Marksistični filozofski materializem
1. Kako marksistični filozofski materializem rešuje osnovno vprašanje filozofije?
2. Prehod od anorganske materije k organski
4. Mišljenje – lastnost visoko organizirane materije
5. Človeška zavest – produkt družbene zgodovine
Osnovno vprašanje filozofije je idealizem – kot smo že omenili – vselej reševal načelno nepravilno.
Ker sodobni idealisti ne morejo ovreči materialistične rešitve osnovnega vprašanja filozofije, zato manevrirajo po ovinkih: z različnimi lingvističnimi triki skušajo izigrati materializem in se ogibajo borbe o osnovnem vprašanju. Skoraj vse smeri sodobnega idealizma uporabljajo metodo, ki je v tem, da bi “spregledali” ali izmaličili osnovno vprašanje filozofije, vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo. Ta problem razglašajo za “psevdoproblem”, že samo postavljanje tega vprašanja štejejo za nepravilno. V tem demagoškem hrušču in trušču ima prvo mesto semantična filozofija.
Semantik Carnap hoče svojim čitateljem Američanom in Angležem vtepsti v glavo, da protislovje med materializmom in idealizmom ni protislovje med svetovnimi nazori, ampak samo protislove terminologije, “strukture besed”. Zadostuje, pravi Carnap, da se zavemo nepopolnosti “materialne strukture besed” in preidemo k njihovi “formalni strukturi”, pa bo osnovno vprašanje filozofije izginilo brez sledu. Drug predstavnik semantične filozofije Alfred Ayer izjavlja: “Filozofsko vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo ne obstoji, ampak obstoji le lingvistično vprašanje o definiranju nekaterih simbolov, označujočih logične konstrukcije, in izrazoslovjem teh simbolov, označujočih vsebino občutkov.”143 Nadalje Ayer izjavlja: “Toliko časa, dokler obravnavamo to vprašanje kot vprašanje, ki se tiče dejstev, toliko časa ga ne moremo ovreči … Dejstva ne izključujejo možnosti, da je vse tisto, kar zaznavamo – materialno.”144 S tem si lahko razlagamo, zakaj se semantična filozofija tako rada izogiba spopadom z dejstvi in razglaša, da nesoglasja med materialisti in idealisti niso resnična, ampak le lingvistična, da so to samo spori zaradi besed.
S takimi manevri se skuša najnovejši idealizem izogniti osnovnemu vprašanju filozofije. Te metode niso nove: v drugačnih oblikah so se jih posluževali že pred stoletji in so bile razkrinkane v delih klasikov marksizma-leninizma.
Dejali smo že, da je materializem pred Marxom reševal temeljno vprašanje filozofije v splošnem pravilno, toda omejeno. Priznaval je prvotnost materije, drugotnost zavesti in skladnost človeškega mišljenja z zakoni, objektivnega sveta. Vendar se je loteval tega vprašanja enostransko, le s stališča, da izvira vsebina mišljenja iz čutnega izkustva. Vprašanje o obliki te skladnosti pa je ostalo izven njegovega obzorja.
Dosledno rešitev osnovnega vprašanja filozofije je prvi podal dialektični materializem. Marksistična rešitev tega vprašanja pomeni skok, prelomnico v zgodovini filozofije. Marksistični filozofski materializem se ne omejuje na priznavanje prvotnosti materije in drugotnosti zavesti, ampak tudi odkriva vso zapletenost njihovega medsebojnega učinkovanja. Zavest je odraz sveta, ki obstoji neodvisno od nje, zavest je torej izvedena, drugotna glede na objektivno realnost. Vendar zavest ni pasiven odraz, ampak aktiven, dejaven proces. Materialna resničnost, ki deluje na človeka, se pretvori, odražajoč se v njegovi zavesti, v idealno; zavest, idealno pa se s svoje strani spremeni v resničnost, v realno. Zavest odraža bít, toda zavest lahko aktivno deluje na preobrazbo človeške bíti. Ker je zavest odraz, zato zaostaja za bítjo, toda lahko tudi prehiteva razvoj, lahko prodira v bodočnost.
Nastanek marksizma je prinesel nove elemente v borbo dveh taborov v filozofiji, idealizma in materializma. Ti novi elementi so z izredno silo poudarjeni v delih V. I. Lenina in J. V. Stalina.
Nasproti dualizmu, ki pravi, da niti materialna niti duhovna stran ne obstajata druga pred drugo, ampak se obe razvijata vzporedno, postavlja marksistični filozofski materializem nauk o enotnosti bíti in zavesti, kjer je podlaga te enotnosti bít, materija. Naše subjektivno mišljenje se sklada z objektivnim svetom zato, ker so naši možgani del narave in je njihova dejavnost podrejena naravnim zakonom. Torej sta zunanji svet in mišljenje, ki ga odraža, podrejena enim in istim razvojnim zakonom. Zato mišljenje ne sme biti v protislovju z resničnostjo, ampak se mora skladati z njo.
“Seveda”, pravi tovariš Stalin, ko kritizira dualizem, “so na svetu idejni in materialni pojavi, to pa nikakor ne pomeni, da zanikajo drug drugega. Nasprotno, materialna in idejna stran sta dve različni obliki ene in iste narave ali družbe, ne moremo si ju predstavljati ločeno, ker obstajata skupaj, se razvijata skupaj, zaradi tega zato nimamo nobenega razloga misliti, da druga drugo zanikata.
Na ta način pokaže tako imenovani dualizem svojo nеmоč.
Enotna in nedeljiva narava, izražena v dveh različnih oblikah – v materialni in idejni; enotno in nedeljivo družbeno življenje, izraženo v dveh oblikah, v materialni in idejni – tako moramo gledati na razvoj narave in družbenega življenja.
Tak je monizem materialistične teorije.”145
Nasproti idealizmu, ki priznava enotnost bíti in zavesti na podlagi zavesti, t. j. ki zagovarja prvotnost mišljenja in drugotnost biti, postavlja marksistični filozofski materializem nauk o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti, mišljenja. Zavest je glede na materijo izvedena, je njen produkt.
“Ideja je vir družbenega življenja”, so trdili idealisti. Po njhovem mnenju je družbena zavest tista podlaga, na kateri se razvija življenje družbe. Ravno zato so jih tudi imenovali idealiste.
Treba je bilo dokazati, da ideje ne padajo z neba, da jih poraja življenje samo.
Na zgodovinsko pozornico sta stopila Marx in Engels ter sta odlično izpolnila to nalogo. Dokazala sta, da je vir idej družbeno življenje, kajti družbeno življenje je tista podlaga, na kateri se razvija družbena zavest. S tem sta izkopala grob idealizmu in očistila pot materializmu.”146
Nasproti metafizičnemu materializmu, ki obravnava mišljenje kot nekaj pasivnega, postavlja marksistični filozofski materializem nauk o aktivni vlogi zavesti, idej.
“Treba je bilo dokazati velikanski pomen idej.
Nastopil je Engels in v svojih pismih (1891–1894) poudaril, da ideje res ne padajo z neba, ampak jih poraja življenje samo. Toda potem, ko so se ideje rodile, dobivajo velik pomen, združujejo ljudi, jih organizirajo in vtisnejo svoj pečat vsemu družbenemu življenju, ki jih je rodilo; ideje so v zgodovinskem gibanju velikanskega pomena.”147
Marksistični filozofski materializem, ki gleda na materijo in zavest kot na enotnost nasprotij, podčrtava relativni značaj tega nasprotja, kajti izven in neodvisno od materije zavest ne obstoji. “Nasprotje med materijo in zavestjo ima absoluten pomen le v zelo ozkih mejah: v danem primeru izključno le v okviru osnovnega spoznavno-teoretičnega vprašanja, kaj je treba priznati za primarno, in kaj za sekundarno. Izven tega okvira je relativnost tega nasprotja nesporna.”148
Klasično formulirani znanstveni odgovor na osnovno vprašanje filozofije je podal tovariš Stalin v svojem delu “O dialektičnem in zgodovinskem materializmu”: “V nasprotju z idealizmom, ki trdi, da obstoji realno samo naša zavest, da obstoji materialni svet, bít, priroda le v naši zavesti, v naših občutkih, predstavah, pojmih, izhaja marksistični filozofski materializem iz tega, da je materija, priroda, bít objektivna realnost, ki obstoji izven zavesti in neodvisno od nje, da je materija prvotna, zakaj ta je vir občutkom, predstavam, zavesti, zavest pa je drugotna, izvedena, zakaj ta je odraz materije, odraz bíti, da je mišljenje produkt materije, ki je dosegla v svojem razvoju visoko stopnjo dovršenosti, in sicer produkt možganov, možgani pa so organ mišljenja, da torej ni mogoče ločiti mišljenja od materije, če nočemo napraviti grobe napake.”149
Po stalinski opredelitvi stališča, ki ga ima marksistični filozofski materializem glede osnovnega vprašanja filozofije, je poudarjeno naslednje: prvič, da ni duh rodil materije, ampak da je materija, obstoječa izven in neodvisno od zavesti rodila zavest; drugič, da je vir občutkov, zavesti – materija, narava, ki se odraža v zavesti; tretjič, da je občutek, zavest lastnost na poseben način organizirane materije, ki se je pojavila v določenih pogojih na visoki stopnji njenega razvoja.
Pri utemeljevanju teze o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti se opira marksistični filozofski materializem na nespodbitne znanstvene ugotovitve. Materializem, pravi Lenin, smatra v popolnem soglasju z naravoslovjem, da je materija prvotna, občutek, zavest pa drugotna. “Materija je prvotna, misel, zavest, občutek – so produkt zelo visoke razvojne stopnje. Taka je materialistična spoznavna teorija, katero stihijno izraža naravoslovje.”150 Sodobno naravoslovje čedalje bolj potrjuje nauk dialektičnega materializma o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti.
Idealizem priznava kot prvotno zavest in meni, da je materija produkt duha. Ko tovariš Stalin razkriva nesmiselnost podobnih idealističnih trditev, pravi naslednje: “Napačna je misel, da gre razvoj idejne strani in zavesti sploh – pred razvojem materialne strani. Ni še bilo živih bitij, ko je že bila tako imenovana zunanja, ‚neživa' narava.”151
Eden izmed osnovnih idealističnih naukov v biologiji je vitalizem (od latinske besede “vitalis” – življenjski).
Življenje, pravijo vitalisti, je zelo zapleteno, materija sama na sebi pa je zelo enostavna, zato je materija nesposobna, da bi ustvarila življenje. Vitalisti se sklicujejo na izrazito svojevrstnost, specifičnost življenjskih procesov in trdijo, da je življenje pojavna oblika posebne “življenjske sile”, delovanja višjega duhovnega počela – “duše”. Vitalisti (Driesch, Uexküll in drugi) trdijo, da so življenjski pojavi nasledek smotrno usmerjenih nematerialnih sil, ki si podrejajo vse fizikalno-kemijske procese organske materije. To nadnaravno silo v organizmu imenujejo vitalisti entelehija, psihoid, psihoplazma itd. Vitalist Uexküll pravi, da sleherno živo bitje sestoji iz živih mozaičnih kamenčkov, ki imajo vsi subjektivni značaj. Ravno v nematerialni sili obstoji po mnenju idealistov bistvo življenja, materija je po njihovem mnenju “brez življenja” in “pasivna”. Materija je s stališča idealistov samo gradivo za graditev živih organizmov, ti organizmi pa lahko nastanejo in obstajajo samo tedaj, če “duša” to gradivo oživi, oblikuje in smotrno gradi, podobno kakor kipar iz brezoblične voščene mase izoblikuje kip.
Živa bitja nastajajo po mnenju idealistov tako, da “oživi” pasivno materijo “življenjsko počelo”, ki pri rojstvu prehaja od enega živega bitja na drugo. Idealisti torej dopuščajo možnost, da se to življenjsko počelo lahko vseli v pasivno materijo nekje od zunaj.
Na idealizmu sloni neznanstvena teorija o večnosti življenja, ki so jo zagovarjali nekateri naravoslovci. Zanikali so možnost, da bi se razvilo življenje iz. anorganske materije in postavili teorijo, da je prišlo življenje na Zemljo od zunaj. Nemški naravoslovec Helmholtz (1821–1894), angleški fizik Thomson (1856–1907), švedski fizik in kemik Arrhenius (1859–1927) so n. pr. priznavali možnost, da so prišle žive klice na Zemljo iz vesoljstva. Po Helmholtzovi in Richterjevi hipotezi je možno, da meteoriti, ki padajo na Zemljo, vsebujejo zarodke življenja. Ker se meteoriti segrejejo le na površini, v notranjosti pa ostanejo hladni, bi se zarodki živlienja pri padanju meteorita lahko ohranili. Vendar tudi pri najbolj pazljivem proučevanju, meteoritov niso našli zarodkov življenja, ki ne bi bili zemeljskega, ampak kozmičnega izvora. Arrhenius je zagovarjal teorijo panspermijev in menil, da pritisk svetlobnih žarkov prenaša po vesoljstvu zarodke življenja in “osemenjuje” nebesna telesa, ki so se že dovolj ohladila. Raziskavanje pogojev, ki vladajo v medplanetnem in medzvezdnem prostoru, pa je pokazalo, da je Arrheniusova teorija popolnoma neutemeljena. Čeprav svetlobni žarki res lahko prenašajo z velikansko hitrostjo večje delce, kakor so nekateri mikroorganizmi, ki jih pozna znanost, je vendarle prenašanje življenja sposobnih mikrob z enega planeta na drugega povsem nemogoče. Francoski fizik Paul Becquerel je pokazal, da so kozmični žarki (ultravioletni in drugi) v vesoljnem prostoru “smrtni žarki”, ki uničujejo mikroorganizme in njihove klice. Eksperimentalne ugotovitve kažejo, da bakterije in njihove spore poginejo v nekaj minutah, če jih obsevamo s kratkovalovnimi žarki, ker se zaradi obsevanja razkrajajo beljakovine. Če živi organizmi na našem planetu ne poginejo, si to razlagamo s tem, da ščiti organizme zemeljska atmosfera, ki v precejšnji meri vsrkava kratkovalovne žarke.
Toda čeprav bi dopustili možnost, da so prišli zarodki življenja na Zemljo z drugih nebesnih teles, bi bilo vprašanje o izvoru življenja še vedno nerešeno, zamenjalo bi ga le vprašanje o tem, kdaj se je pojavilo življenje na Zemlji.
Teorija o večnosti življenja se je posebno razširila po znamenitih Pasteurjevih poizkusih, ki so dokazali, da se mikrobi ne morejo porajati sami od sebe. Pristaši te teorije so metafizično absolutizirali rezultate Pasteurjevih raziskavanj in jih povezali z dokazovanjem, da se življenje ni moglo porajati samo od sebe niti v preteklih geoloških dobah.
Trditev idealistov, da je življenje večno počelo, ki se lahko prenaša od enega živega bitja na drugega, toda v prav nobenih okoliščinah ne more nastati iz, nežive materije, trditev, da določa razvoj organskega življenja posebna “nematerialna sila” – ta trditev je izkopala absoluten prepad med organsko in anorgansko naravo.
Tudi materializem pred Marxom ni mogel znanstveno razrešiti vprašanja o izvoru organske materije. Prejšnji materialisti so dokazovali, da je občutek, zavest lastnost materije, ne da bi razumeli, da se materija neprenehoma razvija in prehaja od enostavnih, nižjih oblik k zapletenim, visoko organiziranim oblikam. Zato niso mogli razložiti izvora življenja. Občutek, zavest so pojmovali kot neločljivo lastnost sleherne materije. Spinoza n. pr. je smatral mišljenje za prav tak atribut substance (narave), kakor je razsežnost (prostor). Po njegovem je mišljenje lastno vsem materialnim telesom in je vselej obstajalo. Tudi Diderot je menil, da je zavest lastna vse materiji, vendar ne v obliki mišljenja, ampak v obliki občutljivosti: mišljenje se razvija iz občutljivosti, občutljivost pa je lastna vsem stvarem.
Materialisti pred Marxom so imeli prav, ko so zavračali trditve vitalistov in drugih idealistov, da je življenje na Zemlji nastalo kot plod delovanja nadnaravne, duhovne sile, vendar so popolnoma spregledali mnogoličnost življenja in niso videli nobene načelne razlike med organsko in anorgansko materijo. Živi organizem je po njihovem mnenju le zapleten mehanizem. Nerazumevanjie kakovostnih razlik med organsko in anorgansko naravo je pri materialistih pred Marxom rodilo naziranje, da življenje nastaja zaradi mehaničnega kombiniranja raznih delcev materije.
Mehanično naziranje o organizmih, ki temelji na nerazumevanju kakovostne mnogoličnosti življenja, je bilo vir neznanstvenih teorij – ki so se držale dolga stoletja, od Aristotela do Pasteurja – o samohotnem porajanju živali in rastlin. Po tej teoriji se lahko porajajo živa bitja ne le iz sebi podobnih bitij, ampak lahko tudi neposredno nastajajo, se samohotno porajajo iz raznoličnih razpadajočih snovi. Aristotel je bil prepričan, da komplicirani živi organizmi lahko nastajajo neposredno iz anorganske materije: rastline nastajajo same po sebi iz snovi, ki jim je najbližja – iz zemlje. Žuželke, črvi, mehkužci, celo ribe lahko nastajajo iz morskega blata ali gnijoče snovi. Največji učenjak XVI. stoletja van Helmont je trdil, da nastajajo miši zaradi kemijskega spajanja pšenične moke z umazanim perilom. Sredi XVIII. stoletja je teorija samohotnega porajanja življenja dobila nekakšno potrditev v poizkusih Irca Needhama. Needham je nalil mesno (koštrunovo) juho v neprodušno zaprto posodo in jo nekaj časa ogreval v živem pepelu. Na ta način bi morali po Needhamovem mnenju poginiti v juhi vsi mikrobi, novi mikrobi pa ne bi mogli priti152 vanjo, ker je bila dobro zaprta. Vendar so se navzlic temu čez nekaj časa pojavili v juhi mikrobi. Na tej podlagi je Needham napravil zaključek, da imamo tu opravka s samoporajanjem mikroorganizmov. V zadnjem času skušajo nekateri buržoazni učenjaki obnoviti teorijo samohotnega porajanja na temelju najnovejših ugotovitev o obstoju filtrirnih virusov, povzročiteljev osepnic, hripe in nekaterih drugih bolezni. Ti virusi so tako majhni, da jih ne more zadržati noben filter, ki zadrži mikrobe (bakterije), zato so jih imenovali filtrirni virusi.
