost materije v odnosu do zavesti, prepušča vprašanja o zgradbi, oblikah in lastnostih materije ustrezajočim naravoslovnim vedam – fiziki, kemiji itd. Materija ima lahko takšno ali drugačno zgradbo, lahko spreminja svoje lastnosti, toda njena najsplošnejša lastnost ostaja neizpremenjena: da je objektivna realnost, da obstoji izven naše zavesti in da deluje na naša čutila.
Za razliko od metafizičnega materializma pravi dialektični materializem, da so meje našega spoznanja gibljive, relativne in začasne. Te meje se širijo v isti smeri, kakor rastejo uspehi znanosti in njeno spoznavanje narave. Naravoslovni pojem materije, ki ga določa naše zanje o zgradbi materije in njenih lastnostih na določeni zgodovinski stopnji spoznanja, se z razvojem znanosti nujno spreminja. Naravoslovne vede ne morejo podati popolne in izčrpne naravoslovne definicije materije, nanizati vseh nienih lastnosti in pojavnih oblik, ker je materija sama neizčrpna, zato je neizčrpen tudi proces njenega spoznavanja. Naravoslovna dognanja o zgradbi in oblikah gibanja materije se z razvojem zanosti in prakse nujno spreminjajo.
Že Demokrit je domneval, da navadna telesa, ki jih vidimo, sestoje iz najmanjših gibljivih delov – atomov. V XIX. stoletju je atomistična teorija napravila velik korak naprej in se je v obliki Daltonovega nauka zelo razširila v kemiji. Poznejši razvoj fizike in kemije je eksperimentalno potrdil obstoj atomov.
Razen predstave o atomu je nastala predstava o molekuli kot sintezi nekaj atomov, kot sintezi atomov v molekule po posebnih zakonih, znanih v kemiji pod imenom valentnosti. Valentnost določa število atomov, večidel atomov vodika, ki se lahko spojijo z atomom določenega elementa in oblikujejo ta ali oni molekul.
Atomistični nauk so od druge polovice XIX. stoletja dalje začeli uporabljati tudi za razjasnitev toplotnih pojavov. Bistvo toplote so pojasnili z gibanjem molekul in atomov. Na podlagi te, tako imenovane kinetične toplotne hipoteze, ki jo je izrekel že Lomonosov, so pozneje zgradili teorijo toplotnih pojavov. Isti atomistični nauk je omogocil razjasniti zgradbo kristalov, tekočin in plinov.
Naravoslovne vede XIX. stoletja so gledale na atome kot na nekaj nedeljivega, neporušljivega in nespremenljivega. V XX. stoletju je znanost bistveno poglobila svoje znanje o zgradbi in lastnostih materije, ki v XIX. stoletju ni šlo preko meja atoma. Začetek revolucionarne preobrazbe prejšnjega nauka o zgradbi materije je bilo odkritje, ki ga je izvršil l. 1896 francoski fizik Becquerel. Becquerel je pri proučevanju soli kovine urana opazil pojave radioaktivnosti, t. j. lastnosti nekaterih elementov, da se notranje razkrajajo. Kasneje so ugotovili, da nista radioaktivna samo uran in radijeva kovina, od katere izvira beseda “radioaktivnost‹, ampak tudi torij, polonij, rubidij itd. Radioaktivne snovi neprenehoma izžarevajo energijo. Ta njihova značilnost je spočetka spravila fizike v zagato: nekateri izmed njih (n. pr. Poincaré) so zatrjevali, da radioaktivnost pobija načelo o ohranitvi energije. Toda angleška učenjaka Rutherford in Soddy sta domnevala, da izžarevanje energije pri radioaktivnih pojavih spremlja spreminjanje samih atomov, in sicer spreminjanje atomov enega kemijskega elementa v atome drugega elementa. In res, ugotovili so, da so kot rezultat radioaktivnih procesov nastali kemijski elementi z, manjšo količino energije.
Pozneje je fizika ugotovila, da so tudi atomi, ki so jih dotlej smatrali za nedeljive in nespremenljive, za zadnjo “opeko” svetovne zgradbe, zelo zapleten svet, ki predstavlja cel mikrokozmos. Že ob koncu XIX. stoletja so odkrili elektron – silno majhen, negativno naelektren delec, ki je sestavni del atoma katere koli snovi. Odkritje elektrona je pojasnilo, da je atom zapleten sistem, ki sestoji iz elektronov in osrednjega jedra. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so v atomskem jedru protoni, delci z maso – ki je 1838-krat večja kot masa elektrona – in nabojem, ki je enak naboju elektrona, le da je pozitiven. Protoni sestavliajo jedra vseh elementov, njihovo število v atomskem jedru pa je enako številki, ki jo ima določeni element v Mendelejevem periodičnem sistemu elementov. Elektrone in protone imenujemo elementarne delce, ker so osnovne sestavine vseh kemijskih elementov.
Eksperimentalna atomska fizika je ugotovila, da razen teh delcev obstajajo še drugi elementarni delci. Leta 1932 so odkrili fiziki Joliot, Curie in Chadwick v sestavu atomskih jeder nevtron, ki predstavlja nevtralni materialni delec brez električnega naboja in z maso, ki se po veličini bliža protonovi masi. Masa (mirujočega) nevtrona znaša 1,5749.10-21 grama. Po sedanjih naziranjih dopolnjuje število nevtronov v jedru število protonov do atomske teže. Ker nevtroni nimajo električnega naboja, razpolagajo z velikansko prodornostjo. Sodobna eksperimentalna fizika, ki raziskuje atomska jedra, izkorišča to lastnost nevtronov za to, da prodira v notranjost atomskih jeder. Povezanost med nevtroni in protoni je odvisna od posebnih sil v notranjosti jedra. Če to povezanost pretrgamo, se sprosti velikanska količina atomske energije.
Takoj za nevtroni je angleški fizik Anderson odkril novo sestavino atomskih jeder – pozitron. Pozitron je pozitivni elektron, materialni delec s pozitivnim električnim nabojem, ki je po svoji velikosti enak elektronovemu naboju. Pozitron ima isto maso kakor elektron. Značilnost pozitrona je njegova kratka življenjska doba. Ta doba traja povprecno 10-7 sekunde. Zato je pozitron tako dolgo ostal neodkrit.
Leta 1936 so v kozmičnih žarkih odkrili nov materialni delec – mezon; mezon nosi pozitivni ali negativni naboj, enak elektronovemu naboju. Domnevajo, da je mezonova masa približno dvestokrat večja od elektronove. O tem, kakšno je razmerje med mezoni in atomskim jedrom, je danes težko povedati kaj bolj določnega; obstoji hipoteza, da imajo mezoni posebno vlogo pri razjasnitvi jedrskih sil.
Razen omenjenih delcev domnevajo, da obstoji tudi nevtrin. Hipotezo o obstoju nevtrina, delca brez prostega električnega naboja, so izrekli spočetka zato, da bi obdržali zakon o ohranitvi energije pri nekaterih oblikah radioaktivnega razpadanja atomov (razpadanje-beta). Čeprav nam doslej z eksperimenti ni uspelo na popolnoma verodostojen način odkriti nevtrinov, nam vendar kopica eksperimentalnih podatkov daje posredne dokaze za obstoj tega delca.
Fizika torej danes domneva, da sestavljajo materijo naslednji elementarni delci: elektroni, protoni, pozitroni, mezoni, (pozitivni, negativni in nevtralni) nevtroni, fotoni (svetlobni delci) in nevtrini. Ti delci imajo tudi lastnosti valovanja. Omenjene lastnosti ne zajemajo vseh lastnosti teh delcev. Sedaj so ugotovili, da se ti delci medsebojno pretvarjajo. Vse to priča o neskončni zapletenosti materije in neizčrpnosti njenih lastnosti.
Sliko planetarne atomske zgradbe je prvi narisal angleški fizik E. Rutherford (1871–1937). Po Rutherfordovem mnenju se okrog pozitivno naelektrenega, relativno masivnega atomskega jedra vrtijo kakor planeti okrog Sonca razmeroma lahki, negativno naelektreni elektroni. Rutherfordov atomski model je pravilno posplošil elementarno gradivo, ki se je nabralo v prvem desetletiu XX. stoletja, vendar je bil v protislovju s klasično teorijo elektromagnetnih pojavov. Izhod iz tega protislovja je pokazal danski fizik Niels Bohr. Na problem atomske zgradbe je Bohr apliciral idejo o pretrganem izsevanju in vsrkavanju svetlobe v kvantih. Ta prijem je Bohru omogočil razvozlati protislovje Rutherfordovega atomskega modela in ustvariti novo teorio atomske zgradbe. V letih 1931–1933 sta sovjetska fizika D. D. Ivanenko in Gapon postavila svojo teorijo zgradbe atomskega jedra. Njima pripada prioriteta pri zagraditvi nevtronsko-protonskega modela atomskega jedra. To teorijo je danes priznala vsa svetovna znanost. Heisenberg, Nobelov laureat, je leta 1934 na svetovnem kongresu v Parizu imenoval omenjeni model – “model Ivanenka-Gapona-Heisenberga”.
Novo stopnjo v razvoju atomske teorije pomeni odkritje reakcije atomskih jeder. Leta 1919 je E. Rutherford prvič “bombardiral” atome dusika z istimi delci, ki jih z velikansko hitrostjo izpršujejo razpadajoci atomi radija. Ko v dušikovo jedro prodre tak delec, se jedro na poseben način razcepi in spremeni v kisik. Tako je bila odkrita pot za prodiranje v atomsko jedro. Sodobna fizika razbija atomska jedra tako, da bombardira snovi bodisi z delci-alfa, ki se gibljejo z velikansko hitrostjo, bodisi s protoni, ki v posebnih aparatih dobe velikansko kinetično energijo, bodisi z nevtroni, ki nastajajo n. pr. pri obsevanju berilija s polonijevimi delci-alfa.
Leta 1939 so odkrili delitev jeder uranovega izotopa pod vplivom obsevanja z nevtroni. Če uranovo jedro bombardiramo z nevtroni, razpade na lažja jedra in oddaja energijo. Pri tem razpadanju se iz jedra uranovega atoma sprostijo 2–3 nevtroni, ki prodirajo v jedra drugih atomov urana in povzročajo nihov razpad itd. Pri takem “verižnem” procesu bliskovito narašča število razpadajočih atomov. Proces verižne reakcije je mogoče izvajati počasneje, kakor gori les, ali pa hitreje, kakor gori smodnik, eksplozivno.
Odkritje verižne reakcije atomskih jeder je sanje o izkoriščanju velikanske atomske energije spremenilo v tehnično vprašanje. Zmogljivosti energije atomskih jeder sploh ni mogoče primerjati z zmogljivostjo navadnih, doslej znanih virov energije. Delci, ki izletavajo iz razpadajočih atomskih jeder, n. pr. radija, imajo hitrost nekaj desettisoč kilometrov na sekundo. Če bi topovski naboji imeli takšno hitrost, bi lahko prebili najdebelejši oklep, kakor n. pr. prebije navadni naboj pajčevino. Velikanske količine atomske energije pa niso samo v atomskih jedrih radioaktivnih snovi, ampak tudi v atomih kakršne koli snovi: kovin, vode, soli, plinov it. Energija atomskih jeder pa se izloča sama od sebe samo pri radioaktivnih snoveh. V vseh ostalih snoveh je ta energija “pod ključem‹ in ni lahka star odpreti ji pot na svet. Elementi slehernega atomskega jedra, celo razmeroma tako nestanovitnega kakor je atom radija, so tako trdno povezani, da nobeno običajno obdelovanje ne more spremeniti (pospešiti ali pa zavreti) samohotnega značaja razpadanja jedra. Niti učinkovanje močnih električnih ali magnetnih polj niti segrevanje snovi do nekaj tisoč stopinj ne da toliko energije, da bi premagali trdnost atomskih jeder. Nernst je izračunal, da bi šele segrevanje snovi do sto milijonov stopinj premagalo trdnost atomskega jedra. Jedro lahko razcepimo na umeten način samo tako, da k jedru usmerimo energijo kakršnega koli hitro letečega delca, n. pr. nevtrona.
Sprostitev atomske energije, ki je postala v zadnjem času nesporno dejstvo, bo povzročila prehod človestva iz enega stadija civilizacije v drugega, ko bo človek vadal nad še močnejšimi silami narave. Hkrati s tem pa odkritje atomske energije skriva v pogojih kapitalizma grožnjo za civilizacijo. Imperialisti anglosaksonskih dežel si prizadevajo, da bi izkoristili atomsko bombo in njeno uničevalno silo kot sredstvo za zasužnjevanje narodov, za vsiljevanje svoje volje drugim narodom.
Sovjetski znanstveniki in inženirji imajo veličastno nalogo – usmeriti atomsko energijo v korist našemu ljudstvu. Odkritje samohotne delitve jeder uranovih atomov, ki ima velikanski pomen za proučevanje atomske energije, sta v naši deželi ostvarila fizika G. N. Flerov in K. A. Petržak. Sovjetski fizik A. P. Ždanov pa je odkril delitev atomskih jeder broma in srebra, in sicer z obsevanjem s kozmičnimi žarki.
Za razliko od metafizičnega materializma zavrača dialektični materializem obstoj kakršnih koli nespremenljivih elementov kot osnove vseh naravnih pojavov in zanika obstoj “nespremenljivega bistva stvari”.
Sodobna fizika; ki je namesto “nedeljivega” in “nespremenljivega” atoma postavila atomski sistem, ki sestoji iz elektronov in atomskega jedra, potrjuje trditev dialektičnega materializma, da je narava v vseh svojih delih in pojavnih oblikah neizčrpna. “Elektron je ravno tako neizčrpen kakor atom, narava je neskončna”,99 je pisal Lenin v knjigi “Materializem in empiriokriticizem”.
Objektivni svet je neskončen in neizčrpen tako v celoti, kakor tudi v vseh svojih pojavnih oblikah. Narave ne izčrpa niti atomska niti elektronska niti sodobna valovna teorija materije, kajti materije ni mogoče reducirati niti na atom niti na elektron ali na kakršne koli druge “elementarne delce”.
Sodobna fizika potrjuje tudi trditev dialektičnega materializma o relativnosti lastnosti materije. Tiste lastnosti materije, ki so se nam še včeraj zdele nespremenljive, osnovne, absolutne, so se izkazale kot relativne, lastne samo določenemu stanju materije pri določenih pogojih.
