Marksistični filozofski materializem
2. Razredne in gnoseološke korenine materializma in idealizma
Če je namen marksistične dialektične metode pokazati način proučevanja prirodnih pojavov, tedaj je namen marksistične materialistične teorije, podati razjasnitev, razlago teh pojavov.
Marksistični filozofski materializem je najnaprednejša filozofska teorija, ki nam daje najdoslednejšo znanstveno razlago obdajajočega nas sveta. Lenin takole označuje marksistično filozofsko teorijo: “Marxova filozofija je dovršen filozofski materializem, ki je človeštvu, zlasti pa še delavskemu razredu dal mogočno sredstvo spoznanja.”1 Tovariš Stalin pravi: “Teoretična osnova znanstvenega socializma je Marx-Engelsova materialistična teorija.”2
Bistvo marksističnega filozofskega materializma bomo pojmovali globlje, če ga postavimo v nasprotje z idealizmom, njegovim glavnim nasprotnikom, v boju s katerim je marksistični filozofski materializem nastal in se razvijal. Bistvo marksističnega filozofskega bomo pojmovali globlje, če ga primerjamo z drugimi oblikami materializma, kajti v znanosti so “različne vrste materializma …” in med njimi so “velike razlike”.3
Oglejmo si najprej, kaj je pravzaprav filozofska teorija.
Človeka obdaja narava. V praktični dejavnosti človeka, v borbi z naravo se človeku vsiljujejo najrazličnejša vprašanja: kaj je bistvo stvari zgrajene tako, ne pa drugače? Ali se razvijajo po svojih lastnih zakonih, ali pa se skriva za njimi nevidni duh, ki gospoduje nad njimi in jih vodi? Ali je narava od vekomaj, ali pa jo je morda kdo ustvaril? Ali lahko spoznavamo naravo in odkrivamo njene skrivnosti, ali pa je narava v bistvu nedostopna človeškemu spoznanju?
Vsa ta vprašanja lahko strnemo v eno samo splošno vprašanje: kakšen je odnos med mišljenjem in bitjo?
To vprašanje je zanimalo človeka že na prvih stopnjah njegovega zgodovinskega razvoja. “Od tiste zelo zgodnje dobe dalje, ko so si ljudje, ker niso še prav nič vedeli o svojem telesnem ustroju in ker so jih na tako misel navajali prividi v sanjah, ustvarili predstavo, da njihove misli in občutki niso dejavnost njihovega telesa, marveč neke posebne duše, ki biva v tem telesu in ga ob smrti zapusti – od tiste dobe dalje so morali razmišljati o odnosu te duše do zunanjega sveta.”4 V srednjem veku se je, kot pripominja Engels, vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo, vprašanje o tem, kaj je prvotno: duh ali narava? – “zaostrilo, kadar je šlo za cerkev, v vprašanje: je li bog ustvaril svet, ali je svet od vekomaj?”5
Vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo je osnovno vprašanje filozofije. “Veliko osnovno vprašanje vse, zlasti novejše filozofije je vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo.”6
Vprašanje o tem, kdo je bival pred kom: ali duh, mišljenje – pred naravo, ali nasprotno, vprašanje o tem, kaj je prvotno: narava ali zavest – to vprašanje ni važno le za radovedne ljudi. Od rešitve tega vprašanja je odvisno vse naše spoznanje narave in družbe, od pravilnega pojmovanja resničnosti pa so odvisni uspehi naše praktične dejavnosti. Glede na rešitev tega vprašanja imamo materialistični svetovni nazor, ki pravilno odraža resničnost, ali pa idealistični svetovni nazor, ki pači resničnost.
Če izhajamo iz tega, da so duh, zavest, ideje prvotni, narava pa – drugotna, izvedena iz zavesti, iz človeških idej, tedaj moramo priznati, da človek ni del narave in njen najvišji proizvod, marveč nasprotno, narava je proizvod človeka; tedaj moramo priznati, da v naravi in družbi ni nobene objektivne – t. j. od človeške zavesti neodvisne – zakonitosti, da vse sloni na slučajnosti in da je od človeških željâ ali pomanjkanja dobre volje, od razuma ali nevednosti ljudi odvisno tako ali drugačno stanje človeške družbe.