Teorijo o samohotnem porajanju današnjih organizmov so ovrgli eksperimenti mnogih naravoslovcev. Predstavo o samohotnem porajanju visoko organiziranih biti je prvi eksperimentalno ovrgel toskanski zdravnik Francesco Reddi (1626–1697). Njegovi poizkusi so ovrgli dotlej gospodujoče mnenje, da se črvi samohotno porajajo v gnijočem mesu. Reddi je položil košček mesa v posodo z odprtim grlom, ki je bilo pokrito z drobno mrežico, da ne bi mogle muhe polagati jajčec na meso; čez nekaj časa je meso segnilo, toda v njem ni bilo črvov. Iz tega dejstva je Reddi izvedel zaključek, da muhe povzročajo porajanje črvov v mesu, ki se razkraja na zraku. Muhe polagajo jajčeca, iz katerih se razvijejo črvi in pozneje muhe. Vendar Francesco Reddi iz svojih sijajnih poizkusov ni izvedel posplošenj, da živo nastaja iz živega. Poizkusi italijanskega učenjaka Spallanzanija (1729 do 1799) so zadali resen udarec teoriji samohotnega porajanja mikroorganizmov. Spallanzani je dokazal, da daljše vretje popolnoma zamori organske tekočine.
Teorijo samohotnega porajanja današnjih organizmov je dokončno ovrgel francoski učenjak Louis Pasteur (1822 – 1895). S številnimi poizkusi je Pasteur dokazal, da se celo najmanjši in najenostavnejši organizmi ne porajajo samohotno iz nežive materije, ampak imajo – podobno kakor višje živali in rastline – svoje prednike in izvirajo iz njih po razmnoževanju. Pasteurjevi poizkusi so zadali udarec nezgodovinskemu pojmovanju o izvoru življenia in so prispevali k temu, da so začeli iskati odgovor na to vprašanje v nastajanju pogojev za porajanje življenja.
Eksperimenti naravoslovcev so torej dokazali, da teorija samohotnega porajanja organizmov pri strogem znanstvenem preverjanju ne vzdrži kritike. Vendar je bilo nujno potrebno filozofsko posplošiti ugotovljene eksperimentalne podatke.
Če torej vitalizem, priznavajoč kakovostno mnogoličnost življenja, razlaga življenjske pojave z neko skrivnostno, nadnaravno “življenjsko silo”, pa mehanični materializem sicer priznava materialnost življenja, toda ne razume temeljne kakovostne razlike med živo in neživo materijo.
Marksistični filozofski materializem zavrača neznanstvena naziranja vitalistov in premaguje omejenost metafizičnega materializma glede pojmovanja življenja.
V nasprotju z idealizmom ugotavlja marksisticni filozofski materializem neločljivo enotnost med organsko in anorgansko materijo. Življenje je po svojem značaju materialno in predstavlja posebno obliko obstoja materije, ki je nastala v procesu zakonitega razvoja, ne pa kot rezultat delovanja nekakšnega duhovnega počela.
V nasprotju z mehaničnim materializmom ugotavlja dialektični materializem kakovostno svojevrstnost življenja, ki je nastalo iz nežive materije kot rezultat razvoja.
Organska materija ni nastala iz nič. Že materialisti starega veka so govorili, da iz nič ne nastane nič. Občutljivost je rezultat razvoja določene lastnosti materije – odražanja. Odražanje pa je notranja lastnost sleherne materije. Sleherno telo anorganske materije lahko odraža temperaturo zraka, pa tudi njegovo vlažnost itd. Lenin v knjigi “Materializem in empiriokriticizem” pripominja, da v “temeljih same zgradbe materije” lahko domnevamo obstoj lastnosti, sorodne občutljivosti. “Logicno je, če domnevamo,” pravi Lenin, “da vsa materija razpolaga z lastnostjo, ki je v bistvu sorodna občutljivosti, lastnosti odražanja.”153
Odražanje kot notranja lastnost materije je sorodno, vendar ni istovetno z občutljivostjo, ki je lastna samo visoko organizirani materiji. Odražanje, notranja lastnost anorganske materije, se je z razvojem narave spremenilo v občutljivost.
Pot za raziskavanje vprašanja o izvoru organske materije je sodobnemu naravoslovju pokazal marksistični filozofski materializem. Po njegovem nauku vsebuje anorganska materija možnost nastanka bitij z občutki, toda ta možnost se spremeni v resničnost šele na določeni stopnji njenega razvoja, ko obstajajo določeni pogoji. Značaj same materije, je poudarjal Engels, vsebuje tisto, kar je nujno privedlo do razvoja mislečih bitij, in sicer tam in tedaj, kjer in ko so bili za to podani ustrezni in primerni pogoji.
Sodobne ugotovitve iz astronomije, geologije, kemije in biologije potrjujejo zaključek dialektičnega materializma, da je nastala organska materija iz anorganske pod vplivom naravnih materialnih sil. Na drugi strani pa služi ta logični zaključek sodobnemu naravoslovju kot napotilo za raziskavanje konkretnih oblik prehoda od neobčutljive k občutljivi materiji. “Materializem jasno postavlja to še nerešeno vprašanje, s čimer sili k njegovi rešitvi, sili k nadaljnjemu eksperimentalnemu raziskavanju …”154
Ko zanost analizira kemijsko sestavo živih bitij, na eni strani ugotavlja, kako globoko se razločujejo od nežvih teles narave, na drugi strani pa ugotavlja enotnost njihove sestave z neživo naravo. Sorodnost in enotnost živih bitij z neživo naravo je v tem, da konec koncev najdemo v živem organizmu iste kemijske elemente kakor v neživi naravi. Doslej niso v organizmih odkrili niti enega kemijskega elementa, ki bi ga ne vsebovala tudi anorganska narava. V telesu sleherne živali ali rastline, v sleherni celici najdemo precejšnjo množino vode, ki sestoji iz istega kisika in vodika; v krvi in drugih sokih ali staničju živali najdemo različne soli. Pri sežiganju živalskih ali rastlinskih organizmov ostaja pepel, v katerem lahko ugotovimo celo vrsto enostavnih spojin, ki so zelo razširjene v anorganskem svetu.
Vsa ta dejstva nesporno dokazujejo globoko povezanost, medsebojno odvisnost in enotnost med živo in neživo naravo. Žive celice dobivajo gradivo in hrano za svoj obstoj iz obdajajoče jih nežive narave.
Hkrati z znaki sorodnosti in enotnosti kemijske sestave pa obstoje tudi globoke razlike v kemijski zgradbi živih bitij in neživih teles narave. Čeprav so soli, ki jih vsebuje sleherna celica živali ali rastline, še tako važne za žive organizme, vendarle sestoji osnovno gradivo živih bitij iz posebnih kemjiskih spojin, lastnih samo živemu organizmu. Te snovi, ki predstavljajo podlago naše telesne zgradbe, imenujemo organske snovi.
Sodobna biokemija – zlasti biokemična rariskavania akademika Vernadskega in njegovih učencev – je ugotovila, da sestavljajo organske snovi, ki tvorijo materialno osnovo vseh znanih organizmov, skoraj vsi kemijski elementi periodičnega sistema. Med temi elementi ima posebno mesto ogljik. Organske snovi, ki so osnovno gradivo živih bitij, vselej vsebujejo ogljik. V organskih snoveh se nahaja ogljik v zelo zapletenih spojinah s kisikom, vodikom in dušikom. Glede na način in značaj teh spojin nastaja pet osnovnih skupin organskih snovi, iz katerih sestoji naše telo. Ene se imenujejo ogljikovi hidrati, druge maščobe, tretje beljakovine, četrte lipoidi, pete vitamini. K ogljikovim hidratom prištevamo tudi sladkor in škrob. Ogljikovi hidrati in maščobe vsebujejo razen ogljika le kisik in vodik. Kemijska sestava beljakovin je mnogo bolj zapletena: razen ogljika, kisika in vodika sodeluje v njihovi sestavi še dušik, pa tudi manjše množine žvepla in fosforja, včasih železa, magnezija itd.
Sodobna znanost je dognala, da so ravno beljakovine najvažnejši nosilci življenja, ravno beljakovine sestavljajo osnovno maso žive celice (protoplazma). Engels pravi, da je življenje oblika bivanja beljakovin, in ta oblika bivania je v bistvu ravno nenehno obnavljanje kemijskih sestavin teles. Niti enega organizma ni, ki ne bi vseboval v svoji sestavi beljakovin. Samo tam, kjer so beljakovine, se lahko razvijajo tisti pojavi, ki sestavljajo najvažnejšo razliko med živim in neživim. Ravno v beljakovinah se razvijajo silno zapleteni procesi nenehnega presnavljanja snovi, ki sestoji v prebavljanju, dihanju, izločanju, rasti novih delcev in mase živega organizma, razpadanju in razkrajanju starih itd. Zato moramo iskati rešitev vprašanja o nastanku življenja na Zemlji predvsem v tem, da odkrijemo način in pota prvotnega nastanka beljakovin, ki so osnovna sestavina celične zgradbe in njene žive protoplazme.
Število različnih vrst beljakovin, ki se med seboj kakovostno razločujejo, je zelo veliko. Protoplazma najmanjše celice, ki jo opazujemo pod drobnogledom, vsebuje na tisoče raznovrstnih beljakovin. Če dodamo še to, da vsebuje celična protoplazma tudi veliko število ogljikovih hidratov, maščob in maščobam sorodnih snovi, zapletene spojine različnih mineralmih soli in, naposled, veliko število tako imenovanih mikroelementov, ki imajo vlogo katalizatorjev nam bo postalo jasno, kako zelo zapletena je zgradba žive celice.
Hkrati pa proučevanje kemijske sestave beljakovin in nenehnega medsebojnega učinkovanja med živo celico in obdajajočo jo anorgansko okolico ne pušča nobenega dvoma, da so vse te silno zapleteno zgrajene beljakovine sestavljene iz istih enostavnih kemijskih elementov in da so torej nastale iz nežive narave. Pogoj za nastanek življenja so tiste organske spojine, ki so prvotno nastale iz anorganske materije. Sodobna znanstvena raziskavanja nam kažejo, da so najenostavnejše kemijske snovi, iz katerih so zgrajeni živi organizmi, lahko šele v določenih pogojih s svojim spajanjem ustvarile temelje za nastanek življenja.
Splošno karakteristiko razvoja narave podaja tovariš Stalin v delu “Anarhizem ali socializem?”
“Zemlja je bila nekoč razbeljena ognjena krogla, nato se je polagoma ohladila, potem so se razvile rastline in živali, v teku razvoja živalstva so se pojavile določene vrste opic, za vsem tem pa se je pojavil človek.
Tak je bil v splošnem razvoj narave.”155
Ko se je naša Zemlja ločila od svojega središča – Sonca, je morala biti spočetka žareča plinasta masa. Pri taki visoki temperaturi niso mogoče nobene kemijske spojine: v žareči obliki ostane nevezan celo vodik in se ne spaja s kisikom v vodne pare. Šele po milijonih letih se je Zemlja lahko toliko ohladila, da so se v njeni atmosferi pojavile vodne pare.
Ko se je Zemlja začela ohlajati, je moral ogljik, ki je bil izpočetka v plinastem stanju, padati v obliki žarečih kosmov na razbeljeno jedro Zemlje. (Fizikalni eksperimenti dokazujejo, da se ogljik ne tali, ampak se pri visoki temperaturi 3500 stopinj vplini, t. j. neposredno preide v plinasto stanje; zato je moral ogljik pri ohlajanju zemeljske površine padati na zemljo ne v obliki “dežja‹, ampak v obliki kosmov – “snega”.) V razbeljenem jedru Zemlje se je moral ogljik, ki je padal iz atmosfere, srečavati in spajati s tekočimi kovinami, zlasti z železom, pri nadaljnjem ohlajanju pa se je moral z njim spajati v kemijske spojine, imenovane karbide.
Trdna lupina, ki se je napravila okoli zemeljskega jedra, je bila izpočetka še zelo tanka in slabotna. Ko je ta lupina pokala in so se ognjeno tekoče mase izlivale na površino, so se morali karbidi spajati v kemijske spojine s plini iz atmosfere. V takšnih pogojih, kakor kažejo raziskavanja kemikov, so morale nastajati prve organske spojine. Že Mendelejev je dognal, da pri učinkovanju vodnih par na železov karbid nastaja pri visoki temperaturi snov, zelo podobna nafti in ki podobno kakor nafta sestoji iz ogljikovodikov, t. j. spojin ogljika z vodikom. Na ta način nastali oglikovodiki so v nadaljnjem razvoju služili kot gradivo za nastajanje drugih, bolj zapletenih organskih spojin.
Ko se je zemeljska temperatura toliko znižala, da so se vodne pare v atmosferi zgostile in so nastali praoceani, so bile v teh praoceanih raztopljene različne organske snovi. V vodi so se te snovi polagoma spajale na najrazličnejše načine, zato so se njihovi delci neprenehoma večali in komplicirali. Tako so na Zemlji v praoceanih nastale mnogolične kemijske snovi. Minilo je še mnogo milijonov let, preden se je temperatura na zemeljski površini toliko znižala, da so se lahko razvile še bolj zapletene spojine. Toda potrebni so bili posebni pogoji in redke kombinacije zapletenih kemijskih snovi, da so se njihove enostavne spojine spremenile v komplicirano zgradbo žive beljakovine, t. j. da so nastale prve zapletene spojine, ki so imele v zarodku lastnost življenja.
Zaključki sodobne znanosti o nastanku življenja iz nežive, anorganske narave se načelno razločujejo od neznanstvene teorije o samohotnem porajanju organizmov. Nastajanja življenja si ne smemo predstavljati v obliki trenutnega dejanja, kakor so mislili ljudje, ki se verjeli, da se bakterije lahko zaredijo iz gnijočega mesa.
Nastajanja življenja si torej ne smemo predstavliati kot nenadni proces trenutnega porajanja, ampak kot nepretrgan proces zaporednih skokovnih prehodov od enostavnih spojin k bolj zapletenim. Niso bili nujni samo določeni pogoji, ampak tudi velikansko časovno obdobje milijonov in milijonov let, da so iz enostavnih kemijskih elementov v celi vrsti zaporednih etap in skokov lahko nastale prve oblike organske snovi. Prva organska snov je morala biti po svoji organski sestavi in zgradbi mnogo bolj enostavna od najbolj enostavne bakterije in šele po dolgi vrsti zapletenih procesov in izpopolnjevanj je lahko pokazala prve lastnosti življenja (presnavljanje, občutljivost itd.).
Dialektična rešitev vprašanja o izvoru življenja, ki so jo pokazali Engels, Lenin in Stalin, je našla svojo vsestransko potrditev v eksperimentalnih raziskavanjih sodobne znanosti.
Že v začetku XIX. stoletja se je nemškemu kemiku Wöhlerju posrečilo na umeten način ustvariti iz anorganskih snovi organsko snov – sečnino. Za Wöhlerjem je kemija napravila nad sto tisoč različnih organskih snovi, in sicer razne maščobe, ogljikove hidrate, celo vrsto hormonov in vitaminov.
Velik pomen so imela odkritja francoskega učenjaka Berthelota. Berthelot je pokazal pot za umetno izdelovanje maščob iz enostavnejših organskih snovi. Prvi je odkril, kako se na umeten način iz glicerina in maščobnih kislin dobe polnovredne maščobe. Nadalje je odkril način pridobivanja glicerina in maščobnih kislin iz ogljika, vodika in kisika. Na temelju Berthelotovih ugotovitev je znanost pokazala, da je sposobna graditi iz najenostavnejših elementov takšno bistveno sestavino živega organizma, kakor so različne maščobe.
Kasneje je znanost proučila način umetnega pridobivanja ogljikovih hidratov. Ruski kemik Butlerov (1828 do 1886) je prvi dokazal, da lahko dobimo neko sladkorno snov, če segrevamo formalin z apneno vodo. Ta snov je zelo blizu tisti, ki jo neprenehoma izdelujejo rastline in ima velikanski pomen v njihovih življenjskih procesih.
Veliki ruski učenjak. Timirjazev je pojasnil, kako organske snovi, ogljikovi hidrati, nastajajo iz anorganskih snovi v zelenih listih rastlin s pomočjo sončne energije.
V začetku XX. stoletja je nemški učenjak Emil Fischer proučil način umetnega pridobivanja najenostavnejših, beljakovinam podobnih snovi. Ta snov niti zdaleč še ni prava beljakovina in nima znakov življenja, vendar je zelo zapletena in se po svojem sestavu bliža najenostavnejšim beljakovinam.
Velikanske uspehe v umetnem pridobivanju beljakovinam podobnih snovi je dosegla sovjetska biokemija. V laboratoriju akademika Bacha je uspelo napraviti raztopine (zmes formalina s prusko ali cianovo kislino), v katerih se po določenem času oblikujejo snovi, ki po svojih lastnostih spominjajo na najboli enostavne beljakovine. Doslej sicer še ni uspelo napraviti zapletenih beljakovin na umeten način, vendar pa sodobna kemija vzporedno z odkrivanjem notranje zgradbe beljakovin ustvarja čedalje bolj komplicirane organske snovi. Zato je rešitev vprašanja umetne sinteze žive beljakovine, če upoštevamo uspehe sodobne kemije, samo še vprašanje časa.
Hipotezo o nastanku življenja na Zemlji je podrobno obdelal sovjetski učenjak Oparin156. Ko Oparin razvija dalje nauk o tako imenovanih koacervatih, trdi, da nastajajo koacervati tako, da mešamo raztopine beljakovinskih in drugih visokomolekularnih organskih snovi. Ne glede na tekoče ali žoličasto stanje imajo koacervati določeno strukturo; molekule in koloidni delci, ki jih sestavljajo, imajo določeno prostorno orientacijo in predstavljajo primitive zarodke bodočih, bolj zapletenih organizacij. Po raziskavanjih holandskega učenjaka Jounga so koacervati sposobni “absorbirati”, t. j. sprejemati iz obdajajoče jih okolice delce raztopljenih snovi in se z njmi kemijsko spajati. Oparin upošteva lastnosti koacervatov in prihaja do zaključka, da so te tvorbe pomenile zelo važno etapo v razvoju prvotnih organskih snovi, v procesu porajanja življenja.