Razvoj naravoslovnih dognanj o materiji, povezan z odkritjem elektronov, je popolnoma spremenil v fiziki gospodujoče naziranje o masi kot nespremenljivi lastnosti materije in je v njej odkril nove lastnosti. Skoraj do XX. stoletja je v fiziki gospodovalo naziranje, da je masa ena izmed osnovnih značilnosti fizikalnega telesa. Od Newtonovih časov dalje so presojali maso kot edino pojavno obliko materialnosti teles. Po količini mase so določali količino materije. Ker so obstoj mase smatrali kot edini znak materialnosti teles, so pojem mase čestokrat istovetili s pojmom materije. Sodobna fizika je ugotovila, da je masa elementarnih delcev mnogo bolj zapletena, kakor pa je mislila stara klasična fizika. Predvsem je bila eksperimentalno in teoretično dokazana spremenljivost mase in njena odvisnost od hitrosti gibanja. V naelektrenih delcih, n. pr. elektronih, se masa nikakor ne reducira le na notranjo maso samega elektrona, ampak je povezana tudi z zunanjo maso elektromagnetnega polja. Nekaj časa pred odkritjem nevtronov so mislili, da je sploh sleherna masa povsem elektromagnetnega izvora in da je odvisna od elektromagnetnega polja. Danes je ugotovljeno, da je masa le ena izmed fizikalnih lastnosti materije, in sicer zelo komplicirana lastnost, vendar to še ni materija. Mimo te lastnosti ima materija še neizčrpno število drugih lastnosti, ki jih odkriva naravoslovje.100
Najnovejši razvoj atomistike je temeljito spremenil tudi naziranje o neprodirnosti teles. Znanstveniki so menili, da je prostornina, ki jo zavzema določeno telo, nedostopna za druga telesa. V najboljšem primeru je mogoče samo raztezanje in krčenje teles, kar so pojasnjevali s približevanjem in oddaljevanjem atomov, sestavljajočih telesa. Na ta način je nastala predstava o telesih kot določeni skupnosti atomov, ki se nahajajo v določeni razdalji drug od drugega. Za same atome pa so mislili, da so absolutno neprodirni. Pojem o neprodirnosti je spadal v klasični fiziki k tistim osnovnim pojmom, ki so bili značilni za pojem telo.
Ko so odkrili zapleteno atomsko gradbo, ni moglo biti več govora o absolutni neprodirnosti atoma. Sodobna firika je dognala, da so v atomu elektroni in atomsko jedro v relativno velikanski medsebojni razdalji, ki je nekaj tisočkrat večja od njihove razsežnosti. Delci, ki imajo velikansko hitrost, lahko popolnoma svobodno vdirajo v notranjost elektronske plasti in dosežejo atomsko jedro. Če imajo ti delci zadostno energijo, lahko v dolocenih pogojih razcepijo atomsko jedro.
Medsebojno pronicanje teles ima po naziranjih sodobne fizike precej kompliciran značaj. Različni delci imajo različno prodirnost. Zelo močno prodirnost imajo n. pr. delci, ki sestavljajo tako imenovano kozmično izžarevanje, t. j. izžarevanje, ki prihaja na Zemljo iz kozmicnega prostora.
Absolutna neprodirnost atomov torej ne obstoji, neprodirnost snovi je samo relativna.
Odkritje novih lastnosti in novih oblik materije potrjuje materializem, toda ne potrjuje mehaničnega, ampak dialektični materializem. Lenin je pisal: “… čeprav je še tako ‚čudno‘, da elektroni nimajo nobene druge mase razen elektromagnetne, čeprav je še tako nenavadno, da so mehanični zakoni gibanja omejeni le na eno področje naravnih pojavov in podrejeni globljim zakonom elektromagnetnih pojavov itd. – je vse to le nadaljnja potrditev dialektičnega materializma.”101
Odkritje deljivosti atomov, nastanek električne teorije materije, dokaz o spremenljivosti elektronove mase itd. so naravoslovcem pretresli temelje metafizičnega pojmovanja materije. Nekateri naravoslovci, ki so pojmovali atom kot zadnjo, nespremenljivo, elementarno osnovo materije, so se zmedli in so razpadanje atomov presojali kot dokaz o iluzornosti materije sploh. Materija je postala zanje nekaj nedoločenega, nestanovitnega; tisti naravoslovci, ki so se nagibali k idealizmu, pa so začeli razlagati razpadanje atomov kot izginotje materije sploh.
Lenin je pokazal v knjigi “Materializem in empiriokriticizem”, da naravoslovci-metafiziki niso razumeli razlike med filozofskim in naravoslovnim pojmom materije. Zamenjavali so dvoje vprašanj: vprašanje o objektivnem obstoju zunanjega sveta in vprašanje o fizikalni zgradbi tega sveta. Obstajati objektivno je za metafizike pomenilo obstajati v obliki nekakšne mehanične skupnosti osnovnih, nespremenljivih elementov. Ko je fizika skočila čez plot nedeljivosti atomov, čez plot nespremenljivosti mase, ko je mehanika prešla v elektrodinamiko, tedaj naravoslovci-metafiziki niso našli poti od metafizičnega k dialektičnemu materializmu in so omahovali k idealizmu. Če so atomi deljivi in masa spremenljiva, so govorili nekateri izmed njih, tedaj materija izginja. “Če materija izginja,” je pisal Lenin, “tedaj to pomeni, da izginja tista meja, do katere smo do zdaj materijo poznali, pomeni: naše spoznanje sega globlje; izginjajo take lastnosti materije, ki so prej veljale za absolute, nespremenljive, prvotne (nерrоdirnost, inercija, masa itd.) in ki so se zdaj izkazale kot relativne, lastne le dolocenemu stanju materije.”102
Stališče “izginotja materije” zagovarjajo tudi nekateri sodobni fiziki. Ameriški fizik K. Darrou vidi v fotoelektričnem efektu “osvoboditev elektrike od materije”. Izraz “materija je izginila” itd. lahko srečamo v delih fizikov, ki so daleč od idealizma in so prepričani v obstoj objektivne realnosti, toda ne izvajajo dosledno materialističnega stališča. Ta izraz pri njih pomeni filozofsko netočno in gnoseolosko megleno priznanje dejstva, da so odkrite nove pojavne oblike gibajoče se materije, da so te oblike v zvezi z že znanimi oblikami materije itd. V sodobni fiziki včasih n. pr. uporabljajo izraz “anihilacija materije”103 in “materializacija energije”. Tako so fiziki imenovali pojave, katerih bistvo je v naslednjem: možno je medsebojno uničenje elektrona in pozitrona hkrati z nastankom fotona visoke napetosti (foton-gama), in nasprotno, lahko se pojavita elektron in pozitron ter izgine foton. V tem primeru izraza “anihilacija materije in “materializacija energije” zelo netočno, gnoseološko megleno izražata resnico, da je obstoj takih materialnih objektov, kakor so elektron, pozitron in foton – relativen; podoba je, da se snov in svetloba lahko pretvarjata druga v drugo. Proces spreminjanja pozitrona in elektrona v foton je nepravilno imenovati anihilacijo, ker je ta izraz v protislovju z osnovnim zakonom naravoslovja – z zakonom o ohranitvi materije in energije. Tu ne gre za uničenje elektrona in pozitrona, ampak za njuno pretvoritev v druge oblike materije in gibanja. Sicer pa po znanem zakonu Thomsona-Einsteina o zvezi med maso in energijo (E = mc2), imajo fotoni, ki nastanejo kot rezultat izginjanja elektronov in pozitronov, določeno energijo in torej tudi določeno maso. Osnovna značilnost materialnih delcev, t. j. masa in energija, velja torej tudi za fotone, t. j. svetlobne delce.
Spremenljivost naravoslovnih naziranj o zgradbi in lastnostih materije skuša idealizem izkoristiti za svoie smotre. Glavni predmet njegovih napadov je osnovni pojem materializma – pojem materije. Po stopinjah škofa Berkeleya – ki je učil, da se bo porušila vsa zgradba materializma, če bo uničen njen vogelni kamen; materija – skušajo idealisti razlagati spremenljivost zanstvenih naziranj o zgradbi materije kot dokaz za polom materializma. Ameriški filozof Dewey skuša izpodkopati pojem materije in trdi, da je materija samo ime. “Tisto, kar imenujemo materija, je lastnost naravnih pojavov, povezanih s spremembami, ki so dovolj nagle, da jih zaznavamo, in ki jim dajejo neko ritmično zaporednost – vzročno odvisnost. Materija ni vrok ali vir pojavov ali procesov, ni absolutni monarh niti princip za pojasnitev, ni – substanca, ki se skriva za spremembami. Ta naziv označuje samo aktivnost, ne pa bistva.”104
Nemški kantovec Cohen je v zvezi z nastankom novih teorij o zgradbi materije trdil naslednje: “Električni teoriji je bilo usojeno izvesti največji prevrat v pojmovanju materije in s pomočjo pretvorbe materije v energijo privesti do zmage idealizma.”105 Cohen in drugi novokantovci (Natorp, Cassirer itd.) so si zelo “prizadevali”, da bi filozofsko utemeljili fizikalni idealizem s pačenjem najnovejših ugotovitev matematične fizike.
Novokantovci trdijo, da naravoslovje čedalje bolj reducira materijo le na matematične enačbe. Novokantovci potvarjajo tudi sam značaj matematike, ker zanikajo, da matematika, kakor ostale znanosti, odraža zakone in odnose materialnega sveta.
Pri razkrinkovanju idealističnih blodenj, da so matematične formule nekakšni simboli, ki ne odražajo nobene objektivne realnosti, je pisal Lenin naslednje: “Njihovo zanikanje materije je že davno znana rešitev spoznavno-teoretičnih vprašanj v smislu zanikanja zunanjega, objektivnega vira naših občutkov, objektivne realnosti, ki ustreza našim občutkom.”106 Idealizem, je poudarial Lenin, namenoma meša vprašanje o zgradbi materije z gnoseološkim naukom o materiji, vprašanje o novih lastnostih različnih oblik materije (n. pr. elektronov) z vprašanjem o obstoju objektivne realnosti. Vprašanja o konkretni obliki materije, pravi Lenin, nikakor ne smemo mešati z vprašanjem, ali materija obstoji objektivno. Naravoslovna predstava materije se spreminja in bogati. Filozofski pojem o materiji kot objektivni realnosti, ki obstoji neodvisno od zavesti in se odraža v občutkih, pa ostaja nespremenjen.
Ugotovitve Leninovega “Materializma in empiriokriticizma” vodijo napredne filozofe v deželah zunaj meja Sovjetske zveze v boju proti reakcionarni idealistični filozofiji. Eden izmed naprednih ameriških filozofov, profesor michiganske univerze Roy Wood Sellars, piše V svoji knjigi “Razmišljanja o dialektičnem materializmu”: “Naši pojmi o materiji niso negibni, ampak lahko postanejo globlji. To načelo je v svojem času visoko ocenil Lenin pri proučevanju takratne krize.”107 Sellars brani filozofski nauk o materiji pred napadi pragmatistov in piše v svoji knjigi “Dewey o materializmu” naslednje: “Če kdo trdi, da razvita predstava o materiji kot posledica cele vrste na novo dognanih znanstvenih dejstev pomeni zanikanje samega bistva materije, pomeni to logično neumnost. V celoti priznavamo, da se pojmi o materiji spreminjajo. Niti eden izmed filozofov, ki so se borili z Berkeleyem, ni bil poražen zaradi tega dejstva, čeprav ni mogel videti vnaprej novih znanstvenih ugotovitev. Toda splošna vsebina pojma materije vendarle ostaja ista.”108
Osnovna, temeljna lastnost materije in oblika njenega obstoja je gibanje. V zgodovini filozofije je to tezo prvi formuliral marksistični filozofski materializem. Marksizem je premagal naziranje starega materializma, da je materija pasivna, lena masa, in da je gibanje sila, ki deluje na materijo od zunaj. Marksizem je zadal smrtni udarec idealističnim nazorom o gibanju. Razkrinkujoč “bistroumne” konstrukcije idealistov, ki so si skušali zamisliti gibanje brez materije, je Lenin pisal naslednje: “Idealist niti ne pomisli, da bi tajil, da je svet gibanje, namreč gibanje mojih misli, predstav, občutkov. Vprašanje o tem, kaj se giblje, bo idealist zavrgel in ga štel za nesmiselnega: moji občutki se spreminjajo, predstave izginjajo in se pojavljajo, to zadostuje. Izven mene ni ničesar. ‚Giblje se‘ – in basta.”109
V nasprotju z idealizmom, ki gleda na materijo kot na pasivno, negibno, leno maso, katere gibanje je odvisno od ustvarjalnega, aktivnega duha ali zavesti, dialektični materializem uči, da ni mogoče ločiti aktivnosti od materije. Izvor aktivnosti, dejavnosti materije leži v materiji sami in se izraža v gibanju. Ni in ne more biti niti enega delca materije brez gibanja, ni takega telesa, ki ne bi imelo kakršne koli oblike gibanja. Celokupnost različnih oblik gibanja predstavlja enotno vesoljno gibanje materije. Ravno to univerzalno gibanje je način obstoja materije.
“Gibanje,” pravi Engels, “če ga pojmujemo v najbolj splošnem pomenu besede, t. j. če ga pojmujemo kot obliko biti materije, kot notranji atribut materije, zajema vse spremembe in procese vesoljstva, začenši od navadnega spreminjanja mesta, pa tja do mišljenja.”110
Materija in gibanje sestavljata neločljivo enotnost; prav tako, kakor je nemogoče gibanje brez materije, tako tudi materije ne more biti brez gibanja. Toda v mejah gibanja imamo relativno mirovanje, mirovanje znotraj gibajočega se sistema, mirovanje v določenem odnosu. Če iztrgamo predmet iz splošne povezanosti, iz celotnega sistema in ga opazujemo izolirano, tedaj lahko govorimo o mirovanju. Vendar ne bomo našli niti enega mirujočega telesa, ki ne bi bilo vključeno v ta ali oni neprenehoma gibajoči se sistem. To pomeni, da je mirovanje relativno. Vzemimo primer. Neko telo lahko na Zemlji miruje glede na zemeljsko površino, vendar pa sodeluje v dnevnem in letnem kroženju Zemlje, v kroženju vsega sončnega sistema; ravno tako se gibljejo tudi njegove molekule, kar je odvisno od toplotnega stanja, njegovi atomi pa sodelujejo v določenem kemičnem procesu. Absolutnega mirovanja torej ni in ga niti ne more biti.
Skala miruje, toda proces preperevanja ali butanja morskih valov, toplotni, elektromagnetični, meteorološki in drugi pogoji neprenehoma motijo to mirovanje. V živem organizmu n. pr. se vsi deli gibljejo – organizem se neprenehoma spreminja, se stara, čeprav je v določenem trenutku navidezno isti.
Sleherno mirovanje ima nek smisel samo glede na to ali ono določeno obliko gibanja. Tisto, kar imenujemo mirovanje, je samo moment gibanja, za katerega je znacilna relativna stalnost teh ali onih predmetov in pojavov, t. j. navidezna negibnost v primeri z obdajajočimi predmeti in pojavi.
Mirovanje ima bistveni pomen v gibanju, brez relativnega mirovanja ne bi razločevali niti gibanja. Enotnost mirovanja in gibanja se matematično izraža v mehaniki, kjer se priznava mirovanje kot gibanje, katerega hitrost je enaka ničli.
Gibanje in mirovanje, uči dialektični materializem, sta enotnost nasprotij. Posamezno gibanje teži k ravnotežju, splošno gibanje pa spet poruši ravnotežje. Toda nasprotje med njima je relativno; ker ni absolutnega mirovanja, tudi ni absolutnega ravnotežja. Mirovanje ne obstoji samostojno, ampak le kot posamezen primer gibanja, kot moment gibanja; brez gibanja ni mogoče razjasniti mirovanja. Toda mirovanje je relativno in začasno, gibanje pa je večno in absolutno.