O prvotnosti narave, materije, o objektivni realnosti sveta, o tem, da obstoji svet izven in neodvisno od naše zavesti, o vsem tem se človek prepriča s praktično dejavnostjo, z iskustvom. Sleherni človek, ki je pri zdravi pameti, ve, da vse obdajajoče nas stvari bivajo neodvisno od naše zavesti.
V svojem praktičnem delovanju gledajo ljudje na svet s stihijno-materialističnega stališča. To prihaja do izraza v tem, da človek v svoji dejavnosti praktično izkorišča predmete zunanjega sveta in gleda na njihov objektivni obstoj kot na nekaj, kar se samo po sebi razume.
Toda stihijni, naivni materializem ne gre do bitva stvari in procesov resničnega sveta, ampak pojmuje svet tako, kakor ga neposredno dojemamo z občutki. Čeprav prihaja stihijni materializem na podlagi prakse do pravilnih zaključkov o objektivnem obstoju materialnega sveta, vendar še ne pomeni znanstvenega svetovnega nazora; naivno materialistično pojmovanje prirode ne more nadomestiti njene znanstvene razlage. Stihijni ali naivni materializem prav tako podleže v borbi z idealizmom, zato brez teorije ni mogoče opraviti ničesar.
Kaj pa je teorija?
Teorija (beseda izvira od grške besede “teorija” – nauk) – je sistem vodilnih idej te ali one veje človeškega znanja. Teorija je posplošeno človeško izkustvo, celokupnost znanja o naravi in družbi, ki ga je nakopičilo človeštvo v svojem družbeno-zgodovinskem življenju. Sleherna znanost, ki sistematično poveže človeško znanje na določenem področju narave, je logično posplošenje – t. j. teorija.
Filozofija je teorija v najbolj splošnem smislu besede; njeno osnovno vprašanje je vprašanje o odnosu med mišljenjem in bitjo, o odnosu med duhom in naravo.
Različna rešitev tega osnovnega vprašanja filozofije je podlaga dveh glavnih filozofskih smeri: materializma in idealizma. Predstavniki idealistične filozofije trdijo, da je prvotna zavest, ideja, duh. Nasprotno pa so materialisti mnenja, da je prvotna materija, narava – zavest, mišljenje, pravijo materialisti, pa drugotna, izvedena iz materije.
“Po tem, kako so odgovorili na to vprašanje, so se razdelili filozofi v dva velika tabora. Tisti, ki so trdili, da je duh obstajal pred prirodo in so priznavali torej konec koncev katero koli vrsto stvarjenja sveta – in to stvarjenje je često pri filozofih n. pr. pri Heglu, še vse bolj zapleteno in nemogoče kakor v krščanstvu – so tvorili tabor idealizma. Drugi pa, ki so imeli naravo za prvotno, pripadajo raznim šolam materializma.”7
Vprašanje o odnosu med zavestjo in materijo, med duhom in naravo je preizkusni kamen za vsako filozofijo; glede na to, kako določena filozofija rešuje to vprašanje, jo prištevamo v tabor materializma ali pa v tabor idealizma. V knjigi “Materializem in empiriokriticizem” poudarja Lenin, da deli različna rešitev tega osnovnega vprašanja filozofije tudi v današnjih dneh filozofe na dva nepomirljiva tabora. “Vprašanje ali vzamem za prvotno naravo, materijo, fizično, zunanji svet – in imamo za drugotno zavest, duha, občutek (izkustvo po danes razširjeni terminologiji), psihično itd., – je tisto osnovno vprašanje, ki dejansko še vedno deli filozofe na dva velika tabora.”8
Če je vsaka znanost teorija, pa vsaka teorija še ni znanost. Samo materialistična teorija je znanost, samo ta teorija nam daje pravilno sliko resničnosti. Materialistična teorija dokazuje, da je narava večna, da biva neodvisno od kakršne koli duhovne sile. Ta teorija uči, da izvirajo vse naravne zakonitosti iz narave, samo ta teorija nam pravilno odgovarja na vprašanje o odnosu med zavestjo in naravo.