V svoji teoriji o izvoru življenja na Zemlji akademik Oparin poudarja, da je bil odločilni vzrok za nastanek organske materije notranja diferenciacija materije na podlagi kemijskih in bioloških zakonitosti in pa – vnanji pogoji –pomanjkanje življenja na Zemlji. Slednja okoliščina je bila nujno potrebna, da bi se lahko razvijali silno dolgi procesi notranje preobrazbe organske materije tja do nastanka najenostavnejših organizmov. Če bi se danes pojavila na Zemlji taka organska snov, bi bila kmalu uničena in bi jo številni organizmi, ki so dobro pripravljeni na borbo za obstanek, požrli, preden bi prehodila vso dolgo pot evolucije.
Najstarejše oblike razvoja organskega sveta so torej za vedno izgubljene. Vendar pa razvoj naravoslovja prodira čedalje globlje v bistvo življenjskih procesov in nas bo morda v bodočnosti privedel do umetne ustvaritve življenja. Na drugi strani pa odkriva naravoslovje čedalje bolj primitivne oblike organskega življenja in gradi most med organskim in anorganskim svetom. V tem pogledu je velikega pomena nauk o virusih.
Virusi so povzročitelji številnih živalskih in rastlinskih bolezni. Virusi so ultramikroskopske velikosti (milijonski del milimetra) in jih ni bilo mogoče odkriti niti z drobnogledi niti z bakterialnimi filtri. Šele uporaba elektronskega drobnogleda, ki poveča stotisočkrat, je te nevidne povzročitelje infekcij pokazala človeškim očem. S stališča kemije so virusi velikanske molekule beljakovin brez stanične membrane. Beljakovine virusov se ostro ločijo od ostalih beljakovin, kar jih pozna kemija; zdi se, da so najbliže protoplazmi, s katero so povezane osnovne funkcije življenjske dejavnosti celic. Virus, kemijsko aktivna beljakovina, ima lastnost živega organizma – sposobnost za razmnoževanje. Vendar se za razliko od mikrobov beljakovina virusov lahko razmnožuje le tedaj, če pride v živo staničje določenega organizma.
Tako nam sodobna znanost dokazuje, da je med organsko in anorgansko naravo globoka medsebojna zveza.
Enotnost žive in nežive materije se izraža v tem, da se obe podrejata splošnim zakonom narave. Robert Mayer, Helmholtz in drug učenjaki so s svojimi raziskovanji dokazali, da se živalski in človeški organizem kakor vsa ostala narava podrejajo zakonu o ohranitvi energije. Energija v organizmih se ne poraja in ne izginja, ampak se spreminja iz enega stanja v drugo. Energija sončne svetlobe se n. pr. v zelenih delih rastlin spreminja v energijo škrobovih spojin, slednje pa, ko pridejo s hrano v naš organizem, se spreminjajo v energijo našega lastnega gibanja, v delo mišic in živcev. Razmerje med prejeto in oddano toploto je v organizmu strogo skladno in, če ju analiziramo, popolnoma ustrezata druga drugi.
Znanost potrjuje tudi nauk marksističnega filozofskega materializma o kakovostni svojevrstnosti organske narave. Z nastankom življenja se razvoj materije povzpne na višjo stopnjo. V življenjskih pojavih nastajaio in se očitujejo nove zakonitosti, lastne razvoju organskega sveta. Življenje se ne loči od nežive narave samo po kemijski sestavi, zunanji obliki ali sposobnosti za gibanje, vzetimi izolirano drug od drugega, ampak po vseh teh znakih skupaj. Le v enotnosti kemijske sestave beljakovin z njihovo zapleteno celično in necelično zgradbo in osnovnim znakom življenja – presnavljanjem, najdemo vse osnovne znake življenja.
Tudi anorganska telesa se spajajo drugo z drugim. Pri tem nastajajo nove snovi z drugačnimi fizikalno-kemijskimi lastnostmi. Toda anorganske snovi, ki se spojijo, pri tem prenehajo biti tisto, kar so bile poprej. Za razliko od tega pa je za presnavljanje, ki se razvija med organizmom in okolico, značilno, da se organizem nenehno obnavlja in regenerira. Engels je zapisal: beljakovina privzame “iz svoje okolice vase druge primerne snovi in jih asimilira, medtem ko se drugi, starejši deli telesa razkrajajo in izločajo. Druga, neživa telesa se med naravnim dogajanjem tudi spreminjajo, razkrajajo ali kombinirajo; toda pri tem nehajo biti to, kar so bila. Skala, ki je preperela, ni več skala; kovina, ki oksidira, se spremeni v rjo. Toda to, kar je pri mrtvih telesih vzrok propada, je pri beljakovini osnovni pogoj za obstoj”.157
Znanost konec koncev potrjuje nauk marksističnega filozofskega materializma o enotnosti mnogolične žive materije. Zoologi računajo, da živi na Zemlji približno milion različnih živalskih vrst. Botaniki so našteli nad 200 tisoč vrst višjih, listnatih rastlin in približno 120 tisoč vrst nižjih rastlin (haloge, gobe, lišaji). V tej mnogoličnosti organskega življenja ugotavlja znanost enoten izvor. Teorija o celicah nam kaže, da se enotnost vsega živalskega in rastlinskega sveta izraža tudi v zgradbi organizmov. Celica je tista praoblika, ki so po njenem razmnoževanju in diferenciaciji nastali in se razvili vsi organizmi (najenostavnejši organizmi so enocelični). Po zaslugi teorije o celicah, je pisal Engels, “se je odgrnila skrivnostna zavesa s procesa nastajanja, rasti in zgradbe organizmov. Dotlej nerazumljiv čudež se je pokazal kot proces, ki se razvija po zakonih, veljavnih za vse mnogocelične organizme”.158 Razvojna teorija pa je pokazala pot, po kateri se je v dolgotrajnem procesu razvila vsa mnogoličnost organskega sveta.
V razvoju naravoslovnih ved se lahko spreminjajo in se tudi v resnici spreminjajo predstave o poteh in načinih nastajanja življenja iz anorganske narave. Nespodbiten pa je nauk marksističnega filozofskega materializma, da je moralo življenje nekoč v pradavnih časih nastati iz nežive materije, iz nežive narave, na podlagi naravnih razvojnih zakonov, brez slehernega sodelovanja nematerialnih, duhovnih, “božanskih” sil. “Zgodovina razvoja narave v temelju spodkopava tako imenovani idealizem.”159
Marksistični filozofski materializem izhaja iz tega, da je občutek psihični proces, ki nastane kot rezultat učinkovanja zunanjih predmetov na naša čutila.
“Očividno zunanji pogoji dejansko obstajajo, ti pogoji so bili pred nami in bodo za nami, pri tem je njih dojemanje in spoznavanje tem laže mogoče, čim pogosteje in močneje delujejo na našo zavest … če gledam drevo in ga opažam, pomeni to le, da je že prej, preden se je rodila v moji glavi predstava o drevesu, obstajalo to drevo, ki je rodilo v meni ustrezajočo predstavo …”160
Klasično definicijo občutka je dal Lenin v svojem delu “Materializem in empiriokriticizem”. Lenin pravi: 1. da je občutek rezultat delovanja zunanjega sveta na naša čutila; 2. da je občutek pretvoritev energije zunanjega dražljaja v zavest: 3. da je občutek lastnost na poseben način organizirane materije, produkt njenega razvoja: 4. da izraža občutek neposredno povezanost zavesti z zunanjim svetom, občutek je odraz, podoba gibajoče se materije.
Sodobna znanost (psihologija, fiziologija in druge) na podlagi velikanskega gradiva potrjuje, da je občutek podoba gibajoče se materije, ki neposredno veže zavest z zunanjim svetom. Proces pretvarjanja energije zunanjega dražljaja v zavest je predmet psihologije, fiziologije in drugih ved. Te vede proučujejo, kako funkcionirajo čutila, kako se energija zunanjega dražljaja pretvori v fiziološko občutljivost, kakšni fizikalni in kemijski procesi pri tem nastajajo v čutilih, kako se fiziološki dražlijaji spremenijo v pojave duševnega življenja. Te vede tudi proučujejo značaj medsebojne povezanosti med fizikalno-kemijskimi procesi zunanjega sveta in fiziološkimi procesi v čutilih na eni strani, in med fiziološkimi procesi v čutilih in psihičnimi procesi v možganih na drugi strani.
Sodobna znanost na podlagi velikanskega gradiva potrjuje tezo marksističnega filozofskega materializma, da je občutek, ki se je razvijal zgodovinsko, hkrati z mislijo, zavestjo, najvišji produkt “na poseben način organizirane materije” (Lenin).
Naravoslovje se čedalje bolj bliža znanstvenemu odgovoru na vprašanje, kako daleč gre sposobnost občutljivosti, če se spuščamo navzdol po lestvici živih bitij.
Splošna lastnost organske narave je reagiranje. Vsi organizmi so sposobni reagirati na učinkovanje zunanje okolice. Sleherno živo bitje mora za ohranitev sebe in svoje vrste tako ali drugače učinkovati na okolico, v kateri živi. Učinkovati – pomeni, s takšnimi ali drugačnimi zunanjimi ali notranjimi spremembami odgovarjati na dražljaje, delujoče na organizem. Reagiranje nastaja hkrati z življenjem in se pojavlja že pri medsebojnem učinkovanju med živo beljakovino in njeno hrano. Živ organizem lahko bolj ali manj aktivno reagira na zunanje dražljaje. Reagiranje organizmov se lahko izraža ne le v obliki te ali one aktivnosti, ampak tudi v obliki določenih notranjih presnavljanj in drugih fizioloških procesov.
Reagiranje je lastno vsem živim organizmom, njegova pojavna oblika pa je pri različnih živalih in rastlinah različna in je odvisna od zgradbe organizma. V nekaterih primerih je reakcija na zunanje dražljaje elementarna, v drugih pa zelo zapletena. Če se z ostro trsko dotaknemo amebe pod mikroskopom, se bo začela ameba premikati v nasprotni smeri dražljaja. Ali z drugimi besedami, ameba kaže obrambno gibanje. Naravoslovci (Jacques Loeb itd.) so ugotovili, da hranilne snovi najmočneje delujejo na tisti del protistovega telesa, ki je usmerjen k dražljaju. Zaradi njihovega učinkovanja se protisti gibljejo v smeri hranilnih snovi.
Reagiranje kot lastnost žive materije imajo tudi rastline. Rastline težijo k svetlobi in reagirajo na spremembe v smeri in intenzivnosti svetlobnih žarkov, ki padajo nanje; sončnica n. pr. se obrača k soncu. Rastlina se ne obrača zato k svetlobi, ker to “želi”, ampak zato, ker fizikalno-kemijski procesi, ki se razvijajo pod vplivom sončnih žarkov, različno vplivajo na določene dele rastlin. Rastline reagirajo tudi na kemijske elemente v zemlji: nekatere elemente asimilirajo, drugih se izogibajo.
Reagiranje še ni psihični proces, kajti za “razvoj zavesti je nujen tak ali drugačen ustroj organizma in razvoj njegovega živčnega sistema”.161 Toda reagiranje je tista fiziološka osnova, na kateri v procesu razvoja živih bitij nastajajo različne vrste občutkov. V organizmu nižjih vrst živih bitij je v obliki zarodka vsebovano tisto, kar v teku časa, v prehodu iz nižjih bitij k višjim, vodi do nastanka in razvoja čutil in živčnega sistema.
“Prvo živo bitje še ni imelo nikake zavesti,” pravi tovariš Stalin, “imelo je le sposobnost reagiranja in prve zarodke občutkov. Občutljivost se je nato pri živalih postopoma razvijala in prehajala počasi v zavest, ustrezno razvoju ustroja nihovega organizma in živčnega sistema.”162
Pri najenostavnejših živih bitjih, n. pr. pri amebi, ni živčnega sistema in čutil. Živčni sistem se prvič pojavi163 pri mehkužcih (coelenterata), kjer sestoji iz posameznih, po organizmu razmeščenih celic. Nadaljnja stopnja v razvoju živčnega sistema je vozlato ali verižno živčevje (pri črvih). Pri deževniku so živčni vozli povezani med seboj v nekakšno verižico; med živčnimi celicami obstoji svojevrstna delitev funkcij: nekatere izmed njih – tako imenovane čutne živčne celice – imajo nalogo, da predajajo dražljaj od periferije k centru, druge – tako imenovane gibalne živčne celice – predajajo dražljaj od centra k mišicam. Pri živalih z vozlatim živčevjem se prvič pojavi reakcija, ki ima značaj refleksa.
Živčni sistem se je dalje razvijal v dveh smereh: pri nevretenčarjih se medsebojno povezani živčni vozli čedalje bolj komplicirajo, pri vretenčarjih pa se živčni vozli spajajo v splošno živčno deblo, ki je dobilo ime centralnega živčnega sistema (hrbtenjača in možgani). Pri vretenčarjih imamo delitev živčnega sistema na periferni in centralni sistem. Ravno na podlagi razvoja centralnega živčnega sistema se v glavnem izpolnjuje in razvija višja živčna dejavnost vretenčarjev. Hrbtenjača in možgani se diferencirajo, in iz slednjih se izoblikuje možgansko deblo in možganski hemisferi. Osnovni činitelj v razvoju centralnega živčnega sistema vretenčarjev je osredotočenje njegovih funkcij v možganih s pretvoritvijo prvotnih centrov v prevodne, posredovalne instance. Čim bolj je razvit živčni sistem, tem večji so možgani v primeri s hrbtenjačo. Pri človeku najbližji človeški opici, šimpanzu, tehtajo možgani 15-krat več kakor hrbtenjača, pri človeku pa – 49-krat več.
Tako se je z evolucijo živali izpopolnjeval in se visoko razvil živčni sistem, izvršujoč dve zelo važni, medsebojno povezani nalogi: prvič, združitev dejavnosti vseh organov v eno celoto, drugič, nenehno prilagajanje in medsebojno učinkovanje med organizmom in zunanjim svetom. Brez harmonične dejavnosti vseh organov telesa si ni mogoče misliti niti obstoja organizma niti medsebojnega učinkovanja med organizmom in zunanjim svetom.
Razvoj centralnega živčnega sistema je neločljivo povezan z razvojem čutil, ki odražajo objektivni svet. Sposobnost zaznavati zunanje in notranje dražljaje občutljivost v elementarni obliki – imajo organizmi že na zgodnji razvojni stopnji. Nadaljnja evolucija je privedla do diferenciacije in specializacije čutil in občutljivosti. Razvoj živčnega sistema, čutil, je pogoj za čedalje bolj zapletene oblike vedenja in psihičnega življenja živali.
Čim bolj zapleten in popoln je živčni sistem živali, tem bolj precizni in raznovrstnejši so njeni občutki, tem bolj zapletena je njena duhovna dejavnost. Živčni procesi predstavljajo materialni substrat vseh psihičnih pojavov. “Občutki so funkcija centralnega živčnega sistema.”164
Znanost potrjuje trditev materializma, da so občutki rezultat neposrednega učinkovanja zunanjega sveta na naša čutila in so oblika zveze živega organizma z zunanjim svetom. S posredovanjem občutkov tipa dobimo predstavo o trdoti, gladkosti, hrapavosti in podobnih lastnostih teles, ki se jih dotika koža. Občutki vonja nastanejo tedaj, če z zrakom vred vdihavamo tudi te ali one dišeče snovi. Občutki okusa nastanejo, če raztopljene snovi razdražijo tako imenovane okusne čutnice. Občutke sluha povzroča delovanje zračnih valov na slušne organe. Ti valovi predstavljajo začasno zgostitev in razredčenje zraka. Občutke vida povzroča delovanje svetlobe na vid, t. j. delovanje elektromagnetnih valov z dolžino od 390–780 milimikronov (milimikron je ena milijoninka milimetra). Vsako določeno barvo povzročijo valovi določene doline in jakosti. Najdaljše valove z najmanjšim številom tresljajev v sekundi ima rdeča barva; najkrajše, z največjim številom tresljajev pa vijoličasta. Različni valovi z vmesno dolžino dajejo občutke različnih barv: oranžne, rumene, zelene, modre, sinje. Bela barva nima nobene določene valovne dolžine, ampak nastane pri sočasnem učinkovanju vseh barv spektra na človeško oko ali pa določenih parov teh barv, imenovanih komplementarni barvni pari.
Razen petih čutil – vida, sluha, vonja, tipa in okusa – pozna sodobna zanost165 še druge sisteme, različne občutke, ki odražajo resničnost: občutke gibanja (tako imenovani kinestetični), občutke ravnotežja ali položaja telesa (statični), organske občutke (glad, žejo, bolečine, občutenje notranjih organov itd.).
Tip je posebna vrsta čuta, ki je lasten predvsem človeku in ki se je razvil kot rezultat dela. Profesor S. M. Kravkov pripominja, da tip ni enotno čutilo. Lastnosti občutkov, ki spadajo v splošno skupino občutkov tipa, so zelo različne. Imamo občutek dotikljaja, pritiska, toplote, mraza, bolečine itd. Zato moramo znotraj tistega, kar navadno imenujemo “tip”, razločevati celo skupino posebnih sistemov.
Občutek kot rezultat učinkovania zunanjega sveta na naša čutila je torej odvisen od zunanjega sveta, hkrati pa tudi od strukture in stanja teh organov. Na eni strani ima subjektivni značaj, na drug strani pa je odraz objektivnih lastnosti, odraz vsebine stvari. “Občutek”, pravi Lenin, “je subjektivna slika objektivnega sveta.”166
Višji sesalci, zlasti človek, nimajo nekakšnega nakopičenja “neopredeljeno občutljivih” celic, ampak zapletene, visoko specializirane receptorje (čutila). Nekateri izmed njih služijo za sprejemanje vidnih občutkov, drugi slušnih, tretji toplotnih itd. Z očmi ne moremo sprejemati glasov, ne moremo poslušati, prav tako, kakor tudi uho ne more videti barve in koža na palcu ne zaznavati okusa. Dražljaj slušnega živca da vselej samo slušne obeutke, dražljaj vidnega živca pa vidne občutke. Eden in isti zunanji vzrok poraja pri različnih čutilih različne občutke, pač glede na značaj določenega čutila. Mehanski učinek, n. pr. udarec, sunek, pritisk, povzroči v očeh občutek svetlobe in barv, v ušesu donenje, na koži občutke tipa. Električni dražljaj, če deluje na oko, uho, jezik ali kožo telesa, poraja kakovostno različne občutke: vidne, slušne, okusne in tipne.