Med filozofskim in fizikalnim pojmovanjem absolutnega gibanja je nek razloček; če ta razloček pozabimo, pridemo do napačnih zaključkov, do idealizma. Po nauku marksističnega filozofskega materializma je gibanje absolutno kot oblika bíti materije, kot način njenega obstoja. Toda priznavanje absolutnosti gibanja v omenjenem filozofskem smislu ne pomeni zanikanja relativnosti gibanja v fizikalnem smislu. Fizika lahko proučuje gibanje teles samo kot proučevanje gibanja posameznega telesa glede na druga telesa. V tem smislu ima gibanje relativni značaj. Sodobna fizika zavrača absolutno gibanje v smislu premikanja posameznega telesa iz enega absolutnega mesta v prostoru na drugo absolutno mesto. Absolutnost gibanja v filozofskem smislu torej ni v protislovju z relativnostjo gibanja v fizikalnem smislu. Tezo o relativnosti gibanja je najdosledneje obdelal v fiziki Einstein v svoji relativnostni teoriji.
Ker je gibanje neločljiva lastnost materije, zato je večno, neustvarljivo in neuničljivo kakor materija sama. Ravno to večno gibanje materije poraja so neskončno mnogoličnost pojavov v svetu.
Metafizični materializem je gledal na gibanje kot na navadno premikanje teles v prostoru; mehanično obliko gibanja je apliciral na vse svetovne pojave. Descartes je v svoji fiziki zatrjeval, da je gibanje “premikanje določenega dela materije ali določenega telesa iz bližine teles, ki so se ga neposredno dotikala in o katerih se je zdelo, da mirujejo, v bližino drugih teles.”111 Holbach je pisal naslednje: “Gibanje je napor, ki z njim kakršno koli telo spreminja ali skuša spremeniti svojo lego, t. j. stopiti v določene odnose, z raznimi deli prostora ali pa spremeniti razdaljo, ki ga loči od drugih teles.”112
Za razliko od metafizičnega materializma, ki reducira vse oblike gibanja na mehanično gibanje, pa marksisticni filozofski materializem odkriva mnogoličnost gibanja.
Gibanje ima različne oblike: mehanično, fizikalno, kemijsko, organsko, družbeno. Te različne oblike gibanja materije predstavljajo različne stopnje njenega razvoja, od nižjih oblik k višjim, od enostavnih k sestavljenim.
Mehanika proučuje samo eno, in sicer najenostavnejšo obliko gibanja. Ta oblika obstoji v tem, da določeno telo spreminja svoje mesto v prostoru. Toda mehanično gibanje je samo na sebi mnogolično: premikanje velikih teles v vesoljstvu, premikanje manjših gmot na posameznih svetovnih telesih, n. pr. gibanje puščice ali krogle, ki reže zrak, gibanje biljardne krogle na mizi po udarcu s kijem, gibanje lokomotive po tračnicah, gibanje pešca, letala itd.
Tudi druge, bolj zapletene oblike gibanja so mnogolične. Fizikalna oblika gibanja je molekularno gibanje v obliki toplote, elektromagnetni valovi, gibanje v notranjosti atomov, ki ga proučuje kvantna mehanika. Kemjisko gibanje je spajanje in razdruževanje atomov. Še bolj zapletena oblika gibanja materije je organsko življenje s svojimi mnogoličnimi funkcijami, začenši z življenjsko dejavnostjo celice tja do življenjske dejavnosti najvišjih organizmov. Potem imamo še mišljenje in družbeno življenje.
V resnici pa posamezne oblike gibanja materije, n. pr. toplota, kemijski in biološki procesi itd., ne obstajajo v čisti obliki. Vse oblike gibanja materije so med seboj povezane in vzajemno prodirajo druga v drugo. V pojavih se na določen način prepletajo mehanični, kemjiski, toplotni in svetlobni procesi.
Če proučujemo različne oblike gibanja materije, opazimo, da so te oblike tako medsebojno povezane, da gibanje enega telesa ne le lahko preide na drugo telo, ampak tudi lahko prehaja iz ene oblike v drugo. Sleherno telo oddaja toploto v svojo okolico in hkrati sprejema toploto, ki jo oddajajo druga telesa. Pri segrevanju se telesa raztezajo, tekočine in plini pa mimo tega preidejo v posebno gibanje (konvekcija). Pri močnem segrevanju vodne pare se njene molekule razkrojijo (dissociirajo) v vodik in kisik. Nasprotno pa se pri močnem segrevanju dušika njegove molekule spajajo s kisikom.
Med vsemi oblikami gibanja materije je torej natesnejša povezanost. Vendar so med njimi tudi razlike. Višja oblika gibanja, ki nastane na določeni stopnji razvoja materije iz nižje, vsebuje v primeri s prejšnjo nove lastnosti s posebnimi, novimi zakonitostmi. Gibanje v smislu spreminjanja mesta je lahko glavna oblika gibanja samo v mehaniki, ne pa izven njenih meja. Res je, da obstoji mehanična oblika gibanja v sleherni nekoliko bolj komplicirani obliki gibanja. Vendar to še ne pomeni, da sleherno gibanje, sleherno spreminjanje materije lahko reduciramo na spreminjanje mesta in ga istovetimo z najenostavnejšo obliko gibanja. “S tem še nikakor ne trdimo,” je pisal Engels, “da ni sleherna izmed višjih oblik gibanja vselej nujno povezana s kakršnim koli, resnično mehaničnim (zunanjim ali molekularnim) gibanjem, podobno kakor višje oblike gibanja hkrati proizvajajo tudi druge oblike gibanja, in podobno, kot je kemijsko učinkovanje nemogoče brez spreminjanja temperature in električnosti, in kot je organsko življenje nemogoče brez mehaničnih, molekularnih, kemijskih termičnih, električnih itd. sprememb. Toda obstoj vseh teh stranskih oblik ne izčrpa bistvenega pomena glavne oblike v vsakem posameznem primeru, ki ga proučujemo.”113
Mehanični materialisti bi radi višje oblike gibanja reducirali na mehanično gibanje. Leta 1965 je Kirchhoff dejal, da je najvišji smoter vsega naravoslovja v tem, da vse prirodne pojave reducira na mehanične pojave. Leta 1869 je Helmholtz izjavil, da je končni smoter naravoslovnih ved ta, da se združijo z mehaniko. Angleški fizik William Thomson (lord Kelvin) je veckrat poudarjal, da se naloga, razložiti neko vprašanje, zanj reducira na nalogo, kako zgraditi o tem mehanični model. Če lahko zgradim, je dejal Thomson, mehanični model pojava, katerega proučujem, tedaj ta pojav razumem; če pa takega modela ne morem zgraditi, tedaj ga ne razumem.
Prizadevanje metafizičnih materialistov, da bi reducirali višje oblike gibanja na mehanično gibanje, poenostavlja pojmovanje teh oblik gibanja in jim jemlie njihove specifične poteze. Biologija, ki proučuje zakone organskega življenja, ne more razložiti družbenih zakonov; na drugi strani pa organskih funkcij ni mogoče v celoti razložiti s fizikalmimi zakoni toplote, težnosti itd.
Ko delavec dela v kapitalistični tovarni, se v gibih njegovih rok izraža delovanje zakonov mehanike. Toda z zakoni mehanike si ne moremo razložiti, zakaj tisto, kar delavec ustvari s svojim delom, ne pripada njemu, ampak kapitalistu. Da bi to razložili, moramo proučevati politično ekonomijo.
Vsaka oblika gibanja materije ima torej svoje specifične zakonitosti. Ravno proučevanje specifičnih zakonitosti sleherne posamezne oblike gibanja je naloga posameznih ved.
Marksistični filozofski materializem za razliko od posameznih ved ne proučuje te ali one posamezne oblike gibanja materije, ampak gibanje v celoti, v splošni obliki, kot način obstoja materije, ki zajema vse spremembe v vesoljstvu. Hkrati s tem se “gibanje, vzeto v celoti” konkretizira in dobiva svoj specifični izraz v posamezmih oblikah gibanja, s katerim se ukvarjajo posamezne vede. .
Ravno na tej podlagi sloni zveza dialektičnega materializma z drugimi vedami.
Nauk dialektičnega materializma o enotnosti materije in gibanja potrujejo vse naravoslovne vede. Fizika je ugotovila, da doživlja materija v svojem gibanju najrazličnejše spremembe in je na ta način potrdila, da je gibanje – način obstoja materije, oblika njene bîti.
Od Newtonovih časov so gledali na materijo kot na inertno, negibno maso, kateri daje gibanje neka zunanja sila. Na maso so gledali kot na samostono bitnost, neodvisno od gibanja telesa. Domnevali so n. pr., da je masa planeta, topovske krogle ali kamna veno ista, ne glede na hitrost, s katero se giblje.
Sodobna fizika je prerešetala takšno pojmovanje mase in je ugotovila globoko odvisnost med gibanjem in maso. Masa teles se spreminja glede na hitrost gibanja; čim hitreje se giblie telo, tem večja je njegova masa.
Elektronova masa narašča z naraščanjem elektronove hitrosti in postane neskončno velika, ko se elektronova hitrost bliža hitrosti svetlobe 300.000 km na sekundo. Sodobna fizika domneva na podlagi eksperimentalnih podatkov, da je prava mehanična masa elektrona verjetno enaka ničli in da se vsa niegova masa reducira na elektromagnetno maso, ki je odvisna od hitrosti gibanja. Odkritje, da je masa odvisna od hitrosti gibanja, potrjuje tezo dialektičnega materializma, da gibanje ni materiji tuje, temveč je način njenega obstoja.
Nauk marksističnega filozofskega materializma o enotnosti in povezanosti vseh oblik gibanja v naravi je na naravoslovni način potrdil najvažneiši zakon fizike, zakon o ohranitvi in pretvarjanju energije.
V XVIII. in prvi polovici XIX. stoletja so presojali mehanično gibanje, toploto, svetlobo, magnetizem, elektriko kot nekaj, kar je popolnoma neodvisno drugo od drugega. Med svetlobo, magnetizmom, toploto in mehaničnim gibanjem niso videli naravoslovci nobene zveze. Sleherno obliko gibanja so skušali razložiti z zunanjimi vzroki. Gorenje so razlagali z obstojem posebne snovi flogistona, ki se izloča ali izžareva in tako povzroča gorenje. Toplotne pojave so razlagali z obstojem posebne nematerialne substance – toplotnega elementa, ki prihaja v telesa ali odhaja iz njih. Svetlobne pojave so razlagali s svetlobnim elementom, t. j., da sveteča se telesa izžarevajo posebna svetlobna telesa. Za kemijske pojave so dopuščali obstoj posene “naravne” sile, za življenjske pojave obstoj – “življenjske” sile itd.
Enotnost vseh oblik gibanja materije so ugotovili v štiridesetih letih XIX. stoletja. Nemška naravoslovca Robert Mayer in Helmholtz ter angleški fizik Joule so skoraj hkrati in neodvisno drug od drugega dokazali na podlagi eksperimentalnega gradiva, da so mehanično gibanje, toplota, elektrika itd. različne oblike iste energije.
Zakon o ohranitvi in pretvarjanju energije pravi, da različne oblike gibanja materije pri ustrezajočih pogojih nujno prehajajo druga v drugo. Mehanično gibanje se n. pr. v določenih pogojih spreminja v toploto, toplota v elektriko, elektrika v svetlobo, toploto, mehanično gibanje itd. Naravoslovje je rešilo vprašanje o načinu merjenja gibalne količine energije te ali one oblike gibanja. Dognali so, da je energija mehaničnega gibanja (kinetična energija) premosorazmerna masi gibajočega se telesa in kvadratu njegove hitrosti. Med enotami kinetične, toplotne in podobnih oblik energije obstoji določeno številčno razmerje (razmerje ekvivalentnosti), kar nam omogoča, da lahko izražamo isto količino energije v različnih enotah.
Zakon o ohranitvi in pretvarjanju energije potrjuje nauk marksističnega filozofskega materializma o večnosti, neustvarljivosti in neuničljivosti gibanja materije, o tem, da se materija neskončno spreminja in preobraža. To pomeni z drugimi besedami, da gibanje ne more nastati “iz nič”, niti ne more izginiti. Niti najmanjše množine toplote, svetlobe ali kakršne koli druge oblike gibanja ni mogoče uničiti brez sledu ali ustvariti brez trošenja dela.
V tovarni žene stroj električna energija, toda de hočemo proizvajati električno energijo, moramo pokuriti določeno množino goriva in v gorivu skrito kemijsko energijo spremeniti v toplotno energijo, ki žene stroj, stroj pa proizvaja električno energijo. Toda tudi kemijska energija, skrita v gorivu v drvih ali premogu – se je tam kopičila s spreminjanjem sončne energije, sončne toplote in svetlobe, ki je sijala na rastline. Pa tudi sončna energija ni nastala iz nič, ampak je plod zapletenih fizikalnih in kemijskih procesov, ki se razvijajo v notranjosti Sonca itd.
Če ustrelimo iz topa, daje eksplozija smodnika topovski krogli mehanično gibanje. To gibanje je nastalo na račun kemijske energije, skrite v smodniku, preden je ta eksplodiral. Pri eksploziji smodnika se njegova kemijska energija spremeni v mehanično gibanje leteče krogle.
Vse to nam potrjuje, da energija ne more nastati iz nič in izginiti, spremeniti se v nič.
Iz. zakona o ohranitvi energije izvira nemožnost tako imenovanega “večnega gibala” (perpetuum mobile), t. j. stroja, ki bi delal neprenehoma brez dotekanja energije. Tak stroj bi moral ustvarjati energijo “iz nič” in na ta način večati njeno količino v vesoljstvu.
Zakon o ohranitvi energije je vodilna nit tudi pri proučevanju procesov v notranjosti atoma. V radioaktivnih telesih materija (atomi določene snovi) samohotno, brez zunanjega delovanja osvobaja velike količine energije. Toda ta energija se ne ustvarja iz nič, ampak je rezultat globoke, temeljne spremembe atomov. Pri razpadanju jedra zapletenega atoma se delno izloča (preide v izžarevanje in druge oblike energije) tista energija, ki je bila uporabljena pri oblikovanju tega atoma; tu je pred nami samo nov primer, kako se spremeni oblika gibanja materije.
Zakon o ohranitvi in pretvarjanju energije torej potrjuje filozofski nauk marksizma, da v svetu nič ne nastane iz nič in nič ne izgine brez sledu, ampak se le ene oblike gibanja materije spreminjajo v druge.
Torej so neutemeljene trditve sovražnikov materializma, da razpadanje atomov in izločanje velikanskih količin energije krši zakon o ohranitvi energije.
Absolutni značaj zakona o ohranitvi in pretvarjanju energije kot objektivnega in veenega zakona narave ni v protislovju z relativno naravoslovno formulacijo tega zakona na določeni zgodovinski stopnji, ki odraža samo to ali ono stopnjo v procesu njegovega spoznavanja. V sodobni fiziki je dobil zakon o ohranitvi in pretvarjanju energije novo obliko. Po sodobnih fizikalnih naziranjih je masa telesa, kakor smo že omenili, v tesni zvezi z njegovo energijo. Ustrezno temu se danes zakon o ohranitvi energije formulira kot zakon o ohranitvi in pretvarianju energije-mase.