Korenine nastanka in razvoja materialističnega svetovnega naziranja tičijo v praktični dejavnosti človeka, v njegovem delu. “V svoji praktični dejavnosti ima človek pred seboj objektivni svet, od njega je odvisen in po njem uravnava svojo dejavnost.”9 V procesu aktivnega učinkovanja na naravo spoznava človek stvari, predmete in jih izpreminja. Pridobivanje hrane, izdelovanje delovnih orodij in izkoriščanje naravnih sil nam neogibno vsiljujejo misel, da naravni pojavi, predmeti, ki obdajajo človeka, obstajajo objektivno.
Vsaka znanost temelji na materialističnem svetovnem nazoru, ki zavrača verovanje v dušo, boga in podobne idealistične predstave o svetu. Materializem je eden izmed stimulov za razvoj znanosti. Materializem posplošuje in obdeluje znanstvene pridobitve, ki sta jih nakopičili praksa in znanost, zastavlja znanosti še nerešena vprašanja, kaže pot za njihovo rešitev in usmerja nova eksperimentalna raziskovanja. Vse pridobitve naravoslovnih ved so bile mogoče le zaradi tega, ker so naravoslovci, v mejah svojega znanstvenega področja, morali nastopati – zavestno ali stihijno – kot materialisti. Nikakor ni slučaj, da so bili materialisti taki veliki naravoslovci kakor n. pr. Lomonosov, Lobačevski, Stoletov, Darwin, Sečenov, Mendeljejev, Timirjazev, Pavlov in mnogi drugi. Ti naravoslovci so pojmovali naravo takšno, kakršna je v resnici.
Na drugi strani pa so velika znanstvena odkritja bogatila materializem in potrjevala njegove teze z novimi dejstvi. Ko Engels v Anti-Dühringu karakterizira tesno povezanost materialistične filozofije z razvojem naravoslovja, pripominja, da materializem ni bil dokazan s temi ali onimi glumaškimi frazami, temveč z dolgim in dolgotrajnim razvojem filozofije in naravoslovja.
Filozofski materializem so razvijali napredni misleci na temelju človeške prakse, v boju človeštva za zmago nad naravnimi silami. V zgodovini filozofije je materializem vedno nastopal kot teorija naprednih družbenih razredov, ki so se borili za napredek, v katerih interesu je bil razvoj proizvajalnih sil in torej tudi razvoj znanstvenega spoznanja. Ravno materialistična filozofija je kazala pravo pot k ustvarjalnemu, znanstvenemu spoznavanju sveta. Lenin je pripomnil, da se je materializem izkazal kot edina filozofska teorija, ki je ostala zvesta vsem naukom naravoslovnih ved. Zato ni slučaj, da so sovražniki napredka “na vse načine poizkušali ‚pobiti’, izpodkopati, oklevetati materializem…”10 Stoletja so idealisti vseh barv marljivo “dokazovali” znanstveno neutemeljenost materializma, vendar tega niso mogli dokazati. Razvoj znanosti in vsa zgodovina človeške prakse sta dokazovala ravno nasprotno: neznanstvenost idealizma in znanstvenost materializma.
Tudi idealizem je filozofska teorija, toda te teorije ne moremo istovetiti z znanostjo. Idealizem, ki sloni na vsestranskem popačenju razvojnih zakonov narave in človeške družbe, je po svojem bistvu nezdružljiv z znanostjo. Medtem ko naravoslovna dognanja potrjujejo materializem, pa ta dognanja idealizem pobijajo, ker daje idealizem popačeno pojmovanje sveta.