Tudi kožni receptorji so specializirani. Na področju kožnih občutkov dajejo nekateri živci le občutek dotika, drugi toplote, tretji bolečine. Okusne čutnice na jeziku so tako diferencirane, da nam dajejo nekatere le občutek sladkega, druge samo slanega, tretje samo grenkega, četrte samo kislega.
To specifičnost zaznavanja naših čutil skuša izmaličiti tako imenovani “fiziološki” idealizem. Fiziološki idealisti trdijo, da so občutki (barve, vonja, zvoka itd.) pogojno odvisni v celoti in izključno od fiziološke organizacije subjekta. Idealisti mislijo, da na svetu ni nobenih barv, zvokov, vonjev, da so to le plodovi občutkov. S stališča “fiziološkega. idealizma, obstajajo zeleni listi drevesa samo tedaj, kadar pogledamo na drevo, barva listov pa takoj izgine, ko zapremo oči.
Nemški fiziolog XIX. stoletja Johannes Müller, utemeljitelj nauka o tako imenovani specifični energiji čutnih živcev, je trdil, da lastnosti naših občutkov niso odvisne od lastnosti materialnih agensov, ampak od specifičnosti naših čutnih živcev in čutil. Sveta ne moremo količkaj adekvatno odražati zato, ker lastnosti občutkov odražajo samo stanja in posebnosti čutil zaznavajočega subjekta. G. Helmholtz, Müllerjer pristaš, je menil, da lastnosti naših občutkov, najsi bo svetloba al toplota, zvok ali okus, niso odvisne od določenega zunanjega subjekta, ampak od tistega živca, ki zaznava občutek. Če imate radi paradokse, je pisal Helmholtz, tedaj lahko rečete naslednje: svetloba je takrat svetloba, kadar deluje na odprto oko.
Sodobni “fiziološki” idealizem skuša izmaličiti najnovejša odkritja fiziologije. M. Levy, J. Kries itd. so nastopili s posebnimi monografijami, ki so namenjene “najnovejši” utemeljitvi fiziološkega idealizma. “Fiziološki” idealizem oznanja tudi angleški fiziolog E. Starling. Starling piše naslednje: “Značaj občutkov nima nič skupnega s tistimi fizičnimi pojavi, ki ta občutek porajajo, ampak je odvisen samo od lastnosti zaznavajočega čutila.”167 “Fiziološki” idealizem brani danes znani angleški fiziolog J. Haldane sen. (oče Haldanea jun., ki zagovarja dialektični materializem).
“Fiziološki” idealizem je v kričečem protislovju z znanostjo in prakso, ki dokazujeta, da so občutki podobe zunanjih stvari. Zasluga, da je razkrinkal reakcionarno bistvo “fiziološkega” idealizma, gre V. I. Leninu. Lenin je pokazal, da J. Müller pri proučavanju mehanizma naših čutil v njhovem odnosu do občutkov – tega vprašanja ni znal dojeti dialektično-materialistično.168 Ko Lenin kritizira Müllerja in njegove pristaše, pripominja, da “fiziološki” idealizem “pomeni samo to, da se je ena šola naravoslovcev na določenem področju naravoslovja skotalila k reakcionarni filozofiji, ker ni znala naravnost in takoj preiti od metafizičnega materializma k dialektičnemu materializmu”.169 Z metafizičnim absolutiziranjem specifičnih posebnosti čutil pridejo “fiziološki” idealisti do tega, da gledajo nanje kot na določilni vir kakovostnih posebnosti občutkov. Toda če so dobljeni vtisi odvisni od tistih čutil, ki posredujejo njihovo nastajanje, to še nikakor ne pomeni, da so ti vtisi subjektivni. Občutki barve, zvoka, vonja, okusa itd. so subjektivni le po svoji obliki, po svoji vsebini pa so objektivni, ker sestavliajo njihovo vsebino lastnosti objektivnih stvari, lastnosti, ki prihajajo na dan pri učinkovanju objektivnih stvari na čutila. V teh lastnostih se na svojevrsten način izražajo fizikalne, kemijske, biološke in podobne lastnosti stvari. Občutki barve odražajo v subjektivni obliki tresljaje objektivno obstoječih svetlobnih valov. Lastnosti svetlobnih valov, da porajajo pri učinkovanju na oko občutke barve, se izražajo v odnosu (delovanju) teh svetlobnih valov na organe vida, vendar pa niso plod tega odnosa in se ne reducirajo nanj. Te lastnosti so le odraz objektivnih, od organov vida neodvisnih lastnosti svetlobnih valov.
Občutki so torej odvisni predvsem od materialnega agensa, t. j. od fizikalno-kemijskih učinkov zunanje okolice na čutila. Hkrati s tem pa so občutki odvisni tudi od posebnosti strukture čutil, od stopnje občutljivosti in razdražljivosti organov, s katerimi si pomagajo naša čutila. Resnično zanstveno razlago zakona o specifičnosti naših čutil daje torej samo dialektični materializem.
Neutemelienost “fiziološkega” idealizma so dokazali podatki o biološki evoluciji organizmov. Specifičnost čutil ni lastnost, katero bi imeli organizmi vnaprej že od vsega začetka, ampak je produkt dolgotrajne evolucije živih organizmov, ki so se v procesu biološkega razvoja prilagajali čim boljšemu zaznavanju nanje delujočih agensov. Nekoč so bila čutila nekaj nediferenciranega, nekaj, kar je na enak način reagiralo na različne oblike dražljajev: šele v tisočletnih spremembah so se čutila razvila v specializirane aferentne sisteme. Tudi raziskovanja akademika Pavlova, ki je osvetlil mehanizem živčne dejavnosti, zlasti delovanje čutil, spodkopavajo koncepcijo “fiziološkega” idealizma in pričajo v korist teorije odražanja.
Neznanstvenost poizkusov “fiziološkega” idealizma, da bi absolutiziral specifične posebnosti čutil, dokazujejo tudi dognanja sodobne psihofiziologije, ki pravi, da lahko vsi naši čutni sistemi bolj ali manj vplivajo drug na drugega. Medsebojno učinkovanje čutil je poudarjal že Engels. “Že davno je priznano,” pravi Engels, “da sta vonj in okus sorodna, medsebojno povezana čuta, ki zaznavata medsebojno povezane, morda celo istovetne lastnosti; vid in sluh zaznavata nihanje valov. Tip in vid se medsebojno tako dopolnjujeta, da na podlagi vidne predstave določene stvari lahko mnogokrat povemo vnaprej, kakšen bo naš občutek, če jo potipljemo.” Dragocene podatke o medsebojnem učinkovanju čutil je nakopičila ruska znanost. Akademik Lazarev je (leta 1905) opisal eksperimente, ki so pokazali, da osvetlitev oči povzroči, da se nam dozdevajo slušni zvoki močnejši. Eksperimenti profesorja S. V. Kravkova so dognali medsebojno zvezo med vidom in sluhom: med trajanjem slušnega dražljaja se menja ostrost vida in pada občutljivost za oranžno-rdeče žarke.
Naravoslovje torej potrjuje misel, ki jo je napisal Lenin v knjigi “Materializem in empiriokriticizem”, da ni bilo navedeno in ne more biti navedeno niti eno dejstvo, ki bi ovrglo naziranje, da je občutek slika zunanjega sveta.
Nauk dialektičnega materializma o prvotnosti materije in drugotnosti občutkov, zavesti ni le v nasprotju z idealizmom, ampak tudi z vulgarnim materializmom. Če idealisti subjektivno absolutizirajo, pa vulgarni materialisti zanikavajo svojevrstnost subjektivnega in gledajo na občutke kot na enostavne mehanične odtiske objektov v človeških možganih. S stališča vulgarnih materialistov se zdi, da obstoji “barva sama na sebi”, “toplota sama na sebi”, “zvok sam na sebi” itd., ki jih odražajo ustrezni občutki.
Po naziranju dialektičnega materializma podoba predmetov ni niti predmet sam niti njegov dvojnik. Če n. pr. govorimo o odražanju predmeta v fotografski kameri, bi bilo smešno, če bi mislili, da se v njej reproducira predmet kot tak, ali pa da imamo n. pr. v zrcalu opravka s svojim dvojnikom. “Predmeti naših predstav”, pravi Lenin, “se ločijo od naših predstav, stvar sama na sebi se loči od stvari za nas, ker je slednja – le del ali ena stran prve.”170 Sorodnost predstave s predmetom ni torej enostavna, mehanična sorodnost, ampak zapletena in protislovna sorodnost. Zaznavajoča materija, živo bitje na svoj lasten način, na podlagi svojih posebnosti (notranjih zakonitosti) odraža učinkovanje zunanjih predmetov in procesov.
Rdeča barva “sama na sebi” ne obstoji, obstoje pa svetlobni valovi z dolžino od 610 do 780 milimikronov, ki delujejo na našo očesno mrežnico in povzročajo občutek rdeče barve. “Če je občutek barve odvisen samo od mrežnice (kot vas sili k priznanju naravoslovje), tedaj to pomeni, da svetlobni žarki proizvajajo občutek barve, ko padajo na mrežnico. To pomeni, da obstoji zunaj nas, neodvisno od nas in naše zavesti gibanje materije, recimo valovanje etra z določeno dolžino in določeno hitrostjo, valovi, ki proizvajajo v človeku občutek te ali one barve s tem, da delujejo na mrežnico. Prav takega mnenja je tudi naravoslovje.”171
Naravoslovje torej potrjuje tezo dialektičnega materializma o zapletenosti in protislovnosti odrazov v naših občutkih zunanjega sveta. Sleherna zunanja reakcija n. pr. ne poraja občutka. Mnogo zunanjih učinkov ne poraja občutkov bodisi zato, ker so premočni, ali pa zato, ker so preslabotni. S prostim očesom ne vidimo številnih mikroskopičnih sprememb, ki se dogajajo okrog nas, ne vidimo zvezd, manjših od zvezd šeste veličine, v pitni vodi ne zaznavamo soli in kislin, ki so v njej koncentrirane v neznatni količini, ne občutimo prahu, ki pada na našo kožo. Ne slišimo številnih vibracij obdajajočih nas teles, ker naše uho ne zaznava zvokov vseh višin, ampak je omejeno na določene predele: od 16–20 hercov172 do 15.000–22.000 hercov itd. Za nastanek občutka je torej potrebno, da intenzivnost dražljaja doseže določeno stopnjo, ki lahko v razdraženem čutilu in z njim zvezanih predelih centralnega živčnega sistema poraja proces draženja. Obstoj območij, v okviru katerih zaznavamo občutke, močno poudarja dialektično razmerje med količino in kakovostjo.
Čeprav morda niti ne občutimo dražljaja, ta dražljaj vendarle vpliva na nas. Eksperimenti profesorja B. M. Teplova so pokazali, da lahko vplivajo na vid tako slabotni svetlobni dražljaji, da jih niti sami ne zaznavamo. Profesor Kekčejev je ugotovil s svojimi eksperimenti, da neslišni zvok, ki je po intenzivnosti nihanj globoko pod mejo naše slušne zmožnosti, lahko opazno vpliva na občutljivost našega vida.
Najbolj zamotani so občutki pri človeku. Njegovi občutki so rezultat družbeno-zgodovinskega razvoja in se zato kakovostno razločujejo od živalskih občutkov. Te kakovostne spremembe so nastale in se oblikovale v procesu delovne aktivnosti človeka, ko je človek odkrival vedno nove in nove lastnosti in posebnosti predmetov zunanjega sveta. “Nastanek petih čutil – je produkt celotne svetovne zgodovine.”173 Dejavnosti čutil se pri človeku pridružuje dejavnost mišljenja, zato imajo naši občutki razumski značaj. “Orel vidi mnogo dlje kakor človek, toda človesko oko opaža v predmetih mnogo več kakor orlovo.”174
Idealistična filozofija proučuje mišljenje, zavest kot nekaj samostojnega, prvotnega in bodisi popolnoma zanika obstoj materialnega sveta ali pa spreminja zunanji svet v nekaj, kar je izvedeno iz mišljenja, iz občutkov. Idealisti trdijo, da misel lahko obstoji brez materialnega nosilca, brez možgan. Ideje, produkte človeških možgan, predstavljajo kot nekaj, kar je neodvisno od materialnih pogojev.
Idealistično naziranie o značaju našega mišljenja zagovarjajo številne smeri buržoazne psihologije.
Pristaši psihofizičnega paralelizma – Wundt, Ebbing haus itd. – trdijo, da psihično in fizično predstavljata dve vrsti pojavov, ki se kot dve vzporedni, paralelni liniji nikoli ne križajo in ne morejo učinkovati drug na drugega, ker se razlikujejo po svoji naravi. Po tej teoriji živi človek v dreh različnih svetovih, živi dvoje paralelnih življenj. Teorija psihofizičnega paralelizma je idealistična teorija, ki trga duševnost od njenih fizičnih in fizioloških osnov. Skladnosti med fizičnimi in psihičnimi pojavi ne pojmuje kot rezultat dejavnosti možgan, ki so materialni substrat duševnosti, ampak kot izraz dejavnosti neke nadnaravne sile, ali pa razglaša, da te skladnosti ni mogoče razložiti na znanstven način.
Drugi idealisti na področju psihologije – Stumpf, Hartmann itd. – zagovarjajo stališče medsebojnega psihofizičnega učinkovanja. Ti ljudje menijo, da psihično vpliva na fizično in nasprotno. Ker pa ta zvrst idealizma razmejuje duševnost od vsega materialnega, od dejavnosti možgan, ravno tako spreminja duševnost v samostojno duhovno bistvo, ki je po mnenju nekaterih pristašev teorije o medsebojnem učinkovanju celo pogoj za njen obstoj. Osnovna napaka teorije medsebojnega psihofizičnega učinkovanja in teorije psihofizičnega paralelizma je v tem, da te dve buržoazni teoriji – s priznavanjem psihičnega in fizičnega kot zunanjih, medsebojno raznovrstnih bistev – slonita na dualističnih pozicijah.
Marksistični filozofski materializem postavlja nasproti idealizmu nespodbitno dejstvo, da ni mišljenja brez možgan. “Mišljenja ne moremo ločiti od misleče materije.”175 Že Dobroljubov je zasmehoval nesmiselne trditve idealistov in opozarjal, da je čutiti in misliti brez, možgan ravno tako nemogoče, kakor poslušati brez ušes in gororiti brez jezika. Ko Lenin kritiza Machove in Avenarijeve trditve, da obstoji misel brez možgan, imenuje to njihovo filozofijo brezmožgansko.
Mišljenje je funkcija možgan, njihova lastnost, njihov produkt: mišljenja ni mogoče ločiti od dejavnosti možgan. Možgani so organ mišljenja, njegov materialni nosilec. “Naša zavest in mišljenje sta – čeprav se zdita še tako nadčutna – produkt materialnega, telesnega organa – možgan.”176 Mišljenje, pravi Lenin, “je funkcija tistega posebno kompliciranega dela materije, ki se imenuje človeški možgani”.177
Tezo marksističnega filozofskega materializma, da so možgani organ mišljenja, so konkretizirali zaključki sodobne znanosti. Znanost potrjuje, da so možgani najvišji produkt zgodovinskega razvoja narave in predstavljajo najbolj zapleteno materialno obliko vseh njenih proizvodov. Veliki ruski fiziolog I. M. Sečenov (1829 do 1905) je dejal, da so možgani – “najbolj čudovit stroj na svetu”.178 I. P. Pavlov je imenoval možgane organ najbolj zapletenih odnosov živalstva do zunanjega sveta.
Sodobna znanstvena dognanja nam dajejo sliko o zapleteni zgradbi možgan. Skorja velikih polut človeških možgan sestoji iz 14–15 milijard živčnih celic različne velikosti. Celice velikih polut možganske skorje, ki sestavljajo približno 80 odstotkov teže človeških možgan, tvorijo nekaj sto, glede na histološko strukturo različnih polj, ki so žarišče živčevja.
Buržoazna psihologija, ki tiči v krempljih idealizma, je načelno mnenja, da je spoznavanje psihičnih pojavov naravoslovno-eksperimentalnimi metodami nemogoče, zato se rajši ukvarja s sholastičnimi razglabljanji o značaju duše. Delo ruskega zanstvenika I. M. Sečenova “Možganski refleksi” (1863) in druga dela, pa tudi eksperimentalna raziskavanja I. P. Pavlova in njegove šole, posplošenja Pavlova o višji dejavnosti živčevja, povezana v skladen nauk, vse to je postavilo trdne fiziološke temelje za zgraditev znanstvene psihologije. Ruska materialistična psihologija, ki je razkrinkala mehanizem nastanka človeškega mišljenja in razložila njegove psiho-fiziološke pogoje, je do temeljev razrušila lažnivo predstavo o obstoju nekakšne samostone duše. Mistična zavesa nad zapletenimi pojavi duševnega življenja se je raztrgala. Duše v religioznem smislu, kot nekakšnega nadnaravnega počela ni, obstoji pa duševno, psihično življenje kot pojavna oblika ali lastnost visoko organizirane materije.
Materialistični nauk Pavlova o višji dejavnosti živčevja je eden izmed naravoslovnih stebrov marksistično-leninske teorije odražanja. Nauk Pavlova proučuje vprašanja refleksov na fiziološki podlagi in odkriva fiziološke zakonitosti materialnih procesov, ki se razvijajo v možganski skorji in ki predstavljajo materialni substrat refleksov.
V boju proti idealizmu in religiji je imel velik pomen nauk I. P. Pavlova o pogojnih refleksih.179 Ta nauk je omogočil pravilno metodo proučevanja psihičnih procesov pri živali. Brezpogojni refleks je najnižja oblika živčne dejavnosti in je prirojen. V mnogih stotisočletjih in neštevilnih rodovih si je živčni sistem živali pridobil sposobnost biološko smotrnega gibanja in vegetativnih refleksov. Ti refleksi varujejo telo pred poškodbami in razdejanji, omogočajo pridobivanje, požiranje in sprejemanje hrane ter ohranitev vrste. Hkrati z brezpogojnimi refleksi pa opažamo pri živalih tudi pogojne reflekse, kakor jih je imenoval Pavlov. Pogojni refleksi nastajajo na podlagi brezpogojnih, vendar pa niso dedni kakor brezpogojni, ampak se pridobe individualno. Pogojni refleksi so višja oblika živalske dejavnosti. Če na podlagi brezpogojnih refleksov nastaja zapletena oblika obnašanja – instinkt, tedaj na podlagi pogojnih refleksov nastaja tako imenovana navada, oblika obnašanja, ki se razvije na podlagi instinktivnih nagnjenj med razvojem individualnih življenjskih izkušenj živali.