Zakon o proporcionalnosti ali, kakor ga tudi imenujejo, zakon o ekvivalentnosti mase in energije, ki ga je postavila sodobna fizika, ima posebno bistveno vlogo v atomski in jedrski fiziki. Po tem zakonu ima sleherna masa (ne samo tista, ki se giblje, ampak tudi tista, ki miruje) energijo, in nasprotno, sleherna energija ima maso. Nekateri fiziki označujejo bistvo tega zakona kot pretvarjanje mase v energijo.114 Takšno naziranje je nepravilno, kajti iz zakona o ekvivalentnosti mase in energije izhaja, da mora sleherna energija imeti maso. Hkrati s tem pa takšno pojmovanje omenjenega zakona nasprotuje marksističnemu filozofskemu materializmu. V resnici pa je, kot je dokazal že Newton, masa v svojem bistvu mera količine materije, energija je mera gibanja. Trditev o pretvarjanju mase v energijo je torej enaka trditvi o pretvarjanju materije v energijo, t. j. istovetenju materije z gibanjem. Gibanje je oblika obstoja materije in istovetiti energijo s samo materijo je ravno tako nedopustno, kakor je nedopustno istovetiti materijo s prostorom in časom, ki sta prav tako obliki obstoja materije.
V isti meri, kakor se je širilo in poglabljalo spoznanje različnih oblik gibanja, je tudi pojem energije dobival čedalje večji pomen. Idealisti so se brž poslužili ugodne prilike, da bi pojem materije zamenjali s pojmom energije. “Elektriko”, je dejal Lenin, “razglašajo za pomočnika idealizma, ker je raztrgala staro teorijo o zgradbi materije, razkrojila atom, odkrila nove oblike materialnega gibanja, ki so prejšnjim tako malo podobne, še tako neraziskane, neproučene, nenavadne, ‚čudežne', da je mogoče vtihotapiti pojmovanje narave kot nekakšno nematerialno (duhovno, miselno, psihično) gibanje.”115
Ob koncu XIX. in v začetku XX. stoletja je med naravoslovci nastala idealistična struja – energetizem, ki si je prizadevala, da bi materijo zamenjala s pojmom energije. Po naziranju energetizma obstoji energija brez materialnega nosilca. Energetiki trdijo, da ne obstoji nič razen energije, da tudi maso lahko reduciramo na energijo, kakor nam kažejo zapletene kombinacije gibajočih se delcev elektrike. Na tako idealistieno stališče, ki dopušča obstoj gibanja brez materije, se je postavil nemški kemik Ostwald (1853–1932), ki je tajil obstoj atomov in skušal zgraditi kemijo na podlagi pojma čiste energije. Ostwald je pojem materije zamenjal s pojmom energije in je na ta način filozofsko vprašanje o viru spoznanja zamešal s fizikalnim naukom o energiji. “Na podlagi univerzalnega pomena,” je pisal Ostwald, “ki ga ima energija za vse naše predstave o naravnih pojavih, moramo smatrati energijo, upostevajoč zakon o njeni ohranitvi, kot substanco v najbolj dobesednem pomenu te besede.”116
V zvezi z odkritjem radioaktivnosti in elektronov so mnogi sodobni idealisti postavili v fiziki teorijo dinamizma, ki jo je zagovarjal že Kant. Ta teorija priznava energijo brez snovi, gibanje brez materije. H. Bergson, eden izmed pripadnikov reakcionarne teorije intuitivizma, trdi v svojem delu “Uvod v metafiziko”, da obstoje spremembe, ni pa snovi, ki se spreminjajo, kajti spremembe ne potrebujejo nosilcev. Gibanje obstoji – pravi Bergson – ni pa nespremenljivih predmetov, ki se gibljejo: gibanje ne vsebuje nobenih gibajočih se teles.
Lenin je v knjigi “Materializem in empiriokriticizem” razkrinkal idealiste, ki ločijo gibanje od materije. Lenin je pokazal, da idealistične trditve o obstoju gibanja brez materije praktično pomenijo, da se giblje samo misel, t. j. idealisti vtihotapliajo tezo, da obstoji mišljenje brez materije, misel brez možgan. “Poizkus, misliti si gibanje brez materije, vtihotaplja misel, ločeno od materije, in ravno to je filozofski idealizem.”117
Napredni znanstveniki, predvsem ruska naravoslovca A. G. Stoletov in D. I. Mendelejev, so se borili proti “energetičnemu svetovnemu nazoru” Ostwalda. Ostwald je bil naposled prisiljen priznati obstoj atomov in se odreči svojih naziranj.
Napredno naravoslove s svojim naukom o gibanju torej potrjuje tezo marksističnega filozofskega materializma: gibanja si ni mogoče misliti brez materije in materije si ni mogoče misliti brez gibanja.
Marksistični nauk o materiji in gibanju ima važen pomen za klasifikacijo znanosti. Pred nastankom dialektičnega materializma načelo o klasifikaciji znanosti ni bilo rešeno na dosledno znanstven način. V filozofiji XVII. stoletja je načelo klasifikacije znanosti obdelal angleški materialist F. Bacon. Bacon je razdelil celoten sistem zanja na tri velike razdelke, in sicer glede na tri osnovne psihične sposobnosti človeka: spomin, razum in domišlijo, Na prvi sposobnosti, pravi Bacon, temeljijo zgodovinske zanosti, na drugi filozofske in naravoslovne, na tretji pa poetične. Ta klasifikacija zanosti je bila torej zgrajena na subjektivnem načelu: klasificirali so jo po sposobnostih, katerih se poslužujemo pri proučevanju različnih problemov. Vprašanje o klasifikaciji znanosti je bilo torej preneseno v psihologijo. Pri nadaljnjem grupiranju znanosti znotraj teh področij pa se je Bacon že posluževal razlik med posameznimi objekti. Ko je ločil fiziko od kemije in fiziologijo od psihologije itd., se je ravnal po razlikah, ki obstojé na teh področjih narave in služijo kot predmet posameznih ved. Pa tudi tukaj se ni strogo držal načela klasifikacije znanosti po razlikah med posameznimi objekti, ampak ga je kombiniral z načelom klasifikacije po smotrih znanstvenega raziskovanja, t. j. tudi s subjektivnim načelom. Baconova klasifikacija znanosti se je obdržala do začetka XIX. stoletja. V nekoliko spremenjeni obliki, ki jo je formuliral D'Alambert, so jo prizmavali tudi francoski materialisti.
Auguste Comte in Saint Simon sta skušala napraviti korak dalje od Baconove klasifikacije znanosti. Toda tudi Comte in Saint Simon nista šla preko meja idealizma v reševanju tega vprašanja. Pri graditvi sistema zanosti se je Comte držal načela, da je človeski duh nagnjen k temu, da prej spozna abstraktno kakor pa konkretno.
Pozneje je buržoazna filozofija privedla subjektivno načelo klasifikacije znanosti do absurda. Po Rickertovem mnenju ne določajo razmejevanja zanosti razlike v objektivni naravi, ampak ga določa le naše stališče, ki izvira iz naše zavesti, naši interesi. Po. Rickertovem mnenju je klasifikacija znanosti v bistvu le klasifikacija naših interesov.
Samo dialektični materializem, ki ugotavlja enotnost in raznolikost naravnih pojavov, postavlja klasifikacijo zmanosti na resnično zmanstvena načela. Tudi v tem je velik kakovostni skok dialektično-materialistiene filozofije. Marksistično načelo klasifikacije znanosti izhaja iz tega, da se različne oblike gibanja materije, obstoječe v objektivni realnosti, začenši z najenostavnejšo – premikanjem teles pa tja do najbolj komplicirane, odražajo v obstoju različnih ved. Ta zaporednost oblik gibanja se ponavlja tudi v zgodovinskem razvoju človeskega znanja, v zaporedju razvoja posameznih ved. Dialektični materializem ne klasificira znanosti po vnanjih znakih, ampak po notranjih razlikah, ki obstoje v naravi sami. V realnosti obstoji prehajanje različnih oblik gibanja iz ene v drugo, povezanost in razlike med njimi. Od tod izvirajo tudi povezanost in razlike med posameznimi vedami. Na tej objektivni podlagi sloni marksistična klasifikacija znanosti. Engels je pisal o tem naslednje: “Klasifikacija znanosti, izmed katerih sleherna zanost analizira posebno obliko gibanja ali vrsto medseboino povezanih in druga v drugo prehajajočih oblik gibanja – je hkrati s tem klasifikacija, razvrstitev po njihovi lastni, notranji zaporednosti teh oblik gibanja. In prav v tem je njen pomen.”118
Marksistični filozofski materializem izhaja iz priznanja, da je narava v celoti večna in neskončna, to se pravi, da nima niti začetka niti konca, tako v prostoru kakor v času, da je neskončna tudi po svoji globini, neizčrpna v vseh svojih delih, da odkriva pred nami neskončno mnogoličnost svojih oblik in lastnosti.
Kar se tiče posameznih predmetov, ti seveda nastajajo, se razvijajo in nato razpadajo, spremenijo se v druge predmete, imajo torej svoj konec. Posamezne oblike materije – Sonce ali meglenice, žival ali rastlina, molekula ali atom, proton ali elektron itd. itp. – pa nastajajo, se razvijajo in izginjajo, spreminjajo se v druge pojavne oblike materie; vse te oblike so torej začasne in minljive, imajo svoj začetek in svoj konec. Toda sleherni posamezni predmet je le člen v neskončni verigi večnega gibanja materije. Sleherni pojav moremo in moramo proučevati v zvezi z neskončnim svetom pojavov pred njim in neskončnim svetom pojavov za njim. Končno torej ne obstoji ločeno od neskončnega.
Že Giordano Bruno je zavrgel religiozni nauk o omejenosti vesoljstva in izrekel genialno misel, da sestoji vesoljstvo iz neskončnega števila svetov. Vendar je ta misel še čakala svoje znanstvene potrditve.
Nauk dialektičnega materializma o večnosti in prostorni neskončnosti materialnega sveta ali materije so potrdile ugotovitve sodobne znanosti.
Astronomija uči, da je Zemlja eden izmed planetov, ki se vrtijo okrog Sonca. Vsi planeti s Soncem vred sestavljajo sončni sistem. Sonce je ena izmed milijard zvezd, ki sestavljajo zvezdni sistem Rimske ceste ali galaktike. V različnih delih zvezdnega neba so odkrili zvezdne oblake v obliki tako imenovanih spiralnih meglenic, ki sestavljajo samostojne sisteme galaktik, podobnih naši galaktiki.
Naša galaktika torej ni edini zvezdni sistem, ki ga pozna sodobna zmanost. Število galaktik je neskončno. Vzporedno z izboljševanjem vidnosti naših teleskopov in metod raziskovanja razsežnosti vesoljstva odkrivamo čedalje več daljnjih galaktik, kar nam potrjuje neskončnost, brezmejnost vesoljstva, ki se nikjer ne začenja in nikjer ne končuje.
Tudi velikanske razdalje, s katerimi ima opraviti astronomija, potrjujejo nauk marksističnega filozofskega materializma o neskončnosti sveta. Naš planet se vrti novprečno 150 milijonov kilometrov daleč od Sonca; svetloba, ki se širi s hitrostjo 300.000 km na sekundo, potrebuje približno osem minut, da pride s Sonca na Zemljo. Svetloba od najbližje zvezde α-Centavra pride na zemljo v 4,3 svetlobnega leta (svetlobno leto imenuje astrofizika tisto razdaljo, ki jo napravi svetloba v enem letu), kar ustreza razdalji 37 trilijonov kilometrov. Svetloba z najbolj oddaljenih zvezd Rimske ceste potrebuje, da pride do našega planeta, nad sto tisoč svetlobnih let.
Toda vse te velikanske razdalje, ki si jih niti ne moremo predstavljati, so naravnost nične, de jih primerjamo z razdaljami od naše galaktike do drugih zvezdnih otokov – razdalje, ki jih merimo z milijoni svetlobnih let.
Sodobna kozmogonija (znanost o izvoru sončnih sistemov) potrjuje nauk marksističnega filozofskega materializma, da so posamezna telesa minljiva, svet v celoti pa je večen. Sleherno nebesno telo ima svoj začetek in svoj konec. Ko se nekateri svetovi šele porajajo, so drugi prešli že dolgo razvojno pot. Skoraj vsa nebesna telesa v tej ali oni smeri razsipljejo svojo snov v vsemirje.
Proučevanje galaktik, ki sestavljajo velikanska kopičenja snovi, pa nas je privedlo do zaključka, da se v vsemirju nenehno razvija tudi nasprotni proces: snov, ki jo razsipljejo nebesna telesa, se konec koncev na novo kopiči in poraja nova nebesna telesa v neskončnih razsežnostih vesoljstva. Sodobna kozmogonija vidi začetek vseh bodocih svetov v izvengalaktičnih meglicah (izvengalaktične meglice so velikanska kopičenja zvezd za mejami naše galaktike; s teleskopom jih vidimo kot svetlikajoče se meglice).
Sodobna znanost torej potrjuje, da je materija večna in da so oblike njenega obstoja neizčrpne ne le v velikem merilu (v makrokozmičnih telesih), ampak tudi v najmanjših, mikroskopičnih delcih. In prav tako, kakor vesoljstvo v celoti nima meja, tako odkriva sodobna znanost brezmejne perspektive tudi pri prodiranju v notranjost slehernega posameznega najmanjšega delca materije.
Naravoslovje potrjuje tudi materialistično tezo, da materja ne izginja in ne nastaja, da se v svojem neskončnem razvoju pojavlja v različnih oblikah. Materialisticni nauk o neustvarljivosti in neuničljivosti materije je dobil v naravoslovju svojo formulacijo v obliki zakona o ohranitvi materije. V zgodovinskem razvoju znanosti se je formulacija tega zakona spreminjala: zakon o ohranitvi teže; zakon o ohranitvi mase: zakon o ohranitvi električnega naboja.
Zakon o ohranitvi materije je prvi odkril Lomonosov, za njim pa francoski fizik Lavoisier. Lomonosov in Lavoisier sta dokazala z eksperimentalnimi dognanji, da je vsota teže teles pred kemijsko reakcijo enaka voti teže teles, ki nastanejo po tej reakciji, t. j. da snov pri kakršnih koli spremembah ne nastaja “iz nič”, se ne ustvarja na novo in ne uničuje brez sledu, se ne spreminja “v nič”. Čeprav se nam včasih zazdi, da je kakšna snov izginila brez sledu ali da je pred našimi očmi nastala popolnoma nova snov, gre tu v resnici le za spremembo oblike, lastnosti materije, splošna količina materije pa vselej ostaja ista in se prav nič ne poveča ali zmanjša.