Idealizem je po svojem notranjem bistvu v nasprotju z znanostjo. S trditvijo, da je osnova sveta duh, ideja, volja, zavest, s to trditvijo idealizem opravičuje religijo. Če si osnove idealizma ogledamo nekoliko natančneje, bomo videli, da so istovetne z osnovami religije. “Če je narava proizvedena, tedaj se samo po sebi razume, da jo je lahko proizvedel samo nakdo, ki je večji, bogatejši, širši, mogočnejši od narave, nekdo, ki biva sam po sebi, kajti za to, da bi nekdo ‚proizvedel’ naravo, mora bivati neodvisno od narave. To pomeni, da obstaja nekaj izven narave, a proizvaja naravo. Po naše se to imenuje bog. Filozofi-idealisti so si vselej prizadevali, da bi se izognili temu nazivu in ga napravili bolj abstraktnega, bolj meglenega.” 11
Različne struje idealizma se razlikujejo med seboj le po tem, na kakšen način “utemeljujejo” religijo. Vsi idealisti, je pripomnil Marx, verujejo v razodetja, v odrešenike, čudodelnike: le od stopnje njihove izobrazbe je odvisno, ali dobi njihovo verovanje primitivno religiozno obliko ali pa obliko “prosvetljene” filozofije.12
Lenin je poudarjal, da idealistična filozofija ni nič drugega kot prikrita, olepšana popovščina, nauk, ki postavlja vero nad znanost ali poleg znanosti. Ieealistična filozofija “tako ali drugače vedno pripelje k obrambi ali podpori religije”.13
Idealizem in religija nimata samo skupnega idejnega izvora, ampak imata tudi istovetne socialne naloge in smotre. Idealistična filozofija izpolnjuje na bolj prefinjen način isto ideološko funkcijo, katero ostvarja religija nakoliko bolj primitivno in preprosto. S tem – je dejal Marx – da idealizem in religija prikrivata obstoječe stanje, s tem da pačita resnično sliko sveta in družbenih odnosov – zamračujeta zavest delovnih množic in služita izkoriščevalskim razredom kot sredstvo za duhovno zasužnjevanje množic.
Idealistična filozofija ni od vekomaj, ampak se je razvila na določeni stopnji zgodovinskega razvoja. Socialne korenine idealizma tičijo v razredni delitvi družbe. Ko je nastal privatna lastnina proizvajalnih sredstev, ko so nastali razredi in država, se je pojavila in začela razvijati višja oblika družbene delitve dela – ločitev duševnega dela od telesnega. Vladajoči razred se čedalje bolj otresa neposrednega sodelovanja v procesu materialne proizvodnje in po zaslugi svojega ekonomskega in političnega gospostva spremeni funkcijo upravljanja, vodstva v svoj privilegij in monopol. Ta razred ustvari posebno plast ljudi, ki se ukvarjajo samo z duševnim delom.
Delitev človeške dejavnosti na telesno in duševno omogoča predstavo, da so ideje nekaj, kar biva ločeno od materije. Predstavniki vladajočih razredov, ki se ukvarjajo z duševnim delom, prihajajo do naziranja, da ima duševno delo privilegij nad telesnim in da gospoduje nad njim. V zvezi s tem začno obravnavati zavest kot samostojno silo, ki stoji nad materijo in določa njen obstoj. Tako se poraja idealistični svetovni nazor.
Ločitev duševnega dela od telesnega, ki je neogibna v razredni družbi, poraja torej pri ideologih vladajočih razredov iluzije, da poteka razvoj misli, zavesti neodvisno od narave in človeka.
Hkrati z razrednimi koreninami pa ima idealizem tudi svoje spoznavnoteoretične korenine, tako imenovane gnoseološke korenine (od grške besede “gnosis” – spoznanje in “logos” – nauk). V sodobni buržoazni družbi se idealizem vzdržuje in ohranja zaradi tega, ker ima svoje korenine v razredni organizaciji družbe, ker izraža interese vladajočih izkoriščevalskih razredov, zato je tako žilav. Idealizem je lahko nastal, se razvil in zagospodoval nad človeškim umom tudi zato, ker ima svoje korenine v nekaterih lastnostih človeškega mišljenja.
Človeško spoznanje je zapleten in mnogostranski proces. Mišljenje ne odraža predmeta takoj v celoti, ampak v posameznih delih, najprej odraža eno stran, nato drugo. “Človeško spoznanje”, pravi Lenin, “ni… ravna črta, ampak krivulja, ki se neskončno približuje celi vrsti krogov, spirali. Sleherni odlomek, delec, delček te krivulje lahko spremenimo (enostransko spremenimo) v samostojno, celotno, ravno črto, ki (če zaradi dreves ne vidimo gozda) vodi v močvirje, v popovščino.”14 Idealizem se opira na to posebnost našega mišljenja, da ne odraža predmeta takoj v celoti, in pretirava, napihuje posamezne strani, posamezne momente spoznavnega procesa. “Filozofski idealizem je enostranski, pretiran, überschwengliches15 (Dietzgen) razvoj (napihovanje, nabreklost) ene izmed potez, strani, veje spoznanja do absoluta, ki je odtrgan od materije, od narave, pobožanstven… Premočrtnost in enostranost, okorelost in okostenelost, subjektivizem in subjektivna slepota, to so gnoseološke korenine idealizma.”16
Možnost nastanka idealizma v razvojnem procesu človeškega spoznanja se spremeni v resničnost šele v razredni družbi, kjer idealizem, popovščino “utrjuje razredni interes vladajočih razredov”.17
Idealistično filozofijo so branili in branijo vselej ideologi reakcionarnih razredov, ki ovirajo zgodovinski razvoj, v katerih interesu ni objektivno spoznavanje realnega sveta, še manj pa revolucionarna preobrazba resničnosti. Idealistično filozofijo so branili tudi ideologi tistih razredov, ki so sklepali kompromise z reakcionarnimi razredi.