Nauk Pavlova o pogojih refleksih kot specifičnem tipu dejavnosti skorje velikih polut možgan je omogočil proučevanje zakonov duševnega življenja živali in človeka. Pavlov je eksperimentalno dokazal, da ima skorja velikih možganskih polut velikanski pomen pri prilagajanju živali življenjskim pogojem. Ta skorja je organ, ki oblikuje individualno pridobljene navade prilagajanja k zunanjemu okolju. Kot osnovni zakon višje živčne dejavnosti je štel Pavlov medsebojni odnos med dvema nasprotnima si procesoma v možganski skorji – dražljajem in zaviranjem.
Živali, ki so na nižji stopnji biološke lestvice, še nimajo skorje velikih možgan; dejavnost teh živali ima bolj enostaven značaj in jo uravnavajo manj razviti živčni organi, ki so v tako imenovanem podaljšanem hrbtnem mozgu in srednjih možganih. Pri višjih živalih, katerih dejavnost je neprimerno bolj komplicirana, pa ima, nasprotno, skorja velikih možganskih polut velikanski pomen. Na tej podlagi je napravil Pavlov naslednji zaključek: “Psihična dejavnost je rezultat fiziološke dejavnosti določene mase možgan.”180
Vloga velikih možganskih polut raste vzporedno s prehodom od nižjih vrst živali k višjim. V skladu z naraščanjem obsega možgan se komplicira tudi značaj dejavnosti določene živali. Če žabi popolnoma izrežemo veliki poluti morgan, se skoraj nič ne razlikuje od navadne žabe: prav tako lahko lovi muhe, se ogiblje ovir itd. Pri golóbu odstranitev velikih polut bolj okrni sposobnost duševne in sploh življenjske aktivnosti kakor pri žabi. Golob z izrezano možgansko skorjo se tudi lahko ogiblje nevarnosti, vendar ne spoznava več dobro predmetov in se ne plaši tistega, česar se boji normalni golob.
Tudi gibalne funkcije višjih živali so zelo odvisne od možganske skorje. Če mački izrežemo morgansko skorjo, mačka nekaj ur po operaciji lahko stoji in teka. Če pa opici izrežemo dele gibalne skorje možgan, se opica nikoli več ne giblje tako kakor poprej. Opazovanja ljudi pa so pokazala, da v vseh tistih primerih, ko sta poškodovani veliki možganski poluti, nastopijo motnje zavestne psihične dejavnosti.
Ravno skorja velikih možgan je pri človeku in živalih organ mišljenja. Akademik I. P. Pavlov je dejal, da pri psu konec koncev veliki možganski poluti neprenehoma na najrazličnejše načine analizirata in sintetizirata nanju delujoče dražljaje, kar moremo in moramo imenovati elementarno konkretno mišljenje. O tem, kako neposredno, konkretno delovanje zunanjega sveta na živalske receptorje poraja pri živalih enostavne elementarne oblike mišljenja, je pisal že Fr. Engels, ki je dejal, da nas vežejo z živalmi vse vrste razumske dejavnosti, te vrste se razločujejo le po razvojni stopnji.181
Možganski sistem je najbolj razvit pri človeku. V sorazmerju s telesno težo tehtajo človeski možgani mnogo več kakor pri vseh drugih živalih. Povprečna teža možgan znaša: pri človeku – 1360 gramov, pri konju 650 gramov, pri biku 500 gramov, pri gorili 400 gramov. Samo pri slonu tehtajo možgani 4600 gramov, pri kitu pa 2800 gramov, vendar je to glede na telesno težo mnogo manj kakor pri človeku. Teža kitovih možgan predstavlja 1/10.000 del njegove celotne telesne teže, pri človeku pa le 1/46 del telesne teže. Pri človeku so veliki možgani mnogo bolj razviti kakor pri živalih in sestavljajo po svoji teži 4/5 vseh možgan. Za človeške možgane je značilno, da so zelo razviti v smeri čela, temena in senc. Ti deli možgan imajo v duševnem življenju zelo velik pomen. V zvezi z njimi je nastanek takšnih duševnih funkcij, kakor je n. pr. govor. I. P. Pavlov je dejal, da je funkeija govora prinesla popolnoma novo načelo v dejavnost možgan.
Človeško mišljenje se temeljito razločuje od živalske duševnosti. Človeško mišljenje kot funkcija možgan je hkrati s tem tudi produkt družbenega življenja. Človeški možgani so organ mišljenja, njegov materialni substrat, toda funkcijo mišljenja oblikuje človek v procesu družbenega življenja. Višja dejavnost živčevja je materialna osnova duševnih pojavov, vendar nam odkriva samo mehanizem psihičnih pojavov. Kar pa se tiče vsebine človeškega mišljenja, pa to mišljenje predstavlja odraz narave in družbene biti v človeških možganih. Človeško mišljenje kot lastnost visoko organizirane materije – možgan – in kot produkt dejavnosti možgan se je182 razvilo na podlagi družbeno-zgodovinske prakse, na podlagi človeškega dela. “Najbolj bistvena in najbližja osnova človeškega mišljenja je ravno človekovo spreminjanje narave, ne pa narava sama na sebi; človeški razum se je razvijal v skladu s tem, kakor se je človek naučil spreminjati naravo.”183
Ravno s prehodom od biološkega k družbenemu razvoju doživi človeška duševnost bistvene kakovostne spremembe. Preobrazba nesvestne živalske duševnosti v človeško mišljenje se razvija na temelju družbeno-zgodovinske dejavnosti ljudi, na temelju aktivnega učinkovanja ljudi na naravo. Delovna aktivnost, ki je vnesla načelno nov element v realne odnose ljudi nasproti obdajajočemu jih okolju, ta aktivnost je bila temelj vseh fizičnih in psihičnih sprememb, ki ločijo človeka od živali. S spreminjanjem obdajajoče ga narave je človek spreminjal tudi svojo lastno naravo (zlasti možgane, roke, čutila, jezik).
Aktivno učinkovanje na zunanji svet in izdelovanje predmetov materialne kulture spreminjata človeka v subjekt zgodovine. Pogoj delovne aktivnosti so smotrna dejanja, zavesten odnos do prakse. Ljudje se začno izločevati iz narave in se zavedati svojega odnosa nasproti naravi in družbenemu kolektivu. Ravno v delu, v praksi se oblikuje zavest.
Družbeno-delovna praksa ljudi je bila torej tista nova materialna podlaga, na kateri se je preobrazila duševnost judi. Praktična družbena dejavnost spodbuja razvoj človeške zavesti, zavest pa po svoji strani spodbuja praktično dejavnost.
Možgani so organ misli, toda organ dialektičnega mišljenja so možgani človeka, ki je dosegel visoko razvojno stopnjo. Pri živalih ne najdemo višjega, dialektičnega mišljenja. Engels je dejal, da je “dialektičnega mišljenja sposoben samo človek – in sicer ravno zato, ker je predpostavka tega mišljenja raziskavanje značaja samih pojmov – pa tudi človek postane zanj sposoben šele na razmeroma visoki razvojni stopnji”.184
Glede pojmovanja značaja mišljenja se ne bori marksistični filozofski materializem samo proti idealizmu, ampak tudi vulgarnemu materializmu. Tovariš Stalin poudarja, da teorije vulgarnih materialistov v temelju nasprotujejo Marxovemu materializmu. Predstavniki vulgarnega materializma so bili v XVII. stoletju filozof-zdravnik Leroy, v XVIII. stoletju zdravnik Cabanis, v XIX. stoletju pa nemški zdravniki in naravoslovci Büchner, Vogt in Moleschott, ki jih je Engels imenoval krošnjarje cenenega materializma in potujoče oznanjevalce vulgarnega materializma.
Če idealisti spreminjajo zunanji svet v nekaj, kar je izvedeno iz ideje, misli, občutka, tedaj vulgarni materialisti mišljenje istovetijo z materijo, z možgani, idealno istovetijo z materialnim. Vulgarni materialisti reducirajo mišljenje na enostavne fizikalno-kemijske procese v možganih. Vulgarni materializem ne zna razložiti silno zapletenih medsebojnih odnosov med mošgani in mišljenjem. Če je svet materialen, razglabljajo vulgarni materialisti, tedaj je vse, kar obstoji, torej tudi mišljenje, neka vrsta materije, snovi ali navadna fiziološka funkcija organizma, ki se v ničemer ne razlikuje od drugih fizioloških funkcij.
Cabanis, katerega ideje so si izposodili vulgarni materialisti XIX. stoletja, je presojal možgane kot navaden mehanizem, ki rodi misli. Mišljenje je izvajal iz fizikalno-kemijskih pojavov možganske materije. “Da bi si ustvarili pravo sliko o funkcijah, katerih rezultat je človeska misel,” je pisal Cabanis, “moramo opazovati možgane kot poseben organ, katerega edini namen je porajanje misli, podobno kakor želodec in črevesje opravljata prebavo, kakor jetra izločajo žolč ali kakor priušesne, spodnječeljustne in podjezične slinavke izlocajo slino. Ko pridejo vtisi do možgan, jih spodbudijo k dejavnosti, ravno tako kakor hrana, ko pride v želodec, pospeši v njem bolj obilno izločanje želodčnega soka, in gibanja, ki olajša prebavljanje hrane … Z nič manjšo verodostojnostjo lahko napravimo zaključek, da možgani v določenem smislu prebavljajo vtise, da organično izločajo misli.”185 Rešitev naloge, kako izpopolniti mišljenje, je Cabanis reduciral na izboljšanje prehrane. Če bomo izboljšali fizično stanje ljudi, je govoril Cabanis, se bo izboljšala tudi njihova razumska dejavnost, izpopolnili se bodo pojmi in navade vsega človeškega rodu.
Moleschott je v svoji knjigi “Fiziološke skice” pritrjeval Cabanisu in dokazoval, da je misel “gibanje, pretvarjanje možganske materije”; mišljenje je primerjal “svetlobnemu etru” ter ga imenoval “živčni tok”. Vogt je v svojih “Fizioloških pismih” zatrjeval, da je med mislijo in možgani skoraj isto razmerje, kakor je med žolčem in jetri ali med urinom in ledvicami. Büchner je v svoji knjigi “Energija in materija” reduciral mišljenje na fizikalno-kemijske procese v možganih.
Vulgarni materialisti ne upoštevajo kompliciranosti in svojevrstnosti možgan, ko jih mečejo v isto malho z jetri, ledvicami ali žlezami, ki izločajo slino. Za vulgarne materialiste je značilna nesposobnost, da bi mišljenje kot sposobnost odražanja razlikovali od njegove fiziološke osnove, od materialnega substrata mišljenja. Stališče vulgarnega materializma, da je zavest materialna, je omogočilo religiji in idealizmu trditve, da zavest, mišljenje obstoji neodvisno od telesa. Kantovec F. Paulsen, ki je zavračal poenostavljeno teorijo vulgarnih materialistov, je zatrjeval, da je ovrgel sleherni materializem sploh. Ko se je Lenin seznanil s Paulsenovo brošuro, je pripomnil, da Paulsen “ni ovrgel materializma, ampak samo nekatere zaključke nekaterih materialistov”.186 Ko je tovariš Stalin kritiziral vulgarne materialiste, je pisal naslednje: “Misel, da je zavest oblika biti, nikakor ne pomeni, da je zavest po svojem značaju istovetna z materijo. Tako so mislili le vulgarni materialisti …”187
Marksistični filozofski materializem izvaja mišljenje iz materije, vendar ga ne reducira na materijo in ga ne istoveti z njo. Misel in materija resnično obstajata, vendar so med njima razlike. Kot pojav materialnega sveta je “tudi mišljenje gibanje”.188 Vendar je to posebna oblika gibanja in, kakor je rekel Engels, te oblike gibanja nikakor ni mogoče razložiti z zakoni kemijskega ali fizikalnega gibanja. “Nedvomno bomo nekoč ‚reducirali‘ na eksperimentalen način mišljenje na molekularna in kemijska gibanja v možganih; toda mar bomo s tem izčrpali bistvo mišljenja?”189 Marksistična filozofija trdi, da s tem ne bomo izčrpali bistva mišljenja. Mišljenja ni mogoče reducirati na fiziološke procese, ki se razvijajo v čutilih in človeških možganih. Mišljenje je nova lastnost materije, ki se kakovostno razlikuje od zgolj fizioloških procesov. To popolnoma potrjuje sodobna znanost. V zadnjih desetletjih se je razvila nova znanstvena panoga, ki omogoča proučevanje mehanizma mišljenja, teorija o električnih tokovih v človeških možganih. Najbolj zanimiva posebnost električnih tokov v človeških možganih je značilni, skoraj enakomerni ritem tako imenovanih valov alfa z intenzivnostjo 10 tresljajev na sekundo (10 hercov). Enakomerna električna nihanja v možganih lahko opazimo skoraj pri vseh zdravih ljudeh, toda čeprav obstoji pri raznih ljudeh splošna sorodnost ritma v možganih, ima ta ritem pri slehernem človeku svoje posebnosti. Če nekomu zastavimo, naj reši določeno nalogo, tedaj enakomerni valovi izginjajo in pojavljajo se hitra nihanja. Pri napornem duševnem delu doseže intenzivnost valov do 1000 tresljajev na sekundo. Hitro nihanje traja toliko časa, dokler človek rešuje nalogo, potem pa se povrnejo normalni valovi alfa. Če opazujemo na tabeli oscilografa190, ki je postavljen v drugi sobi, kako se pri takem eksperimentu v možganih menjavajo tokovi, lahko skoraj brez napake napovemo, kdaj je nekdo začel in končal reševati nalogo. Električna nihanja v človeških možganih omogočajo objektivno fiziološko proučevanje dejavnosti centralnega živčnega sistema, vendar pa ne izčrpajo bistva miselnega procesa.
Mišljenje je posebna lastnost visoko organizirane materije, ki se razlikuje od vseh drugih lastnosti materije: mišljenje ni materialno, ni snovno, čeprav je produkt telesnega organa – možganov, in čeprav je povezano z materialnimi procesi v organizmu. Misel ni materija, ki bi jo lahko ločili od možgan; ko možgani mislijo, ne izločajo nobenih snovi, ki bi jih lahko imenovali misli.
V možganih se nobena snov ne pretvarja v misli. V možganih se – kakor na primer v mišicah – seveda razvijajo procesi oksidiranja; arterialna kri, ki priteka v možgane, odteka kot venozna. Toda ti procesi ne odkrivajo bistva in značaja miselne dejavnosti možgan. Mišljenja ne smemo istovetiti z njegovo fiziološko osnovo.
Mišljenje je produkt možgan, toda ne kot materialni produkt možgan, ampak kot posebna lastnost visoko organizirane materije, kot posebna sposobnost možgan. Lenin navaja besede Dietzgena, da se “duh nič bolj ne loči od mize, svetlobe ali zvoka, kakor se te stvari ločijo druga od druge” – in pristavlja: “To je očitno nepravilno. Da sta i misel i materija ‚resnična', t. j. da obstajata, to je res. Toda če imenujemo misel materialno, to pomeni, da napravimo nepravilen korak k mešanju materializma z idealizmom.”191
Mišljenje spada med take lastnosti materije, ki jih ne moremo meriti s tistimi merili, ki jih navadno uporabljamo za materialna telesa.192 Za razliko od materialnih oblik zunanjega sveta, ki obstajajo v prostoru, pa misel kot podoba, kot idealna oblika materialnih, izven nas obstoječih stvari ne zavzema prostora. Možgani in njihovi deli so razmeščeni v prostoru in imajo tri dimenzije. Toda misli in občutki nimajo niti dolžine niti širine niti debeline ali višine. Izrazi kot “precizna misel”, “globoka misel” itd. se ne uporabljajo v prostornem, ampak v prenesenem pomenu. Mišljenje kot proces traja seveda vselej nekaj časa, psihični procesi pa se prostorno omejujejo na skorjo velikih možgan. Toda tu gre za naravni fiziološki proces, medtem ko misli kot idealni odraz stvari in pojavov zunanjega sveta v resnici ne zavzemajo nobenega prostora, t. j. nimajo fizične razsežnosti.
V nasprotju z vulgarnim materializmom, ki trdi, da pomeni priznanje nematerialnosti mišljenja priznanje obstoja duhovne substance in baje vodi k zanikanju materialne enotnosti sveta, pa dialektični materializem uči, da je zavest kot nekaj idealnega, duhovnega – pojav enotnega materialnega sveta in ni nikakršna substanca. Pri utemeljevanju teze o enotnosti materialnega sveta je tovariš Stalin pisal naslednje: “Po Marxovem materializmu sta zavest in bít, ideja in materija, dve različni obliki istega pojava, ki se imenuje, če govorimo splošno, narava ali družba. Potemtakem se niti ne izključujeta niti ne predstavljata enega in istega pojava.”193
Bistvo mišljenja je odražanje v določenih podobah, v idealnih oblikah izven nas obstoječega materialnega sveta. Idealno, pravi Marx, ni nič drugega kakor materialno, presajeno v človeško glavo in preoblikovano v njej.
Napredni filozofi v deželah zunaj Sovjetske zveze so pravilno razumeli in ocenili marksistični nauk o mišljenju. Napredni ameriški filozof Roy Wood Sellars piše: “Marxu, Engelsu, Leninu so bile znane take podrobnosti v zvezi s spoznavno teorijo, kakršnih Vogt očitno ni poznal. Vedeli so, da zavest ni sekrecija, ampak zapleten odraz, ki je precej svejevrstno povezan s funkcioniranjem možgan.”194
Zavest v pravem pomenu besede ima samo človek, zavest je “od vsega začetka družben produkt in bo to tudi ostala, dokler bodo živeli ljudje”.195 Zavest, pravi Marx, ne more biti nič drugega kakor zavest o biti.
Za razliko od človeka uravnavajo duševnost in obnašanje živali nesvestne, slepo delujoče biološke potrebe. Vse oblike duševnosti in obnašanja živali nastajajo v procesu prilagajanja h okolju na podlagi bioloških oblik eksistence. Instinktivna oblika obnašanja – to so dedna, stereotipna dejanja, ki so včasih precej smotrna. Čebele indelujejo iz voska z veliko natančnostjo šesterokotne celice. Ptice selivke potujejo spomladi in jeseni s severa na jug in nazaj po isti poti. Ribe plavajo iz morij v reke, da bi odlagale ikre itd.