Če n. pr. zgori oglje, tedaj snov, iz katere sestoji, ne izgine, ampak le menja svojo obliko: goreče oglje se spaja s kisikom iz zraka in se spremeni v plinast produkt gorenja – ogljikov dioksid, tako da tu ni nobenega uničenja materije. Isto je, če n. pr. rjaví železo, t. j. če nastaja nova snov – rja, materija samo menja svojo obliko: površina kovine se spoji s kisikom; tu “nastaja” nova stvar na račun spajanja železa in kisika, ki prihaja iz zraka. Pri gorenju sveče nastajata ogljikov dioksid in voda; ce natančno stehtamo prvotno težo sveče, vidimo, da je enaka teži novih produktov. Košček sladkorja n. pr., ki ga vržemo v čaj, se raztopi in postane neviden; če pa se poslužimo tehtanja, opazimo, da je teža čaše sladkega čaja enaka vsoti teže vode, čaja in sladkorja.
Materija se torej po kakovosti spreminja, po količini pa ostaja ista; pri vseh kakovostnih spremembah se količina snovi, ki sodeluje v teh procesih, ne spreminja. Isto se razvija v veličastnem merilu v vesoljstvu: materija v procesu gibanja spreminja svojo obliko, sama materija pa je neustvarljiva in neuničljiva. Načelo o ohranitvi materije, ki ugotavlja njeno neustvarljivost in neuničljivost, je absolutni in večni zakon narave.
Idealizem zavrača materijo kot objektivno realnost in tudi ne priznava prostora in časa kot objektivni obliki njenega obstoja.
Idealisti gledajo na prostor in čas kot na produkt zavesti. Po Berkeleyevem mnenju sta prostor in čas obliki subjektivnih doživetij. Po Kantovem mnenju prostor in čas nista realni obliki materialnega sveta, ampak obliki naših lastnih čutnih doživetij, apriorni, t. j. vnaprej dani, nujni obliki našega opazovanja, ki sta odvisni od značaja naše zavesti. Hegel je trdil, da se prostor pojavlja šele na določeni stopnji razvoja ideje, v fazi njenega utelešenja, v obliki narave. Čas pa se vključi v Heglov sistem še pozneje – na stopnji razvoja duha. Idealist Pearson je dokazoval, da čas ni nič drugega ko urejenost in zaporednost naših čutnih vtisov. Mahizem pojmuje čas in prostor kot popolnoma pomožni logični konstrukciji, s pomočjo katerih ustvarjamo biološko smotrno orientacijo in urejamo kaos v naših občutkih. Angleški idealist Mac Taggart dokazuje nerealnost prostora na podlagi njegove protislovnosti. O prostoru – pravi Mac Taggart – trdijo nekateri, da je relativen, drugi pa, da je absoluten.
Prostor in čas, pravi Mac Taggart, sta subjektivni kategoriji.
Idealistična naziranja o prostoru in času vodijo k nesmislu: človek s svojo zavestjo ne obstoji v prostoru in času, ampak čas in prostor obstajata v njegovi zavesti, poraja ju zavest. Ko je Lenin razkrival nesmiselne trditve mahistov, je pisal o tem vprašanju naslednje: “Če občutki časa in prostora lahko nudijo biološko smotrno orientacijo, tedaj je to možno samo s tem pogojem, če ti občutki odražajo objektivno realnost zunaj človeka: človek se ne bi mogel biološko prilagoditi svojemu okolju, če mu njegovi občutki ne bi dajali o njej objektivno-pravilnih predstav.”119
Za materialista je priznanje objektivne realnosti prostora in časa neločljivo povezano s priznanjem objektivne realnosti materije, obstoječe neodvisno od naše zavesti.
Obstajati pomeni obstajati v prostoru in času. Če obstoji svet izven nas, kot trdi materializem, tedaj to pomeni, da obstoji v prostoru. Če obstoji svet večno, kot trdi materializem, tedaj to pomeni, da obstoji v času, ker je večnost neskončni čas. Objektivnost sveta si torej ne moremo predstavljati brez objektivnosti prostora in časa. Spinoza je pisal naslednje, ko je zagovarjal objektivnost prostora: “Če bi lahko uničili vsaj en del materije, bi z njo vred izginila tudi razsežnost.”120 Diderot je dejal: “Prostora in časa niti v abstrakciji ni mogoče ločiti od njunega obstoja. To pomeni, da sta obedve lastnosti zanj bistveni.”121
Vsestranska in najbolj dosledna utemeljitev materialističnega nauka o prostoru in času je podana v marksistično-leninistični filozofiji, ki se je uspešno poslužujejo tudi napredni filozofi v deželah zunaj meja Sovjetske zveze v boju proti idealistični reakciji. Napredni ameriški filozof Sellars n. pr. zagovarja objektivnost prostora in časa ter zavrača idealistično pojmovanie prostora in časa kot apriornih oblik zavesti. Dialektični materializem uči, da sta prostor in čas osnovni obliki sleherne biti. V tej definiciji prostora in časa je poudarjena njuna objektivnost kakor tudi neločljiva povezanost z materijo.
Materija, gibanje, čas in prostor sestavljajo enoto in so neločljivo povezani, kajti gibajoča materija se ne more gibati drugače kakor v času in prostoru.
Vse, kar obstoji, vselej obstoji kjer koli in kadar koli. Niti enega samega delca materije ni, o katerem bi lahko rekli, da nima razsežnosti in da ne obstoji v času. Sleherna stvar je prostorno povezana z drugimi stvarmi; stvar ne more obstajati izven prostora. Na drugi strani pa tudi prostora ne more biti brez stvari. Ves prostor je poln stvari. Prostor je torej ena izmed oblik obstoja materije. Vse stvari obstajajo v času. Čas je povezanost materialnih stvari in procesov v smislu zaporednosti, menjavanja, trajnosti. Stvar ne more obstajati izven časa. Na drug strani pa tudi časa ne more biti brez stvari. Čas je napolnjen z materialnimi stvarmi, z njihovimi spremembami. Čas je torej ena izmed oblik obstoja materije.
Lastnosti prostora in časa določajo konec koncev lastnosti materije. Večnost in neskončnost prostora in časa sta pogojno odvisni od večnosti in neskončnosti materije. Neskončnost prostora, pravi Engels, pomeni, da ni konca na nobeno stran, niti naprej niti nazaj, niti navzgor niti navzdol, niti na desno niti na levo. Vsako telo se lahko neskončno oddaljuje od drugega telesa v vseh smereh. Vsakemu telesu lahko pridružimo neskončno količino drugih podobnih teles. Neskončnost časa pomeni, da se čas nikoli ni začel in se nikoli ne bo končal. Pred slehernim dogodkom in po njem se vrsti neskončno število dogodkov. Dogodke lahko uvrščamo v času brez konca.
Materija se ne more gibati drugače kakor v prostoru in času; prostor in čas sta medsebojno in z razvijajočo se materijo tesno povezana. Ne more biti gibanja materije samo v prostoru ali samo v času. Sleherni pojav, ki se razvija v prostoru, obstoji tudi v času, kajti sleherni pojav ima kakršno koli časovno trajanje. Sleherni proces, ki se razvija v času, je vedno tudi proces, ki se razvija v prostoru. Hitrosti gibanja nekega telesa ne moremo izmeriti samo v času ali pa samo v prostoru. Hitrost gibanja je določen prostor, ki ga preide neko telo v določenem času. Ko Engels označuje neločljivo zvezo med prostorom in časom pravi naslednje: “… Osnovni obliki vse bíti sta prostor in čas, bit izven časa je prav tako velik nesmisel kakor bit izven prostora.”122 Enotnost prostora in časa se ostvarja v gibanju materialnega sveta.
Značilna poteza časa je njegova nepovrnljivost, njegova lastnost, da teče samo v eni smeri – naprej. Preteklost, sedanjost in bodočnost so v določenem medsebojnem odnosu, ki ga ne morejo spremeniti.
Nepovrnljivost časa izraža bistveno lastnost same materije. Tok časa od preteklega preko sedanjega k bodočemu odraža v splošni obliki zgodovinsko zamenjavanje raznih oblik gibanja materije.
Za razliko od casa, ki ima samo eno dimenzijo in ki teče samo v eni, nepovrnljivi smeri, pa je značilna lastnost obdajajočega nas prostora njegova trodimenzionalnost. Prostor ima tri razsežnosti (dimenzije), s katerimi so povezani pojmi dolžine, širine in višine (globine). Natančneje rečeno, čez poljubno točko prostora se lahko usmeri troje, in sicer samo troje, različnih, medsebojno pravokotnih premic. Trodimenzionalnost prostora je izraz tiste lastnosti materije, da lahko sleherno telo premikamo v treh, samo v treh, različnih, medsebojno pravokotnih smereh, ki ustrezajo trodimenzionalnosti slehernega telesa. Ko Lenin karakterizira trodimenzionalnost prostora, pravi, da sleherni delček snovi, čeprav je tako majhen, da ga ne moremo niti videti, nujno obstoji v prostoru s tremi dimenzijami.
Zanikanje trodimenzionalnosti je odstopanje od materializma. Engels in Lenin sta poudarjala, da priznavanje četrte dimenzije vodi k spiritizmu, k mistiki.
V fiziki moramo razločevati “trodimenzionalni prostor” in “četverodimenzionalni svet”, kjer kot četrta dimenzija nastopa čas. Z uvajanjem pojma četverodimenzionalni svet je izrazila sodobna fizika (Minkovski, Einstein) tesno, neločljivo zvezo med časovnimi in prostornimi dimenzjami. Vendar pa v tisti meri, v kolikor gre samo za prostor, v vseh primerih, ki jih raziskuje fizika velja načelo trodimenzionalnosti.
V sodobni matematiki se je razvil nauk o večdimenzionalnem prostoru, ki ima nad tri dimenzije. Vendar izraz prostor v matematiki ne pomeni realnega prostora, ampak raznolikost ali količino stvari, lastnosti, strani itd. n. pr. teles, površin, premic, barv, zvokov itd. Kot merila teh količin nastopajo nekatere njihove lastnosti, ki jih je lahko 1, 2, 3, 4 in še več; njihovo število karakterizira merjenje količine. Izraz prostor se tukaj uporablja namesto bolj točnega izraza “mnogoličnost”. Filozofski pojem prostora kot odraz realnega, neskončnega, trodimenzionalnega prostora pa ostane nespodbiten.
Filozofski pojem prostora in časa moramo razločevati od fizikalnega. Filozofski pojem prostora in časa je prizanje, da sta prostor in čas objektivni obliki biti, nujen pogoj za obstoj materije. Prav tako, kakor je izraz “materija” samo skrajšan naziv za vse možne in obstoječe stvari, tako je tudi izraz prostor samo skrajšan naziv za možne in obstoječe razdalje, smeri, pota, t. j. za neskončno število kubičnih metrov; izraz “čas” pa je izraz neskončnega sumiranja časovnih momentov.
Filozofsko pojmovanje prostora in časa predpostavlja, da je obstoj prostora in časa neodvisen tako od različnih predstav kakor tudi od različnih načinov, s katerimi jih človek meri. Čeprav se lahko fizikalne teorije prostora in časa še tako spremenijo, filozofska definicija prostora in časa ne more zastarati, kakor lahko zastarijo posamezne fizikalne teorije.
Fizikalne teorije prostora in časa proučujejo njuno strukturo, lastnosti, načine merjenja, preračunavanja itd. Ugotovitev lastnosti prostora zahteva predvsem proučitev njegovih geometričnih lastnosti. Zato se z neposredno analizo prostornih oblik ukvarja geometrija. Toda geometrične lastnosti prostora niso samostojne, ampak jih določa fizična narava prostora, lastnosti materije.
Različni načini merjenja prostora na katerih temeljijo fizikalne teorije, ne omajejo dejstva, da obstoji, prostor objektivno. Ne glede na načine, kako merimo prostorne razdalje – notranjeatomske, zemeljske, kozmične te razdalje obstajajo in bodo obstajale objektivno, neodvisno od človeške zavesti.
Prav tako različni načini merjenja časa ne morejo zanikati njegove objektivnosti, objektivnosti določenih časovnih presledkov (period). Čas, v katerem se zavrti Zemlja okrog Sonca, je perioda, ki je odvisna od lastnosti gibanja materialnih teles in ne od načinov merjenja. Astronomski, povprečni, sončni, krajevni čas – vsi ti različni načini merjenja časa so le odraz objektivnega, potekanja naravnih procesov. Vsi obstoječi načini merjenja časa temeljijo na kakršni koli objektivni periodi njegovega potekanja – leto, dan in noč itd. Merjenje prostorninskih razdalj v kozmičnem obsegu z določeno časovno dobo – svetlobnim – letom prav tako priča o objektivnosti prostornih in časovnih razdalj ter o njihovi tesni povezanosti.
Fizikalni pojmi prostora in časa niso nespremenljivi. Z razvojem družbene prakse in razvojem znanosti se fizikalni pojmi prostora in časa spreminjajo in odražajo globlje ter bolj popolno objektivnorealni prostor in čas. Pri starih Indijcih, ki so si predstavljali svet kot velikansko telo, sloneče na treh slonih, ki pa spet slonijo na želvi, so se naziranja o prostoru nujno morala razločevati od Epikurjevih naziranj o razliki med “zgornjim” in “spodnjim”, naziranj, ki so veljala do Kopernikovih časov. Ko so splošno priznali, da je Zemlja krogla, ki se vrti okrog Sonca, so ljudje doumeli, da so vse smeri v prostoru relativne, da ni zgornjega in spodnjega, da je tisto, kar se nam zdi zgoraj, za ljudi druge poloble spodaj in narobe.
Naravoslovni pojem prostora se je precej spremenil v razvoju geometrije od Evklida do Lobačevskega in Riemanna. Dva tisoč let je stala zgradba geometrije, ki jo je ustvaril Evklid. Mislili so, da Evklidova geometrija adekvatno, pravilno odraža realni prostor, da je njegova geometrična podoba. Mesto, ki ga je imela Evklidova geometrija v klasični fiziki in tehniki, je navidez potrjevalo njeno absolutnost. Zgodovina razvoja človeškega znanja pa je v resnici pokazala, da je Evklidova geometrija samo prvi korak v spoznavanju prostornih oblik in da odraža samo določen, omejen kompleks lastnosti prostora.
Neevklidski geometrični sistem Lobačevskega, Bolyai-ja in Riemanna pomeni negacijo Evklidove geometrije kot absolutnega geometričnega sistema. V nasprotju z običajnimi tezami Evklidove geometrije, da iz točk izven dane premice lahko začrtamo na dani ravnini samo eno premico, ki ne preseka dane premice, da je vsota trikotnikovih kotov enaka dvema pravima kotoma, da obstojijo podobni liki itd. itp. – uči n. pr. geometrija Lobačevskega, da gre skozi vsako točko na ravnini neskončno število premic, ki ne sekajo dane premice, da je vsota trikotnikovih kotov manjša od dveh pravih kotov, da podobni liki ne obstojijo, ker je velikost kotov odvisna od velikosti likov itd. V Riemannovi geometriji se vse premice sekajo, vsota trikotnikovih kotov pa je večja od dveh pravih kotov.
Čeprav se nam morda zdijo teze neevklidske geometrije še tako paradoksalne, je ta geometrija logično trdna in se ostvarja v realnosti. V Evklidovem prostoru so površine, ki uveljavljajo neevklidsko geometrijo. Italijanski učenjak Beltrami je že v šestdesetih letih XIX. stoletja pokazal, da se na površini negativne krivine (taka je n. pr. površina sedla) delno uveljavlja geometrija Lobačevskega. Riemannova geometrija se uresničuje na površini krogle: tako imenovana sferična trigonometrija, ki ima velik praktičen pomen v astronomiji, geodeziji itd., je posebni primer Riemannove geometrije.