V razredni družbi prodira idealizem v tej ali oni obliki na vsa področja kulture, znanosti, umetnosti in politike. Idealizem trdi, da izvaja matematika svoja načela iz čistega razuma, neodvisno od objektivne realnosti, trdi, da proučuje ta znanost posebno, idealno kraljestvo matematičnih pojmov. V fiziki se izraža idealizem v energetičnem pojmovanju materije in njenem matematiziranju. V biologiji označuje življenjske pojave kot nematerialno “življenjsko silo”. V psihologiji vidi samostojen, neodvisen svet duševnih doživetij, “duše”, “svobodne volje” in podobno.
Materializem in idealizem nastopata že nad dva tisoč let kot osnovni, nasprotni in medsebojno vojskujoči se filozofski smeri. Znanstvena zgodovina filozofije “je zgodovina porajanja, nastanka in razvoja znanstvenega materialističnega svetovnega nazora in njegovih zakonov. V kolikor je materializem nastal in se razvil v boju z idealističnimi smermi, v toliko je zgodovina filozofije tudi zgodovina borbe med materializmom in idealizmom.”18 Borba med materializmom in idealizmom je nepomirljiva in se je skrajno zaostrila v dobi imperializma.
“Mar je borba med idealizmom in materializmom”, je pisal Lenin, “v dva tisoč letih razvoja filozofije lahko zastarela? Med tendencami ali smermi Platona in Demokrita v filozofiji? Borba med religijo in znanostjo? Med zanikanjem objektivne resnice in njenim priznanjem? Borba med pristaši nadčutnega znanja in njegovimi nasprotniki?”19 Seveda ne! Idealizem se je vselej pojavljal kot reakcija na materializem in si je prizadeval odvrniti človeštvo od naprednih znanstvenih pridobitev. V boju z materializmom so včasih nekateri idealisti zastavljali nova vprašanja, toda njihova rešitev je bila z idealističnega stališča načeloma nemogoča.
Šele potem, ko bo odpravljena razredna družba, ko bo premagano nasprotje med telesnim in duševnim delom, šele tedaj bodo uničene korenine idealizma. V ZSSR, kjer je zgrajen socialistični sistem in uničeno izkoriščanje človeka po človku, kjer tudi odmira nasprotje med duševnim in telesnim delom, so dane predpostavke in pogoji za dokončno zmago nad idealizmom in popolno zmagoslavje edinega znanstvenega svetovnega nazora sodobnosti – dialektičnega materializma.
1 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, I. zv., str. 59.
2 J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem?, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ 1948, str. 49.
3 Prav tam, str. 29.
4 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec nemške filozofije, CZ 1945, str. 15.
5 Prav tam, str. 16.
6 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, CZ 1945, str. 15.
7 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, CZ 1945, str. 16.
8 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 274.
9 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 161.
10 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, 1. zv., str. 58.
11 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 187.
12 Gl. K. Marx in Fr. Engels, Dela, IV. zv., str. 332.
13 V. I. Lenin, Izbrana dela, CZ 1949, I. zv., str 58.
14 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 330.
15 Čezmeren.
16 V. I. Lenin, Filozofski zvezki, str. 330.
17 Prav tam.
18 A. A. Ždanov, Govor po diskusiji o knjigi G. F. Aleksandrova, str. 7.
19 V. I. Lenin, Dela, XIII. zv., str. 106.