Idealisti pripisujejo pojmu “instinkt” neznanstven smisel in razlagajo to obliko živalskega obnašanja z delovanjem nekakšne nadnaravne mistične sile. Na podlagi smotrnosti instinktov so nekateri psihologi živalim na raznih razvojnih stopnjah pripisovali intelektualne sposobnosti človeka.
V nasprotju z idealizmom razlaga materializem instinktivno obliko obnašanja živali na podlagi Darwinove znanstvene razvojne teorije. Instinkt je dedna oblika prilagajanja živali, ki se je razvila pri različnih živalih v procesu njihove biološke evolucije in ki ima svoj pomen in svojo objektivno smotrnost samo v določenih eksistenčnih pogojih. Instinkt je popolnoma slep, avtomatičen in postane nesmotern, če spremenimo stereotipno situacijo. Če ponirkovo jajce nekoliko premestimo, ko ponirka odleti, ta po svoji vrnitvi sede spet na prejšnje mesto in greje prazno skalo, čeprav leži jajce v njeni neposredni bližini. Značaj instinktov je odvisen od anatomskega ustroja, od fiziološkega stanja živalskega organizma in od centralnega živčnega aparata. Osnovni biološki pomen instinktov je v tem, da živali omogočajo, da se prilagodi obdajajočemu jo okolju.
Čeprav je instinktivna dejavnost pri živalih v pretežni večini primerov objektivno smotrna, si vendarle same živali ne postavljajo smotrnih ciljev, pri izvajanju teh ali onih akcij se podrejajo nesvestnim nagnjenjem. Svoje instinktivne akcije izvajajo dovršeno in brez prejšnjega pouka: ptice instinktivno pletejo gnezda, račke plavajo, bobri gradijo jezove, pajki pletejo pajčevine itd. Živali izvajajo svoje instinktivne akcije celo tedaj, kadar nimajo od njih sploh nobene koristi.
Razen instinktivnih, t. j. podedovanih oblik obnašanja se pri živalih oblikujejo na podlagi priučitve ali individualnih izkušenj tudi individualno spremenljive oblike obnašanja – navade, na podlagi katerih nastajajo različne asociacijske zveze. Čebele lahko n. pr. naučimo, da nosijo med v uljnjak določene barve. Vendar pri višjih nevretenčarjih prevladuje instinktivna, fiksirana oblika obnašanja. Pri vretenčarjih, zlasti pri sesalcih, katerih razvoj vodi k primatom, pa dobijo odločilni pomen spremenljive, individualno pridobljene oblike obnašanja.
Glede vprašanja o živalskem intelektu obstajajo danes v zoopsihologiji različna stališča. Ena smer, katere najbolj vidna predstavnika sta ameriška znanstvenika Thorndike in Watson, popolnoma zanika celo zaplodke zavesti pri živalih. Druga smer pa nasprotno stremi k temu, da bi razložila obnašanje živali z obstojem nekakšne zavesti, podobne človeški (W. Kessler). Prvo stališče vodi k zanikanju genetične zveze človeka z živalstvom, drugo pa briše kvalitetne meje med živalsko duševnostjo in človesko zavestjo. Niti prvo niti drugo stališče ni znanstveno in sprejemljivo za dialektični materializem.
Zanikanje genetične zveze med živalstvom in človekom onemogoča razjasnitev nastanka zavesti; na podlagi tega stališča se nastanek in razvoj zavesti spremenita v pravcati čudež. Nastanek zavesti je dejansko mogoče razumeti samo v zvezi s prejšnjimi oblikami razvoja organske materije. Pri sesalcih se v zvezi z razvojem možganske skorje razvija tudi sposobnost združevanja, integriranja posameznih občutkov v enotno podobo stvari. Zaplodki zavesti se razvijajo že pri živalih. Višje razvite živali se ne podrejajo samo slepemu instinktu, ampak si zapomnijo in spoznajo kraj, izbirajo hrano itd. “Pri živalih se sposobnost za zavestna, načrtna dejanja razvija skladno z razvojem živčnega sistema in doseže pri sesalcih že precej visoko razvojno stopnjo.”196 Razmeroma visoka razvoina stopnja centralnega živčnega sistema pri človeku podobnih opicah je privedla do tega, da se je razvila sposobnost odražanja stvari v njihovih zvezah in medsebojnih odnosih, da so se pojavile nove, posebne oblike obnašanja. Pri opicah n. pr. je visoko razvita manipulativna dejavnost. Ta posebnost opic je navadno v zvezi z njihovo radovednostjo. Opice posebno privlači novost nekega predmeta, ko pa se z. njim seznanijo, zanimanje zanj pojema. To si lahko razložimo s posebno usmerjenostjo naravnega izbora, ki je v zvezi z biološko posebnostjo opičje prehrane. Opice se hranijo s plodovi, mladikami dreves, mehkim strženom itd. To hrano je treba najti, treba je razločevati užitne predmete od neužitnih, zato pa je treba marsikdaj kaj preizkusiti, streti včasih zelo trdo lupino (orehov, plodov s trdo skorjo itd.). Čim bolj marljivo se išče, tem bolj je zagotovljen uspeh pri iskanju novih vrst hrane, tem obilnejša je prehrana. Naravni izbor torej pospešuje razvoj manipulativne dejavnosti opic, razvoj organizacije živčevja in primitivnih oblik zavesti.
“Z živalmi nas družijo”, je pisal Engels, “vse oblike razumske dejavnosti.”197 Ze nižje opice poznajo praktično analizo – razbijanje orehov, plodov itd. Višje, človeku podobne opice pa kažejo sposobnost za praktično sintezo – pristavljajo predmet k predmetu in ga uporabljajo kot “orodje”.
Poizkusi akademika Pavlova so potrdili, da obstoji pri više razvitih živalih v zarodku zavestno obnašanje. Zarodke razuma (intelekta) opažamo pri više razvitih živalih, zlasti pri človeku podobnih opicah. Človeku podobne opice so v posebnem, umetno ustvarjenem položaju sposobne razmeroma zapletenih dejanj. Če ne morejo doseči predmeta, ki je vzbudil njihovo zanimanje, tedaj so opice v večji meri kakor druge živali sposobne iskati in najti način, da pridejo do njega. Za razliko od drugh živali so opice sposobne uporabljati predmete kot “orodje”, da dosežejo vabo; v posameznih primerih niso samo sposobne uporabljati gotove predmete, ampak jih celo prilagajajo svojemu namenu in kombinirajo, da bi dosegle svoj cilj. Eksperimenti sovjetske znanstvenice Ladigine-Kots so pokazali, da imajo šimpanzi elementarne spoznavne sposobnosti – primitivne abstrakcije (abstrakcijo barve od oblike in velikosti).
Vendar predstavlja razvoj duševnosti pri živalstvu le predzgodovino zavesti. Njena prava zgodovina se pričenja šele z razvojem človeške družbe. Zavest, intelekt kot sposobnost izdvojiti določene, za dejavnost bistvene lastnosti danega položaja in uravnati svoje obnašanje v skladu z njim – to sposobnost imajo samo ljudje. Duševnost je nesvestna celo pri opicah, notranje spodbude, ki uravnavajo njihovo obnašanje, so v osnovi še vedno instinktivne. Zavest je torej posebna oblika odražanja objektivne realnosti, ki človeško duševnost kvalitetno loči celo od duševnosti najviše organiziranih živali.
Zvezo evolucije človeka z delovno aktivnostjo je prvi odkril Engels v svojem spisu “Vloga dela pri preobrazbi opice v človeka”. Tisto, kar je pri živalih v zaplodku, postane za človeka glavna značilnost. Tista primitivna “delovna sredstva”, katerih so se sporadično, slučajno posluževale nekatere živali, nimajo nobene pomembne vloge v njihovi borbi za obstoj. Izdelovanje in uporabljanje delovnih orodij ni osnova biološkega prilagajanja živali. Človeški prednik, ki se biološko ni skoraj prav nič razločeval od praopice, je postal človek v pravem pomenu besede le zaradi tega, ker je v procesu prilagajanja k obdajajočemu ga okolju in v procesu zadovoljevanja svojih potreb začel izdelovati delovna sredstva.
Roka, ki je prijela kamen ali palico in se ju naučila uporabljati in – kar je glavno – ju izdelovati kot proizvajalno orodje, ta roka se je postopno spreminjala v roko kot organ dela. Uporabljanje prednjih udov za delovne procese je pri pračloveku utrdilo pokončno držo telesa in pospešilo razvoj pokončne hoje. To dejstvo je povzročilo bistvene spremembe v bioloških posebnostih zgradbe organizma in s tem tudi človeškega obnašanja. Pokončni hoji pripisuje Engels velik pomen pri preobrazbi opice v človeka. Pokončna hoja osvobodi roke, roka pa je imela odločilno vlogo pri učlovečenju opice. Ravno roka omogoča človeku izdelovati orodje in izvajati najrazličnejše funkcije. Da bi pokončna drža, ki osvobaja roke, postala za človeka nujna, je bilo na drugistrani potrebno, da so se roke specializirale za delovne funkcije, t. j. da je postalo delo nujen pogoj za obstoj človeka. Pokončna hoja je spremenila obliko habtenice, precej je spremenila vratna vretenca in položaj glave, s čimer je bil omogočen razvoj velikih možganskih polut. Hkrati stem se je izvršila transformacija iztegnjenega opičjega gobca v človeski obraz s podbradkom; podbradek je služil za pritrditev mišičevja, ki uravnava gibanje jezika in ki je hkrati s spremembami v zgradbi neba v ustih, razmestitvi zob pa tudi s spremembami prsnega koša – ustvarilo aparat za artikuliran govor.
Tovariš Stalin poudarja biološke pogoje za razvoj človeške zavesti in piše naslednje: “če bi hodila opica vedno po štirih, če bi ne bila vzravnala hrbta, bi bil njen potomec – človek – ne mogel svobodno rabiti pljuč in glasilk in bi tako ne mogel govoriti, to pa bi v temelju zadržalo razvoj njegove zavesti. Ali dalje: če bi se opica ne bila postavila na zadnje noge, bi bil njen potomec – človek – prisiljen hoditi vedno po štirih, gledati v tla in od tam črpati svoje vtise, ne bi mogel gledati kvišku in okrog sebe in bi potemtakem ne mogel dajati svojim možganom več vtisov, kot jih ima četveronožna žival. Vse to bi temeljito zadržalo razvoj človeške zavesti.”198
Odločilno vlogo v razvoju človeške zavesti je imela njegova družbena bít, delo. Izdelovanje in uporabljanje delovnih sredstev ni spremenilo le strukture organizma, ampak tudi človekovo obnašanje: ker je imel različno orodje in je lahko ubijal živali, se je začel v večji meri hraniti z mesom, kar je precej skrajšalo čas, ki ga je potreboval, da se je nahranil. S tem je pridobil več časa za svoje delo.
Tako je torej delo, kot pravi Engels, ustvarilo človeka samega. Če je bila v procesu učlovečenja opice vodilni organ roka, tedaj je imelo vodilno vlogo v tem procesu delo. Po zaslugi dela “je človeška roka pridobila tisto visoko stopnjo popolnosti, na kateri je mogla pričarati Raffaelove slike, Thornwaldsenove kipe in Paganinijero glasbo”.199
V delu najdemo razlago za specifičnost človeške zavesti. Za razliko od živali se človek v svoji praktični dejavnosti ne ravna po instinktivnih nagonih, po bioloških impulzih, ampak po zavesti, ki se je oblikovala pod vplivom družbeno – delovne aktivnosti. Mišljenje ljudi, njihova zavest, je torej drugotna, je proizvod njihove delovne aktivnosti, njihove družbene bíti. Ko na določeni stopnji razvoja materialnega sveta zavest nastane, se v svojem nadaljnjem razvoju kakovostno spreminja glede na zgodovinske pogoje.
Za delom je imel velik vpliv na razvoj človeške zavesti človeški govor. Potreba po govoru je nastala pri naših prednikih med skupnim delom v delovnem procesu. Delo je združevalo ljudi in jim zapovedovalo vzajemno podporo in medsebojno pomoč. Vsakdanja človeška praksa je čedalje bolj poudarjala prednosti skupnega dela, skupno delo pa ni mogoče brez predajanja izkušenj in znakov.
Engels piše: “Izpopolnjevanje dela je nujno prispevalo k temu, da so se člani družbe tesneje povezali, ker so se množili primeri medsebojne pomoči, sodelovanja in se je jasnila zavest, da je tako sodelovanje koristno za vsakega posameznika. Skratka, nastajajoči ljudje so prišli do tega, da so si imeli kaj povedati. Potreba si je ustvarila organ: nerazvit opičji gravec se je polagoma, vendar zanesljivo preoblikoval; modulaciji je sledila popolnejša modulacija in ustni organi so se polagoma naučili izgovarjati drug artikuliran glas za drugim.”200 Delovna aktivnost človeka, ki je spremenila njegovo biološko naravo, je ustvarila organ govora in sprožila njegovo dejavnost. Govor ni mogoč brez ustreznega govornega organa; v dejavnosti tega organa pa ima vodilno vlogo mehanizem govornega živčevja v skorji velikih možganskih polut. Živali nimajo govora, zato tudi v skorji velikih polut možgan ni mehanizma tistega živčevja, ki zagotavlja izgovarjanje, razumevanje, pisanje in branje besed. Tudi periferni govorni organi ptic, razen papagaja, niso sposobni za izgovarjanje artikuliranih glasov. Američan Harner je ob koncu XIX. stoletja s pomočjo fonografa zapisal “opičji jezik”. Njegove trditve pa niso vzdržale resne kritike. Papagaj zaradi ustrezne zgradbe svojih govornih organov lahko posnema človeka, lahko ponavlja človeške besede, vendar pa ni sposoben, da bi z besedami označeval predmete in pojave iz obdajajočega ga sveta.
Kakor zavest tako je tudi jezik produkt družbenega življenja, oba sestavljata dialektično enoto. Jezik je prav tako starodaven kakor človeška zavest. Oba nastajata sočasno v delovnem procesu. Govor je oblika obstoja človeške misli. Misel se v procesu govora ne le izraža, ampak tudi oblikuje. Čeprav jezik in mišljenje sestavljata enoto, vendar nista istovetna. Struktura besed se izraža v slovnici, struktura mišljenja pa v logiki. Zato so enako nezanstvene tiste teorije, ki istovetijo mišljenje in jezik, kakor tudi one, ki ju postavljajo v medseboino nasprotje in opredeljujejo govor le kot zunanji izraz misli.
Nerazumevanje in ignoriranje dialektične enotnosti med mišljenjem in govorom vodi k idealizmu in metafiziki. Tipično metafizična so modrovanja buržoaznih filozofov o zvezi med besedo in pojmom. V buržoaznem jezikoslovju je dolgo časa gospodovalo naziranje, ki je gledalo na besede kot na nekaj, kar je neodvisno od pojmov. Ko je marksistična filozofija razbila to napačno stališče, so buržoazni jezikoslovci postavili novo, nič manj napačno teorijo: ti jezikoslovci trdijo, da besede ustvarjajo, porajajo pojme. S tem je bila odprta pot za idealistične izmišljotine o jeziku kot tvorcu spoznanja.
Samo dialektično-materialistična teorija o jeziku in mišljenju nam omogoča odkriti resnično razmerje med besedo in pojmom. To razmerje je v tem, da pojem ne obstoji brez besede, vendar ga ne ustvarja beseda; nadalje v tem, da je tako glede besed kakor tudi glede pojmov prvotna materialna bít, ki jo odražajo pojmi in izražajo besede. Besedne vrste so zunanji izraz logičnih formul mišljenja. Sintaksa ustaljuje besedne vrste, ki omogočajo izražanje logičnih oblik, in odraža zgodovinski razvoj logičnega mišljenja.
Raziskavanje sovjetskega jezikoslovja (akademik N. I. Marr, akademik I. I. Meščaninov in drugi) potrjuje, da brez družbenega dela ne bi bilo govora, da je govor v pravem pomenu besede mogoč le v neločljivi zvezi z mišljenjem.
Človeški jezik je imel spočetka kompleksni značaj: kretnje, mimika, glasovi in telesni gibi so se zlivali v eno samo celoto. Ta jezik je bil izrazna oblika prvotnega mišljenja.
Postopno je nastal ročni govor kot posebna oblika ali stopnja kinetičnega govora. Po raziskavanjih francoskega znanstvenika Levy Bruhla, pračlovek ne le da ni mogel govoriti, ampak niti ni mogel misliti brez pomoči rok.201
Roka torej ni bila spočetka samo orodje proizvodnje, ampak tudi orodje govora, gibi rok so bili oblika za izražanje mišljenja. Prvotni govor so sestavljali tudi glasovi, vendar še niso bili artikulirani in so bili podrejeni celotnemu kompleksu govora. Zato niso imeli v govoru odločilnega pomena.
Toda jezik kretenj in mimike je bil siromašen in ščasoma ni več zadovoljeval delovnih pogojev, ker so kretnje vidne samo na krajšo razdaljo. Po zaslugi počasnega, toda nenehnega spreminjanja grgavca prvotnih opic v razvit govorni organ, kar je trajalo na tisoče in tisoče let, se je neartikuliran govor postopoma razvil v artikuliran človeški govor.
Razvoj govora je bil posledica proizvodnega občevanja ljudi in je povzročil kakovostno preobrazbo človeškega mišljenja. Po posredovanju besed, ki so odražale pomen predmetov in zvezo med njimi, so nastali spočetka konkretni, pozneje pa tudi abstraktni pojmi, razvijalo se je teoretično mišljenje.
Človeško mišlenje kot funkcija možgan in odraz resničnosti je v svoji osnovi enotno in ga določajo splošne, vsem ljudem skupne biološke predpostavke. Poizkusi sodobne buržoazne filozofije, da bi utemeljila načelne in absolute razlike med tipi mišljenja različnih ras in narodov, da bi dokazala nelogičen, mističen značaj mišljenja nekaterih ras, taki poizkusi so neznanstveni in vseskozi reakcionarni.
Vendar je človeško mišljenje, ki je odvisno od razvoja praktične dejavnosti, prehodilo dolgo zgodovinsko pot razvoja. V tem razvojnem procesu so se oblike mišljenja spreminjale in izpopolnjevale. Med današnjim mišljenjem in tistimi oblikami mišljenja, ki so bile lastne pračloveku, ležijo – kot nam priča zgodovina jezikov – prehodne etape. Če primerjamo zgodovinske etape človeškega mišljenja, se pokažejo kakovostne razlike, odvisne od družbene bíti.