Vendar v kolikor ne gre za površinsko, t. j. dvodimenzionalno neevklidsko geometrijo, temveč za neevklidsko geometrijo z več razsežnostmi, pa je treba opozoriti na naslednje. Kakor smo že omenili, je reali prostor brezpogojno trodimenzionalen, dopuščanje realne četrte itd. dimenzije vodi k spiritizmu in mistiki. Znanstveni pomen neevklidske geometrije večdimenzionalnih prostorov je le v tem, da predstavljajo geometrične načine proučevanja zapletenih oblik gibanja, ki potekajo v realnem trodimenzionalnem prostoru. Vzgled take uporabe neevklidske geometrije je Einsteinova splošna relativnostna teorija. Tako je veliki ruski matematik N. I. Lobačevski, utemeljitelj neevklidske geometrije, tudi pojmoval geometrični sitem, ki ga je ustvaril.
Razvoj geometričnih sistemov priča o bogastvu in neizčrpnosti lastnosti realnega prostora, katerih spoznanje je možno po poti stalnega poglabljanja in odkrivanja novih lastnosti prostora.
Vendar pa je razvoj znanosti v tej smeri izzval poizkuse idealistov, da bi v korist idealizma potvarjali takšna znanstvena dognanja, kakor sta relativnostna teorija in kvantna mehanika, ki se poslužujeta metode geometrično-neevklidske analize. Posebno mnogo idealističnih špekulacij je rodila relativnostna teorija. Teologi in njihovi zvesti hlapci filozofi-fideisti vseh vrst in barv so pojmovali relativnostno teorijo kot potrditev svojih naziranj.123 Če je gibanje popolnoma relativno, tedaj so inkvizitorji, ki so sežgali Giordana Bruna in obsodili Galilea – imeli prav, ali “skoraj popolnoma prav”, kakor se je izrazil Poincaré, kajti Kopernikov sistem je “enakopraven” s Ptolomejevim sistemom. Če ima po kozmologiji splošne relativnostne teorije realni prostor Riemannovo pozitivno krivino, podobno površini krogle, tedaj je vesolje minljivo v času in prostoru, kar baje potrjuje osnovno teološko tezo, da je gospod bog ustvaril svet itd. itd. Materialistična analiza “racionalnega jedra”, ki ga vsebuje sodobna relativnostna teorija in kvantna mehanika, zavrača vse te filozofsko-teološke spekulacije mračnjakov. Po obliki so te teorije podane idealistično, mahistično, ker se njihovi utemeljitelji – A. Einstein, Niels Bohr, B. Heisenberg – niso mogli izogniti negativnemu vplivu mahistične filozofije. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko takole ocenimo znanstveni pomen relativnostne teorije in sodobne kvantne mehanike: ti teoriji sta pokazali in dokazali, da je predstava o gibanju materije v prostoru in času, ki je vladala cela stoletja v tako imenovani klasični fiziki, sicer teoretično in zlasti praktično važna, vendar poenostavljena. Navadne, zlasti matematične metode analize klasične fizike so se pokazale očitno nezadostne za razumevanje in formulacijo novo odkritih eksperimentalnih dejstev. Potrebno je bilo izdelati nove metode za analizo elektromagnetnih in gravitacijskih polj, procesov v notranjosti atoma, v notranjosti atomskega jedra itd.
Čeprav je gibanje absolutno, je brezpogojno tudi relativno, t. j. absolutno izolirano telo ali proces ne obstoji, obstoji le celokupnost medsebojno povezanih teles in procesov. To stran materialnega gibanja je podrobno obdelal A. Einstein. Ker pa je bil Einstein subjektivno pristaš Machove filozofije, je šel v tem pogledu v skrajnost, da je zanikal absolutnost gibanja in razglasil omejenost prostora in časa itd. To napako A. Einsteina so odkrili sovjetski učenjaki, ki zastopajo materialistično stališče. Tako n. pr. akademik V. A. Fok, ena izmed največjih avtoritet na področju relativnostne teorije ne samo v Sovjetski zvezi, ampak v svetovnem merilu – v svojem delu o Kopernikovem sistemu in splošni relativnostni teoriji124 po pravici dokazuje znanstveno nepravilnost trditve, da gibanje ni absolutno, zlasti pa trditve o pospešenem vrtenju Zemlje. Njegova analiza je filozofsko zelo važna in pomeni odločen udarec teološko-fideistični filozofiji. Pereča naloga znanstvenikov in filozofov-materialistov je racionalna materialistična interpretacija tiste vsebine, ki se skriva za vnanjo mahistično obliko sodobne relativnostne teorije in kvantne mehanike.
Spremembe na področju fizikalnega pojmovanja prostora in časa, ki jih je prinesla relativnostna teorija, potrjujejo pravilnost tez dialektičnega materializma, da vprašanja o izpremenljivosti fizikalnih pojmov prostora in časa ne morejo omajati gnoseološkega (filozofskega) vprašanja o njihovi objektivnosti. “Ena stvar je vprašanje, kako s pomočjo različnih čutil človek dojema prostor in kako po dolgotrajnem zgodovinskem razvoju iz teh dojetij nastaja abstraktni pojem prostora – popolnoma druga star pa je vprašanje, ali tem človeškim dojetjem in pojmom ustreza objektivna realnost, ki obstoji neodvisno od človeka.”125
Mahisti in drug idealisti so na podlagi spremenljivosti našega znanja o prostoru in času napravili zaključek, da prostor in čas objektivno ne obstajata. Poincaré pravi, da iz relativnosti prostora in časa sledi, “da nam ju ne daje narava, ampak ju dajemo mi naravi, ker je to za nas prikladno”.126 Mnogi fiziki so si prizadevali, da bi relativnostno teorijo tolmačili idealistično. Trditev Einsteinove teorije o fizikalni relativnosti gibanja torej obravnavajo idealisti tako, kakor da bi sodobna znanost ovrgla trditve materializma o objektivnosti prostora in časa. Dejstvo, da relativnostna teorija zavrača Newtonov nauk o absolutnem prostoru in času, obravnavajo idealisti kot nekakšen dokaz za trditev, da ni nobenega elementa absolutnosti (v smislu absolute resnice), ko gre za prostor in čas. Fizik F. Frank misli, da sta prostor in čas po Einsteinovi relativnostni teoriji samo “pomožna pojma”, skrajšan naziv za komplekse občutkov. Pojem mesta, točna opredelitev položaja v prostoru, trdi F. Frank, izgledata neporabna za nekatere naravne pojave. Fizik Sommerfeld pravi, da ne moremo govoriti o “običajni realnosti v prostoru in času” glede na elektrone. Tudi Heisenberg ne priznava prostorno-časovne opredelitve za procese v notranjosti atoma. V tem primeru gre za zamenjavanje filozofskih in fizikalnih pojmov, idealizem pa to izkorišča in skuša vtihotapiti idealistične ideje, ki jih je materializem že davno zavrgel.
Ko je Lenin razkrinkoval idealizem, je pisal: “Človeške predstave o prostoru in času so relative, toda iz teh relativnih predstav se oblikuje absolutna resnica; te relativne predstave se razvijajo, gredo po liniji absolutne resnice, se absolutni resnici približujejo. Spremenljivost človeških predstav o prostoru in času prav tako malo zavrača objektivno realnost prostora in časa, kot spremenljivost znanstvenih spoznanj o zgradbi in oblikah gibanja materije ne zavrača objektivne realnosti zunanjega sveta.”127
Narava je enoten, zakonit svetovni proces gibanja in razvoja materije. Materija se neprenehoma spreminja, vendar se ne spreminja kaotično, temveč strogo zakonito. Neskončna mnogoličnost naravnih pojavov ne predstavlja neurejenega kopičenja posameznih dejstev. Zemlja se ne vrti zdaj v elipsi, zdaj v krogu, ne zavrti se okrog Sonca zdaj v enem letu, zdaj v čert ure, ampak se giblje po strogo določenih zakonih. V svetu kot celoti in v slehernem posameznem pojavu obstoji zakonitost. Sleherna sprememba materije izvira iz drugih, prejšnjih sprememb; ena oblika materije prehaja v drugo, en pojav služi kot podlaga za drugega.
Zakonitost ni naravi vsiljena po kakšni nadnaravni sili niti ni plod vmešavanja kakšnih nematerialnih činiteljev, ampak je lastnost materije. Zakonitosti obstoje objektivno in izražajo odnose, ki so neodvisni od človeške zavesti in ki izvirajo iz značaja stvari samih.
Materialisti so že v davnih časih dokazovali, da je sleherni pojav podrejen določenim zakonom, da je nujnost lastna sami naravi. Spinoza je imenoval naravo boga in je trdil, da je narava vzrok sama sebi, da vsebuje vrok svojega lastnega obstoja in obstoja vseh ostalih stvari. “Iz nujnosti božanske narave”, je pisal Spinoza, “mora izvirati neskončno število stvari na neskončno mnogo načinov.”128 Vendar je bil pojem nujnosti pri materialistih pred Marxom omejen. Metafizični materializem je zanikal objektivnost slučajnosti, razglašal jo je kot subjektivno in označeval pojave, katerih vzrokov ne poznamo, kot nespoznatne.
Objektivna zakonitost se izraža tudi v vzročnosti. V svetu ni pojavov, ki bi ne imeli tega ali onega vzroka. Sleherni naravni pojav ima svoj materialni vzrok.
Determinizem (od latinske besede “determinare” – določiti) je filozofski nauk o vzročni odvisnosti vseh pojavov v naravi in družbi. Po determinističnem nauku v naravi nujno izvirajo eni dogodki iz drugih. Vsi naravni pojavi so med seboj povezani tako, da – če obstoje določeni pogoji – mora za njimi vselej nastopiti določen dogodek.
Priznavanje objektivnega značaja vzročnosti je vodilno načelo vse zgodovine materializma. “Niti ena star”, je pisal Levkip, znameniti materialist starega veka, “ne nastane brez vzroka, vse (se pojavljajo) na kakršni koli podlagi zaradi naravne nujnosti.”
Dosleden nauk o zakonitostih materialnega sveta je ustvaril dialektični materializem, ki pravi, da je “ideja vzročnosti, nujnosti, zakonitosti itd. odraz zakonov narave v človeški glavi”.129
Enotnost zakonitosti materialnega sveta je odvisna od enotnosti materialnega sveta. Če proučujemo vesoljstvo, naletimo na zakonitosti, ki jih ni mogoče primerjati s tistimi, kakršne poznamo na naši Zemlji. Če n. pr. proučujemo notranjost atoma, opazimo, da nekatere zakonitosti makrokozmosa tam ne veljajo več. Vendar pa zaradi materialne enotnosti sveta obstajajo take zakonitosti, ki veljajo tako v merilu atomskih pojavov kakor v vesoljnem merilu. Tak zakon je n. pr. zakon o ohranitvi in pretvarjanju materije in gibanja. Čeprav se je formulacija tega zakona z razvojem fizike spreminjala, se njegova načelna vsebina, njegov objektivni pomen – t. j. neustvarljivost in neuničljivost materije in gibanja – nista spremenila.
Drug univerzalni zakon materialnega sveta je zakon svetovne gravitacije. Newton je pokazal, da medsebojna privlačnost ne obstoji samo med Soncem in planeti, ampak med vsemi telesi. Zaradi težnosti padajo telesa na površje Zemlje; zvezde se gibljejo po istih zakonih, po katerih padajo dežne kaplje, kamni in druga telesa na Zemljo.
Dialektični materializem je najdoslednejša oblika determinizma. Za razliko od starega materializma dialektični materializem ne dopušča, da bi vse oblike vzročno-posledične povezanosti v naravi reducirali na golo mehanično vročnost. Razen tega dialektični materializem uči, da vročna povezanost ne izčrpa vsega bogastva povezanosti in odvisnosti naravnih pojavov.
Samo marksistični filozofski materializem na znanstven način razlaga smotrnost. Marksistični filozofski materializem odločno zavrača smotrno dejavnost v naravi in uči, da nastaja vse zaradi delovanja obiektivnih vzrokov. Samo pri človeku obstoji smotrna dejavnost, pa tudi tukaj je odvisna od objektivnih pogojev človeškega življenja, predvsem od materialnih pogojev družbenega življenja.
Brez dvoma lahko v svetu opazimo dosti primerov naravnost čudovite smotrnosti. Medvedi, ki živijo na ledu, so beli, tisti, ki živijo v gozdovih, so rjavi; nekatere žuželke, ki se hranijo z listi, so zelene, druge, ki se hranijo z drevesno skorjo, pa imajo rjavkaste pege; včasih naletimo na žuželke, ki po svoji obliki spominjajo na suho vejico. V vseh teh primerih ustreza barva okolici: barva ali oblika živih bitij je prilagojena njihovemu življenjskemu okolju. Toda ta smotrost ni rezultat smotrne dejavnosti v razvoju živih bitij, ampak je rezultat naravnega izbora, po katerem neprilagodljive vrste in oblike izumirajo in se umikajo tistim, ki imajo najbolj ugodne lastnosti. Smotrnost je torej rezultat vzročne odvisnosti.
Zavračanje objektivne zakonitosti narave je idealizem. Buržoazna idealistična filozofija je vedno zavračala rakonitosti objektivnega sveta. Nekateri filozofi trdijo, da ustvarja zakonitost razum, drugi, da jo ustvarjajo občutki, tretji, da jo ustvarja intuicija. Kant je trdil, da daje naravi zakone človek, da so zakoni razumski zakoni in so resnični le v mejah našega subjektivnega spoznavanja. “Red in zakonitost”, je pisal Kant, “sami vnašamo v pojave, ki jih imenujemo narava (podčrtal Kant. – Pisec.) in jih ne bi mogli najti v pojavih, če jih mi sami, ali značaj naše duše, ne bi v začetku vložili vanje.”130 Francoski idealist A. Poincaré izjavlja, da so naravni zakoni dogovorjeni znaki, pojmi, ki jih je človek ustvaril zaradi večje udobnosti. Angleški idealist A. Pearson je trdil, da je človek stvarnik naravnih zakonov. Ruski idealist N. Strahov je bil mnenja, da zakoni obstajajo pred pojavi. “Strahov misli, da lahko zakoni pojavov obstajajo pred pojavi ali za pojavi, z eno besedo, ločeno od pojavov in izven njih, da zakon obstoji sam zase in pojav sam zase, da zakon obstoji, čeprav ni njegovega pojava.”131
Idealistična filozofija bodisi popolnoma zanika nujnost v naravi ali pa jo izvaja iz nematerialnih sil – iz božje previdnosti, iz ideje. Nekateri trdijo, da razen logične ni nobene druge, n. pr. fizične (Mach) nujnosti; drugi spet izjavljajo, da spada nujnost v svet pomov, ne pa v svet dojetij (Pearson). V tej enoličnosti, v kateri se pojavljajo določene vrste naših dojetij, je dejal Pearson, ni nobene notranje nujnosti, nujnost je v naravi mislečega bitja.