Pri določanju logičnosti mišljenja izhaja marksistična filozofija iz odnosa med mišljenjem in bítjo. Logični so vsi tisti miselni procesi, v katerih se približno pravilno odraža objektivna logika zunanjega sveta, t. j. zakonite zveze in medsebojni odmosi stvari in pojavov. Mišljenje praljudi je približno pravilno dojemalo in se zavedalo nekaterih zvez med stvarmi, ki so bile najbolj bistvene za njihovo življenje. Bilo je torej logično. Logika najstarejše razvojne stopnje pa je bila zelo nerazvita in primitivna. Prvotno mišljenje je operiralo s čutnimi podobami, z dojetji. Mišljenje je tem bolj konkretno, čim globlje prodiramo v njegovo zgodovino.
Pri prvotnih ljudeh imata mišljenje in jezik konkretno-slikovit značaj. Po raziskavanjih Levy Bruhla prevladujejo v jezikih primitivnih plemen čutno-konkretni liki; oznake vrst, ki izražajo abstraktne pojme, pa skoraj popolnoma manjkajo. Posebnosti mišlienja se odražajo tudi v strukturi jezika; na začetnih stopnjah razvoja še manjkajo splošni pojmi in glagoli. Laplandci n. pr. nmajo besede, da bi označili pojem “sneg”, imajo pa besede, s katerimi označujejo različne vrste snega. Malajci imajo besede za oznako sleherne barve, toda do konca XIX. stoletja še niso imeli besede, da bi izrazili abstraktni pojem barve sploh. Tasmanci202 so imeli posebno besedo za sleherno vrsto drevesa, niso pa imeli besede, da bi izrazili splošni pojem drevesa. Abiponi nimajo besed, da bi izrazili splošne pojme “človek”, “čas”, “telo” itd. Indijec si težko predstavlja abstraktni pojem “oko”. Treba mu je razložiti, za čigavo oko gre, za živalsko ali človeško. V mnogih jezikih primitivnih plemen manjkajo besede za oznako pojmov “trdo”, “toplo” itd. Namesto da bi divial rekel “trd”, bo rekel “kakor kamen”; namesto topel bo rekel “kakor sonce”. Jezik primitivnih plemen je znak siromašnosti njihovega abstraktnega mišljenja. Razvoj misli, ki operira z abstraktnimi pojmi, spremlja zmanjševanje opisnega gradiva, ki je tako značilno za prvoten jezik in prvotno mišljenje.
Mišljenje s pomočjo pomov je plod zgodovinskega razvoja. Čim bolj zapletena in vsestranska je postajala praktična dejavnost človeka, tem globlje se je v njegovi zavesti odražalo bistvo stvari in pojavov. Izkušnje, nakopičene v praksi, so privedle do izločanja glavnega, bistvenega v stvareh in pojavih, privedle so do nastajanja pojmov. Osnovna razvojna pot človeškega mišljenja je potekala od otipljivega, ozko praktičnega mišljenja – v katerem se oblika še ni ločila od vsebine, število od štetega, pojem od predmeta – k abstraktnemu, teoretičnemu mišljenju.
Proces abstrakcije nastaja že v prvotnem mišljenju. čeprav njegova otipljiva, konkretna oblika zelo omejuje možnosti oblikovanja pojmov. V tem procesu ima velik pomen nastanek artikuliranega govora, v katerem najde mišljenje s pomočjo pojmov adekvatno obliko izražanja.
Razvoj in kompliciranje mišljenja temeljita na praktični dejavnosti ljudi, po kateri in preko katere človek čedalje globlje in čedalje širše spoznava zakonitosti objektivnega sveta. Preden se v človeski zavesti izkristalizira logična formula, mora biti tisočkrat praktično opravljena in ponovljena, kajti subjektivna logika je le odraz, logike stvari, odraz objektivne logike in zakonitosti zunanjega sveta.
V procesu praktične in teoretične dejavnosti odražajo človeški možgani vedno nove in nove strani realnosti, čedalje globlje prodirajo vanjo. Tudi jezik ni neodvisen od tega procesa. Sleherno napredovanje zanosti izpopolnjuje tudi jezik in njegove oblike. Jezik je čudovita zakladnica. Njegova veličastna zgodovina ohranja spomin na to, s kakšno vztrajnostjo je prodiral človek v neizčrpno spoznavanje sveta.
Razkrajajoča se buržoazna filozofija na najbolj strupen način napada znanstveno, materialistično teorijo o jeziku. Še nikoli v zgodovini niso tako napadali jezikoslovja, kakor ga napada v zadnjem času trhla semantična filozofija. Semantiki trdijo, da jezik ni v nobeni zvezi z realnostjo. Razvoj govora razglašajo za veliko zlo, ki je vir osnovnih zablod človeštva. Vse nesreče in katastrofe ljudi izvirajo po njihovem mnenju iz tega, ker ljudje nepravilno uporabljajo besede. Da bi zabrisali realna, socialno-ekonomska protislova kapitalistične družbe in skrili resnične vzroke mednarodnih konfliktov, vojn itd., valijo semantiki krivdo na jezik in vidjo v njem vir vseh katastrof v znanosti in družbenem življenju. Richard North, eden izmed semantikov, trdi naslednje: “Velik del krivde za skoraj vse nesreče, zaradi katerih trpi človeštvo, leži na jeziku kot občevalnem sredstvu. Sumničenje in medsebojno nezaupanje mednarodne diplomacije, bedasta razcepljenost družbe na osamljene grupacije z antagonističnimi interesi, nepravična porazdelitev svetovne produkcije med prebivalstvom, brezposelnost, neumne napake državnikov, anahronizem zakonodavcev, velikansko zapravljanje časa in energije, strahote vojn – vse to si lahko razložimo, čeprav ne v celoti, z enim in istim vzrokom.”203 Semantika se razglaša za “znanost nad znanostmi”, za univerzalno sredstvo za razvozlanje vseh vprašanj filozofije, za čudežno sredstvo, ki je poklicano odrešiti človeštvo vseh težav in ozdraviti življenje ljudi. Isti North piše: “Nova znanost trdi, da je mogoče doseči ozdravljenje z izboljšanjem občevalnih sredstev; morda tega ne bomo dosegli takoj, vendar pa razmeroma hitro.”204 S tem namenom postavljajo v Angliji in Ameriki različne koncepcije jezika, uvajajo jezikovne reforme itd.
Z razglašanjem, da je jezik prvoten, mišljenje drugotno, objektivna realnost pa tretjevrstna, jemljejo semantični mračnjaki besedam njihovo logično vsebino, spreminjajo jih v prazne znake, ki nič ne pomenijo, logično mišljenje pa reducirajo na kombiniranje teh znakov. Po trditvah semantične filozofije so pojmi, kakor n. pr. “stvar”, “objekt”, “lastnost”, “odnos”, “prostor”, “čas itd., prazni, brezpredmetni in nesmiselni izrazi. Eden izmed stebrov te filozofije, amerikanizirani Avstrijec Rudolf Carnap, piše naslednje: “Dejstvo, da se moramo posluževati teh besed, je le plod nepopolnosti jezika, t. j. njegove nepopolne sintaktične strukture.”205
Tako skušajo lakaji imperializma s prevratom v jezikoslovju nadomestiti neizbežni prevrat v družbeni strukturi kapitalizma.
Razširjenje načel marksističnega filozofskega materializma o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti na proučevanje družbenega življenja, na proučevanje družbene zgodovine, razširjenje teh načel na zgodovino družbe in praktično dejavnost partije proletariata ima velikanski pomen.
“Če je priroda, bít, materialni svet prvotno, zavest, mišljenje pa drugotno, izvedeno, če predstavlja materialni svet objektivno realnost, obstoječo neodvisno od zavesti ljudi, zavest pa je odraz te objektivne realnosti, tedaj sledi iz tega, da je tudi materialno življenje družbe, njena bít prvotno, njeno duhovno življenje pa drugotno, izvedeno, da je materialno življenje družbe objektivna realnost, obstoječa neodvisno od volje ljudi, duhovno življenje družbe pa je odraz te objektivne realnosti, odraz bíti.
To se pravi, da vira za formiranje duhovnega življenja družbe, vira za nastanek družbenih idej, družbenih teorij, političnih nazorov, političnih ustanov ne smemo iskati v teh idejah, teorijah, nazorih, političnih ustanovah samih, temveč v pogojih materialnega življenja družbe, v družbeni bíti, ki so njen odraz te ideje, teorije, nazori in podobno …
Kakršna je družbena bít, kakršni so pogoji materialnega življenja družbe, takšne so njene ideje, teorije, politični nazori, politične ustanove.
V zvezi s tem pravi Marx:
‚Ne določa zavest ljudi njihove bíti, temveč obratno, njihova družbena bít določa njihovo zavest.’”206
Utemeljitelja zgodovinskega materializma, Marx in Engels, sta razčlenjevala to pomembno misel v vseh svojih delih. To temeljno načelo zgodovinskega materializma sta odlično nadaljevala in razvila v svojih delih Lenin in Stalin.
V naziranih o družbi in njeni zgodovini je pred nastankom marksizma kraljeval – v buržoaznih teorijah kraljuje še danes – idealizem. V glavah učenjakov je gospodovala predstava, da zavest, razum, mnenje vladajo nad svetom, da družbeno življenje, družbeno bit določajo ideje, družbena zavest, duhovno življenje družbe. Kaj pa določa duhovno življenje družbe? Kje je vir idej, nazorov in teorij? Zakaj so v različnih dobah nastale pri ljudeh različne ideje, nazori in teorije? Kako naj si razložimo spreminjanje idej in zavesti? Na vsa ta zelo važna vprašanja prejšnje teorije niso mogle znanstveno odgovoriti. Zato so filozofi pred Marxom pojmovali zgodovino človeške družbe kot kaos slučajnosti, napak in zablod. Tok godovine se jim je zdel nekaj samohotnega, t. j. zanikali so objektivno zgodovinsko zakonitost. Ne samo idealisti, tudi materialisti pred Marxom niso mogli pojasniti značaja družbenega življenja, niso mogli razumeti materialnih pogojev zgodovinskega razvoja.
Marx in Engels sta pregnala idealizem iz znanosti o družbi. Odkrila sta objektivno, materialno osnovo družbenega življenja, ki je neodvisna od zavesti ljudi. Z razširjenjem načel marksističnega filozofskega materializma na področje družbenih pojavov sta zgradila materializem “do vrha” in premagala nedoslednost, nepopolnost in enostranost starega materializma. Marksistični filozofski materializem temelji na priznanju prvotnosti bíti, materije, in drugotnosti zavesti, duha. V skladu s tem priznava zgodovinski materializem kot prvotno družbeno bít in kot drugotno družbeno zavest. Marksistični filozofski materializem uči, da je zavest odraz materije, bíti. V skladu s tem uči zgodovinski materializem, da družbena zavest odraža družbeno bít. Tako marksizem-leninizem popolnoma dosledno rešuje osnovno vprašanje filozofije.
Toda kaj je družbena bit in zakaj je bit prvotna v družbenem življenju? Pod družbeno bítjo pojmuje marksizem-leninizem pogoje materialnega živlienja družbe, in sicer predvsem način proizvodnje materialnih dobrin. Če hočemo živeti, moramo imeti hrano, obleko, obutev, stanovanje, kurjavo itd.; če hočemo imeti te materialne dobrine, jih moramo proizvajati.
Zakaj je družbena bít protna, družbena zavest pa drugotna? Materialni razvoj poteka vselej pred duhovnim razvojem. Najprej se spremeni bít ljudi, šele potem se spremeni tudi njihova zavest; najprej se spreminjajo zunanji, materialni pogoji, šele potem se ustrezno spreminjajo ideje ljudi. “O znanstvenem socializmu še ni bilo sledu,” pojasnjuje to vprašanje tovariš Stalin, “ko je že obstajal kapitalizem in se je razvijala ogorčena razredna borba; socialistična ideja še ni vznikla nikjer, ko je proizvodni proces že imel družbeni značaj.”207 Zmaga socializma v ZSSR je povzročila spremembe v značaju družbene zavesti. Na podlagi socialističnega načina proizvodnje, ki se je utrdil v naši deželi, so nastale tudi globoke spremembe v idejni, duhovni strukturi družbe. Moralno-politična enotnost sovjetske družbe pomeni temeljit prevrat v družbeni zavesti.
Ekonomski razvoj kot materialna osnova družbenega življenja je torej prvoten, družbena zavest, družbene ideje pa so drugotne.
Iz tega izvira važen zaključek za praktično dejavnost. Če se najprej spreminjajo ekonomski pogoji, pravi tovariš Stalin, in se ustrezno temu nato spreminja zavest ljudi, tedaj je dober in sprejemljiv samo tisti ideal, ki temelji na proučevanju ekonomskega življenja. Nezreli in nesprejemliivi so vsi tisti ideali, ki ne upoštevajo ekonomskih pogojev in se ne opirajo na njihov razvoj.
Če praktične dejavnosti ne bi gradili na podlagi potreb materialnega razvoja družbe, ampak neodvisno o njih in proti njim, tedaj bi bila taka dejavnost obsojena na neuspeh. Politika ne sme biti ločena od ekonomskega temelja družbe, od ekonomskih pogojev in predpostavk njegovega razvoja, od ekonomskih nalog družbe. Politika nujno doživi polom, če zanemarja zahteve materialnega razvoja družbe, če se loči od ekonomike. Ločitev politike od ekonomike vodi v utopizem, avanturizem in bankrotstvo. Ko je Lenin leta 1912 kritiziral utopično politiko narodnikov, je zapisal naslednje besede: “Utopija v politiki je želja, ki se ne da uresničiti niti sedaj niti kasneje, želja, ki se ne opira na družbene sile in ki je ne utrjuje rast, razvoj političnih, razrednih sil.”208
Polom utopistov – med njimi narodnikov, anarhistov in eserov – pripominja tovariš Stalin, si razlagamo med drugim s tem, da niso priznavali prvenstvene vloge pogojev materialnega življenja v razvoju družbe. Utopisti niso razumeli zakonov ekonomskega in političnega razvoja družbe. Svojo praktično dejavnost so gradili na podlagi “idealnih planov”, odtrganih od realnega življenja družbe. Narodniki so hoteli zavreti razvoj kapitalizma v Rusiji in so sanjarili o tem, da bi prišli do socializma brez proletariata. Na kmečko srenjo so gledali kot na klico in podlago socializma. Toda kapitalizem se ni razvijal samo v mestih, ampak tudi na vasi, kmetje so se nujno diferencirali. Načrti narodnikov so prišli navzkriž z ekonomskim razvojem družbe. “Naloga revolucionarjev”, pojasnjuje tovariš Stalin, “ni bila v tem, da zadrže razvoj kapitalizma v Rusiji – tega bi tako ali tako ne mogli storiti. Naloga ravolucionarjev je bila v tem, da se opro na tisto mogočno revolucionarno silo, ki jo poraja razvoj kapitalizma – na delavski razred, da razvijajo njegovo razredno zavest, ga organizirajo in mu pomorejo, ustvariti svojo delavsko partijo.”209
Politični avanturizem je bil značilen tudi za kontrarevolucionarne trockiste. Preziranja vredni trockisti so trgali politiko od ekonomike in postavljali fantastične načrte superindustrializacije, ne da bi upoštevali naše ekonomske možnosti. V boju proti politiki naše partije, usmerjeni k zgraditvi socializma v naši deželi, so izvajali trockisti pogubno politiko za diktaturo proletariata: vse tiste ukrepe, ki jih je izvajala partija nasproti kulakom, so skušali razširiti tudi na srednje kmečke sloje. To bi nujno privedlo do razpada zveze med delavci in kmeti. Ko je tovariš Stalin razkrinkaval bistvo trockizma, je pisal naslednje: “Od tod avanturizem v politiki ,levega’ odklona. Od tod ‚nadčloveški’ skoki v njegovi politiki. Zmaga ‚levega’ odklona v naši partiji bi nedvomno odtrgala delavski razred od njegove kmečke baze, odtrgala bi avantgardo delavskega razreda od ostale delavske množice – privedla bi torej do tega, da bi bil proletariat poražen in da bi bili olajšani pogoji za obnovitev kapitalizma.”210
Marksizem-leninizem nas uči, da samo tisti ideal lahko pomore proletariatu, ki ni v protislovju z ekonomskim razvojem, ki v celoti ustreza zahtevam tega razvoja. Partija proletariata, pravi tovariš Stalin, se ne sme ravnati po abstraktnih idejah, ampak po realnih ekonomskih interesih družbe, po bistvenih materialnih pogojih proizvodnje, ki so konec koncev odločilni činitelj v družbenem razvoju.
Moč in življenjska sila marksistično-leninske partije je v tem, da se v svoji praktični dejavnosti opira na potrebe materialnega razvoja družbe in da na tej podlagi gradi edino pravilno in dosledno revolucionarno politiko. Politika boljševiške partije upošteva vso celokupnost ekonomskih pogojev kot odločilnih činiteljev razvoja. Partija in sovjetska država izdelujeta svojo politično linijo na podlagi upoštevanja novih potreb in progresivnih teženj ekonomskega razvoja, gradita svojo politiko na globokem razumevanju in zavestnem uporabljanju ekonomskih zakonov socializma. Partija in sovjetska država začrtavata politično linijo socialistične graditve na podlagi dosežene stopnje proizvajalnih sil, da bi jih razvila na višjo stopnjo; partija in sovjetska država upoštevata obstoječe materialne rezerve kot sredstva za pospeševanje tempa gospodarske graditve, beležita nove dozorele potrebe sovjetske ekonomike in odkrivata možnosti, skrite v prednostih socialističnega gospodarskega sistema in v ustvarjalni iniciativi ljudskih množic.
Pri začrtavanju svoje politike za vsako etapo socialistične graditve v ZSSR je partija upoštevala raven ekonomike, razmerje razrednih sil v deželi in konkretne možnosti za uresničitev teh ali drugih tekočih nalog. Partija je postavila na dnevni red nove naloge šele takrat, ko so že obstajali materialni pogoji za njihovo uresničenje. Dokler je potekal proces obnavljanja gospodarstva, ki je bilo porušeno v prvi svetovni vojni in v državljanski vojni, partija ni postavljala gesla o industrializaciji kot praktični nalogi. V začetku obnovitvenega razdobja ni bilo mogoče postavljati takšne naloge zaradi tega, ker takrat ni bilo ekonomskih pogojev za njeno uresničenje. Spočetka je bilo potrebno obnoviti celotno narodno gospodarstvo: kmetijstvo, zagotoviti preskrbo mest, obnoviti lahko industrijo, ji zagotoviti surovine, povezati kmetijstvo z industrijo in nakopičiti za industrializacijo potrebna sredstva. Nova ekonomska politika, ki jo je sprejela partija, je bila edino pravilna politika za rešitev teh nalog.
Vzgled upoštevanja potreb materialnega življenja so stalinske petletke. Osnovna naloga prvega petletnega plana je bila v tem, da bi našo deželo z njeno zaostalo tehniko privedli na pot nove, sodobne tehnike in ustvarili gospodarsko podlago za uničenje izkoriščevalskih razredov v ZSSR. To nalogo, so diktirale dozorele potrebe razvoja materialnega življenja sovjetske družbe. Stara, zaostala tehnika je ovirala napredek. Samo s prehodom k sodobni tehniki je bilo ZSSR mogoče spremeniti iz agrarne v industrijsko državo. “Država diktature proletariata,” je pisal tovariš Stalin leta 1926, “obdana od kapitalističnega sveta, ne more ostati gospodarsko samostojna, če sama ne proizvaja doma proizvajalnih sredstev in orodij, če obstane na takšni razvojni stopnji, da ostaja njeno narodno gospodarstvo privesek kapitalistično razvitih dežel, ki proizvajajo in izvažajo proizvajalna sredstva in orodja. Ostati na tej razvojni stopnji pomeni, podrediti se gospostvu svetovnega kapitala.”211
Uresničenje stalinskih petletk je spremenilo ZSSR v močno in nepremagljivo, socialistično, industrijsko-kolhozno državo. Po zaslugi daljnovidne in jasnovidne politike partije Lenina-Stalina, ki je težila za tem, da vso deželo pravočasno pripravi na aktivno obrambo, po zaslugi te politike je Sovjetska zveza ob izbruhu druge svetovne vojne imela materialne možnosti, potrebne za uspešen odpor proti fasističnim osvajalcem in za zmago nad njimi.
Pereče potrebe realnega življenja sovjetske družbe se izražajo tudi v povojni stalinski petletki, v kateri je formulirana veličastna naloga – v najkrajšem roku obnoviti gospodarstvo, ki ga je porušil sovražnik, in prekoračiti predvojno raven razvoja narodnega gospodarstva.
Marksizem-leninizem razlaga izvor in odvisnost političnih idej, teorij, ustanov itd. od proizvodnega načina, vendar pa nikakor ne taji njihovega resnega pomena v življenju družbe. Nasprotno, marksizem-leninizem poudarja njihovo velikansko družbeno vlogo. Ko družbene, politične ideje in ustanove enkrat nastanejo, potem same postanejo sila, ki povratno učinkuje na pogoje, iz katerih so se te politične ideje in ustanove rodile. Reakcionarne ideje in ustanove, ki izražajo interese izkoriščevalskih razredov in zaostalih slojev družbe, lahko zavirajo družbeni razvoj; napredne, progresivne ideje in ustanove pospešujejo ta razvoj in služijo naprednim, revolucionarnim razredom.
Aktivno vlogo naprednih idej taji “ekonomski materializem”, ki je zvrst vulgarnega materializma. “Ekonomski materializem” enostransko in vulgarno pojmuje zgodovino. “Ekonomski materialisti” zanikajo aktivni pomen politike in političnih idej, teorij in ustanov v zgodovinskem procesu ter trdijo, da je ekonomika edina aktivna sila družbenega razvoja.
“Ekonomski materializem” je tipična buržoazna teorija, ki se loči od drugih buržoaznih teorij samo po tem, da med tistimi “činitelji”, ki gibljejo družbeno zgodovino, posebno poudarja pomen ekonomskega “činitelja”. Razvoj ekonomike pa “ekonomski materialisti” pojmujejo idealistično. “Ekonomski materializem” je skopljeni materializem, ki buržoaziji ni nevaren in ga zato rada sprejema. Stališče “ekonomskega‹ pojmovanja zgodovine zagovarja precejšnje število “objektivnih” buržoaznih zgodovinarjev in ekonomistov. Pristaši “ekonomskega materializma” so bili E. Bernstein, “legalni marksisti”, “ekonomisti”, menjševiki, M. N. Pokrovski itd.
Kam vodi zanikanje aktivne vloge politike in političnih ustanov, idej in teorij, je pokazala usoda “ekonomistov” in menjševikov. Njihov polom, pravi tovariš Stalin, si lahko razložimo med drugim s tem, da niso priznavali mobilizirajoče, organizirajoče in preoblikujoče vloge napredne teorije, naprednih idej in da so – padajoč v vulgarni materializem reducirali njuno vlogo skoraj na nič – da so torej obsojali partijo na pasivnost, na životarjenje.
V nasprotju z vulgarnim materializmom uči marksizem-leninizem, da zavest nikakor nima pasivne vloge v razvoju družbe. Družbena zavest povratno učinkuje na razvoj družbene biti in vloga družbene zavesti je tem bolj pomembna, čim bolj pravilno odraža objektivne zakone družbenega razvoja.
Da bi lahko učinkovala na pogoje materialnega življenja družbe in pospešila njihov razvoj, uči tovariš Stalin, se mora partija delavskega razreda opirati na tako družbeno teorijo, ki pravilno odraža potrebe razvoja materialnega življenja družbe. “Sila in vitalnost marksizma-leninizma je v tem, da se opira na napredno teorijo, ki pravilno odraža potrebe razvoja materialnega življenja družbe, da dviga teorijo na višino, ki ji gre, in ima za svojo dolžnost, da do dna izkoristi njeno mobilizirajočo, organizirajočo in preobrazujočo silo.”212
Ideje marksizma-leninizma so zvezda-vodnica proletariata, te ideje so organizirajoče in mobilizirajoče načelo njegove revolucionarne borbe. Zgled idej, ki so odločile uspeh revolucionarnega gibanja, pokazale nov kurz ruski revoluciji 1917. leta, ki so dale partiji novo orientacijo in postavile nalogo prehoda od buržoazno-demokratične k socialistični revoluciji, ta zgled so Leninove “Aprilske teze”. “Aprilske teze” so oborožile partijo, delavski razred in vse revolucionarne sile naše dežele z jasnimi cilji, realnim programom in so tako odločile usodo naše revolucije. Če bi ne bil teh novih idej, boljševiška partija oktobra 1917 ne bi mogla zmagati.
Kako velik pomen imajo napredne ideje v razvoju družbenega življenja, nam kaže posebno nazorno naša sovjetska stvarnost. Ideje Lenina in Stalina so navdihovale sovjetsko ljudstvo v dobi socialistične preobrazbe dežele in v letih Domovinske vojne proti nemškim fašističnim osvajalcem.
Zgled za veliko organizirajočo silo marksistično-leninističnih idej je osnovno načelo socializma “sleherni po svojih sposobnostih, slehernemu po njegovem delu”. To načelo vzgaja sovjetske ljudi v razumevanju tega dejstva, da je vestno, visokoproduktivno delo na slehernem področju nujno potrebno za družbo in za slehernega delovnega človeka. Socialistično načelo nagrajevanja po delu prispeva k temu, da se bo delo za družbo med družbenim razvojem spremenilo v navado, ki bo postopno postala prva življeniska potreba ljudi. Dialektika tega razvoja je taka, da bo prehod h komunističnemu načelu porazdeljevanja – po potrebah – ostvarjen po poti nenehnega utrjevanja in razvijanja socialističnega načela nagrajevanja po delu.
Zgled za velikanski organizirajoči, mobilizirajoči in preobrazujoči pomen politike in političnih ustanov je politika boljševiške partije in sovjetske države. Ta politika usmerja gospodarski in kulturni razvoj naše dežele. Politika boljševiške partije in sovjetske države je življenjska osnova sovjetskega sistema. Ta politika je zgoščen izraz naprednih, progresivnih tendenc ekonomskega razvoja. Velikansko vlogo te politike pri razvijanju in utrjevanju socialističnega načina proizvodnje določa značaj sovjetske države. Politična sila sovjetske države je v tem, da je njena politika usmerjena k zadovoljevanju osnovnih interesov delovnih množic, da se opira na ljudstvo in jo praktično izvaja ljudstvo sâmo. Po zaslugi notranje in zunanje politike komunistične partije in Sovjetske države se sovjetska družba uspešno razvija, po zaslugi te politike je sovjetska družba ustvarila svojo velikansko gospodarsko in politično moč, visoko kulturo in dokazala svojo nepremagljivost v ognju najtežjih vojnih preizkušenj.
Partija Lenina in Stalina, ki se ravna po osnovnih načelih marksističnega filozofskega materializma, ne preobraža samo obdajajočega jo sveta, ampak tudi zavest ljudi.
Razvoj materialne strani, kakor smo že poudarili, poteka pred razvojem idealne strani. “Najprej se spremene zunanji pogoji, najprej se spremeni položaj ljudi, nato pa se ustrezno menja njihova zavest.”213 Zaradi tega človeška zavest marsikdaj zaostaja za njihovim položajem v proizvodnji. V delu “Anarhizem ali socializem?” tovariš Stalin navaja naslednji primer: mislimo si čevljarja, ki je imel majhno delavnico; čevljar pa ni vzdržal konkurence velikih podjetnikov, zato je zaprl delavnico in postal mezdni delavec v kapitalistični tovarni čevljev.
V tovarno ni vstopil zaradi tega, da bi postal stalen mezdni delavec, ampak zaradi tega, da bi si nakopičil214 denar, da bi si nabral majhen kapital in potem znova odprl svojo delavnico. Čevljarjev položaj je postal proletarski, njegova zavest pa še ni proletarska, ampak vseskozi maloburžoazna. “Z drugimi besedami, maloburžoazni položaj tega čevljarja je že izginil, ni ga več, a njegova maloburžoazna zavest še ni izginila, zaostala je za njegovim dejanskim položajem.”215
Tovariš Stalin se večkrat vrača k filozofski tezi, da idealna stran zaostaja za materialno. V poročilu o rezultatih prve petletke je tovariš Stalin dejal: “Kot marksisti morate vedeti, da zavest ljudi zaostaja v svojem razvoju za njihovim stvarnim položajem.”216 V poročilu na XVII. kongresu VKP(b) je tovariš Stalin pripomnil, da “zavest ljudi v svojem razvoju zaostaja za njihovim ekonomskim položajem”.217 Iz te filozofske teze izvirajo važni politični zaključki. Če zavest ljudi v svojem razvoju zaostaja za njihovim resničnim položajem, tedaj dobiva velikanski pomen dejavnost partije Lenina-Stalina, ki je usmerjena k temu, da bi zavest ljudi vskladila z njhovim položajem v proizvodnji. V naši deželi smo temeljito preobrazili kmetijstvo, namesto oceana posameznih majhnih kmečkih gospodarstev z zaostalo tehniko smo ustvarili mehanizirano, z novo tehniko opremljeno socialistično kmetijsko proizvodnjo, ki je največja na svetu; na tej podlagi se po zaslugi vzgojnega dela partije Lenina in Stalina temeljito spreminja zavest sovjetskega kmeta.
Temeljite spremembe v zavesti celih razredov in družbenih slojev niso rezultat stihijnega razvojnega procesa, ampak smotrne, obsežne in vztrajne dejavnosti partije, ki vnaša v množice komunistično zavest.
Prebivalstvo ZSSR predstavlja po svoji družbeni bíti v velikanski večini delovne ljudi socialistične družbe. Vendar se niso vsi sovjetski državljani v enaki meri osvobodili ostankov stare zavesti. Čeprav smo sovražnike premagali, še vedno živijo ostanki njihove ideologije, ki marsikdaj pridejo na dan.
Ostanki kapitalizma v človeški zavesti se pojavljajo na različnih področjih življenja sovjetske družbe. Marsikdaj se izražajo v tem, da ljudje svoje individualne interese postavljajo nad družbene interese, da skušajo urediti svoje življenje na tuj račun. To se izraža v tem, da posamezniki kršijo socialistično družbeno disciplino v podjetjih, kolhozih in drzavnih ustanovah; to se izraža tudi v težnjah posameznikov, da bi ropali družbeno zemljo in družbeno lastnino kolhozov, v spekulaciji itd. Kapitalistični ostanki v zavesti ljudi obstajajo tudi na ideološkem področju, zlasti na področju nacionalnih odnosov. Posamezni zgodovinarji, literati itd. si pri opisovanju preteklosti ne prizadevajo, da bi podčrtali tisto, kar je družilo narode naše dežele v boju proti tujim osvajalcem in domačim zatiralcem, ampak poudarjajo tisto, kar jih je ločilo.
Tak, posebno škodljiv ostanek preteklosti carske Rusije je klečeplazenje pred tujino, malikovanje in samoponiževanje pred razpadajočo buržoazno kulturo. Tako klečeplazenje srečujemo še pri nekem zaostalem delu naše inteligence. Imperialisti skušajo izpodkopavati moč socialistične države in iščejo v naši državi oporišča za svojo špionažo in antisovjetsko propagando. Zato izrabljajo in kultivirajo ostanke kapitalizma v zavesti ljudi in poizkušajo s pomočjo lažnivega tiska, radia, kina in z vsemi sredstvi ideološke borbe zastrupljati zavest zaostalega dela sovjetskih državljanov.
Partija in sovjetska država pripisujeta velikanski pomen premagovanju ostankov kapitalizma v zavesti liudi; v tem je sestavni del komunistične vzgoje delovnih množic, ki ima velikanski pomen za graditev komunizma v naši deželi.
Po zaslugi vodilne vloge partije Lenina in Stalina so uresničeni v ZSSR vsi pogoji za uspešno premagovanje kapitalističnih ostankov v zavesti ljudi. Politična osnova komunistične vzgoje delovnih množic je obstoj sovjetske oblasti, gospodarska osnova za rešitev te naloge je zmaga socialističnega proizvodnega načina in hitro razvijajoče se socialistično gospodarstvo, ideološka osnova komunistične vzgoje delovnih množic pa je marksizem-leninizem.
Komunistična zavest sovjetskih državljanov, ki jo porajajo socialistični proizvodni odnosi in jo privzgaja boljševiška partija, je tisti bistveni činitelj, ki pospešuje razvoj sovjetske družbe h komunizmu.
Takšni so zaključki marksističnega filozofskega materializma o prvotnosti materije in drugotnosti zavesti, po katerih se ravna partija Lenina in Stalina v svoji praktični dejavnosti.
143 A. J. Ayer, The Foundations of Empirical Knowledge, 1940, str. 17–19.
144 Prav tam.
145 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 21.
146 J. V. Stalin, Dela, I. zv., str. 118.
147 J. V. Stalin, Dela, I. zv., str. 118–119.
148 V. I. Lenin, XIII. zv., str. 121.
149 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 111.
150 V. I. Lenin, Dela, XII, 2v, str. 61.
151 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 21.
153 V. I. Lenin, Dela, XIlI. zv., str. 37 in 25.
154 Prav tam, str. 37.
155 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjinica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 20.
156 Gl. A. I. Oparin, Izvor življenja, 1945.
157 Fr. Engels, Anti-Dühring, CZ 1948, str. 93.
158 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 157.
159 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ. 1948, str. 22.
160 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 25–26.
161 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 22.
162 Prav tam, str. 21–22.
164 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 73.
165 Gl. S. V. Kravkov, Oris splošne psihofiziologije čutil, izd. Akademija znanosti ZSSR, 1946.
166 V. I. Lenin, Dela, XIlI. zv., str. 97.
167 E. Starling, Temelji fiziologije Eloveka, I. zv., Gosmedizdat, 1931, str. 470.
168 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 248–249.
169 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 255.
170 V. I. Lenin, Dela, XIlI. zv., str. 97.
171 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 44–45.
172 Herc – merilna enota frekvence nihanja; en herc je enak enemu nihaju na sekundo.
173 Marx in Engels, Dela, III. zv., str. 627.
174 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 137.
175 K. Marx, Izbrana dela, I. zv., 1941, str. 362.
176 K. Marx, Izbrana dela, I. zv:, 1941, str. 397–398.
177 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 186.
178 I. M. Sečenov, Dela, II. zv., str. 8.
179 Beseda “refleks” izvira iz latinske besede – reflexus, kar pomeni “odraz”.
180 I. P. Pavlov, Pogojni refleksi, “Velika medicinska enciklopedija”, XXXIII. zv., str. 431.
181 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 178.
183 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 185.
184 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 178.
185 Cabanis, Razmerje med fizično in nravstveno prirodo človeka, Spb. 1865, I. zv., str. 166–167.
186 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 336.
187 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ. 1948, str. 24.
188 K. Marx in Fr. Engels, Dela, XIV. zv., str. 349.
189 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 199.
190 Aparat za merjenje.
191 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 199–200.
192 V začetku tega stoletja so vsi ameriški, angleški in nemški časopisi objavili sleparsko novico, da je nekaterim zdravnikom uspelo stehtati človeško dušo in da ta duša tehta približno 30 gramov.
193 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 25.
194 Roy Wood Sellars, Reflection on Dialectical Materialism. Quarterly Journal “Philosophy and Phenomenological Research”, No. 2, vol. V, Buffalo, New York, December 1944, str. 163.
195 K. Marx in Fr. Engels, Dela, IV. zv., str. 21.
196 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 142.
197 Fr. Engels, Dialektika narave, str. 178.
198 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 22.
199 Fr. Engels, Vloga dela pri preobrazi opice v človeka, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 9.
200 Fr. Engels, Vloga dela pri preobrazbi opice v človeka, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 10.
202 Angleški kolonizatorji so krvoločno in neusmiljeno iztrebili vse Tasmance.
203 R. North, Semantics, the Science of Mutual Understanding, “The Hibbert Journal”, April 1947, vol. XLV., No. 3, str. 227.
204 Prav tam.
205 R. Carnap, The Logical Syntax of Language, 1937, str. 294.
206 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 114.
207 Gl. L. P. Berija, Prispevki k zgodovini boljševiških organizacij v Zakavkazju, izd. 4, 1938, str. 119.
208 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, IL. zv., str. 282.
209 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ. 1946, str. 16.
210 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 235–236.
211 J. V. Stalin, O gospodarskem položaju Sovjetske zveze, str. 6, 1937.
212 Zgodovina VKP(b), kratki kurz, CZ 1946, str. 116.
213 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ. 1948, str. 23.
215 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 23.
216 J. V. Stalin, Vprašanja leninizma, CZ 1948, str. 435.
217 Prav tam, str. 517.