Idealizem postavlja nasproti determinizmu – indeterminizem, nauk, ki trdi, da v svetu ni vzročnosti. Vse različne oblike idealizma zavračajo objektivni značaj vročnosti in si na ta način prizadevajo, da bi izpodkopale temelje znanosti. Pri tem uporabljajo različne metode. Subjektivni idealizem gleda na vzročnost kot na obliko zavesti, ki “organizira” občutke. Hume je menil, da v naravi ne obstoji vzročnost, vzročno zvezo med pojavi, ki jo opaža človek, je razglasil kot star navade: ljudje mnogokrat opazujejo določen potek dogodkov in jih sami medsebojno povezejo kot vzrok in posledico. Izkustvo nas uči, pravi Hume, da za enim pojavom vselej prihaja drugi, ko n. pr. vzide Sonce, se na Zemlji predmeti segrejejo. Ljudje, trdi Hume, se navadijo na to zaporednost, in to poraja idejo vročne odvisnosti. Ker je Hume zanikal materialno bistvo stvari in objektivnost vzročnosti, je prišel do zaključka, da ima človek opravka samo s tokom psihičnih dojetij in da je naloga znanosti samo v tem, da ta tok opisuje, ne da bi mogla ugotoviti kakršne koli zakone.
Kant je trdil, da je vzročna zveza rezultat urejevalne dejavnosti človeskega razuma. Vzročne zveze in odvisnosti, ki jih opazamo v svetu, po Kantovem mnenju niso v nobeni zvezi s stvarmi, ampak so plod razuma in koreninijo izkliučno v značaju naše zavesti. Mach je izjavljal, da v naravi ni niti vzrokov niti posledic, in je skušal dokazati, da vse oblike vročnosti izvirajo iz subjektivnih teženj.
V boju proti materialističnemu nauku o objektivni vzročnosti postavlja objektivni idealizem v ospredje “smoter”, h kateremu baje teži narava. Leibniz je razvijal teorijo o vnaprej določeni harmoniji. Idealistični rauk o smotrnosti v naravi se na splošno sklada z religijo: če je svet zgrajen in se razvija smotrno, tedaj to pomeni, da ga je ustvarila po določenem načrtu neka mogočna sila – bog, ki ostvarja postavljeni smoter. Teleologija vidi v vseh pojavih ostvaritev premišljenega, vnaprej določenega smotra in misli, da pojavi niso podrejeni vzročnosti, ampak smotrnosti. S stališča teleologije je razvoj predmetov že vnaprej usmerjen k njihovemu izpopolnjevanju kot končnemu smotru. Voltairejev Pangloss je učil, da stvari sploh ne morejo biti drugačne, kakor so, ker je vse ustvarjeno z vnaprej določenim smotrom. Po teleološkem nauku so zvezde “ustvarjene” zato, da obsevajo in ogrevajo zemeljsko oblo; zemlja obstoji zato, da na njej lahko raste trava; trava raste zato, da jo krave lahko popasejo; krava pa živi zato, da bi človek prišel do pečenke.
Z zanikanjem vzročnosti in objektivne nujnosti skuša idealizem spodkopati osnove znanosti, kajti tam, pravi Engels, kjer spregledamo naravno nujnost, tam ni več znanosti.
Pojasnjevati zakonitosti sveta z ustvarialno dejavnostjo človeškega razuma, kakor delajo idealisti, pomeni spremeniti naravo v ustvaritev razuma. Nesmiselnost takšnega pojasnjevanja dokazuje celotna zgodovina znanosti, ki priča, da izvajamo zakone iz pojavov objektivnega sveta, ne pa nasprotno, da se pojavi prilagajajo vnaprej umišljenim zakonom.
Vendar so se napadi sodobnih mračnjakov na idejo o zakonitosti narave precej povečali. Sodobna reakcionarna filozofija si prizadeva, da bi oblatila znanost in jo zamenjala z religijo. Že Lenin je pripomnil; “Izganjanje zakonov iz znanosti praktično pomeni le vtihotapljanje zakonov religije.”132 Eden izmed najnovejših poizkusov, popačiti pojem o zakonitosti je teleološko razlaganje tega pojma v duhu sholastične filozofije. Da bi zavajali angleško ljudstvo, si Jeans, Eddington in drug mračnjaki izmišljajo “velikega matematika”, “arhitekta vesoljstva”, ki je ustvaril svet. Subjektivizem in samovoljo v zanosti oznanja tudi ameriški mračnjak Dewey. Znanstveni zakoni in pojmi, trdi Dewey, predstavljajo samo eno izmed “možnih stalisč”, izmed katerih lahko pri resevanju tega ali onega “problema” izberemo tisto, ki se nam zdi najprimernejše.
Sodobna idealistična filozofija posebno ogorčeno napada načelo vzročnosti. Cela truma sodobnih buržoaznih filozofov, naravoslovcev in različnih reakcionarjev je napovedala vojno temu osnovnemu načelu znanosti. Angleški mračnjak B. Russell si prizadeva, da bi zakon o vzročnosti zamenjal z zakonom funkcionalnih odnosov. Vzročnost, trdi Russell, je funkcionalni odnos, enačenje, ki se razvija le na področju naše zavesti. “Namesto da bi znanstveni zakoni ugotovili,” pravi Russell, “da dogodku A vselej sledi dogodek B, v resnici ugotavljajo le funkcionalne odnose med določenimi dogodki, ki se dogajajo v določenem času, in med drugimi dogodki, ki so se dogodili prej ali pozneje.”133 Tako obravnavanje zakona kot funkcionalnega odosa potrebuje Russell za direktno zavračanje objektivne vzročnosti.
Da bi “ovrgli” vazočnost, skušajo ti mračnjaki izkoristiti sodobno znanost. Tako, nas Eddington prepričuje, da kvantna teorija in valovna mehanika baje izganjata determinizem iz mikrokozmosa. “Danes”, pravi Eddington, “lahko popolnoma določeno ugotovimo, da determinizem postopno izginja iz teoretične fizike.” Na ta način se po Eddingtonovih besedah izravnavajo razlike med svetom “svobode”, zavesti in svetom “nujnosti”, fizike. Ker buržoazni filozofi in fiziki ne morejo z reakcionarnih idealističnih in metafizičnih pozicij razložiti zapletenih zakonitosti, ki obstoje v svetu elektronov, protonov, nevtronov itd., t. j. v svetu velikanske hitrosti gibanja – so dvignili hrusč in trušč, češ da je vzročnost popolnoma odpovedala in da je prišel čas, ko bo znanost zamenjala religija.
Dialektični materializem premaguje tudi to zagato, v katero skušajo potisniti zanost idealisti in metafiziki. Po nauku dialektičnega materializma je nujno potrebno razlikovati vprašanje o objektivnem obstoju vzročnosti od vprašanja o formulaciji načela vzročnosti. Lenin je zapisal: “Spoznavnoteoretično resnično važno vprašanje, ki deli filozofske smeri med seboj, ni v tem, kakšno stopnjo pravilnosti je doseglo naše spoznanje vzročnih zvez, in ali ta dognanja lahko izrazimo s točno matematično formulo – ampak v tem, ali je izvor našega spoznanja teh zvez objektivna zakonitost narave ali pa lastnosti našega razuma, razumska zmožnost spoznavanja določenih apriornih resnic itd.”134
Zamenjavanje vprašanja objektivnem obstoju vzročnosti z vprašanjem o formuliranju načela vzročnosti je značilno za mnoge idealiste. Tako je načelo nedoločljivosti kvantne mehanike privedlo k točnejšemu opisu vzročnih zvez kakor pa opis vzročnih zvez klasične mehanike, ki je slonel na možnosti sočasne opredelitve položaja in hitrosti delcev. To revizijo pojmovanja vzročnosti, ki jo je izvedla kvantna mehanika, pa so razlagali nekateri idealistično usmerjeni fiziki (Heisenberg in drugi) kot uničenje načela vzročnosti.
Po Bohrovi teoriji oddajajo elektroni, ki krožijo okoli jedra, energijo v obliki elektromagnetnih valov, vendar samo tedaj, če se poruši stacionarno stanje atoma in preskoči elektron na drug tir. Da odda atom energijo v obliki vidnega ali nevidnega žarkovia – je potrebno, da preskoči elektron na tir, ki je blizji jedru. Preskok na bolj oddaljeni tir je mogoč le tedaj, če elektron absorbira ustrezno množino energije. Dokler se elektron giblje po stacionarnem tiru, ne oddaja energije. Po Bohrovi teoriji so polmeri stacionarnih tirov točno določeni, kar se odraža v zakonih kvantne teorije. Kakih vmesnih tirov ne more biti. Obstajajo torej “možni” ali, kakor pravijo, “dovoljeni” tiri, ki so medsebojno ločeni s “prepovedanim” vmesnim prostorom, v katerega notranjosti je stacionarno gibanje elektrona nemogoče. Iz Bohrove teorije delajo nekateri fiziki-idealisti zaključek, češ da se giblje elektron tako, kakor da bi prej vedel, kje se mora ustaviti, in temu ustrezno tudi začne izžarevati energijo. Podoba je torej, kakor da bi elektron lahko izbiral med “dovoljenimi” in “prepovedanimi” tiri, t. j. kakor da bi imel svobodno voljo.
Fiziki-idealisti trdijo, da načelo vročnosti ne velja na področju procesov v notranjosti atoma. Ker ti fiziki niso oboroženi z dialektičnim materializmom, ne razumejo, da so oblike vzročnih povezanosti zelo raznovrstne, da v prirodi ne more biti brezvzročnih indeterminiranih pojavov. Če eno fizikalno pomovanje vročnosti zamenja drugo, to še ne pomeni, da lahko podvomimo v obstoj objektivne, od človeka neodvisne vzročnosti.
Praktična dejavnost ljudi, pravi Engels, dokazuje objektivnost vročnosti in jo na podlagi zakonitosti narave postavlja v službo človeških interesov.
Uporaba načel marksističnega filozofskega materializma o materialnosti sveta in zakonitosti njegovega razvoja ima velikanski pomen za proučevanje družbenega življenja, za proučevanje zgodovine družbe, za praktično dejavnost partije proletariata.
“Če sta zveza naravnih pojavov in njihova medsebojna pogojna odvisnost zakonitosti v razvoju narave, tedaj sledi iz tega, da tudi zveza in medsebojna pogojna odvisnost pojavov družbenega življenja ne predstavljata slučajne zadeve, temveč zakonitosti v razvoju družbe.
To se pravi, da družbeno življenje, zgodovina družbe neha biti nakopičenje ‚slučajnosti‘, zakaj zgodovina družbe postane zakonit razvoj družbe, proučevanje zgodovine družbe pa se pretvarja v znanost.”135
Buržoazna sociologija je bila vselej zelo daleč od tega, da bi doumela posebnosti družbenega življenja in zakonitosti njegovega razvoja.
Pri buržoaznih sociologih prihaja na dan, da ne znajo in ne marajo odkriti enotnosti med družbenimi zakonitostmi in zakoni narave, ki jih hkrati spremljajo tudi kakovostne razlike.
Ena smer buržoazne sociologije govori o absolutnem prepadu med družbo in naravo, druga smer pa nasprotno ne vidi razlike med človeško družbo in živalstvom. Rickert, vidni predstavnik prve smeri, izganja pojem zakona iz znanosti o družbi. Rickert razglaša, da zakonitost družbenih procesov kot nujna zveza med zgodovinskimi pojavi sploh ne obstoji. Njegovi pristaši razglabljajo takole: naloga naravoslovja je posploševanje posameznih dejstev, njihova sistematizacija, reduciranje pojavov na splošne zakone – predmet zgodovine pa nasprotno ni splošno, ampak posamezno, ki se ne ponavlja in ga ni mogoče posplošiti. Zato ni nujno niti možno zastavljati si nalogo, da bi ugotovili zakone družbenega življenja. Tako buržoazni sociologi trgajo povezanost med družbo in naravo in zanikujejo družbeno znanost sploh.
Vidni predstavnik druge smeri, Spencer – apologet kapitalizma in strupen sovražnik socializma – je istovetil družbene pojave z naravnimi pojavi in spremenil znanost o družbi v oddelek biologije. Spencer gleda na družbo kot na biološki organizem, v katerem obstoji “organska razdelitev funkcij” med posameznimi “organi”, t. j. skupinami ljudi: ene skupine morajo delati, druge skupine, ki predstavljajo “možgane” družbe, pa morajo vladati. Vlado je primerjal z glavo, z možgani, delavca pa z rokami, ki se morajo podrediti glavi. Tako Spencer in njegovi pristaši izvajajo ideje razrednega sodelovanja, skupnosti in “harmonije” razrednih interesov, idejo večnosti in nujnosti razrednih razlik v sleherni družbi. Pristaši organske smeri buržoazne sociologije pripisujejo enotnosti med družbo in naravo absoluten značaj ter si prizadevajo, da bi zakone družbe zamenjali z zakoni biologije.
V sodobni buržoazni sociologiji imamo še bolj reakcionarna naziranja. Buržoazna filozofija je napovedala vojno zgodovinski nujnosti in trdi, da je objektivna zgodovinska nujnost iluzija, ki se je moramo otresti, in da v družbenem gibanju ni nobene zakonitosti. Buržoazni filozofi skušajo tolmačiti človeško zgodovino kot neurejeno kopico dejstev, dogodkov, ki jih ne veže nobena notranja vez. Francoski zgodovinar Louis Alefant izjavlja, da so “nični vsi poizkusi, enotno razložiti dogodke preteklosti”. Zgodovinar Fischer trdi, da v zgodovini ni nobene zakonitosti, le dogodki si časovno sledijo drug drugemu. “Vidim lahko”, pravi Fischer, “le pojav, ki sledi pojavu, kakor sledi val valu.”136
Buržoazija, ki jo je zgodovina obsodila na pogin, se ne more opirati na objektivno nujnost. Ta nujnost je nezdružljiva z njeno “svobodo”, z njenimi razrednimi interesi in jim v celoti nasprotuje. Zanikanje objektivnih zakonitosti družbenega razvoja je odraz strahu, ki ga čuti buržoazija pred tistimi zgodovinskimi zakoni, ki vodijo kapitalizem v propast.
V boju z idealizmom marksizem-leninizem podčrtava, da ima zakonitost družbenega razvoja objektivni značaj, da obstoji neodvisno od zavesti in volje liudi. Marksizem je prvi pokazal “pot k znanstvenemu proučevanju zgodovine kot enotnega in v vsej svoji velikanski raznoličnosti in protislovnosti zakonitega procesa”.137 Marksizem je ugotovil kakovostne posebnosti družbenih pojavov, ugotovil je enotnost med naravo in družbo ter premostil prepad med naravo in zgodovino, ki so ga izkopali idealisti.
Družba je del narave in nastaja v procesu razvoja organskega sveta. Zato družba ne sme biti ločena od narave. Na drugi strani pa se družba razločuje od narave in je ne smemo z njo istovetiti. Družba je povezana z naravo v tem smislu, da se je pojavila na določeni razvojni stopnji organskega sveta. Marksizem-leninizem pojmuje družbo kot produkt razvoja narave, toda takšen produkt, ki ima svoje zgodovinsko določene, specifične značilnosti.
Boj z obdajajočo naravo za obstanek je temeljni pogoj življenja živalskega sveta in človeške družbe. Živalstvo in človeška družba si morata pridobivati sredstva za obstoj in se boriti s slepimi naravnimi silami. Družba, ki ni sposobna za boj z naravo, je nujno obsojena na pogin. Vendar med zakonitostmi razvoja organskega sveta in družbenimi zakonitostmi obstajajo bistvene razlike. Tista nova lastnost, ki loči človeško družbo od rivalstva, tisto novo, kar loči družbeno zakonitost od biološke in ji daje svojevrsten pečat, je proces materialne proizvodnje. Po Engelsovih besedah je delo ustvarilo samega človeka. Zato obstoji kakovostna posebnost družbenega življenja v družbenem procesu dela, v načinih proizvodnje, ki zamenjujejo drug drugega. Delo, materialna proizvodnja je tisti moment, ki ustvarja novo obliko gibajoče se materije – družbo. Zato se moramo lotiti analize družbene zakonitosti s stališča materialne proizvodnje.
Zgodovina živalstva je zgodovina bioloških sprememb, sprememb naravnih organov. Zgodovina človeske družbe je zgodovina sprememb v delovnih sredstvih, s katerimi človek deluje na naravo. Žival se prilagaja svoji okolici pasivno: žival svoje okolice ne more preoblikovati. Človeška družba pa deluje na naravo aktivno, jo preobraža, spreminja in prilagaja svojim potrebam.
Živali so povezane z obdajajočo jih naravo na neposreden način: zakoni narave v obliki zemljepisnih, podnebnih in podobnih vplivov na neposreden način delujejo nanje. Med človekom in obdajajočo ga naravo pa se oblikuje socialno okolje: na podlagi uporabljanja delovnih sredstev raste tehnika, nastajajo odnosi proizvodnje, porazdelitve in menjave, se razvija sistem družbenih odnosov. Narava vpliva na človeka le po posredovanju socialnega okolja.138
Čeprav je tudi človek biološko bitje v tem smislu, da potrebuje hrano, pijačo itd., nam vendar na vprašanje, kaj človek jé in pije, v kakšni obliki družine živi, kako misli itd. – ne morejo dati zakoni biologije nobenega odgovora. Odgovori na vsa ta vprašanja konec koncev izvirajo iz načina proizvodnje materialnega življenja, iz procesa dela in iz vsega tistega sistema družbenih odnosov, ki raste na podlagi proizvodnega procesa. Zato vseh sprememb človeka kot družbenega bitja ne moremo pojasniti na biološki način. V procesu družbenega razvoja se človek spreminja seveda tudi biološko, pa tudi te spremembe moramo pojasniti s spremembami v proizvodnem procesu in celotnem sistemu družbenih odnosov.
Glavno silo, ki določa vse družbeno življenje ljudi in povzroča prehod iz enega družbenega sistema k drugemu, vidi marksizem-leninizem torej v razvoju načinov proizvodnje materialnih dobrin, ki so potrebne za človekov obstoj. “Kakor je Darwin odkril razvojni zakon organske narave,” je dejal Engels na Marxovem grobu, “tako je Marx odkril razvojni zakon človeške zgodovine: odkril je namreč preprosto, doslej pod ideološko bohotnostjo zakrito dejstvo, da morajo ljudie predvsem najprej jesti, piti, stanovati in se oblačiti, preden se lahko ukvarjajo s politiko, znanostjo, umetnostjo, religijo itd., da je torej proizvodnja neposrednih materialnih življenjskih sredstev in s tem vsakokratna razvojna stopnja kakega ljudstva ali kake dobe tista osnova, iz katere so se razvile državne ustanove, pravni nazori, umetnostne in celo verske predstave ljudi in da je treba torej te ustanove, nazore in predstave razlagati s te osnove, ne pa narobe, kakor se je godilo doslej.”139
Splošni zakon gibanja človeške zgodovine, ki ga je odkril Marx in po katerem moramo iskati končni vzrok vseh zgodovinskih dogodkov v spremembah proizvajalnih sil, v spremembah načina proizvodnje, ta splošni zakon se konkretno izraža v raznih družbenih oblikah na razne načine, t. j., sleherna družbeno-ekonomska formacija ima lastne, posebne zakonitosti. Marksizem-leninizem uči, da splošni zakoni zgodovine ne predstavliajo nekakšnih shem, ki bi bile primerne za vse zgodovinske dobe; ti zakoni vselej nastopajo v zgodovinsko določeni konkretni obliki. Samo na podlagi konkretnega proučevanja zgodovinskih pogojev razvoja dane družbe, ne pa na podlagi splošnih teorij o “družbi na sploh”, je mogoče razumeti kakovostne posebnosti dane družbene strukture in odkriti specifične pojavne oblike splošnega zakona o gibanju zgodovine. Razvojni zakoni ene družbene formacije se nujno razločujejo od zakonov druge in niso istovetni z njimi.
Socialistična družba ima n. pr. posebne, zgodovinsko določene zakonitosti, ki jo ločijo od kapitalizma in vseh prejšnjih družbenih formacij. V kapitalističnem gospodarstvu vodi delovanje zakona vrednosti k diferenciaciji proizvajalcev blaga, k naraščanju velike kapitalistične proizvodnje na račun malih proizvajalcev in na podlagi uničevania in osiromašenja malih proizvajalcev. V socialistični družbi pa je po zaslugi družbene lastnine proizvajalnih sredstev izključena možnost pretvarjanja vrednosti v kapital in možnost izkoriščanja človeka po človeku.
V kapitalizmu vodi zakon vrednosti k oblikovanju povprečne profitne mere in se izraža v obliki produkcijske cene. Porazdelitev dela in proizvajalnih sredstev se ostvarja v kapitalizmu v gonji za profitom kot rezultat nihanja tržnih cen. Za razliko od kapitalizma pa v sovjetskem gospodarstvu ne obstoji zakon povprečne profitne mere in produkcijske cene; porazdelitev dela in proizvajalnih sredstev med različnimi vejami narodnega gospodarstva se ne ostvarja na podlagi elementarnega gibanja cen in gonje za profitom, ampak na podlagi načrtnega vodstva in zavestnega izrabljanja zakona vrednosti. Iz razvojnega zakona kapitalističnih odnosov se torej zakon vrednosti v pogojih socializma spreminja v orodje socialistične graditve.
Zakon vrednosti, ki je v blagovno-kapitalistični družbi stihijni zakon trga, deluje v socializmu kot spoznan, zavestno uporabljen zakon, ki ga uporablja socialistična država v gospodarski graditvi. V socializmu zakon vrednosti nima tistih uničevalnih posledic, ki so njegov nujen spremljevalec in rezultat v pogojih blagovno-kapitalistične proizvodnje.
Priznanje objektivne zakonitosti družbenega razvoja nikakor ne pomeni, da se moramo tej zakonitosti pasivno podrediti. Če ljudje poznajo zakonitosti družbenega razvoja, lahko spremenijo družbeni sistem in uresničijo revolucionarno preobrazbo kapitalistične družbe v socialistično. Poznanje zakonov, ki uravnavajo družbeni razvoj, daje ljudem možnost, da aktivno sodelujejo pri zgodovinskem razvoju in vplivajo nanj.
“Partija proletariata,” uči tovariš Stalin, “če hoče biti resnična partija, mora predvsem temeljito poznati razvojne zakone proizvodnje, mora poznati zakone ekonomskega razvoja družbe.”140
Za razliko od vseh drugih strank gradi komunistična partija svojo dejavnost na trdni znanstveni podlagi. Ta znanstvena podlaga je poznavanje zakonov družbenega razvoja, zakonov razredne borbe, gibalnih sil revolucije, poznavanje zakonov graditve komunistične družbe. Na pravilnem pojmovanju in zavestnem uporabljanju teh zakonov slonita strategija in taktika boljševizma.
Objektivna nujnost se pojavlja v kapitalizmu v obliki ekonomskih zakonov, ki delujejo na elementaren način in si utirajo pot ne glede na voljo in zavest ljudi. V socialističnem gospodarskem sistemu objektivna nujnost ne odpade, toda ljudje jo razumejo in se je zavedajo; ta nujnost nastopa kot določeni smoter, ki si ga zastavlja družba. Socialistična industrializacija drižve in kolektivizacija kmetijstva sta viden primer, kako se izraža spoznana objektivna nujnost, ki je postala smoter dejavnosti vse človeske družbe.
Partija in sovjetska država spoznavata zakone sovjetske ekonomike zato, da bi jih izkoristili v praktični socialistični graditvi in usmerili razvoj h komunizmu. Na podlagi upoštevanja objektivne nujnosti je tovariš Stalin utemeljil zakonitost obstoja trgovine in denarja v socializmu. Nujnost blagovnih odnosov med socialistično industrijo in socialističnim kmetijstvom izvira iz družbene delitve dela med njima in iz obstoja dveh oblik socialistične lastnine: državne (splošnoljudske) in zadružno-kolhozne. Nujnost blagovnih odnosov med kolhozi izvira iz družbene delitve dela in zadružno-kolhozne lastnine proizvajalnih sredstev. Kolhoz ne more zadovoljiti vseh potreb svojega skupnega gospodarstva le s svojo lastno produkcijo, ampak potrebuje proizvode, ki jih proizvajajo državna podjetja in drugi kolhozi. Da bi kupil potrebne proizvode, ki jih proizvajajo socialistična industrija in drugi kolhozi, mora imeti kolhoz, denarna sredstva, ki mu jih prinaša prodajanje kmetijskih pridelkov državi, prodaja teh pridelkov zadružnim organizacijam ali na kolhoznem trgu.
Nujnost blagovno-denarnih odnosov v socializmu izvira tudi iz medsebojnih odnosov med državnimi podjetji. Pri menjavi blaga med državnimi podjetji ne nastopajo različni lastniki tega blaga, kakor pri menjavi med kolhozi, in tudi med državnimi podjetji in kolhozi. To pretakanje proizvodov od enega državnega podjetia k drugemu se ostvarja s pomočjo blagovne menjave, z izkoriščanjem blagovno-denarnih odnosov. Nujnost blagovnih odnosov v socializmu izvira tudi iz razdeljevanja predmetov osebne potrošnje, ki so osebna lastnina članov socialistične družbe, in sicer po socialističnem načelu – po količini in kakovosti dela.
Tako je tovariš Stalin utemeljil zakonitost blagovno-denarnih odnosov, ki delujejo v sovjetski družbi v spremenjeni obliki.
Življenjska sila partije Lenina in Stalina je v tem, da v vsej svoji praktični dejavnosti izhaja iz objektivne logike družbenega razvoja, iz strogo znanstvene konkretne analize konkretne stvarnosti. Tovaris Stalin uči, da je “logika stvari močnejša od vsake druge logike”.141
Politika, ki sloni na natančni analizi resničnosti, objektivnih pogojev in razvojnih zakonitosti, daje partiji Lenina-Stalina velikanske prednosti pred buržoaznimi strankami. Resnična moč boljševiške politike je v njeni objektivnosti. Taka metoda omogoča, da trezno presoja ne le svoje lastne sile, ampak tudi sile sovražnikov, da se orientira v zapletenih dogodkih, razpolaga z vsem bogastvom oblik revolucionarne dejavnosti in izkorišča vse realne možnosti za zmago. Moč naše partije je v tem, da njena dejanja niso v nasprotju z besedami, partija govori množicam resnico in gradi svojo politiko na znanstveni analizi razrednih sil.
“Naša sila”, je pisal Lenin, “je popolnoma jasna in trezna analiza vseh obstoječih razrednih sil v ruskem in mednarodnem merilu.”142
Poznavanje zakonitosti družbenega razvoja je podlaga znanstveno obdelanega programa partije Lenina-Stalina. Na poznavanju zakonov družbenega razvoja temelji naše prepričanje o zmagi veličastnih idej komunizma.
Taki so zaključki marksističnega filozofskega nauka o materialnosti sveta in zakonitostih njegovega razvoja, po katerih se partija Lenina-Stalina ravna v svoji praktični dejavnosti.
91 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 110.
92 Pred XVI. stoletjem je kraljeval geocentrični (iz grške besede “geos” – zemlja) svetovni sistem grškega učenjaka Ptolemeja. Po tem sistemu je Zemlja nepremično središče vesoljstva in okrog nje se vrtijo Sonce, Luna, planeti in zvezde. Kopernik je v XVI. stoletju dokazal nevzdržnost te teorije in zgradil heliocentrični (iz grške besede “helios” – sonce) svetovni sistem, po katerem je središče Sonce, planeti (z Zemljo vred) pa se vrtijo okrog Sonca.
93 Fr. Engels, Anti-Dühring, CZ 1948, str. 50.
94 V. I. Lenin, XIX. zv., str. 217.
95 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 142.
96 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 317.
97 Prav tam, str. 105–106.
98 Prav tam, str. 119.
99 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 215.
101 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 214.
102 V. I. Lenin, Dela, XIII, zv., str. 213.
103 Iz latinske besede “nihil” – nič.
104 J. Dewey, Experience and Nature, Open Court Publ. Co, Chicago 1925, str. 73–74.
105 V. I. Lenin, Dela, XIII. 2v., str. 231.
106 Prav tam, str. 119.
107 Roy Wood Sellars, Reflections on Dialectical Materialist Quarterly Journal “Philosophy and Phenomenological Research No 2, Vol. V, New York, December 1944, str. 163.
108 Roy Wood Sellars, Dewey on Materialism. Quarterly Journal “Philosophy and Phenomenological Research”, No. 4, Vol. III, New York, 1943, str. 495.
109 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 218–219.
110 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 46.
111 R. Descartes, Dela, I. zv., Kazanj, 1914, str. 49.
112 P. Holbach, Sistem narave, 1940, str. 13.
113 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 199.
115 V. I. Lenin, Dela, XIlI. zv., str. 232.
116 W. Ostwald, Naturphilosophie, str. 205.
117 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 220.
118 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 200.
119 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 146.
120 B. Spinoza, Pisma, Partizdat 1932, str. 55.
121 D. Diderot, Izbrana dela, II. zv., Giz. 1926, str. 210.
122 Fr. Engels, Anti-Dühring, CZ. 1948, str. 59.
124 Gl. Zbornik “Nikolaj Kopernik”, izd. Akademija zanosti ZSSR, 1947.
125 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 153.
126 Prav tam, str. 150.
127 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 144.
128 B. Spinoza, Etika, 1937, str. 15.
129 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 5.
130 I. Kant, Kritika čistega razuma, 1915, str. 99.
131 M. A. Antonovič, Izbrana filozofska dela, 1945, str. 182.
132 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 274.
133 B. Russell, Philosophy, New York, 1927.
134 V. I. Lenin, Dela, XIIL. zv., str. 131.
135 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 113.
136 N. A. Z. Fischer, A History of Europe, London, 1935, str. VII.
137 V. I. Lenin, Dela, XVII, zv., str, 13.
139 Fr. Engels, Karl Marx, Mala knjiznica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 19.
140 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 120.
141 J. V. Stalin, O Veliki domovinski vojni Sovjetske zveze, CZ 1947, str. 57.
142 V. I. Lenin, Dela, XXVI. zv., str. 347.